Ravnateljev kabinet

ravnatelj Dumbledore. Albus ga je zagledak in stopil do njega ter mu nasmejano dejal "Vidim, da si res zelo točen. Sam sem imel še nekaj opravkov in sem se moral zadržati, zato nisem prišel iz kabineta, a zdaj je čas, da odrineva. Noč je jasna in hladna, kar je dobro za najino nalogo, a kljub vsemu si ne želim, da bi kdorkoli videl, da z učencem korakam v gozd, kajti lahko bi te s tem ogrozil, zato te bom ogrnil s tem plaščem nevidnosti. Gozd je namreč postal v zadnjem času zelo nevaren, prav tako pa znajo jeziki Spolzgadovcev marsikaj povedati in izdati.."
Albus je segel k plašču, ki ga je stiskal pod roko ter z njim previdno ogrnil Remusa in ta je prav zares postal neviden.
Ravnatelj, ki je bil oblečen v temni plašč, se je nato zasukal po hodniku in še sam na plan potegnil svojo palico ter zamahnil z njo, da je zažarela.
"Povej, če si pripravljen in šla bova. Joeya očitno ne bo, a nič hudega, kajti še bolje je, če si samo ti z mano.
Torej si pripravljen za pot?"
Dumbledore je z svojimi modrimi očmi gledal naravnost proti nevidnemu Remusu.

Remus je pod plaščem prikimal potem pa se je spomnil da je neviden, a vseeno se je zdelo da ga je profesor Dumbledore videl. Kljub temu je rekel "Lahko greva" in vrnil pogled v te modre oči, ki so zrl naravnost vanj. Skupaj sta krenila po hodniku. Remus je neprestano razmišljal kaj vse bosta doživela. "Ali lahko čaram če naletiva na kakšno nevarnost?" je vprašal ravnatelja ravno, ko sta zavila iz hodnika, ki je vodil do ravanteljevega kabineta in se odpravila proti prepovedanemu gozdu. Remus se je počutil popolnoma varnega ob spremstvu profesorja Dumbledorja a je hotel da pogovor teče. Nato pa se je spomnil da je pod plaščem nevidnosti in da bi se zdelo zelo čudno če bi mu ravnatelj odgovoril saj bi se zdelo kod da se pogovarja sam s sabo. A vseeno je čakal če bo dobil odgovor ali bosta le v tišini odšla proti gozdu.

"Da, lahko čaraš, saj imaš moje dovoljenje" mu je tiho odgovoril ravnatelj med hojo po velikem stopnišču proti hali. "Toda bodi zdaj raje tiho, saj naju morda lahko še kdo sliši."
Portreti na slikah so spali in po šoli je bil velik mir in tišina, le ravnateljeva palica in posamezne sveče so jima osvetljevale pot.
Dumbledore je mirno hodil in opazoval prostor okoli sebe, a na srečo ni bilo nikogar, ki bi ju zmotil in tako sta zlahka prišla iz šole na šolsko dvorišče in nadaljevala proti Prepovedanemu gozdu.


[Nadaljujeva kar v Prepovedanem gozdu.]

Rol je stopal po dolgih hodnikih, ki so vodili do pisarne Ravnatelja Bradavičarke. Študentje so bili v sobah saj je bila ura že, kar pozna. Le nekateri so tekli iz knjižnice obloženi z obilico knjig, Rol se je nasmehnil in hodil naprej, kaj kmalu je prispel do gargojle kateri je hitro povedal geslo, gargojla je skočila vstran in povspel se je po stopnicah. Pospravil je palico za pas, poravnal svoj popotni čarovniški plašč in trikrat potrkal po vrati, lase malo poravnal, da niso bili tako razmršeni in nato prijel za kljuko in vstopil:"Dober večer, gospod ravnatelj, oprostite ker sem vstopil malo nevljudno ampak sem so me poslali z Ministrstva za Čaranje, da se z vami pomenim. Prispel sem v večernih urah saj sem domneval, da ste imeli prej veliko dela, upam, da vas nisem zmotil sredi kakšnega pomebnega dela," je govoril Rol. Stresel je z glavo in čakal.

