Ravnateljev kabinet

"Vohuna? Hmm, ideja ni slaba Remus, toda tukaj ti jaz žal ne bom mogel pomagati. Sam zastopam to šolo in moram biti enakovreden do vseh domov, kajti če ne bi bil, potem bi kršil pravila in deloval na podoben način kot temni coprnik, kateremu je verjetno najdražji dom Spolzgad.
Eno se je boriti proti coprnikom, ki grozijo celemu čarovniškemu svetu, nekaj čisto drugega pa so rivalstva med domovi v šoli."
Ravnatelju se Remusa ideja ni zdela prav nič slaba, toda dobro se je zavedal tega, da sam tukaj ne more nič ukrepati, pač pa vse leži na Remusu. Sam je vedno bil in si je želel še naprej biti enakovreden do vseh domov čeprav so nekateri trdili drugače.
"Pomagam ti lahko le tako Remus, da ti skozi prste pogledam kršenje šolskih pravil. Poleg tega ti svetujem, da bodi pri načrtovanju naloge zelo pazljiv, kajti če te kdo zasači, posebno Spolzgadovec bodo velike težave.
Morda bi ti znala tvoja prijateljica Tara Shade pri tem kaj pomagati." Ravnatelje se je rahlo nasmehnil in z nagajivim pogledom ošinil Remusa, ki je Dumbledorja pozorno opazoval.
V fantu je več pustolovske žilice kot sem sprva mislil da je, kar me veseli. Upravičeno se druži z Jamesom in Siriusom, a pazljiv moram resnično biti, da se fant ne spravi v preveliko nevarnost.
Naposled se je Albus na stolu zravnal, ter znova skozi drobna očala pogledal oba učenca in z nasmeškom dejal "To je torej vse, kar morata zaenkrat vedeti o naši organizaciji in vajina naloga je zaenkrat le ta, da vabita vanjo nove člane, ki si po vajinem tudi zaslužijo postati člani Feniksovega reda. To s Spolzgadovci je tvoja osebna naloga Remus in ti jo boš vodil ter boš odgovoren zanjo, če ti pa uspe resnično ugotoviti kakšno pomembno informacijo ti bomo vsi hvaležni. Vse nadaljne informacije dobita ob pravem času, prosil pa bi vaju le še to, da me sproti obveščata, koga sta sprejela v skupino."
Ravnateljev mirni glas se je razlegal po prostoru in portreti ravnateljev so nekateri že potonili v spanec, eni pa so še vedno napeto vlekli na ušesa dogajanje v prostoru.
Dumbledore jih je ošinil, tedaj pa še pogledal proti oknu in nebo je bilo že prav črno, posuto s tisočerimi zvezdami.
"Mislim, da je čas, da se poslovimo. Pojdita zdaj, kajti ura je že pozna in vsak ima svoje opravke. Andromeda, nikar ne pozabi na Filcha in njegovo kazen, kajti ne bi bil rad od hišnika opozorjen, da odvračam učence od njegovih kazni. Med nama rečeno se tudi meni zdijo pretirane, a to je treba potrpeti, da je potem užitek svobode spet toliko večji. Remus, tebi pa svetujem, da se kar vrneš v dom."
Ravnatelj je oba še naprej mirno opazoval in na njegovem obrazu je bil nasmešek ter vedrina.

Remus je prikimal ravnatelju in se nasmehnil. Seveda je vedel da je to samo njegova naloga, tudi je ni hotel zaupati nikomur drugemu. v glavi se mu je spet prikazala slika njegovega načrta in zadovoljno se je nasmehnil.
Ko je profesor Dumbledore omenil Taro se je Remus na tihem strinjal z njim. Vedel je kaj želi ravnatelj povedati in tudi sam je razmišljal v tej smeri. A nikakor ni smel dopustiti da bi Tara zaradi tega kakorkoli trpela. Tudi sam ni vedel da je v njem toliko pustolovskega duha a nedavni dogodki soo v njem prebudili novega človeka. Črno magijo je preziral in zato je bil pripravljen storiti karkoli da bi jo dokončno uničil.
O tem še moram malo premisliti. si je rekel in nato počakal da je profesor Dumbledore končal s svojim govorom. Očitno je bilo da jima nima več povedati ničesar novega zato je Remus počakal nekaj trenutkov na Andromedo, če ima mogoče še ona kakšno vprašanje.
Remus je nato vstal se poslovil od ravnatelja in počakal da je ta Andromedi namenil še zadnje besede o njeni kazni. Ko mu je svetoval da naj se vrne v svoj dom je Remus prikimal. Andromedi je odstopil prednost ter ji sledil skozi vrata.
"Nasvidenje gospod profesor" so bile njegove zadnje besede ko je odšel za njo po okrogles stopnišču.
"No upam da se kmalu spet vidiva" ji je rekel ko sta stopila na hodnik, pred ravnatlejevim kabinetom. " Z veseljem bi se kdaj pogovoril s tabo. Ko boš imela čas me poišči na šoli." Dvignil je roko v pozdrav in odšel proti svojemu domu.

