Ravnateljev kabinet

"Tako je, jutri pa na delo. Nasvidenje Eldanyaro" se je nasmejano poslovil ravnatelj od odhajajočega profesorja in ko je ta zapustil prostor ter izginil, je Albus z zamahom palice pospravil kekske in čaj na svoji mizi, ter nato položil komolce na mizo ter obraz zamišljeno položil v dlani.
Razmišljaj je o pravkar odhajajočem profesorju spreminjanja oblik, saj je čutil, da z njim ni vse prav in je že od nekdaj sumil, da se zanima za mračnejše zadeve, zato se je odločil, da ga bo imel čim pogosteje na očeh.
"Skrivnosti, same skrivnosti, katerim ne vidim dna. Če je slučajno Eldanyar povezan z novim temnim coprnikom, potem je naredil neumno potezo, da bo tukaj poučeval, saj se je na ta način izdal, če pa ne, potem pa je zvit in prebrisan.
Tudi Marka bom moral jutri po dolgem času obiskati in se z njim pomeniti nekaj stvari, kajti nevarno ga je še vedno imeti na mestu profesorja obrambe pred mračnimi silami, preveč nevarno."
Ravnatelju so take in podobne misli švigale po glavi kar nekaj časa, dokler spet ni dvignil glave, ter se posvetil znova pergametnim zvitkom in listom na mizi še kar dolgo v noč.

Ravnatelj se je po pogovoru z Markom vrnil v svoj kabinet, kjer je ogenj prasketal v kaminu, portreti na stenah pa so že spali in glasno smrčali, toda Albus ni bil preveč dobre volje. Jasno mu je bilo, da mu Mark marsikaj noče povedati in da je bil tokrat še veliko bolj tih, sumljiv in razmišljujoč kot ob prejšnjem obisku, kar je Albusu še bolj potrdilo njegove domneve.
Vedel je, da so učenci v Veliki dvorani, kjer se zabavajo ob plesu, glasbi in pijači a njemu ni bilo do tega, saj ni bil niti dobre volje za tovrstno početje, zato se je raje vsedel za svojo pisalno mizo, si pričaral kozarec z prelepim rdečim vinom, katerega je pil le ob redkih priložnostih, ter ga počasi začel srkati.
Istočasno je tudi božal feniksa, ki je že dremal na svojem podstavku poleg mize in se ni zmenil preveč za smrčanje portretov, zunaj pa je svetila bleda luna in blede zvezde so utripale.

Shannonine stopinje so tiho ozvanjale po širokem hodniku, ki se je končal pri veličastni gargolji. Njen pogled je nekaj trenutkov obstal na kipu, nato pa je iz žepa na plašču izvlekla majhen listič, kjer je imela zapisane čarobne besede, ki so služile kot geslo. Šepet je siknil iz njenih ust in gargolja se je začela odmikati, tako, da so se prikazale ozke stopnice. Brez pomislekov je stopila na njih in se tako povzpela do ravnateljeve pisarne. Znašla se je pred lepimi, okrašenimi vrati, ki so ji branile vstop in narahlo je potrkala na trd les. S svojimi tankimi prsti se je oklenila kljuke in vrata počasi odprla. "Profesor Dumbledore?" je počasi izrekla ime ravnatelja, ki ji je dal službo. Službo, ki jo je obupno potrebovala.

Ravnatelj je dvignil pogled in pred seboj zagledal mlado žensko, po vsej verjetnosti novo profesorico, katero je pred nekaj dnevi sprejel za to službo.
"Pozdravljeni, kar naprej pridite, ter sedite" ji je z mirnim glasom ter nasmeškom dejal Dumbledore, ter odložil knjigo, katero je prebiral in jo potisnil na rob velike štirikotne mize.
Tedaj je vstal, ter knjigo odnesel do omare, v katerem je shranjeval tudi mislito in jo položil v enega izmed predalov, iz drugega, pa je spet vzel velik pergamentni list, ter se z njim vrnil na svoj sedež.
Ko je profesorica sedla, je z modrimi očmi preletel pergamentni list in se nato zazrl v novo učiteljico, ter rekel "Shannon Asali kajneda? Veseli me, da ste ža tako hitro prispeli na Bradavičarko, kajti profesorskega osebja nam res primanjkuje in prav vesel sem, da ste se javili za to mesto."
Nato je na plan potegnil svojo palico in na rahlo zamahnil z njo, da se je na mizi pojavil pladen z keksi in čajem, ter zatem palico spet pospravil.
"Izvolite, kar postrezite si."

Njene modrikaste oči so v pogled ujele postavo bradatega starca, ki je dajal videz modrega in izkušenega človeka, prav tako pa je vzbujal strahospoštovanje, kar je Shannon takoj občutila. "Pozdravljeni." je tudi sama vrnila pozdrav in za trenutek narahlo skonila glavo v izraz spoštovanja, kot je bilo pri njih v navadi. Z lahkotnimi koraki je stopila bližje mizi in tiho sedla na prost stol, ki seveda ni bil tako razkošen kot tisti, na katerem je sedel pofesor Dimbledore, pač pa je bil zelo udoben. Njene prodorne in radovedne oči so starcu sledile vse do omare, kamor je postavil knjigo, nato pa je pogled preusmerila na portrete, s katerih jo je sedaj radovedno opazovala kopica možakarjev. "Mhm." je zamrmrala v odgovor, ko je Dumbledore prebral njeno ime s pergamenta in se lahkotno nasmehnila. "Ne, veselje je moje." je dejala v odziv, saj je bila res srečna, da je to mesto dobila. Profesorji na Bradavičarki so že od nekdaj uživali precejšen ugled. Ko je Dumbledore pred njo pričaral piškote in čaj, se je hvaležno nasmehnila in dejala "Hvala.". Piškotov se ni dotaknila, posegla pa je po skodelici čaja, s vrha katere se je vil vroča meglica.

