Stopnišče

Jezno prhajoč je zavil s hodnika proti vzpenjajočemu se stopnišču in postal ob kipu, ki je stal na stredini okroglega podesta. Še vedno je bil razkačen zaradi ducata nesposobnih prvošolčkov, ki so naredili Veliko stopnišče skoraj povsem neprehodno. Kot vedno si je vzel nekaj trenutkov, da je prebral kratek verz, vrezan v podstavek, ošinil figuro, ki je imela očitno neko pomembno vlogo v čarovniški zgodovini, nato pa stopil na dvignjeni podij in zadaj za kip. Tam se je lagodno naslonil na steno in se trudil odgnati sitnost, ki se ga je lotevala zaradi malih Pihpuffovčkov. Ošinil je uro na svojem zapestju, nato pa je pogled uprl navzgor, v navidezno neskončne vijuge stopnic, na katerih ni bilo videti nikogar.

Privzdignil je rob plašča in ošinil majhen črn omot, ki ga je imel zatlačenega v notranji žep in zavarovanega s parom čarov, saj je zanj odštel preveč, da bi si ga lahko privoščil po neumnosti izgubiti. Čakal je svoji dve redni stranki - rjavolaso ter pegasto Drznvraanovko in njenega visokega, blondinskega in Gryfondomovskega fanta. Drznvraanovci so bili načeloma kar v redu, vendar med v škrlat odetimi ljudmi še ni naletel na katerega, ki bi mu bil všeč - z izjemo nekaterih deklet, seveda, pa še pri tem je skoraj vedno šlo za fizično privlačnost. Izgubljen v spominih je pozabil na čas, in ko se jih je končno le otresel in zopet ošinil uro, je ugotovil, da parček zamuja že dobrih petnajst minut.

Iritirano je pljunil na tla, se odrinil od stene in se že namenil nazaj proti hodniku, ko je za seboj le zaslišal naglo približujoče se korake. "No, končno!"je vzkliknil z nejevernim glasom in se zasukal na peti, samo da je ugotovil, da ne zre v nobeno izmed svojih dveh strank...

((Nicc, ecolla qua. ))

Bila je pošteno zdolgočasena. Kaj se je dogajalo s to šolo? Zadnje čase se še prepirati nisi več mogel prav, kajt ljudje so bili z nosom tako zakopani v knjige, da niti tega niso več zmogli. Hja, bilo je hudo in prav potrebovala je nekaj, kar bi ji povrnilo življenje v zaspane ude in misli, ne glede na to, kaj naj bi to bilo.
Počasi, kot, da se sploh ne bi zavedala svoje okolice, je zapustila Spolzgadovsko dnevno sobo in se nato odpravila proti zgornjim nadstropjem. Nevede je ubirala najdaljše možne poti, ob enem pa je razmišljala o vsem, kar ji je padlo na pamet. V glavi se ji je ''vrtel'' film njenega življenja vse od prvega septembra dalje. Kako se je že prvi dan pouka znašla v priporu, prepiri s sošolkami, nočni pohodi, spolzgadovske V.I.P. zabave, organizacija zabave s tistim… hja. Ob tem odlomku se je njen obraz zmračil, v očeh pa je za trenutek zablestela svetla iskrica. Ja, dejansko se je spustila tako nizko, da je iz dolgčasa pripravila zabavo z Phip.. no, z izmečkom. In čeprav se ji je tedaj zdelo mogoče čisto mičkeno zabavno (kar bi seveda povsem zanikala), so bile sedaj njene dlani od jeze in ranjenega ponosa tako močno stisnjene v pest, da so ji pobledeli členki. Hja, prav zares je imela trenutek, ko je pomislila, da bi bila lahko kaj rdugega, nekakšno veselo in doborodušno bitje. Ko je domišliji pustila prosto pot in je ta v njeni glavi ustvarila tisti prizor, se je mračno in hladno zasmejala. Ta smeh, tako podobnem smehu njene babice, je na njenih ustinicah ukrivil tisti nasmešek. Hladen, krut in samovšečen. Oh ja, čeprav se je pred časom izkazala kot slabotna, je bila nazaj – točno takšna, kot je bila na samem začetku. In prav uživala je v zavdanju tega, da ji sve zopet leži pod nogami, ter da je sposobna storiti prav vse.
Ječe so bile sedaj že za njo in znašla se je na stopnišču. Končno so se pokazali znaki življenja na tej šoli; na stopnišču je bilo lepo število dijakov, ki so hiteli proti učilnicam, se pomenkovali ali pa počeli kaj tretjega, kar je tako ali tako ni zanimalo. Nicc je nekaj trenutkov še počakala v senci, ki jo je metala stena, ob koncu odmora pa je s svojimi mačjimi koraki prečkala stopnišče. Tisti študenti, ki so še bili na hodniku so ji namenili začuden pogled, a na to se ni ozirala. Hotela je le čimprej prečkati prostor in se nameniti na kak bolj miren prostor. Skoraj bi to že storila, ko se je izza kipa nekpa nekega znanega čarovnika naglo prikazala postava. Že po trenutku ali dveh je prepoznala temnolasca, ki se je s tipično teatralnim vzklikom kar naenkrat pojavil pred njo. Čez obraz se ji je razlezel nasmešek, nato pa je roke uprla v boke. »No, no Amon. A si me tako zelo pogrešal?« Iz njenega glasa je vel nekakšen prijateljski sarkazem, tipičen za pogovor med ljudmi iz njenega doma. Naklonila mu je še širši nasmešek, nato pa dodala »Ali pa si me le zamenjal za katero od svojih kurbic?« Kot ponavadi ni olepševala tega, kar je nameravala povedati in z vzvišeno dvignjeno glavo je sedaj čakala na kakšen sočen komentar iz njegove strani.