Ravnatelj je odgovoril na Andromedino vprašanje in se zazrl v dekle.
''Razumem vas, profesor.'' je dejala in se presedla na udobnem sedežu. S pogledom je spremljala ravnatelja, ki je odšel do svojega feniksa in ga počehljal.
''Gospod? Kaj pa, če...Ali na Bradavičarki obstaja kakšen prostor oziroma soba, v kateri bi se zbirali in drugi nebi vedeli za nas? Tako bi nas težje odkrili. In tudi, če se bo članov s časom nabralo, moramo paziti, da se nebomo vsi zgrinjali v vaš kabinet. Tudi to bi bilo sumljivo.'' je pripomnila in se obrnila k Remusu.
'Mi dva pa se uradno še ne poznava. Andromeda Black'' se je nasmehnila in podala roko Remusu. Nato je fant predlagal možnost, da vohunijo za Spolzgadovci.
'Ali je možno, da se preseliš iz doma v dom? Verjetno ne..' je pomislila Andromeda in nato vprašala:
''Kaj, pa če jaz poskušam eno izmed mojih sester prepričati, da sem se spremenila? Vem, da ni veliko možnosti za uspeh, ampak boljšega se trenutno ne morem spomniti. Prepozno je že, da bi moji možgani intenzivno razmišljali.'' je še ona predlagala, čeprav se ji je zdela Remusova ideja boljša. Ampak z njo si ne morejo pomagati, ker je ravnatelj ne oddobri.
''Remus, te smem vprašati v katerem domu stanuje Caley? Mislim namreč, da jo poznam, a nisem prepričana.'' je vprašala in nato vstala. Morala je pretegniti noge, in tudi zadnjica jo je bolela zaradi sedenja. Čeprav je bil stol udoben. Nikoli ni mogla sedeti dovolj pri miru, vedno se je presedala in premikala. Z rokami se je naslonila na visoko naslonjalo stola ki ji ga je pričaral Dumbledore.
Upala je, da ji bo ravnatelj pogledal skozi prste pri kazni za njeno navidezno potepanje, ki sploh ni bilo potepanje ampak je zašla zaradi Bellatrix.
''Res moram? Ker, veste ni tako kot je izlgedalo. Vračala sem se iz knjižnice nazaj v Drznvraan, ko sem srečala sestro in ta mi je zopet očitala, tako da nisem štela stopnic na stopnišču. Stopila sem na napačno stopnico in poneslo naju je na drug hodnik. Katerega pa v temi nisem prepoznala. In za nadgradnjo težavam sem še stopila na rep Gospodične Norris...'' je poskušala pojasniti, a ko je zagledala ravnateljev pogled je odnehala in se odpravila proti vratom. Remus pa je stopil za njo.
''Lahko noč, gospod.'' je še zaželela in se nato spustila po vijugastem stopnišču navzdol.
''Ja, enako.'' se je nasmehnila.''Velikokrat te opazim v knjižnici, lahko bi se tam dobila in se pogovorila o današnji razpravi z ravnateljem.'' je predlagala in segla za pas, da bi s palico posvetila svojo pot do stranišč.
''Hišnik ima še vedno mojo palico.'' je rekla in nato pohitela po hodniku.
''Adijo Remus. Aja, in pozdravi Siriusa v mojem imenu.''