Tedaj se je oglasila slika z portreta in spregovoril je eden nekdanjih ravnateljev Bradavičarke "Oprostite gospod, toda ravnatelja Dumbledorja trenutno ni tukaj. Imel je nujen opravek in je moral oditi, toda če imate kakšno nujno sporočilo zanj, ga lahko kar predate meni in jaz mu ga bom ustno sporočil, ko se vrne.
Če želite, lahko tudi tukaj počakate nanj, ampak mislim, da se tako hitro še ne bo vrnil."
Ravnatelj z cilindom na glavi je z portreta opazoval prišleka in čakal na njegov odgovor.

Rol se je sunkovito obrnil k portretu:"Aha," je rekel:" ne ne bom ga čakal tukaj, bom odšel kar v park, lahko pa mu sporočite, da ga je iskal Auror z Ministrstva," je dejal in se obrnil proti vratom:"No pa nasvidenje," je nato še pozdravil portrete in zakorakal skozi vrata.
Hitel je skozi hodnike in skozi hrastova vrata v grajski park.

Joeya si knjige vodle drugam. Remus in ravnatelj sta že bila v gozdu, na mrzlem on pa je bil v profesorjevem kabinetu ter se prepustil knjigam v kotiček, kjer ga nihče ni videl. Prepustil se jim je, da se je zapletel v police in glas ga ni dosegel. Pa ne zato, da bi bil takoč, saj ravnateljev kabinet pa ni bil tako velik. Bil je zbran in iskal za knjigami, da je to avtomatsko preslišal. Končno se je spomnil kje bi mogel biti, ter se vsekal po čelu. " Oh, ne" je izjavil potiho, ter si obrisal pot na čelu. " Očitno sem bil pozabil" je izrekel, ter se pobrisal po ramenih saj je imel nekoliko prašnate. Skomignil je z rameni, ter odšel do vrat. Njegovi misli so bile v Pihpuffovski dnevni sobi, kjer se bo grel ob ognju in prebral kakšno knjigo. Odšel je.

Joey nadaljevanje: Dnevna soba

Albus je dejal geslo in gargojla je vskočila stran in pred njim se je pokalazlo zavito stopnišče. Počasi je odkorakal po njem, dokler ni prišel do vrat z zlato kljuko in vstopil v svoj kabinet.
Kabinet je bil prazen in kazalo je, da med njegovo odsotnostjo ni bilo nikogar v njem.
Albus se je počasi posprehodil do omare z mislitom, ter jo z rahlim zamahom palice odprl, ter palico nato približal svojim sencam. Iz nje se je po palici izvil curek srebrne svetlobe, ter izginil v mislitu.
Nato je ravnatelj mislito znova zaprl v omaro, ter odkorakal do svoje pisalne mize in se vsedel zanjo.
Vzel je pergamentne liste, ki so ležali na mizi in nato še nekaj knjig, ter jih začel prebirati in si delati zapiske.

Alstor se je ustavil pred kamnito gargoljo. Ni vedel ali je ravnatelj že v pisarni a odločil se je da bo počakal svojega kolega pred vstopi. Rol bi moral biti kmalu tu je pomislil. Naslonil se je na steno in čakal na Rola. Začel je razmišljati o pismu ki ga je dobil iz ministrstva Gotovo sem katerega od pobeglih prijel tudi jaz. Grenko se je zasmejal Mislim da si bodo hoteli maščevanja.A za to mu preprosto ni bilo mar. Vedel je kaj je njegova naloga a najprej se je moral o vsem pogovoriti z Albusom.
Zopet se je spomnil na Drznvraanovca. Srčno je upal da ni zabredel v težave. Odločil se je da ga bo po sestanku poiskal a sedaj ne sme misliti o njem saj je prva na vrsti obramba gradu. Slišal je korake ki so se mu približevali in za vsak slučaj se je prijel za palico a je ni potegnil. Samo čakal je da bližnja svetloba sveč osvetli neznano postavo.