Zadnji sončni žarki tega poznozimskega dneva so padli na okna kabineta v okroglem stolpu in Albus jih je opazoval, kako so se polagoma spuščali in izginjali za daljnimi hribi.
Po nekaj trenutkih tišine, pa je pogled preusmeril nazaj na novo profesorico, ter si tudi sam postregel s skodelico vročega čaja, ki si ga je zaželel.
"V vaši predstavitvi sem prebral, da prihajate iz daljnega vzhoda, iz dežel, kamor sam še nisem nikoli šel.
Prav radoveden sem, kakšni so ti kraji in zanima me, če bi bili tako prijazni in mi povedali kaj o daljnih vzhodnih deželah, od katerih se novice zelo redko razširijo k nam.
Seveda pa me lahko še prej vprašate karkoli v zvezi z vašo službo na Bradavičarki akademiji, kajti zato ste tudi prišli sem in če vaš mučijo kakšna vprašanja, imajo ta prednost pred ostalim.
Moja radovednost bo že še počakala, saj ji je do zdaj tudi vedno uspevalo " je nasmejan dejal ravnatelj in nagajivo pogledal novo profesorico skozi drobna očala.

Skodelico vročega čaja je podržala pred seboj in s sapo poskušala ohladiti vsebino. Ta je vzvalovala in udarila ob rob barvito poslikane skodelice. "Res je. Prihajam s Kitajske, natančneje iz Beijinga, čeprav sem veliko večino življenja preživela v gorah." je odgovorila na zastavljeno vprašanje in se prijetno nasmehnila ob teh spominih. Naredila je požirek čaja in s tem naredila kratek premor. Čaj ni bil tako dober kot je bila vajena, toda pila je že slabše. "V bitvu je svet v mestih precej podoben tukajšnjemu, toda ko preidete na podeželje se povsem spremeni. Precej bolj se ceni favna in flora, pa tudi veliko je vasi, ki imajo povsem svojo obliko magije. Nisem povsem prepričana na čem temelji." je dejala in narahlo skomignila. Takšne vasi je obiskala le nekajkrat, pa še takrat so bili tamkjšnji ljudje povsem skrivnostni. "Najbrž veste, da so naše dežele polne Kreenkarjev in kar veliko je feniksovih gnezd, na žalost pa je vedno manj zlatih blaferdov in krilatih slivk." je še pripomnila in obraz ji je oblila žalost, saj je bilo res žalostno izgubljati takšna dragocena bitja. "V bistvu me glede poučevanja zanima le učni načrt. Bi lahko bilo možno dobiti kakšen izvod, saj nevem kaj so učenci do sedaj vzeli. Nebi jih rada učila dvakrat iste snovi." je umirjeno rekla in odložila skodelico nazaj na krožniček.

Profesoričino pripoved o Kitajski je Albus z zanimanjem spremljal in ob omembi zlatih blaferdov in krilatih slivk, pa je sklonil pogled in rahlo zadvzdihnil. "To je res obžalovanja vredno. Blaferdi in slivke so zmeraj veljale za posebno mogočna in dragocena magična bitja, kajti čarovniki so si na različne načine z njimi pomagali, a na žalost v zadnjem času več nihče ne ceni njihovih izjemnosti, ko pa jih bodo, pa bo že prepozno.
Glede tega sem marsikaj prebral v knjigah, ter tako o teh vrstah kar nekaj izvedel, čeprav sem jih videl le enkrat samkrat."
Ravnateljeve modre oči so se tedaj znova zazrle v profesorico nasproti njemu in prijazno je dejal "Kar se tiče izvoda ni prav nobenih težav, saj jih imamo na šoli spravljenih kar nekaj in prav z veseljem vam bom enega od teh tudi izročil, kajti sam ne spremljal ur in nisem na tekočem, kako daleč je kdo prišel."
Tedaj je ravnatelj izza plašča potegnil svojo palico in z njo narahlo zamahnil po zraku, da so se na mizi pred njim prav kmalu prikazali belkasti listi. Ko je palico pospravil, jih je prijel ter izročil profesorici.
"Izvolite, tukaj so listi, kjer piše, kaj so učenci počenjali z prejšnjim profesorjem in mislim, da si boste s tem lahko pomagali."
Fawkes je spustil rahel zvok in Dumbledore ga je s pogledom ošinil, nakar pa je nekoliko tišje vprašal "Ste slišali kaj za dogodke v zadnjem času, ki pestijo čarovniški svet? Pobeg iz Azkabana in uboji bunkljev so čudne zadeve in se stopnjujejo."
Ravnateljev glas je bil miren in resen, njegove prodorno modre oči pa so skozi drobna očala pozorno opazovale Shannon.