(se opravičujem da sm tolk cajta zamujala, ampak nism spravla skup posta... )

"Lahko noč" so bile ravnateljeve zadnje besede v slovo odhajajočih učencev in pri tem se jima je smehljal. Ko pa sta oba odšla iz prostora, pa so portreti na steni budno oživeli in začeli Albusa zapisavati z različnimi vprašanji. "Pomirite se. Učencema zaupam in naj vas nikakor ne skrbi, da je bila to slaba odločitev, kajti ni bila. Čas je napočil, da se začno dogajati stvari, katere se do zdaj še niso in Feniksov red že spada sem."
Dumbledore je uspel portrete bivših ravnateljev po nekaj mirnih besedah pomiriti in tedaj je odkorakal do svojega mislita, skodelo položil na mizo, segel po palici in tanek curek njegovih srebrnih spominov je pristal na dnu kotanje.
Tako, zdaj bom imel še ta spomin shranjen, kajti ta spada med zelo pomembne. Upam, da bo vse šlo po načrtih in verjamem, da bo, kajti Remusu in Andromedi resnično zaupam. Najbolj primerna sta bila, da sta prva izvedela resnico. Zanima me le zdaj, kdaj se bo oglasil pri meni Mark, kajti kar nekaj časa je že minilo od povabilo.
Med premišljevanjem je ravnatelj pospravil mislito, ter se vsedel nazaj za svojo pisalno mizo in se znova posvetil knjigam, ki so ležale na njej.

Čeprav toliko časa odsoten, je njegova pot do gorgolje pred ravnateljevim kabinetom minila kot bi trenil. Zamrmral je geslo, ki ga je dobil ob prihodu na šolo ter se hitro povzpel po spiralne stopnišču, dokler ni stal pred vrati kabineta.

Kar dolgo je stal pred vrati, strmel vanja ter se prepričeval, da je ravnal prav. Hotel je že potrkati, a je roko v zadnjem hipu odmaknil. Toda na njegovo veliko presenečenje, se je iz kabineta zaslišalo: "Vstopi, Dior."

[se opravičujem za to zgornje ]

Osupel je le prijel za kljuko, ter še vedno obnemel vstopil v kabinet. Vse je bilo še po starem, morebiti je bil le kak instrument postavljen na drugem mestu. In tudi ravnatelj je bil še vedno isti.

"Dober večer, Albus."

Nato sta se gledala nekaj minut, brez besed. Dior je vedel, da Dumbledore ne brska po njegovih mislih; zagotovo ne, saj je sam dobro seznanjen z brambovijo in bi čutil vsakršen poizkus vdora; pa tudi vedel je, da Dumbledore ve, da bo izvedel vse, če ga bo le povprašal. A do sedaj ni. Zato je odločno, a hkrati previdno začel: "Dolgujem vam razlago..."

"Pozdravljen Dior" je nasmejano pozdravil ravnatelj že zdavnaj izginulega profesorja. "Kar vstopi in sedi prosim" mu je mirno dejal, ter nakazal na stol pred svojo mizo.
Dumledore je odložil liste, ki jih je pregledoval in se skozi drobna očala pozorno zazrl v Diorja, ki se je medtem res vsedel, in ga nekaj časa tiho opazoval.
"Dolguješ? Ničesar mi ne dolguješ Dior, saj sam nisem skrbnik tvojega življenja. Tvoj odhod je bil zate nujen, zato si tudi odšel in kako sem si jaz to razlagal te naj ne pesti.
Povsem tvoja odločitev je, ali mi poveš kaj, ali pa ne. Vedi le to, da boš pri meni vedno dobro zapisan. Ali mi boš stvar zaupal ali ne, je pa tudi odvisno od njene vsebine."
Ravnatelj je nato z palico, ki je počivala na njegovi mizi na lahno udaril po mizi in na njej se je pojavil pladenj z piškoti in vročim ter dišečim čajem, ki je prijetno odišavil prostor.
"Postrezi si" mu je dejal z nasmeškom in se tedaj ozrl proti oknu, skozi katerega so prihajali sončni žarki tega pomladanskega dne.
Diorja se je zelo razveselil in želel ga je povabiti tudi v Feniksov red, saj ga je poznal že dolgo časa in mu je povsem zaupal. Toda hotel je počakati, ali bo Dior hotel kaj povedat, zato Reda in vseh dogodkov na šoli ni omenjal, pač pa je le zrl zamišljeno proti oknu.