Pritekel je do gargojle in se ustavil ob Alstrolu:"Pozdravljen Alstor, dobil sem tvoje sporočilo, da so prispele novice, kakšne pa so? Napad? Pobeg?Umor?" je hitro govoril:"Hej zakaj pa držiš palico? Si slišal kaj sumljivega?" je spet vprašal in še sam potegnil palico:"Mogoče pa je slišal mene, pa saj previdnost ni od več," si je mislil. "Greva?" z glavo je pomignil proti gargojli. Obrnil se je na petah povedal geslo na to pa zakorakal po stopnicah navzgor vse do vrat. Tam se je določil počakati Nergo.Malo si je popravil plašč in paluico spravil za pas, lase si je razmršil in se nato ozrl prek ramena, dol po vujgastem stopnišču, ki je vodilo na hodnink, zaenkrat je bilo čisto prazno slišalo a se je korake ki so odmevali boisi po honiku, bodisi tukaj po stopnišču. Roka je šinila poroti vratom in trikrat je potrkal:"Tokrat bom počakal, da ravnatelj da znak in ne bom odšl naprej, ampak... No resno počakal bom." je dejal v svojih mislih palico pa kar avtomatično povlekel na plano in se zazrl v vrata, pa spet prek ramena po stopnišču ki je bilo še zmeraj prazno, nato pa se je spomnil dvoboja, med Gryfondomovcem in Drznvranovcem, bila sta dobra in uporabljala sta uroke zu katerimi bi se dalo premagati kar nekaj Coprnikov.

Rol je prišel do Alstorja in pogled se mu je oostavil na palici. Alstor jo je pospravil a kljub temu se mu je zdelo da je nkdo še vedno v bližini "Novice? Tu ni najboljši prostor za to. Ti bom vse povedal v ravnateljevem kabinetu." Živčno se je uzrl po temnem hodniku. Rol je že izginil skozi gargoljo in Alstor mu je tesno sledil. Ko je Rol trikrat potrkal sta skupaj čakala na znak za vstop. Za nekaj sekund se je Alstor spreševal če je ravnatelj sploh v svojem kkabinetu.
Toliko novic in tako malo časa je pomislil. Vedel je da se mora zaščita bradavičarke začeti čimprej saj je grožnja posatjala vedno večja. Sicer je bil prerpičan da novi coprnik ne bo napadel tako hitro a varnost učencev je bila na prvem mestu. Nato pa se je spomnil na Albusa. Bil mu je vzornik in zagotovo največji čarovnik njihovega časa. Svoje učence zagotovo nebi spravil v težave. Skupaj z Rolom sta še vedn stala pred vrati ko sta končno zzaslišala glas ....

"Kar naprej prosim." Ravnatelj je sedel za svojo pisalno mizo in je še naprej urejal pergamentne liste, ko je slišal trkanje na vratih.
Ko so se vrata odprla in sta v kabinet vstopila aurorja, pa ju je prijazno pozdravil in jima dejal "Kar sedita prosim. Pričakoval sem vaju in vesel sem, da sta prišla, kajti verjetno kot že vesta, je iz Akzabana prejšnjo noč pobegnilo 12 čarovnikov in vsi od njih so bili večinoma hudi morilci in tatovi."
Albus je tedaj vstal in pergamentne liste počasi zložil in jih odnesel do bližnje omare, ter jih zaprl v predal, ki ga je nato zapečatil z urokom.
Ko je to storil, se je vrnil k mizi in pobožal feniksaFawkesa po glavi, ter se s svojimi modrimi očmi zazrl proti aurorjema, ter mirno čakal, kaj bosta rekla.

