Kabinet urokov

Za učiteljem je mirno čez učilnico hodil proti kabinetu, z ničemer ni dal vedeti, da mu sledi, a vendar je bil tam. Ni hotel vzbujati pozornosti, premnogo vprašanj mu je žgalo v glavi, če bi vprašal enega, bi nato iz njega planila še vsa druga.. a zadržal se je in tiho hodil naprej.
Opazoval je obraze učencev, ki so se obračali za njim, nekateri so vanj bolščali besno, kot bi hoteli, da bi oni bili tam, drugi z zanimanjem, zakaj ga je profesor sploh popeljal v svoj kabinet.
Po celem telesu ga je zmrazilo, ko je malo počakal pred manjšimi črnimi vrati, ki vodijo v kabinet. Napram bohoti učilnice, tale vrata zgledajo prav borno.. Si je mislil, ko je odrinil vrata kabineta. Mislil je, da bo mirno stopil do mize, a prostor, ga je prevzel. Z napol odprtimi ustmi je obstal, da je pozabil za seboj zapreti vrata in ta so zaradi prepiha zaloputnila ob podboj.
Znašel se je v svetu urokov, raznih predmeteov na katerih Sindaroth že svoj živ dan ni pustil pogleda, velik kamin in trije naslanjači pred mizo, pa so dajali učilnici tisti pravi pridih kabineta, v katerega si toplo sprejet. Opazil je tudi kletko, malo večjo po izdelavi, v kateri je verjetno počival orel. Obstal je, ni vedel ali učitelj pričakuje, da se bo vsedel, ali pa ga hoče zdaj zdaj nahruliti in za njim negostoljubno zapreti vrata. A protstor se mu je zdel preveč toplo sprejet in opremljen, zato je Sindaroth pustil, da mu slednja misel spuhti iz glave.
Pristopil je k mizi, ter čakal. "Me potrebujete gospod profesor", je nato z vprašlljivim in spoštovanim glasom začel. Še vedno se ni mogel naužiti čudes kabineta, v katerega se je skozi okna presejala enaka tista svetloba, ki je tudi učilnici dajala pridih magičnega sveta. Oziral se je okrog in okrog, nato pa je svoj pogled vendarle ustavil in svoje oči zapičil v učitelja, ter čakal.

Vzel je ponujeno sedalo, ter se zleknil v naslanjač. Odleglo mu je, ko je sprevidel, da mu ta obisk ne more škoditi, zato je pozorneje prisluhnil. Nekako so ga njegove besede omamile, nato pa se mu je um zbistril in je odgovoril:" Ekipa sicer še ni popolna aaa.. Mislim, da potrebujemo le še enega tolkača in branilca.. kajti tudi sam bi rad bolje spoznal ekipo preden se odvije prva tekma.. Sploh pa moramo letos imeti izvrstno ekipo, ker želim, da Spolzgadovce nalomimo tako hudo, da se bo njihova kača v bolečinah zvijala še naslednja tri leta", je navdušeno začel pripovedovati in po besedah je že skoraj stal na nogah in skakal po kabinetu, tako je bil ponosen na svojo ekipo in misel, da bodo premagali Spolzgade. Umiril se je, se zleknil nazaj v naslanjač in nato mirno dejal:" Da seveda.. Tudi sam sem v drugem letniku komajda prišel do mesta iskalca. A verjamem, da se bodo tudi prosta mesta kmalu zapolnjena.. Seveda, pa bom vprašal tudi ostale kaj si mislijo o tem.".
Ob teh besedah je na učiteljev vprašujoč pogled komaj vidno prikimal, čeprav se je zavedal, da je trenutno sprejel nase sprejel še eno odgovornost a zato mu ni bilo mar, saj je vedel, da je ta naloga zelo pomembna.
" Da seveda prosim..", je odgovoril na ponujeni čaj in čakal, da profesor nadaljuje, saj se mu je zdelo, da to še ni vse, še zdaleč ne.