"Hvala," je zamrmral, ko se je usedel na ponujeni fotel, ter vzel skodelico čaja v roke, a iz nje ni popil. Nekoliko se j že bil sprostil zavoljo prisrčnega sprejema, ki mu ga je namenil Albus. Zatorej je bil sedaj še bolj odločen, da modremu ravnatelju zaupa razlog in namen njegove odsotnosti.

"Čeprav ne zahtevaš od mene, da ti povem, kaj se je godilo z menoj v zadnjem času mislim, da imaš pravico vedeti; morebiti boš našel kakšno informacijo, ki bi te utegnila zanimati."
Srknil je požirek ali dva, pojedel en piškot v naglici, dane bi pustil Dumbledorja predolgo čakati ter se nato zazrl v njegove predirljive oči za polluninimi očali.

"Vsa štorija sega že dolgo nazaj. Saj poznaš mojo sestro, Angelino, ki je prednekaj leti prišla na Bradavičarko, a jo je že sredi prvega leta zapustila, saj se je je polotila neka čudna, nenadzorovana bolezen. Dolgo je tedaj bivala v bolnišnici svetega Munga in vsaj deloma so jo pozdravili. Kakorkoli, letos, sredi decembra, se je njeno stanje iznenada poslabšalo. Odpeljali smo jo kojci nazaj v Munga, kjer pa nam niso znali pomagati. Vrgel sem se torej v preučevanje bolezenskih znakov in tako sem v zaprašeni knjigi v naši domači knjižnici naletel na knjigo Bolezni teme. Skorajda bi lahko rekli, da sem ponesreči naletel na to knjigo in vanjo pogledal, zakaj obdajala jo je slaba aura... A že kaj hitro sem naletel v njej na bolezen, ki se je POVSEM ujemala z bolezenskimi znaki moje sestre. Šlo naj bi za tako imenovano Galgešovo zlozačarbo, za katero ni slišal nobeden izmed zdravilcev v Britaniji. Gre za prvino temne magije, pozabljeno onkraj časa. Bila je zapisana v starodavnih runah, nanjo pa je naletel moj ded, Edgar, katerega ste poznali in ki jo je tudi prevedel. Kakorkoli, ta začarba se zada preko polja slabe karme, ki ga ustvari coprnik, ali pa, to sicer zelo redko, izvira iz zemeljskih razpok. In tedaj sem se bil spomnil, da smo malo pred njeno boleznijo, tik pred njenim vstopom na Bradavičarko, obiskali Santorini v Sredozemskem morju, na poti tja pa smo se ustavili ob razpoki v Delfijih. Na to starodavno magijo so občutljivi le redki, rojeni vikend po venerinem tronočnem obratu. In, ko sem preverjal zvezdne karte, se je tudi ta podatek ujemal..."

Obmolknil je in se zastrmel v ravnatelja, ki ga je zbrano poslušal. Spraševal se je, ali so Dumbledorju te stvari poznane. V to je dvomil, zakaj šlo je za stvari, ki niso zastopane drugje kot v knjigi, ki jo je prevedel njegov ded; a vedel je tudi, da sta z Dumbledorjem kar pogosto posedala ob kaminu in razpravljala... Zato se je zbral in nadaljeval pripoved: "Ko sem 100% ugotovil, da se podatki ujemajo, sem se odločil, da sledim napotkom za odpravo te bolezni. Šlo je za nekaj nadvse preprostih urokov, ki pa so zahtevali prisotnost starodavnih relikvij: Srčike transilvanskega hrasta, Zlatega jabolja Atlantide in posvečenih skarabejev egipčanskih nadčarovnikov. Niti za hip nisem okleval in že naslednji dan sem se odpravil na pot. Ta pa ni bila tako preprosta. Čeprav sem mojster v udejanjanju, me je neka magična sila preusmerila na drug konec sveta - najbrž za to, ker sem imel v mislih relikvije. Tako sem sprevidel, da s čarovnijo ne bom smel rokovati, v kolikor se bom želel dokopati do teh predmetov. Lahko si predstavljate, kako je bilo zmrzovati v sibiriji, se prebijati skozi širno tundro s palico v žepu, a je nisi smel uporabiti... Dolgo sem se prebijal do Transilvanije, še dlje do Egipta... A ko sem se odpravil na pot, da poiščem Atlantido, sem bil že izgubil vse upanje. Toda nisem se dal. Ustrajal sem še naprej in ko sem se sredi Sahare zrušil na smrt utrujen in obupan, sem zaslišal korake v pesku. Roka me je dvignila na noge. Moj desni žep je nenadoma postal težji... Ozrl sem se okrog sebe a nikjer ni bilo nikogar. Segel sem z roko v žep in tam zatipal nekaj okroglega. V srcu sem začutil neznansko radost! Vzel sem palico, se z poslednjimi močmi udejanil v našem domu, razpostavil relikvije v položaje, ki jih narekuje knjiga ter izvedel uroke. In kot bi trenil, se je Angelina rešila spon te zakledbe. Spoznal sem... Da je velika moč magije; a so stvari, ki jih lahko dosežemo le z žrtvovanjem in vztrajnostjo."