Ko je ravanteljev glas prispel do Alstorja je pogumno odprl vrata. Prijazno je pozdravil ravnatelja "Drugič se srečava v enem dnevu dragi Albus." Nsmehnil se je in se usedel na enega izmed stolov. Opazoval je ravnatelja ki je odšel do omare vanjo položžil pergamentne liste in jo z urokom zapečatil.
"Prišla sva prav zaradi teh 12. Ministrstvo nama je naročilo da morava pomagati zavarovati Bradavičarko." Obrnill se je k Rolu "ne vem če si že izvedel za pobeg. Tudi mene pa je ministrstvo določilo za varovanje." Obrnil se je nazaj k ravantelju "Albus povej nama kako lahko pomagama? Kakšne načrte imaš za varovanje in seveda na voljo sva ti vs čas. Aja pa še to" za trenutek je predahnil "glede najine nastanitve. V pismo je pisalo da se morava dogovoriti s tabo. Verjetno je najbolje če prenučujeva v Meryascoveni?" Zazrl se je v mogočnega čarovnika in njegove modre oči. Zanimalo ga je tudi če ima Rol še kaj za dodati.

Stopil je takoj za Alstrolom in pokimal ravnatelju nato pa se počasi usedel na preostali stol. Pozorno je poslušal besede obeh, ob omenu pobega se je zravnal in se zazrl v ravnatelja:"Verjetno z najzavarovanejšega nadstropja Azkabana, nevem kako jim je to uspelo, nekdo jim j emoram pomagati," je premišljeval:"Ne za ta pobeg nisem še slišal, to je torej tista novica zaradi katere sva prila sem?" je rekel in naredil premor:" dobro sepravi bova skupaj. Pmoje bi bilo najbolje, da najprej ugotovimo kdo ta corpnik je, če je na Bradavičarki je treba izvedeti kdo, a ne pokazati, da vemo da je to on, nato ugotoviti kaj namerava in ga šele potem ujeti. Kar pa se tiče prenočišča se pa strinjam glede Meryascovene, saj bi bila najbližje Bradavičarki," tudi sam se je zazrl v Dumbledorja:"Kdo bi coprnik lahko bil? Kako ga razkriinkati in kako ga uloviti ne da bi ogrozilil učence, nekaj se jim že svita da se nekaj dogaja, a večini ne, treba je biti res previden," palico je pospravil nazaj za pas aj ni niti vedel, da jo drži. Eno roko je naslonil na nogo in na dlan treščil z brado drugo pa je pustil, da mu je ležala na nogah, z galvo je dvakrat zmajal nato pa spet potonil v misli:"Oh kako me jezi, da Ministrtvo ne prizna, da je med nami spet coprnik, kateri se bo poskušal čim hitreje pouspeti na oblast in raztreščiti Ministrstvo, spet bo koz v starih lasih ko je strašil še Griwenland," spet je zmajal z glavo in prav potiho zavzdihnil....

Nicholas je počasi a zaskrbljeno tekel proti ravnateljevi pisarni. Potrkal je in odprl vrata. Ko je opazil da sta notri tudi Rol in Alastor je zaspano dejal:"Bom počakal. Obrnil se je ter se usedel na enega izmed stolov, ki so bili ob vhodu v pisarno. Ni hotel prisluškovati, vendar je bil radoveden. Slišal je za zaščito, zato je stopil naprej in rekel:" Profesor, rad bi se pogovoril o zščiti na potovanju". Prestopil se je saj je bil zelo živčen. Pomislil je na zmaje ki jih bo kmalu videl, in na veliko temno zlo ki se pripravlja. Pomislil je da bo Bradavičarka gotovo glavna tarča, če zlo že ni na njej. Hotel si je sestaviti glavne osumljence na šoli. Mislil je in mislil a ni prišel do nobenega zaključka. Nasmehnil se je ravnatelju v obraz, ter si nekaj zamrmral. Ko so ostali še govorili, je sam zamahnil s palico in si pričaral vroč zeliščni čaj. Potihem ga je srkal. Okus mete in zelene je bil idealen. Sprostil se je in skoraj zaspal ob aromi.