Ob Dumbledorjevih besedah je komaj opazno sklonila glavo in s tem pokazala sočutje do teh prečudovitih bitij, ki izpopolnjujejo naš svet. Če bi ji prišel na pot kakšen morilec teh bitij, se najbrž nebi mogla zadržati. Globoko je vzdihnila in s tem uravnala svojo jezo. Spet se je počutila umirjeno in sproščeno. V strinjanje je le nemo prikimala, nato pa s svojimi dolgimi in tankimi prsti pogladila svoj gladek plašč. "No, potem pa ne bo nobenih težav v zvezi s tem." je dejala in na obrazu ji je zaigral prijeten nasmešek, ki je ponavadi vzbujal lagodje. S svojo bledo koščeno roko je segla po šopu listov in jih s kotičkom očesa narahlo ošinila. "Hvala." je beseda tiho izzvenela iz njenih ust kar samodejno, nato pa liste odložila na mizo pred sabo, saj jih ni mislila ves čas držati v rokah. Jih bo že vzela preden bo šla. Shannon je s svojimi ostrimi čuti, s katerimi je lahko razbrala najmanjšo spremembo drže in mimike, ki je sporočala razpoloženje profesroja, začutila spremembo ozračja. Ob besedi Azkaban, je skorajda začutila hlad morakvarjev, ki ti je prežel kosti. "Pravzaprav, nisem na tekočem glede teh zadev. Stric, pri katerem sem bivala je glede teh zadev precej...no kako se naj izrazim.." je dejala z mirnim glasom in naredila kratek premor, da bi poiskala primerne besede, "No, ne zaupa tem časopisom, tako da ni naročen na nobenega izmed njih. In nisem bila v položaju, da bi mu ugovarjala. Konec koncev me je prijazno sprejel v svoj dom." Nasmehnila se je in v profesorjevih očeh poiskala razumevanje. Resda je slišala o nekih ubojih, toda o podrobnostih ni bila osveščena.

"Še bolje" je mirno odvrnil ravnatelj in vanj se je znova naselila dobra volja. "Nikoli ni predobro vedeti preveč o stvareh, katere človeka utesnjujejo, toda če že veš zanje, jih moraš na nek način rešiti."
Albus je profesorico nekaj časa mirno opazoval, nakar mu je v glavo šinila zelo nenavadna misel.
Remus je pošten fant in na nalogi se je izkazal bolje kot sem pričakoval kljub temu, da se sam tega ne zaveda. Druženje z Taro ga še bolj krepi in s skupnimi moči bi jima to uspelo, da. Edino tako se bo mogoče zavarovati pred mračnimi silami.
Ravnatelj se je zelo potopil v svoje misli in sploh se ni zavedal več profesorice, ki je sedela zraven njega.
Po nesreči je padla tedaj z mize knjiga in njen pok, ga je prebudil iz globokega razmišljanja. Pogledal je profesorico in tedaj z nasmeškom dejal "Oprostite, toda včasih mi v misli šinejo ideje in spomini, katerim se le težko odrečem.
Prosil bi vas za eno uslugo Shannon. Med spoznavanjem učencev, boste sigurno naleteli tudi na fanta iz šestega letnika Gryfondoma z imenom Remus Lupin in njegovo Spolzgadovsko prijateljico Taro Shade, ki je prav tako iz šestega letnika. Prosil bi vas torej, da ju obvestite, naj čimprej prideta v moj kabinet, kajti sam jima žal tega trenutno ne morem povedati.
Če želite, si lahko postrežete še z keksi" je dokončal Albus in pokazal na čokoladne kekse na mizi.

Shannon je narahlo pokimala v odziv, čeprav je nekako upala, da ji bo Dumbledore povedal kaj več o tem. Najbrž se mu ne zdi pomembno, da bi vedela. Skodelico čaja je previdno položila nazaj na mizo pred njo in roke položila na svoja kolena. Shannon je lahko opazila, da Dumbledore ni več pri stvari, vendar ga ni hotela motiti pri razmišljanju. Narahlo se je ozrla po kabinetu, ki je bil natrpan z najrazličnejšimi predmeti. Njeno opazovanje je zmotil pok, ki je gromko zarezal v tišino. Zdrznila se je in njena glava se je zasukala k ravnatelju. "Z veseljem." je odvrnila Shannon in na obrazu se ji je prikazal prikupen nasmešek. "Hvala, toda mislim, da bom kar šla. Ogromno dela še imam." je prijazno zavrnila njegov predlog s piškoti in vstala. Lahkotno je stopila proti vratom, tako da se konci njenega plašča skorajda niso dotikali tal. "No, nasnidenje." je dejala, nato pa stopila skozi vrata in izginila po stopnicah navzdol.