Tako je zaključil svojo pripoved. Za konec se je nasmehnil in kot da bi se mu gube nekoliko zgladile in da bi ga tegobe in skrbi preteklih mesecev zapustile. Dodal je samo še: "In, saj res... Angelina se bo vrnila na Bradavičarko. Po 5 letih. Brez skrbi; doma sem jo pripravil, da bo znala vse, kar mora znati dijak 6. letnika."

Izpil je čaj do dna ter si postregel s še enim piškotom.

Albus je pozorno poslušal Diorja in ga ni želel prekinjati med njegovim pripovedovanjem, saj je želel, da svojo pripoved mirno spelje do konca.
Pri tem ga je pozorno opazoval, občasno pa je z pogledom ošinil tudi katerega izmed ravnateljev na svojih stalnih mestih - portretih.
"Edgar, da. Dobro se spomnem tvojega deda, zato so mi nekatere stvari ki si jih omenil že rahlo znane. Relikvije so zelo cenjene in mogočne stvari in še zdaj mi je v spominu tisti večer, ko mi je tvoj ded pripovedoval o njih."
Ravnatelj se je zamislil in nekaj časa premišljeval o tem dogodku, nakar je znova pogledal profesorja in se nasmehnil. "Zelo pa me veseli, da si svojo sestro Angelino uspel ozdraviti in se bo vrnila na Bradavičarko, kajti resnično nekatere stvari lahko dosežeš le z žrtvovanjem in vztrajnostjo, kakor sam praviš. Zapomni si, da je ljubezen vodilna sila pri vsem in kdor tega ne pomni, ta je izgubljen. Ljubezen do sestre te je gnala na to pot in te prisilila k žrtvovanju in vsemu, kar si prenesel. Zato pa je tudi nagrada tako velika."

Nekaj časa je nato v kabinetu bila tišina in Dumbledore je sam pri sebi razmišljal, kako naj pove Diorju o dogodkih, ki so se zgodili med njegovo odsotnostjo in tudi navsezadnje o temnem coprniku. Naposled je mirno dejal: "Tudi tukaj se je marsikaj zgodilo med tvojo odsotnostjo in o vsem ti zdaj ne morem pripovedovati. Moraš pa vedeti le to, da nas loči le še malo časa, preden se bo temni coprnik razodel. Samorog v gozdu mi je to pritrdil, prav tako pa me je več stvari pripeljalu k temu zaključku.
Grinewald je ob razodetju prizadel ves čarovniški svet, nihče se mu ni upal upreti in zato je že takoj umrlo mnogo nedolžnih življenj. Novi temni coprnik bo ravnal enako in ob njegovem razodetju bo v čarovniškem svetu zavladal kaos in panika, ljudje ne bodo vedeli ne kod ne kam. To bo še okrepilo njegovo moč in željo po uničevanju, zato to moramo preprečiti. Prepričan sem, da ta čas temni coprnik že krepi svoje vrste podanikov."

Ravnatelj je obmolknil, ter pogledal Fawkesa in se mu nasmehnil. "V ta namen bom ustanovil Feniksov red, gibanje proti temnemu coprniku, ki lahko reši nešteto nedolžnih življenj. Ne trdim, da bo to gibanje ustavilo coprnika, toda lahko ga upočasni in kakor pravim, reši mnoga življenja.
V Redu bodo le tisti, ki so se pripravljeni boriti proti zlu, ki so pravični in pošteni in želijo v čarovniški svet vrniti mir in blaginjo. Dva učenca sta že v Redu in sicer Remus in Andromeda, ki sta vredna mojega zaupanja. Tudi ti si vreden mojega zaupanja, saj te poznam že od mladih let in ti popolnoma zaupam. Vabim te v Feniksov red, toda moraš se zavedati, da s tem na svoja pleča prejemaš tudi veliko odgovornost. Glavno pa je, da nobena napačna oseba ne sme izvedeti za Red, kajti s tem bi ves načrt splaval po vodi."