Mirno je srkal čaj in napol je poslušal profesorja, ob besedah o opozorilih, pa se mu je zaletelo. "Oprostite..", se je odkašlaj nato pa nadaljeval "kaj natančno pa nam grozi gospod", ob misli na to, kaj vse bi se lahko zgodilo, ga je kar zmrazilo. PAziti bom moral na ostale sošolce.. velika odgovornost.. a dal bom vse od sebe..
"Da.. seveda bom poskrbel tudi za ostale učence.. in to preklemano dobro..", je še pristavil, po poštenem boju v njegovi glavi.
Hotel je vprašati nekaj glede njegovega nadaljnega šolanja, a ni vedel
kako se bo učitelj odzval na to.. Kako naj mu povem.. Ne ne morem ga vprašati kar naravnost.. Nato je zagrabil novo ponujeno temo, saj je bila tišina, ki je zapolnila prostor neznosna. "Da seveda.. zelo se veselim izleta.. verjetno se bomo imeli zelo lepo.. in imate tam kakšne opravke ali pa se samo greste malo razvajat ob maslenušku Pri teh metlah", njegov prej zaskrbljeni obraz se je spremenil v nasmešek "..ker seveda sam grem k Medenemu carju.. saj veste, moram obnoviti zaloge", njegov bežen nasmešek se je razletel do ušeš, a se je nato spet zresnil, kajti uvidelje, da učitelju ni kaj dosti do smeha.
V glavi je še vedno premleval učiteljev goor izpred nekaj minut, nato pa previdno dejal:" Profesor Trundell je izginil? Temni coprnik zbira svoje privržence.. Se lahko tudi sami kako zaščitimo?.. predlagate kakšen uporaben urok, če naedimo, na kakšnega privrženca mislim..", a kmalu je uthinil, saj se mu je zdelo, da je to zaskrbljujoča stvar, zato je utihnil in čakal.

"Za zaščito sem prepričan, da je res poskrbljeno.. vsaj dokler smo tu.. A kaj se ve, mogoče kdaj potrka na vrata napega doma med počitnicami prav kakšen coprnik in nam razsuje življenje.. a kot pravim.. kaj se ve.. In mimogrede, z veseljem se bom pridružil krožku bramvoije, kajti tudi sam želim postati auror...". Nato pa je slišal omembo nekakšne naloge, srce je začelo utripati hiteje kot ponavadi, začelo mu je nzamolklo bobnati po glavi. Nekam me želi peljati.. nevarnost.. o ja.. zopet nekaj, kar bo prebudilo v meni pustolovskega duha..
Komaj vidno se je zatresel in spet so mu glavo napolnila nešeteta vprašanja.."Kam natančno pa greva?", je dejal, ter se z vprašljivim pogledom zazrl v profesorja.. Ne.. o tistem bom počakal..
"In prav imate.. Na prečni so cene res švignile v nebo.. in ja.. res je čepra se je leto šele začelo, sem že skoraj suh, kar se tiče čokoladnih žab..", nekako mu je odleglo, da je lahko malo poklepetal o izletu a vseeno je bil na trnih zaradi pustolovščine.. Me prav zanima, kaj ima za bregom.. V mislih je že držal palico in se bojeval z zlobnim coprnikom.. Nato pa se je spomnil smrti svojih staršev, njegov prej širok nasmešek, se je spremenil v trpko kretnjo kislega prioukusa. Njegov prej radoživ pogled je pospremil svojo sliko spomina z žaslotnim a hkrati besnim pogledom.
"Vi ste auror?", je enozložno dejal, ter se obrnil proti profesorju "oprostite za moje obnašanje a smrt mojih staršev mora biti maščevana, bila sta dobra aurorja, tudi sam bi rad to postal..", zdelo se mu je kot, da so okovi popustili, da je spet lahko ponovno zadihal, pravkar je svojemu učitelja razkril svojo preteklost.. a vseeno je hotel, da mu je v podporo in pomoč, pri dosegu njegovega cilja..
"Greva", je še dodal in počakal... Vedel je, da se še ne more izdejaniti in bo moral uporabiti dvernik, a to ga ni preveč skbelo.. Svoj breizrazen obraz je spremenil v nekako prisiljen smeh.. Res upam, da mi bo lahko pomagal..