"Prav, veselil me je klepet z vami in zahvaljujem se vam, da ste sprejeli mojo prošnjo" je veselo spregovoril Albus in se poslovil od odhajajoče profesorice.
Ko je ta odšla iz kabineta in ga je pustila samega v njem, pa se je globo zatopil v svoje misli in šele zdaj je lahko jasno razmišljal Temni coprnik se krepi, to je zdaj že skoraj neizpodbitno, saj so mi to potrdili samorog in drugi dokazi in prepričan sem, da si bo kaj kmalu nabral svoje prve privržence, kajti sam ne bo dosegel ničesar, rabi ljudi, ki ga podpirajo in mu služijo.
Pogled je usmeril proti slikam preteklih ravnateljev in jih razmišljujoče opazoval. Če ga bomo želeli zaustaviti in zavarovati čim več nedolžnih življenj, bo treba ustanoviti gibanje, ki bo skrito in bo delovali proti temnemu coprniku in čas je, da se to začne oblikovati. Remus je nalogo prestal, zato je že prvi član, za druge pa še nevem natančno.
Le zanima me, kdaj se bo zgodil naslednji zločin in najhuje bo, če se bo zgodil pri Bradavičarki. Z Markom se moram čim prej pomeniti, kajti sumljivost do njega mi narašča in morda bi bilo najbolje, če ga na Bradavičarki sploh ne bi več bilo.
Ravnateljeve zamišljene modre oči, so se tedaj streznile in na plan je potegnil svojo palico, z njo zamahnil po zraku in sredi pisarne, se je pojavil srebrn feniks, Dumbledorjev varuh. " Ko boš utegnil, pridi v mojo pisarno Mark kajti pomeniti se morava o nekaterih pomembnih rečeh, ki sva jih prekinila pred časom v tvojem kabinetu " je dejal in feniks je že poletel iz pisarne, ter izginil, Albus pa se je lotil pregledovanj pisem z ministrstva, ki so prišle s sovami.

Remus se je rahlo zadihan ustavil pred kamnitima gargoljama. Pomislil je kakšno je geslo, ki mu ga je zaupal profesor Dumbledore. Hitro je rekel "Maslenušek" in gargolji sta se odmaknili. Remsu je stopil na okroglo stopnišče, ki ga je poneslo do velikih vrat. Vedno je bil kar rahlo nervozen, ko je odšel na pogovor k profesorju Dumbledorju. Toliko mu je dolgoval, saj mu je prav on omogočil šolanje, čeprav je vedel da je volkodlak. Tudi profesor Dumbledore je bil tisti, ki je uredil da se je Remus preobrazil v volkodlaka v Besneči brunarici. Remus je bil prepričan da ne bo sprejet na BRadavičarko a profesor Dumbledore mu je zagotovil da ni razloga da Remus ne bi prišel na njegovo čarovniško šolo.
Previdno ne potrkala na vrata in počakal na odgovor, nato pa stopil v lepo urejen kabninet. Razgledal se je po razsvetljenem kabinetu, in opazil da feniksa Fawksa ni, a na srečo je profesor Dumbledore sedel za svojo mizo kot ponavadi.
"Dober dan profesor." je Remus pozdravil in se usedel na stol nasproti Dumbledorju.
"Prišel sem kot ste mi naročili." je preprosto rekel in počakal na to kaj mu ima ravnatelj za povedati.

"Maslenušek" je zamrmral Filch in kamnita gargojla v drugem nadstropju se je odmaknila, za njo pa se je pokazalo okroglo stopnišče.
"Ajde, gremo" je dekletoma ukazovalno rekel hišnik, ter ju pred seboj s palicama porinil na stopnišče in tako so se vzpenjali, dokler niso prišli do lesenih vrat.
Filch je odprl vrata in dekleti porinil v okrogli kabinet, kjer je sredi njega stala miza, za katero je sedel Albus Dumbledore, toda v prostoru ni bil sam. Z njim je sedel še Lupin, ki ga je Filch takoj opazil.
"Oprostite gospod ravnatelj da vas motim, toda ti dve Blackovi, sta sredi noči pohajkovali po mračnih hodnikih in počenjali sumljive reči. Rekli ste, naj k vam pripeljem vse tiste, za katere domnevam, da to lahko storim.
Tu je dokaz, da mularija vedno bolj krši pravila in prosim vas, da mi dovolite uporabiti staro orožje, kajti to bo učence zaustavilo pred takimi čudnimi pohodi.
Poleg tega, pa mi je ta še jezikala in žalila" je končal Filch, ter pokazal na Bellatrix. Privoščljivo se ji je nasmehnil tako, da ravnatelj tega ni videl in se nato jezno in pričakujoče zazrl proti Dumbledorju

Še vedno je, kot kužek, capljala za hišnikom in pri tem se je počutila skrajno butasto. Še dobro da je noč in ni nikogar več na hodniku. Filch se je sunkovito ustavil pred kamnito gargojlo. Povedal je geslo, in gargojla je odprla prehod. Hišnik ju je strpal v prehod in nato po stopnicah navzgor.
''Ampak ravnatelja gotovo ni tukaj. Hej, malo pa lahko vseeno pazite, kaj počnete z mojo palico.'' je zabrusila nazaj, ko je hodila po stopnicah.
Nenadoma je hišnik odprl vrata in jo prvo potisnil skozi vhod. Opotekla se je v prostor in se odzvala na ponovno hišnikovo obtožbo. Ni opazila dveh oseb, ki sta že bili v sobi.
''Pa, če vam praviva, da sva bili samo na napačnem mestu na napačnem kraju. Kako lahko pomislite, da bi z njo hodila okoli.'' Pomignila je na Bellatrix. ''Nisva pa počeli nič sumljivega. Edino kar sem naredila je bilo to, da sem pohodila vašo garja...khem...vašo mucico.''
Filch se ni zmenil za njo in se je le odpravil do srede sobe. Šele nato se je tudi sama ozrla proti pisalni mizi.
''O, kriza...'' je zamrmrala in pogledala po sobi. Za svojo veliko pisalno mizo je sedel ravnatelj, a ni bil sam. Z njim v sobi je bil tudi nek študent. Andromeda ga je poznala, saj se je fant družil s Siriusom.
''Dober večer, gospod. Čer, Remus.'' je pozdravila.