"Zadeva z pobegom je zelo zaskrbljujoča in nevarna. Na ta dogodek sem moram priznati čakal že dolgo časa in zdaj mi je dokončno dal vedeti, da temni coprnik ni le iluzija, pač pa je to resničnost. Kdo drug bi jim namreč pomagal pobegniti iz zapora, ki ga varujejo morakvarji?"
Albus je pustil pogled in se zamišljeno zazrl na svojo mizo in papirje, kateri so na njej ležali. Njegov obraz je bil resen in prav nič nasmejan ter veder, kot običajno.
"Zelo sem vama hvaležen, da sta prišla na Bradavičarko, ki jo bosta varovala pred temnim coprnikom, a bodita res previdna.
Vem, da se lahko nastanita v Meryascoveeni, kjer imajo mnogo hiš za prenočevanje, a to se mi ne zdi dobra ideja. Ostati morata čim bolj skrita in delovati tudi tako, da bo čim manj ljudi vedelo za vaju, zaradi tega vama ponudim prenočišče tukaj na Bradavičarki. Grad je velik in prostih sob je kar nekaj.
Tako bosta lahko zmerom varovala grad in učence, ter pomagala, če se kaj nujnega zgodi."

Ravnatelj je za kratek čas utihnil in pobožal feniksa znova po glavi in kazalo je, da ta že spi. Ko pa so se vrata znova odprla in v kabinet stopil profesor Nicholas, je Albus znova spregovoril "Pozdravljen Nicholas. A bi bil prosim tako prijazen in bi za kratek čas počakal zunaj kabineta, da se z aurorjema pogovorim o nekaterih zadevah. Namreč so nujne in niso za vsaka ušesa. Kasneje te bom z veseljem sprejel."
Albus je nato pogled znova usmeril v aurorja in dejal " Najbolje bo, če ščitita šolo in okolico, predvsem pa učencem prepovesta hoditi v Prepovedan gozd in ne smejo se oddaljiti preveč od gradu, kajti to bi bilo nevarno. Občasno pregledujta tudi po ječah in v stolpih, kajti tam se tudi zna kaj dogajati."

Alstor je poznal svojega prijatelja in vedel je da bo napel vse sile da bo zaščitil grad in njegove prebivalce. Sam mu je pri tem z veseljem pomagal. "Ali imaš kakšno posebno sobo za naju v mislih ali si jo poiščeva sama. Jaz osebno z veseljem ostanem v gradu saj bom tako lahko še bolj pomagala." Ko je to rekel pa so se vrata odprla in profesor Nicholas jih je zmotil. Auror ni bil jezen saj se je profesor lepo opravičil nato pa ga je ravnatelj za nekaj trenutkov polal vstran in Alstor je nadaljeval "potrudila se bova da učenci ne bodo tavali predaleč od gradu. Mislim da bi bilo na mestu tudi patruliranje po hodnikih in ječah gradu in to je še ena naloga za naju z Rolom. če pa se nam bo pridružil kakšen od profesorjev pa toliko bolje." Zazrl se je v ravnatelja in tudi njega so priplavile skrbi a srečen je bil da imajo tako velikega čarovnika ob sebi. "Ne skrbi delovala bova čimbolj skrito a oči bova immela odprte." Obrnil se je k Rolu "Ali še imaš kaj za dodati? Jaz sem zaključil in čas je da se odpraviva na patruljo." Obrnil se je nazaj k Albusu "Dragi prijatelj" podal mu je roko "Mislim da se bova še kar nekajkrat srečala." Dvignil se je s stola in stopil do vrat kjer je počakal Rola. Ko se mu je ta pridružil je še dvignil roko v pozdrav, se poslovil od profesorja Nicholasa in stopil skozi gargoljo.