Albus je svojo pripoved pripeljal h koncu in počakal je, da bo tudi Dior prišel do besede, kajti ravnatelj mu je povedal marsikaj.

Osuplo je srkal vsako Dumbledorjevo besedo. Osupnili so ga dogodki, ki so se bili pripetili tule v njegovi odsotnosti. Ko mu je ravnatelj razkril svoje načrte, pa je njegovo presenečenje preraslo meje vajenega.

"Komaj sem se vrnil, a mi vendar razkrivaš svoj izredno pomemben načrt?! To si štejem v veliko čast in sprejmem povabilo z največjim spoštovanjem ter ob tem prisegam, da od mene sovrag ne bo izvedel nobenih skrivnosti ali sploh izvedel o obstoju Feniksovega reda."

Nekoliko ga je sicer presenetilo dejstvo, da sta v redu zaenkrat samo dva dijaka; a le-ta je, vsaj Remusa, poznal, tako da je zaupal v njegove sposobnosti in zvestobo.

"Veliko zaupaš dvema dijakoma, ki nista še niti mimo male mature; a to ni nič slabega, saj utegne biti, po tem kar sem izvedel sedaj, ta odpor proti coprniku dolgotrajen in potrebujemo mlade moči. Me pa zanima še nekaj, v zvezi z Bradavičarko; kam so poniknili vsi profesorji? Prav moreče vzdušje je tu na šoli... Srhljivo in strašljivo je, ni več stare topline, hodniki so tihi in prazni..."

Njegovi koraki so topo odmevali po hodnikih, ko se je hitro premikal proti ravnateljevem kabinetu. Ustavila ga je gorgolja.
Še preden je izustil geslo, pa se je za vsak slučaj s pogledom še enkrat sprehodil po svojem plašču. Ni hotel pustiti nobenih sledi in čeprav je bilo videti še tako kruto ali brezsrčno ni niti malo obžaloval, da sta prej nekaj minutami z Bellatrix nekoga ubila. Ravno obratno, vedel je, da je sedaj, ko se je znebil morebitne nevarnosti, ki se je pojavila na njegovi poti, za korak bližje cilju in to ga je na nek čudaški način spravilo v malce boljšo voljo.
In čeprav, se mu je načrt malce spremenil, sedaj, ko ne bo več poučeval na Bradavičarki, ga je vseeno hotel izvesti do konca.
Potrkal je na ravnateljeva vrata in iz vljudnosti počakal na ravnateljev odziv. Če se je česa naučil v letih, ki jih je preživel v tisti nagnusni sirotišnici, je bilo to, da se biti vljuden še kako splača. In za trenutek je pomislil, da bo ravnatelja zmotil pri nečem, pa čeprav bi ga moral pričakovati, saj je poslal svojega feniksa ponj.

"Me veseli. Ta načrt pa sem ti zaupal zato, ker si ti prava oseba zanj in naj te nikar ne čudi Dior, da ste trenutno samo trije v redu. To je šele uvod in učenci so lahko veliko več vredni kot marsikateri odrasli čarovnik."
Albus se je nasmehnil in nagajivo ošinil Diorja, ter se nato spet posvetil portretom na steni.
"Profesorji? Nekaj jih je izginilo, večina pa jih je dala odpoved. To je tudi znak, da se dogaja nekaj nenavadnega in vzdušje bo postalo kmalu le še mračnejše, boš videl."
Ravnateljev obraz je bil zdaj spet resen in njegove oči so zamišljeno zrle proti vratom. "Upam, da bo v prihodnosti spe.."
Na vratih se je tedaj zaslišalo trkanje in Albus je pri priči nehal govoriti. Portreti ravnateljev so se ozrli proti vratom in v prostor je padla tišina.
"Naprej prosim" je odločno dejal Albus in nakazal pred tem še Diorju, naj več ne govorita o tem.
"Pozdravljen Mark, pričakoval sem te. Kar vstopi prosim naprej in sedi."
Dumbledore je tedaj znova pogledal Diorja in mu mirno dejal: "Veselilo me je za prijetni klepet in ko bo čas, ga lahko nadaljujeva. Časa bo še dovolj."