Po okroglem kabinetu se je zaslišalo trkanje in ravnatelj je mirno dejal "Kar naprej." Trenutek zatem je v prostor stopil Remus, katerega je Dumbledore pričakoval, zato je takoj odložil pergametne liste, ter se skozi drobna očala zazrl v fanta, kateri je medtem že sedel nasproti njega. "Pozdravljen Remus. Veseli me, da si se odzval mojemu povabilu in zahvaljujem se ti, da si prišel, kajti navsezadnje nisi dolžan poslušati modrovanje starca." Ravnatelj se je nasmehnil in preiskujoče zrl v mladega Gryfondomovca.
Ko je že hotel spregovoriti nadaljne besede, pa so se vrata kabineta nenadoma odprla in v ravnateljevo pisarno sta stopili dve učenki in hišnik. Slednji je bil videti zelo razburjen in po njegovi pripovedi je ravnatelj z odločnim glasom dejal "Argus, pomiri se! Učenki sta res kršili pravila, zato si ju bil dolžan pridržati, toda storili nista nič takega, da bi ju mogel pripeljati sem. Ne pozabi, da so učenci vedno pohajkovali po gradu in vedno tudi bodo, tako je to." Albus je mirno zrl v hišnika, ter tedaj pogled preusmeril v sestri Black in nazadnje je njegov pogled obstal na Bellatrix. Še naprej je govoril z mirnim glasom "Bellatrix je vedno bila bolj divja in strupenih besed, toda temu se ni čuditi, saj je to pogosta lastnost Spolzgadovcev. Vseh besed si ne jemlji k srcu Argus, kajti sami pogosto niti ne pomislijo, kaj povedo, saj jih zaslepi lastni bes."
Albus je tedaj pomežiknil Remusu, tako da drugi tega niso videli in čez čas znova dejal opazujoč hišnika "Izbiro kazni prepuščam tebi Argus, toda resnično te prosim, da k meni v prihodnje pripelješ le take učence, ki so res naredili kaj groznega."
Ko se je hišnik že pripravljal, da bi s sestrama zapustil kabinet, pa je Dumbledore glasno dejal "Samo trenutek. Andromedo bi prosil, če bi ostala za trenutek tukaj, vidva" pokazal je na hišnika in Bellatrix" pa lahko gresta in Bellatrix se že lahko loti kazni, sestra pa se ji bo čez čas pridružila pri ljubem opravilu."

Bella je stala nekoliko ob strani, s prekrižanimi rokami in trmastim izrazom na obrazu. Remusa niti pogledala ni, saj ga je večkrat videla v Siriusovi družbi. In vsi Siriusov prijatelji so bili avtomatično njeni sovražniki.
Medtem ko je ravnatelj govoril, ni zinila niti ene same besede, čeprav se je morala kar nekajkrat pošteno ugrizniti v jezik.
Da bo o kazni odločal Filch je ni niti najmanj razveselilo. A kljub temu mu je vrnila privoščljivi nasmešek, ko se je mimo njega spustila po kamnitem stopnišču.

"Prav no" je tiho dejal hišnik, ter bil sam v sebi rahlo jezen nad ravnateljevo odločitvijo. Vedno si je želel poizkusiti stare kazni in videti, kako učenci na njih trpijo, prav tako pa ga je motil tudi Dumbledorjev odziv na njegov obisk, a je to zamolčal.
"Nasvidenje gospod ravnatelj. Pridi punčara!" je divje poklical Bellatrix, ter jo prijel za roko in naglo povedel iz ravnateljevega kabineta, za seboj zaprl vrata, ter se spustil po stopnicah na hodnik. Nekaj časa sta tiho hodila, tedaj pa sta se ustavila pred enim izmed ženskih stranišč v prvem nadstropju.
Hišnik se je zlobno obrnil proti Bellatrix in ji z užitkom dejal "Tako lahko tudi skoz ne boš prišla. Kajneda ne bo gospodična Norris?" Mačka je zamijavkala, hišnik pa je izpod plašča potegnil krpo in jo porinil dekletu v roke.
"To stranišče poplavlja, zato ga boš ti lepo z krpo pobrisala, da se bo svetilo in ne bo ostalo nič od vode. Jasno? Poleg tega pa lahko očistiš tudi školje, da bo boljša higiena, ja tako je.
Palico pa dobiš morda nazaj po končanem delu, zdaj pa ajde na delo! Sam te bom nadzoroval. Če ne boš delala, bo kazen samo še hujša."
Hišnik se je besno ozrl po hodniku in videti je bil resnično slabe volje.

(Dalje kar piši v temi stranišča.)