Zrl je v tla in poslušal profesorjeve besede ob njih pa komaj vidno prikimoval. "Hvala vam profesor..", je naposled dejal in se zazrl proti njemu". Ni pričakoval, da se bo učitelj obnašal tako očetovsko.. Bil mu je zelo hvaležen, prav tako tudi zaradi pomoči pri ustvarjanju poti proti aurorstvu.
"JAz sem pripravljen profesor, palico imam pri sebi, plašč pa pa tako ali tako že ves čas počiva na mojih ramenih. Pripravljen sem". Le kaj bova počela v ravnateljevem domovanju.. Le v kaj se spuščam.. če greva samo po nasvete.. zakaj potem potrebujem palico.. Čeprav se ni bal te pustolovščine, je globoko v sebi vedel, da to še zdaleč ne bo vse, da ne bosta samo šla po napotke in informacije..
"Da, seveda, pogovor zaceli vse rane, prav tako kot čas, ki neusmiljeno teče mimo nas, braz da bi se sami zavedali kam je zbežal in tedaj preden se zavemo se nam življenje postavi na glavo.. Sedaj pa ne zapravljajmva časa in pojdiva", ob zadnjih besedah se je že malo razvedril, a njegov nnasmešek je še zmeraj držal svoj priokus žalosti.

Zasmejal se je Sindarothovim besedam, a nanje ni rekel nič. Urno je vstal iz naslanjača, si vrgel svoj plašč prek levega ramena, da je zaplahutalo za njim ter stopil k sovi, ki je pred nekaj trenutki priletela v kabinet. Odtrgal je pismo, ki ga je imela privezanega na nitki, katera je visela iz njene noge. Odprl ga je in prebral tiste tri stavke, ki so bili zapisane na njem, nato pa pismo odložil v predal ter se vzravnal.
"Odgovor lahko počaka. Sedaj pa resnično... Čas je da odideva. Pripravi se, še dobra minuta je ostala..."
Stopil je k krogli-dverniku ter se ga 5 sekund pred iztekom časa dotaknil, njegovemu zgledu pa je sledil tudi Sindaroth. Tik pred odhodom je zašepetal: "Se vidiva v Godric Hollowu!"

To rekoč ga je nekaj potegnilo iz njegovega kabineta... In že v naslednjem trenutku se je znašel nekje povsem drugje!


[Ker si lahko na tem RPG-ju na dveh koncih hkrati, sam pa sem trenutno samo v Godric Hollowu, lahko VSI tisti, ki želite opraviti svojo dolžnost pri predmetu urokov pojavite v kabinetu, kjer bom tudi sam. Prosim, da ne pišete česa v slogu, da sem ravno odšel z dvernikom, saj tega niste videli. Samo napišite, da ste prišli notri in jaz vam bom odgovoril.]

[Sindaroth, midva nadaljujeva pisanje v temi Godric Hollow]

Po poti je hodil, ko se je spomnil, da se mora oglasiti profesorju Davidsonu v kabinetu. Knok,knok,knok je potrkal. Odprl je vrata in dejal:" Pozdravljen profesor! Oprostite za zamudo!" je dejal in se postavil in čakal da ga sprejme.

Alex je pogumno hodila proti kabinetu Urokov, a počutila se je neprijetno. Ni se zgodilo ravno pogosto, da bi zamujala k uram, še manj pa, da se pri njih sploh ne bi prikazala. Potrkala je na vrata, počakala nekaj trenutkov in vstopila v kabinet. Ogledala si ga je, in v njem v trenutku opazila učitelja Urokov, njenega Drznvraanskega sošolca Seana in mlajšo Drznvraanko, ki je ni poznala. Očitno je zamujal samo naš dom, je pomislila in stopila naravnost do profesorja, čeprav je očitno z njim govoril tudi Sean. "Gospod profesor, opravičujem se za to, ker se nisem prikazala pri vaši prejšnji uri." Narahlo se je spačila in nadaljevala: "Gospod hišnik me je pridržal zaradi domnevno razbite vaze, ki sem jo morala dobro uro lepiti nazaj." Profesorju je pokazala roke, ki so bile še zdaj rahlo porezane od stekla, kot dokaz. Upala je, da ji bo profesor verjel, saj jo je najbrž poznal že iz prejšnjih let - in če se je je spomnil, potem je vedel, da ni bila ravno zamudnica.