(Nicc je rahlo nakurjena. xD )

Obraz mu je za trenutek prevel izraz iskrenega presenečenja, ki pa ga je kaj hitro povozil režeč se nasmešek, k je ugotovil, kdo je vroča črnolaska pred njim. Nicc ga je ogovorila na svoj tipičen način - povsem brez okolišenja in s sarkastičnim podtonom. "Seveda, gospodična Niccolette Parkinson, brez tebe zame ni življenja."je zavil z očmi in si popravil nekoliko pomečkani plašč. Ob nasledni pripombi je zaigral obupno prozorno osuplost ter ogorčeno vzkliknil "Nicc, lepo te prosim!"in zgroženo zmajal z glavo. Po še enem razočaranem vzdihu jo je le pogledal in dodal "Ti vendar spadaš v kategorijo 'Ena in edina'. Nikakršnih možnosti ni, da bi te zamenjal s katerokoli drugo."ji je hudomušno pomežiknil. "Sploh pa,"je zopet spregovoril z zamišljenim glasom in si pogladil brado, "razumeti moraš, da si jaz natanko zapomnem prav vsako dekle, s katero spim."modro je pokimal in se počasi sprehodil za Spolzgadovkin hrbet. "Kako gre torej tvojim najboljšim prijateljicam Christine, Sue in Valerie?"jo je zbodel in obstal za njo, oddaljen le nekaj bornih centimetrov. "Oh, in Valerie ni prava rdečelaska."se je namuznil v njeno uho in se zbadljivo ugriznil v ustnico.

"Ampak,"je spremenil temo in se zopet sprehodil pred njo, "pustimo te reči."prekrižal je roke na prsih in privzdignil obrv. "Kaj torej počneš zunaj na hodnikih v času, ko bi morala biti pri pouku, mlada kršiteljica šolskih pravil?"je spregovoril z uradnim, učiteljskim glasom in jo strogo premeril.

Ob Amonovem tipičnem dramatiziranju, kot je to najlažje poimenovala, se je morala nasmehniti. »Oh, seveda ljubček! Le kako sem lahko pozabila, da zate obstajam zgolj in edino jaz?« je dahnila s skesanim obrazom in ga narejeno opravičujoče pogledala. Takoj nato pa je njen obraz spet postal tista vsem dobro znana maska zadovoljstva in samovšečnosti. »Kaj res?« je z zanimanjem vprašala in se ob enem namuznila. »Potem moraš imeti pa prekleto dober spomin.« Njen nasmešek je postal še širši, ko je nato nadaljevala »Ali pa preprosto nisi preveč uspešen z dekleti.« Tipično spolzgadovsko zadovoljstvo se ji je zaiskrilo v očeh, ko ga je vnovič izzvala in z veseljem je pričakovala njegov odgovor. Takšne besedne igrice s kom iz svojega doma je vedno oboževala; bile so otročje, a še vedno na nivoju, kot bi to povedala njena mama. Ko se je Amon počasi sprehodil za njen hrbet je sama še vedno le stala z rokami, prekrižanimi na prsih, ob omembi svojih sostanovalk pa je le zasmejala. »Najboljšim prijateljicam?« se je ozrla in mu namenila pomenljiv pogled. »Mislim, da so za enkrat kar dobro. Čeprav tega o njihovem psihičnem zdravju ravno ne bi mogla reči.« Zadnji stavek je bolj zamrmrala sama pri sebi kot Amonu. Za hip se je zatopila v lastne misli, pa jo je nazaj v realnost prebudilo Amonovo šepetanje. Njegova sapa, ki jo je čutila na vratu ji je po telesu poslala mravljince, a tega ni z ničemer pokazala. Ob naslednjih besedah pa je skozi njeno masko prodrla zaigrana šokiranost. »Ne!« je vzkliknila in si z roko izumetničeno prekrila usta. Nato pa se je na v njene oči prikradel sumničav pogled in premerila ga je od nog do glave. »Sicer pa, kako pa ti to veš?« Dvignila je levo obrv in mu namenila dolg, vprašujoč pogled. Že od nekdaj je vedela, da Valerie spusti v posteljo vsakega, od Gryffondomovcev do Pihpuffovcev, da pa bi ji uspelo dobiti Amona? No, to bi bilo vsekakor nekaj novega. Sicer njega ni poznala dovolj dobro, a vsaj njene cimre so o njem govorile, kot da bi bil najmanj bog.
Spet je prekinil tok njenih misli in ko se je zazrla v njegov strog obraz, ki jo je karal z učiteljskim glasom, je sprejela igro. Narejeno živčno si je grizla ustnico, njen pogled pa se je naenkrat usmeril v tla, kjer je z nogo risala kroge. Videti je bila kot kakšno neumno dekletce iz 2. Letnika, ki se je obupano poskusilo domisliti izgovora. »P-pravzaprav…« je zajecljala in dvignila pogled »…mi je bilo dolgčas. In pomislila sem, da bi lahko počela kaj zabavnejšega, kot sedela v predavalnici.« Še sramežljiv nasmešek in podoba šolarke je izginila, kakor hitro je prišla. »Pa vi, mladenič?« je stopila k njemu. »Kaj pa vi počenjate na hodniku ob tem času? In zakaj ste se skrivali?« je besede skorajda zašepetala.