Remus je ravno pričakoval da mu bo ravnatelj zaupal zakaj ga je poklical k sebi ko je v kabinet vdrl Filch, skupaj z dvema gostjama. Remus je seveda takoj prepoznal Bellatrix Black, sestrično svojega prijatelja Siriusa in ni ji namenil niti enega pogleda. preziral je to Spolzgadovko saj je bilo očitno da naravnost obožuje črno magijo poleg tega pa je bila kruta in na trenutke zlobna. Remus z njo sicer še ni imel praveč stikov a vsi ki jih je le imel so bili slabi. Ob njej se je prikazalo dekle, ki je bilo izjemno podobno Bellatrix, a je hodila v Drznvrann. očitno je bilo da se dekleti ne marata in Andromeda se je Remusu takoj prikupila.
Sovražnik mojega sovražnika je moj priajtelj je pomsili Remus. Opogumljujoče se ji je nasmehnil nato pa se ozrl proti ravnatelju, ki se je ravno pogovarjala z Filchem. Remus je bil rahlo presenečen da je ravnatelj povabil Andromedo naj ostane, a se ni preveč sekiral. Profesor dumbledore že ve kaj počne je pomislil.
Videlo se je da je Filch naravnost besen in tako je odpeljal Bellatrix iz ravnateljevega kabineta in tako so v njem ostali samo trije: Remus, Androemda in profesor Dumbledore.
Remus je vstal, da bi kavalirsko prepustil sedež, a je ravnatlej že pričaral novega in tako se je Remus spet vsedel.
Pokimal je Andromedi v pozdrav in se nato ozrl proti ravnatelju saj ga je zanimalo kaj ima za povedati.

Andromeda se je navidez čemerno, a v sebi se je nasmihala, odpravila za hišnikom.Ah ja...Tole bo luštno. Bellatrix si nakoplje kazen deloma zaradi mene...Zanimivo. se je zarežala sama pri sebi. A, ko je stopila proti vratom, jo je Dumbledore poklical nazaj.
Presenečeno se je zazrla v ravnatelja in se nato le vrnila nazaj na sredo kabineta. Sestro je gospod Filch že odvlekel po stopnicah navzdol, ko se je Andromeda nečesa spomnila:''A lahko dobim nazaj svojo ...?'' a je raje prenehala, saj so se vrata že s treskom zaprla za starcem.
Zazrla se je v ravnatelja, ki se ji je smehljal izza svojih polmesčastih očal.
''Kaj želite od mene, profesor?'' je vprašala in se nato zazrla k Remusu, ki je vstal, da bi ji ponudil stol.
''Ne, kar sedi, je že v redu. Lahko tudi stojim...'' se je nasmehnila. Profesor pa je medtem že pričaral nov stol zanjo. Nekoliko obotavljajoče je sedla nanj. Ni ji bilo preveč jasno zakaj je tukaj... Z radovednim izrazom na obrazu se je zazrla v Remusa, ki pa tudi verjetno ni vedel kaj več od nje.
'Mogoče je kaj v zvezi s tistim o čemer sva se pogovarjala takrat na dvorišču.' je pomislila.

Ko je hišnik zapustil kabinet in so se vrata z treskoma zaprla, je ravnatelj pričaral še en stol za Andromedo in nato palico pospravil pod svoj plašč.
"Kar sedi prosim Andromeda. S teboj sem se nameraval pogovoriti ob drugi priložnosti, a ker te je Argus pripeljal sem ravno zdaj bom to izkoristil kar zdaj."
Albus je zavzdihnil, ter se pozorno zazrl v oba mlada čarovnika, ki sta sedela na stolih nasproti njegovemu in nekaj časa molčal. Njegov obraz je bil videti star in utrujen, a v njegovih modrih očeh je bilo ogromno življenja.
"Obema zelo zaupam, kajti vem, da sta bila v preteklosti že žrtvi sovraštva in v vaju je toliko kljubovanja zlobi in temni coprniji, da sem to tudi sam kmalu občutil.
Remus." je dejal Dumbledore in pogledal fanta" Ti si se zelo izkazal v gozdu, kjer sva skupaj opravljala nalogo in takrat sem začutil, da je v tebi veliko več dobrote in pravičnosti kot hudobije. Verjetno si misliš, da se v gozdu nisi odrezal nič kaj posebno, toda verjemi mojim besedam da si se. Cilj naloge je poleg samorogov bil tudi ta, da bi bolj spoznal tebe in tvoje mišljenje.
Kar se pa tiče tebe Andromeda, pa sem začutil tvoj odpor do zlobe med najinim zadnjim pogovorom. Prepričal sem se, kako zelo sovražiš temno magijo in koliko ti je do tega, da bi jo uspela pregnati." Dumbledore je sedaj skozi očala zrl v dekle in njegov obraz je bil še naprej resen.
"Neizpodbitno je, da se v čarovniškem svetu zadnje čase nekaj dogaja in kdor trdi, da se ne, si zatiska oči. Umori bunkljev, množični pobeg iz Azkabana, ter izginotje nekaterih profesorjev in učencev mi je dal misliti, da vstaja nov temni coprnik. Nekdanji Grinelwald je namreč ravnal zelo podobno na začetku svojega vladanja."
Ravnatelj je utihnil in pogledal proti portretom nekdanjih ravnateljev, ki so vsaj navidez spali. "Vprašanje časa je le, kdaj se bo temni coprnik razodel in prepričan sem, da si že zbira privržence, kajti sam ne bo dosegel ničesar. Privrženci so tisti, ki mu pomagajo na oblast in mu ugajajo v vsem, privrženci ga podpirajo in krepijo njegovo zavest ter predvsem privrženci so tisti, kateri ga delajo močnega.
Ko se bo razodel, bo čarovniški svet nemočno zaječal pred temnim čarovnikom, kajti nihče ne bo pričakoval tako nenadnega razodetja in stvari se bodo obrnile na glavo. Kdor ne bo držal z zlobnežem, bo njegov sovražnik in iz strahu se mu bodo mnogi pridružili. Malo bo takih, ki se mu ne bodo in ti bodo najbolj nastradali.
Če zdaj ne bomo ukrepali zoper temu, potem bo kasneje prepozno. Razmišljal sem torej kar dolgo časa in naposled sem se odločil, da bi bilo najbolje ustanoviti skupino zvestih čarovnikov, ki bi delovali skrito, ter reševali življenja drugih in zaustavljali temne sile. Le tako se bo čarovniški svet lahko zavaroval pred vsem kar ga čaka. Ne morem obljubiti, da bo skupina pregnala coprnika, lahko pa bo resnično rešila mnogo nedolžnih življenj."
Ravnateljev pogled je tedaj šinil nazaj k obema učencema, ju za hip opazoval ter naposled vstal in odkorakal do okna. Njegova dolgasrebna brada se je zalesketala v lunini svetlobi, ki je prodirala skozi okno in v kabinetu je bila grobna tišina, niti smrčanja s portretov se ni slišalo.
"In vidva bi bila prva člana te skupine, ki bo nekoč nosila ime Feniksov red, po ptiču, ki se vedno znova prerodi iz pepela."