"Oh, hvala, profesor." se je veselo nasmehnila Alex, ko so rane izginile iz njenih dlani. Hvaležno ga je pogledala, nato pa se odmaknila in počakala na navodila. Pogledala je proti Seanu, upajoč, da nima nič proti, če sama začne prva. Izpod plašča je izvlekla svojo čarovniško palico. Vedno, ko jo je držala v rokah, se ji je zdelo, da jo navda s samozavestjo in močjo. In kako lepo se je njena palica svetila v redkih žarkih, ki so prodirali v kabinet profesorja Urokov...
Le za trenutek je morala pomisliti, več ni potrebovala - v njenih mislih sta se jasno izrisala dva uroka, ki ju je lahko izvedla zapovrstjo, in ki naj bi delovala odlično, če bi se dovolj dobro potrudila. S svojo čarovniško palico je pomignila na edino vazo v kabinetu, očitno prazno, ki je stala čisto an robu ene izmed polic. Če se tale urok ponesreči, potem si najbrž uničila profesorjevo najljubšo vazo... se je opomnila v mislih, zaprla oči, in nekoliko manj jasno zamrmrala: "Mobiliarbus." Vaza se je rahlo zmajala, a ne dovolj, da bi padla. "Mobiliarbus." je ponovila Alex, tokrat razločneje, in s palico pokazala pot, ki jo naj bi naredila vaza - in jo tudi je. V trenutku je s treskom pristala na tleh, se razletela na koščke. Alex se je nasmehnila in znova pomignila s palico, pravzaprav z njo naredila takšen gib, kot bi hotela obkrožiti vse koščke, ki so odleteli po razredu. "Reparo!" je dejala z jasnim glasom in koščki so, eden za drugim, pričeli sestavljati vazo, ki je po nekaj trenutkih delovala kot nova. Alex je stopila do nje, jo nežno prijela in postavila na prejšnje mesto, nato pa pričakujoče pogledala profesorja.

((Kar nekaj, I know, ampak je pa oriđinal ))

" Ja profesor. Naredil bom kakor boste rekli!" je dejal in pripravil palico. Globoko pri sebi je razmišljal kakšen urok naj uporabi. Uroki so se kar vrstili Seanu pred obraz. " Accio pero!" je dejal in belo pero se je premaknilo na mizo, ki je stala pred Sean-om. " Evanesco!" je glasno zavpil. Pri sebi si je predstavljal, kaj naj bi urok natanko postoril. Hotel je, da stvar izgine, hitro in v lepem stilu, kakor je on znal. Pero se najprej ni premaknilo.
Daj premakni se! Čutit moram to! si je v mislih spodbujal. Vso moč je usmeril v palico in vsa čutila v urok. Naenkrat se je okoli peresa naredila rahla meglica. " Izgini!" si je potiho dejal in pero je nato v lepem stilu in v sinje modri meglici izginil.
" Prvi urok je bil Evanesco, urok, kateri naredi predmet, da izgine. Najbrž ga poznate, vendar mislim, da je prav, da vam povem, kaj sem naredil. Pa še... Pero, se nahaja v vašem predalu!" je dejal in se potiho nasmehnil. " Toliko sem misli in čutil dal v urok, da je še izginil na mesto kjer sem hotel" je dejal in si zmišljal urok.