Ko so se vrata odprla in je skoznja vstopil Mark Nelstin, je Dior samo vljudnostno pokimal v pozdrav, se poslovil od DUmbledorja ter se z bistrim pogledom sprehodil mimo Marka skozi vrata iz kabineta. Ko je šel mimo njega je rekel: "Prijeten večer," ter zaprl vrata za seboj.

Po vijugastem stopnišču se je spustil nazaj na hodnik ter krenil proti zbornici, v kateri ni bil že nadvse dolgo. Z dolgimi koraki je napredoval ter s strumnim pogledom meril zidove in strope hodnikov. Skozi okna se je svetila luna in na stenah so v režah plapolale bakle, ki so na tla metale migetajoče se sence. Kmalu se je znašel pred priprtimi vrati. Odprl jih je, ter vstopil. [se nadaljuje v Zbornici]

Vstopil je v kabinet in pokimal odhajajočemu Diorju. Za trenutek ga je s sumljivim pogledom spremljal do vrat.
Dior in Albus v istem prostoru…sama…to zna biti nevarno.
Nato pa se je posvetil Albusu.
“Pozdravljen Albus…če se ne motim ste hoteli govoriti z menoj..vsaj tako me je obvestil vaš feniks..še preden pa začnete…bi samo rad nekaj povedal”
Globoko je zavzdihnil in hotel na obraz privabiti obžalujoč in žalosten izraz, a je vse skupaj kvečemu izpadlo kot nekakšno spakovanje, zato je ostal pri svojem običajnem izrazu.
“Dolgo sem razmišljal..in se odločil, da ne bom več poučeval na Bradavičarki..”, za trnutek je postal, ker je hotel zaznati kakršnokoli spremembo pri ravnatelju, a ker je ni dočakal je nadaljeval, “Kakor že veste, vas zelo spoštujem Albus, a mislim, da je čas, da se najini poti ločita..za zdaj… malce raziskovati svet..pa saj veste...bi se vam pa zahvalil, da ste mi pustili teh nekaj let poučevati, veliko izkušenj sem pridobil in tega ne bom nikoli pozabil..hvala vam”
Tako..pa je le storjeno…tako bom imel večjo svobodo in lažje bom izvajal svoj načrt, kot pa, da mi za vratom vedno visi ta starec in me nadzira.
Ker se mu je že zazdelo, da izvaja monolog, je utihnil dokler se ni Albus končno odzval.

Albus je tiho poslušal o vsem, kar je imel Mark za povedati in ga skozi svoja drobna očala pozorno opazoval.
"Če si se tako odločil Mark, ti nimam kaj oporekati. To je izključno tvoja odločitev in če misliš, da boš tako najbolj zadovoljen, kar v miru pojdi" je mirno dejal ravnatelj.
"Svet je prostran in vsakemu se v njem odpirajo mnoge možnosti, a le glej, da se ne bodo odpirale napačne. Me pa zelo veseli, da si se tukaj počutil dobro in upam, da boš Bradavičarko še naprej obdržal v lepem spominu."
Ravnateljev obraz ni razodeval ničesar, saj ni kazal ne veselja, ne žalosti, pač pa le zamišljenost in modrost.
Torej je vendarle do tega prišlo. Mark je kar sam napeljal na to temo, kar me izredno veseli je med tišino premišljeval Albus. Dlani je sklenil nad mizo, pogled pa uprl proti portretom nekdanjih ravnateljev, ki so budno spremljali pogovor.
"Kar se tiče želje po pogovoru s teboj, drži, da sem poslal feniksa pote. Zanimalo me je marsikaj, med drugim tudi tvoji bodoči načrti, a s tvojim odhodom, si mi veliko pojasnil. Ne bom te več zadrževal, a ti pred odhodom, moram še nekaj povedati. Občutek imam, da si zadnje čase nekoliko bolj napet, redkobeseden in zadržan kot si bil nekdaj. Te morda kaj muči in bi mi rad še kaj povedal?" je vprašal Albus, ter se s svojimi modrimi očmi preiskujoče zazrl v mladega profesorja.