"Ja, tudi jaz si želim, da se bi še nekajkrat srečala in se v miru pogovarjala. Kar se pa tiče sobe, kjer bosta bivala, ni težav. Nekdanjo učilnico v pritličju sem vama preuredil v stanovanje, tako da bosta tam lahko bivala" je mirno dejal Albus ter se nato poslovil od aurorjev, ki sta odšla opravljati nalogo.
Ko sta odšla in so se vrata zaprla, je Albus vstal in se posprehodil do okna, ter se ozrl ven proti šolskemu okolišu. Ker je bila že temna noč, so se na nebu videle samo zvezde in v parku ni bilo žive duše, kar je bilo tudi za pričakovai. Ravnatelj je nekaj časa zamišljeno zrl ven, tedaj pa se je spomnil na profesorja Nicholasa, ki se je prišel pogovoriti z njim in ko je znova zaslišal trkanje je mirno dejal "Kar naprej prosim."
Počasi se je posprehodil nazaj do svojega sedeža za pisalno mizo, ter pogledal proti vratom in pričakal profesorja zmajeslovja.
Prepričan je bil, da je bil pogovor z aurorjema zelo uspešen in bosta lahko varno varovala šolo.

Nicholas je mirno vstopil, in zaloputnil vrata za sabo. Ravnatelju je pokazal peragment na katerem je bil napisan izlet v Romunijo. "Godpod ravnatelj, rad bi se pogovoril o izletu v Romunijo, o zaščiti, še posebno zdaj ko je iz zapora ušlo 12 coprnikov" je dejal. Stopil je naprej ter pustil
peragment o naslovu v Rmunijo na mizi. "Res, da bo nevarno, vendar ne vem če bo bilo varno iti n izlet" je še pripomnil. Spomnil se je izleta ki so ga imeli, ko je on hodil v šesti letnik, napadle so jih krvoločne zveri ki so pobile nekaj učencov in učitelja. Pogledal je po pisarni. Res je bila zanimiva, prvič je bil v njej.Stari inštrumenti. Pogledal je ravnatelja, največjega čarovnika vseg časov in občudoval njegovo moč, pogum in spretnost. Še malce je pomislilda izlet, nato pa počakal na odgovor.

Albus je pogledal profesorja, ter nato vzel pergmanetni list, ki mu ga je ta ponudil in ga začel prebirati. Ko ga je odložil, se je skozi svoja polmesečna očala zazrl v Nicholasa in s prijaznim glasom dejal "Sedite prosim Nicholas."
Ravnatelj se je zazrl skozi proti oknu in nekaj časa zamišljeno zrl skozi, tedaj pa se je znova s svojimi modrimi očmi obrnil proti Nicholasu in mu dejal "Izlet je zelo lepa stvar, saj učenci tako vidijo zmaje v živo in si jih predstavljajo. Prepričan sem, da je taka vrsta pouka veliko bolj zanimiva kot takšna v učilnicah, toda kot ste že dejali je iz Azkabana pobegnilo 12 nevarnih čarovnikov, ki ubijajo že iz veselja, zato vam zelo težko lahko zagotovim popolno varstvo Nicholas." Ravnateljev obraz je bil resen in zamišljen. "Če bi res želeli zagotoviti varen izlet, bi moralo iti veliko profesorjev zraven, toda tudi na šoli jih nekaj mora ostati zaradi varnosti tukajšnjih učenev in zaradi pouka, ki bo dalje tekel.
Zaenkrat moram o tem izletu še premisliti in ko bo čas, vam bom moj odgovor sporočil, to ste lahko sigurni.
Morda si temni coprnik še ne bo upal napasti skupino večih čarovnikov, a nemogoče je ugibati, kaj se bo zgodilo. Počakati moramo in videli bomo, kaj bo."
Albus je utihnil ter opazoval profesorja.

Nicholas je sedel na stol. Ravnatelju ki je razlagal je gledal v oči. "Upam, da ne bo prišlo do napada" je potihem dejal. "Če pa bi že prišlo, bi bilo treba narediti vse, da bi zaščitili učence" je še pripomnil. Že spet je pogledal po pisarni. Bila je tako zanimiva. Pogledav je feniksa, ter se mu nasmehnil. "Upam da bo vse v redu" je prišepnil. "No, zdaj pa moram iti" je že spet pripomnil. Obrnil se je in naredil par korakov. Ko je zaslišal feniksovo petje je bil nad njim nadvse očaran. Če se nebi ugriznil v ustnice, bi tam stal verjetno še kakšno minuto. Odločil se je da bo kljub pesmi odšel. Sprehodil se je do vrat, jih nežno in tiho odprl, da bi slišal še malo petja, nato pa jih zaprl. Odšel je po hodniku.