Domislil se je uroka, pod katerim je moral še storiti dva dejanja, da bi ga lahko uporabil. " Reducto črnilo!" je dejal in iz palice je švignil ognjeno oranžen curek, direknto proti tubi s črnilo. Črnilo se je razpršilo po tleh na vse strani. " Smola!" je dejal in nato dvignil palico in si zamislil urok, ki naj bi počistil ves nered in bi pomil tla in... "Scourgify!" je zavpil in iz palice je zletel temno siv curek, ki je najprej šel nad majhen curek na levi strani.
" Zresni se! Zmoreš, da naenkrat počisti vse naokoli!" si je govoril spodbudne besede. Spet je zadal vse čutila v urok, tokrat manj saj se je več moči porabilo na prejšnim urokom. " Daj!" je dejal in stisnil palico močneje kot kdaj prej. Urok se je razpršil na več strani, žal pa Sean ni bil zadovoljen nad učinkom. " Daj! Razširi se čez celo!" je dejal in še močneje stisnil palico, da so mu na dlani začeli žulji poganjat. Naenkrat pa se je Sean začel potiti, to je bil znak, da se bo urok spremenil, v dobrem ali pa slabem smislu. Glavobol je začel in urok se je naenkrat posvetlil močneje. Trenutki velike svetlobe so končali in na tleh ni bilo nobenega črnila in črnilo je stalo na mizi.
" Profesor to je to! To so moja dva uroka! Evanesco in Scourgify" je dejal in počakal. Potne srage so se vrstile in glavobol se je manjšal. Celo sam Sean se je začudil uspehu.

Počakal je, da sta opravila oba in ko sta končala je nekaj časa v tišini strmel vanju, nato pa z resnim glasom začel: "Drznvraanu se resnično ni potrebno bati... V svojih vrstah ima izvrstne mlade čarovnike. Izvedba pri obeh je naravnost odlična, pa tudi vajini rezultati na mali maturi pri urokih so odlični... Super super. Nimam vaju namena zadrževati dolgo tule, tako da lahko odideta na prosto, malo se nadihat svežega zraka, dokler je še lepo vreme... Jesen je tu, kmalu bo zima. Dolgo ne bo več tako lepega vremena..."

Po teh besedah se je usedel nazaj v naslanjač, zaželel dijakoma lep dan ter jima, preden sta zapustila razred samo še dejal: "Vsaj je svojemu domu pravkar prislužil 10 točk."

Alexandra se je ob profesorjevem komplimentu široko nasmehnila. Res je bilo, opravila sta odlično, Sean očitno ni bil od muh, uroke je obvladal. On je sicer uporabil 4 uroke, a vedela je, da bi jih lahko tudi sama - ker pa je profesor hotel dva, je tako tudi naredila. Ob tem, ko je profesor utihnil, se je že obrnila in hotela oditi, a ko je zaslišala stavek Vsak je svojemu domu pravkar prislužil 10 točk, se je nasmešek na njenem obrazu razpotegnil do ušes. Pomežiknila je Seanu, ki ga sicer ni dobro poznala, se obrnila in hvaležno pokimala profesorju Urokov, nato pa odprla vrata kabineta in izginila na šolskem hodniku med mnogimi študenti, ki so se zabavali v zadnjih jesenskih dnevih.

Nicholas je potrkl na vrata kabineta. Z profesorjem Diorjem se je hotel pogovoriti o spremljanju učencev v Romunijo. Še enkrat je potrkal. Ko so se vrata odprla je stopil noter in se skoraj zaletel v učenko iz Dranzavrana. Pokimal ji je in zaprl vrata. V kabinetu je bil še en učenec. Tiho je dejal:" Z vami bi se rad pogovoril o spremljanu". Iz žepa je potegnil podolgovat list o potovanju v Romunijo.

"A, seveda seveda, kar naprej, vsedi se!"
Vstal je, da pozdravi profesorja McBrideja, ter se nato obrnil proti Seanu: "No, saj se še vidimo, kajne. Lep dan še naprej, McLeany."

Ko je učenec zapustil kabinet in po tem, ko je Dior natočil skodelico čaja sebi ter profesorju, se je vsedel nazaj v svoj zeleni naslanjač. Sklenil je konice svojih prstov, ter se izpod čela zastrmel v Nicholasa.
"Mhm mhm, seveda, si mi omenil že zadnjič v Veliki dvorani ja, da bi potreboval nekoga za spremljanje... Načeloma sem jaz seveda na voljo za spremljanje, saj niti nimam preveč natrpanega urnika in tudi profesor Dumbledore se bo najbrž strinjal s tem, da pospremim tudi sam dijake. A da ne bom dolgovezil, potreboval bi nekoliko več informacij o tem in sploh ne dvomim, da si prav zaradi tega prišel sem."
Nasmehnil se je ter počakal na Nicholasov odgovor.