"Prosim te lepo, Nicc, kako si lahko dovoliš pozabiti takšno temeljno resnico, takšno osnovno védenje?"z narejenim razočaranjem je zmajal z glavo in dovolil, da se je maska hitro razdrobila pod pritiskom hudomušnega nasmeška, ki si je utrl pot na njegov obraz. Amon si preprosto ni mogel pomagati, a Nicc ga je vedno uspešno spravila v dobro voljo, če ne samo s svojo prisotnostjo pa preprosto s svojim navdušenim, izzivalnim sarkazmom, ki je bil Spolzgadovcu praktično edini kos. "Oh, ti bi najbolj od vseh morala vedeti, da je večina govoric o meni resnična,"se je namuznil in obstal v svoji počasni hoji, "ko pa si vendar kraljica Bradavičarskega opravljivskega krožka."je dokončal z mehkim smehljajem na ustnicah, vedoč, kako Nicc sovraži če jo kdo primerja z opravljivko. "Razumeti moraš, da poskrbim, da se vsakršna lažna šušljanja o meni hitro poležejo, pa najsi na lep ali pa bolj grob način - to je konec koncev odvisno od osebnih preferenc, kajne?"je ujel njen pogled in dovolil, da so mu kotički ustnic zatrzali navzgor v nakazanem nasmehu, v očeh pa se mu je preigravala iskrica navdušenosti - verbalni izziv, kakršnega mu je zastavljala Nicc, je že pošteno pogrešal.

"Joj, je kaj narobe?"je z navidezno zaskrbljenostjo povprašal Amon in obrvi namrščil v neobstoječi skrbi. "Ste se skregale? Slišal sem, da se je Sue precej spremenila preko poletja...se ne razumete več?"je sočutno povprašal in ji položil dlan na sloko ramo. Njena zadnja, bolj tiha pripomba je pokončala njegovo tragično farso in na poprej užaloščen obraz zopet priklicala stalnico - hudomušen, čeravno nekoliko posmehljiv nasmešek. "Očitno se res ne razumete več najbolje, prepričan sem bil, da bi ti za kaj takega povedala. Kar pa se tiče izvora te informacije - no, lahko si prepričana da sem vse skupaj videl pobliže in na lastne oči."ji je pomežiknil in se zadovoljno naslonil na steber za seboj.

Nicc se je še enkrat izkazala za odlično igralko in v trenutku se je prilagodila ponujeni vlogi ter se prelevila v zardelo, prestrašeno šolarko, ki se obupano skuša spomniti izgovora za svoj prekršek. "Oh, brez skrbi, ob tem času se na hodnikih dogaja marsikaj zanimivega, a ne morem si predstavljati, da bi nedolžno dekle kakor vi iskalo takšne vrste kratkočasje."je resno odgovoril in jo pogledal s skorajda popolno imitacijo strogega učiteljskega pogleda. Ko je Nicc nenadoma prevzela taktirko, se je tudi Amon nemudoma spremenil in se še bolj umaknil v steno, medtem ko je črnolasa Spolzgadovka z nekaj kratkimi koraki zmanjšala razdaljo med njima na le nekaj bornih centimetrov. Odločno je zadržal njen pogled in z nekoliko hripavim glasom odgovoril "Čakam na naslednjo žrtev." preko njegovega obraza je šinila senca nekoliko nevarnega nasmeha, vendar se je zbral in nadaljeval.

"Ali pa čakam, da to postanem sam."je dahnil v odgovor in pustil, da se mu je v očeh poblisnila namigujoča, strastna iskrica.