Pozorno je prisluhnila ravnateljevi pripovedi. Najprej je nagovoril Remusa. Omenjal je nekakšno nalogo... v prepovedanem gozdu, kot je Andromeda sklepala. Dekle je takoj pomislilo na dogodivščino, ki sta jo doživela z Jamesom, ko sta pohajkovala po gozdu. Nekoliko je stresla z glavo in komaj opazno se je pogladila po desni podlahti. Prisilila je misli, da so se vrnile nazaj v Dumbledorjev kabinet.
Kratko je ošinila njegov obraz, ki je bil sedaj smrtno resen. Nato je sklonila glavo in se zazrla v svoje dlani. Vseeno pa je sledila fantovem in starčevem pogovoru.
Kmalu zatem pa je ravnatelj nagovoril njo. Dvignila je glavo in se znova zazrla v star, zguban obraz, ki ga je obkrožala siva brada.
''Nisem si mislila, da me boste tako kmalu rabili, profesor. Žal še nisem izvedela nič velikega. Samo nekaj malenkosti med prepirom na stopnišču. Ravno zato sem sedaj tukaj.'' Je odgovorila po Dumbledorjevem nagovoru. Nato pa je utihnila, da je lahko profesor nadaljeval. Govoril je o ponovnem vzponu črne magije. O novemu voditelju in njegovih privržencih.
''Če vas smem prekiniti, gospod?'' je vprašala in spregovorila:''Se vam mogoče svita kdo je ta, ki vzpenja temno magijo. In seveda kje je?''
Dumbledore je nato stopil k oknu, se zazrl v temno noč in spregovoril.
Nekoliko je bila presenečena, ko je njo in Remusa povabil v tajno skupino imenovano Feniksov Red. Zazrla se je v Remusa in nato zopet v ravnatelja. Težko je razumela, zakaj jima je tako zelo zaupal. Mogoče zaradi njune preteklosti? Remusove sicer ni poznala, ampak je pa zato svojo.
'Feniksov red...Feniks.' si je mislila in nato pogledala ognjeno rdečo ptico, ki je ponosno čepela na svoji letvi.