Nicholas mu je odvrnil nasmeh. V mislih se mu je pokazala ena stvar, informacije. "Kaj pa želite vedeti? Z Meryascenove bomo odšli na vlaku, s katerim bomo prispeli v London. tam nas bosta čakala dva avta, ki nas bosta odpeljala v Romunijo. V Romuniji se bomo ustavili pred mojim dvorcem." Srknil je malo čaja. "V dvorcu se bomo razporedili po sobah, ter vsak dan spoznavali nove vrste zmajev. Za konec pa bo še presenečenje, saj bomo z zmaji poleteli nazaj na Bradavičarko, vsaj upam", malce je zavzdihnil. "Kako se vam zdi" je rekel.

Marius Mally, buckast fant je odločno stopal proti kabinetu urokov, h kateremu je bil namenjen, ko ga je poklical učitelj.
" To bo še zanimivo!" je dejal in počasi prišel pred vrata. Potiho in nežno jih je odprl in pogledal po kabinetu, češ da bi našel profesorja Dior Andy-ja Davidsona. Takrat je opazil njega in še profesorja Zmajeslovlja Nicholasa McBridea.
" Profesorja pozdravljena! " je pozdravil oba prisotna profesorja.
" Profesor Davidson! Prišel sem, ker kot sem slišal ste me klicali!" je dejal in stoje počakal desno od stola profesorja McBridea.
" Rad bi pokazal svoje sposobnosti, če smem! Zelo rad bi!" je dejal in nato v tišini počakal.

Kairi je s knjigo v rokah živčno stopala po hodniku. Vsakih nekaj metrov se je ozrla, da bi se prepričala, če ji nihče ne sledi. Po glavi se ji je podila 100 in 1 misel. Ni vedela, katere uroke bo rabila pri preverjanju. Njena mama jo je pri devetih letih naučila nekaj osnovnih urokov za prvi letnik. Globoko zatopljena v misli je končno prišla do kabineta profesorja Davidsona. Najprej je otrpnila, saj je izza vrat slišala nekaj glasov, ki so se pomenkovali, nato pa se je nekako pomirila, si rekla: 'Saj bo šlo vse v redu ...' in odprla vrata kabineta. Ko je vzdignila pogled, je opazila dva profesorja, ki sta se pomenkovala, nekaj korakov vstran pa je stal debelušen fant, ocenila je, da verjetno hodi v enega višjih letnikov. 'Dober dan ...' je plaho začela. 'Profesor Davidson, rekli so mi, da ste me klicali. Upam, da ne motim," je nadaljevala in se živčno prestopila na mestu, pri čemer je knjigo trdno držala, kot, da bi se bala, da bi ji jo kdo hotel ukrasti.

Dior je odobravajoče prikimal Nicholasu: "Načrt se mi zdi odličen, in vsekakor se bom pridružil tej ekspediciji. Sam nisem videl zmajev že vse od delovnega izleta z aurorskim oddelkom našega ministrstva, ko smo morali spremljati transport zmajevih jajc iz Romunije na Škotsko, v našo edino redilnico zmajev. Kakorkoli, takrat sem tudi staknil tole rano."
To rekoč si je rahlo privihal rokav in malo nad komolcem je bila manjša brazgotina, ki pa je bila nekdaj precej več kot to.
"Med transportom nas je povsem nepričakovano napadla zmajevka, katere last so bila transportirana jajca. Komaj smo jo obvladali in spravili nazaj v Romunijo..."