Lia je prišla v ravnateljev kabinet, in opazila odhajajočegga profesorja. Potrkala je na vrata in vstopila. " Dober dan, gospod ravnatelj. Očitno imate precej obiskov." je dejala in se zasmejala. " Mislila sem, da bi bilo prav vas obiskati, kajti, v Meryascoveeni ni bilo prave priložnosti za pogovor in nisva nič govorila odkar sem prišla na šolo. SLišala sem nekaj zaskrbljujočih novic od kolegov." je dejala in upala, da ne moti ravnatrelja.

"Pozdravljeni Lia" je dejal Albus, ko je videl v kabinet vstopiti profesorico astronomije in ji z roko pokazal stol, na katerega se naj vsede.
"Prav imate, veliko obiskov imam v zadnjem času in še veliko več zaskrbljujočih novic, a te vas naj ne pestijo Lia, kajti dokler ste na Bradavičarki imate zagotovljeno varstvo, vsaj bolj že kot kjerkoli drugje po čarovniškem svetu."
Albus je svoje dlani položil na pisalno mizo ter se zamišljeno zazrl proti feniksu, ki je bil na svojem starem mestu in nato še skozi okno na okoliške griče.
Čez čas se je znova zavedal profesorice in se ji nasmehnil in ji dejal z prijaznim glasom "Oprostite mi, toda velikokrat sem zamišljen zadnje čase, saj mi misli vdirajo v glavo in mi jo nato celotno zapolnijo, tak da brez mislita bi danes prav težko živel, veste.
No, ampak pustiva moje težave, kajti o njih ne moreva ves čas govoriti, navsezadnje ste vi prišli k meni na obisk, tako da me zanima, o čem bi se radi z menoj pogovarjali."
Ravnatelj je s svojimi modrimi očmi zrl v profesorico in čakal na njen odgovor.

" Vaše težave in pogovori o njih niso prav pogosti." je dejala Lia in se nasmehnila. " Vem, prav tako bi ga potrebovali tudi profesorji. Da, vem, da je tukaj eden od varnejših krajev a vseeno me skrbi, kajti moja družina živi zunaj, toda, starša sta sposobna čarovnika in upam, da se bosta lahko obraila, če bo potrebno." je dejala. " A sedaj o Bradaivčarki. Pravzapram me je zanimalo, kaj se dogaja znotraj in zunaj Bradavičarke." je dejala Lia.

"Znotraj in zunaj Bradavičarke se dogajajo različne, pa tudi iste reči, o katerih še sam ne vem prav veliko. Zunaj naše šole, verjetno kot že vsi veste raste zlo, raste novi temni coprnik, kar ni novost, znotraj akademije pa potekajo šolske obveznosti in pa seveda šolsko življenje, ki je pestro z najrazličnejšimi dogodki profesorica."
Albus je vstal, ter se posprehodil do velike omare in jo odprl, ter ven vzel pladenj s keksi in čajem, ter ga nato odložil na pisalno mizo pred Lio.
Tudi sam si je vzel skodelico čaja ter keks in nekaj časa tiho sedel, ter razmišljal o vsem mogočem.
Po nekaj sekundah tišine, pa je znova spregovoril "Veseli me, da je obisk Meryascoveene minil tako prijetno, kajti navsezadnje bi se lahko marsikaj pripetilo.
Toda vedel sem, da si temni coprnik še ne bo upal udariti, prav tako pa tudi ne njegovi privrženci, kajti na šoli imamo aurorje z ministrstva, pa tudi kar nekaj mogočnih profesorjev.
Zaenkrat smo znotraj šolskih zidov varni, kar pa se tiče vaše družine Lia, pa vam svetujem, da odidejo v bolj varne kraje, kot se nahajajo trenutno. Kajti kmalu več ne bo varno nikjer."
Profesor se je s svojimi modrimi očni zazrl v Lio.