Ko je tako pripovedoval, je nekdo potrkal in v kabinet sta z nekoliko presledka vstopila Marius Mally iz Gryfondoma ter Kairi Ateshi. Dior je zato rekel svojemu kolegu: "No, sedaj pa moram opraviti še 'preizkus' s tema dvema mladostnikoma. Lahko opazuješ, če pa odideš, te pa že še poiščem enkrat pred potovanjem."

Vstal je stopil do učencev ter dejal: "Torej, Marius, očitno si tudi ti imel kake opravke, ki so te zadržali in nisi mogel priti k prvi uri. No, letos je to izjemoma celo nekaznovano, a opozarjam te, naj se to ne ponavlja več. Zdaj pa... Hm, 6. letnik že, kaj? No, ti mi boš pa izvedel 2 uroka iz tvojih prejšnjih let šolanja in lepo te prosim, naj bodo iz mojega predmeta in ne iz OPMS-ja."
Ko je dal napotke Mariusu se je obrnil še k Kairiju: "No, še en prvi letnik torej... Za začetek bomo, tako kot vedno obdelali Wingardium Levioso, urok lebdenja. Pomembna je predvsem izgovorjava, s poudarki na pravih zlogih. Gib pa je takle."
Izvedel je gib, ter izgovoril urok, nato pa se obrnil k Kairi: "Tako... Poizkusi sedaj še ti!"

[Nekako se pričakuje, da ti uspe v 3 poizkusu, tako da napiši, kako si poizkušala, kaj si delala narobe in v zadnjem poizkusu ti bo uspelo. Skušaj pisati čimbolj doživeto, vključuj lastna opažanja in videnja.]

Kairi se je nasmehnila in poskušala delovati čimbolj sproščeno. V glavi pa ji je kar vrelo od misli. 'Saj sem vedela, da nekaj bo že šlo narobe ... Wingardium Leviosa, urok, ki mi ga je mama pokazala enkrat samkrat ... Saj to ne more biti res, no,' je premišljevala, nato pa se spomnila maminih besed. 'Ne pozabi, če se ti bo glas tresel, bo učinek tega uroka enak nič,' ji je Ami pogosto rada povedala. Zato je vedela, da se mora popolnoma zbrati in izgovoriti urok mirno. A to je bilo lažje reči kot pa storiti. Kairi je popolnoma prebledela v obraz in si prigovarjala: 'Saj bo že nekako. Ne skrbi in izvedi ta urok.' Zaprla je oči, a še vedno se je tresla od strahu.

'Wingardium Leviosa!' je zaklicala, a njen glas se je tako tresel, da je bila začudena še sama nad sabo. Pero na mizi pred njo se je le komaj opazno zatreslo, a ni pokazalo nobene volje, da bi se vzdignilo in začelo lebdeti. 'Lahko poskusim še enkrat?' je vprašala profesorja, nato pa zaprla oči in si želela, da bi se pogreznila v zemljo. Ko jih je spet odprla, je ugotovila, da se ni spremenilo praktično nič, še vedno je stala pred tisto mizico, le sonce je začelo zahajati. 'Bolje, da opravim ta urok še pred sončnim zahodom, ker ponoči se ni najbolj prijetno sprehajati po kleteh ...' si je mislila in se spet osredotočila na pero.

'Wingardium Leviosa!' je tiho rekla in elegantno zamahnila s palico. Očitno je urok izrekla pretiho, saj se je pero vzdignilo komaj za kakšnega pol centimetra, nato pa se je spet spustilo na mizo in tam obležalo. Kairi je postala nervozna. Že dva poskusa sta šla v nič in če ji zdaj ne uspe, potem ... Potem ... Poskusila je premagati strah in se nekako pomiriti in po nekaj minutah ji je celo uspelo. Vdihnila je in se še enkrat zazrla v pero na mizi.

'Wingardium Leviosa!' je rekla z normalnim glasom in elegantno zamahnila s palico. Uspelo ji je. Pero se je vzdignilo za 20 cm in lahko je celo nadzorovala položaj peresa nad mizo za nekaj sekund. Nasmeh se ji je pojavil na obrazu in obrnila se je k profesorju, da sliši njegovo oceno. Ni ji ušlo, da se je nebo zunaj vse bolj mračilo ...