Ravnatelj je ogovoril svoja mlada učenca. Remusu je bilo kar malo nerodno, ko je ravnatelj govoril tako spoštljive besede o njem. Spomnil se je, da je bilo v gozdu zelo zanimivo in res je menil da se ni najbolje izkazal. A očitno je bil profesor Dumbledore vseeno zadovoljen. Poslušal je tudi profesorjeve besede o Andromedi in čeprav je še ni poznal je očitno na ravnatelja naredila velik vtis.
Ko je profesor Dumbledore začel s svojimi opažanji o tem kaj se dogaja v čarovniškem svetu je Remus spet začel pozorno poslušati ravnatelja in misli so mu vedno bolj bernele v glavi.
Torej so se moji sumi izkazali za resnične. Torej resnično vstaja novi coprnik in nedvomno si izbira privržence v Spolzgadovcih. Toda kdo bi bil ta coprnik? Spomnim se pripovedi o Grinwaldu čeprav njegova moč sploh ni segala v Britanijo pa so ljudje o nejm povedali veliko groznih stvari. In tale novi coprnik bi naj bil še močnejši. Takrat je do Remusa preplaval eden izmed prejšnih pogovoro z ravnateljem. Spomnil se je da ga je ravnatelj že povprašal o tem kaj meni o Marku Neelstinu.
Ravnatelj torej že ve kdo je ta coprnik. Profesor Neelsten bi gotovo ustrezal temu opisu.
V trenutku, ko je Remus hotel postaviti vprašanje se je oglasila Andromeda. Vprašala je natanko isto stvar kot je zanimala Remusa. Počakal je da je ravnatelj odgovoril, nato pa se za trenutek izgubil v lasnih mislih.
A profesor Dumbledore je spet premamil Remusa iz njegovih misli. Remus je bil popolnoma prepričan v to da čarovniški svet ne bi bil pripravljen na vstajo coprnika, ki bi lahko z lahkoto prevzel celotni čarovniški svet. Ko je profesor končal s prepovedju je nekaj trenutkov v kabinetu vladala popolna tišina.
Portreti na stenah se niso več pretvarjali da spijo ampak so prav očitno poslušali celoten pogovor.
Torej ravnatelj želi ustanoviti skupino, ki bi delovala proti tej novi grožnji. Reševali bi življenja nedolžnih in čeprav bi bila vsa stvar zelo nevarna je to izvrstna ideja. Nenazadnje skupaj z Caley že načrtujeva nekaj podobnega. Pod mentorstvom profesorja Dumbledorja bi bili gotovo uspešnejši. Ampak kako bi zbrali nove člane? Bi profesor bil pripravljen na to da sprejem v skupino tiste člane, ki jim zaupata Remsu in Caley?
Remus je imel še kar nekaj vprašan a vsa so izginila, ko je profesor predlagal, da bi bila skupaj z Andromedo prva člana Feniksovega reda. Remusu je bila prispodoba zelo všeč saj je poznal čarobne lasnosti Feniksov in bil je prepričan da ime zelo ustreza njihovi bodoči vlogi.
"Profesor Dumbledore sam sem naravnost počaščen da mi tako zaupate. Z veseljem sprejmem to vlogo. Tudi sam sem opazil da se nekaj dogaja in zato sva se skupaj z Caley Sanders odločila da sama ostanoviva neko skupino, ki bi se bojevala proti temnim silam. A najina skupina bi se sicer omejila bolj na Spolzgadovce a nek začetek to vseeno je." Vedel je da se vse zdi kar malo čudno iz ust študenta 6. letnika a ni mu bilo mar saj je bil prepričan da profesor razume vso stvar.
"Kot sem dejal sem pripravljen sodelovati, samo povejte kakšne so moje naloge."
Remus je tako spoštoval ravnatelja, saj mu je toliko dolgoval, da je bil zanj pripravljen tvegati življenje. Upal je da bo tudi Andromeda pripravljena sodelovati.Očitno ji je ravnatelj že dodelil neko nalogo in tako je bil prepričan da se bo Andromeda pridružila boju proti mračnim silam.
"Ali imate v mislih še kakšnega novega člana, ki bi se pridružil Feniksovemu redu." je bilo še eno vprašanje ki je prišlo iz strani Remusa.
"Vem da podajam veliko vprašanj ampak menim da moramo čimprej ukrepati, saj smo bili priča že toliko groznim stvarem in veliko nedolžnih je trpelo v zadnjem času. Nekateri so tudi izgubili življenje in ne smemo dopustiti da bi se to nadaljevalo." Spomnil se je na študenta Drznvraana, ki je pred kratkim izgubil življenje na Bradavičarki. Bil je umorjen a še vedno niso našli krivca.

Ob Andromedinem vprašanju se je Albus obrnil nazaj proti dekletu in jo s svojimi prodorno modrimi očmi nekaj časa tiho opazoval, nato pa tiho dejal "Svita se mi, toda dokler ne bo česa več kot svitanja bom o tem raje molčal. Razumita me, da nočem nikogar po krivem obtožiti takšnega hudodelstva. Opozarjam vaju le to, da se pazita vseh, ki so kakorkoli povezani s temno magijo in ne imejta na sumu napačne ljudi, dokler čas ne bo pravšnji."
Ravnatelj je nato odkorakal nazaj do svoje pisalne mizo in pri tem rahlo pobožal Fawkesa po njegovi prelepi rdeči glavi, ter se nato vsedel na stol.
"Zavedati se morata, da bo naša skupina zaživela takrat, ko bo vstal temni lord, do takrat pa se bo tiho krepila, si zbirala nove člane in skušala pridobiti čim več informacij. Prehitro razkritje Feniksovega reda bi namreč vplivalo na temnega coprnika, ki bi nas lahko napadel še prehitro."
Albus je bil v sebi vesel tako pozitivnega odziva obeh učencev na njegov predlog in sam je lahko le upal da bo tako. Pričakoval je vsemogoče in na to srečanje je dolgo čakal.
"Resnično me veseli Remus, da si počaščen in tvojo prijateljico Caley lahko povabiš zraven, vendar previdno, kajti nihče drug, predvsem Spolzgadovci ne smejo izvedeti za nastanek te skupine. V skupino vabita samo tiste, ki jim zelo zaupata in so se resnično pripravljeni boriti proti temi. "
Dumbledore je utihnil in počakal, ali bosta učenca kaj vprašala, a ker nista, je sklonil pogled nadaljeval "Tudi sam nameravam povabiti v skupino še kakšnega učenca ki mu zaupam, toda privabljanje novih članov je zdaj vajina nova naloga, katero vama prelagam iz svojih pleč.
Resnično pa vaju tudi opozarjam da morata biti pri tem zelo previdna in nikomur napačnemu ne sme priti na uho ta načrt, kajti potem bo vse splavalo po vodi. Sam vama zelo zaupam in verjamem, da me ne bosta razočarala, saj me tudi do zdaj nista in sem se tudi zato obrnil na vaju."
Ravnatelj se jima je nasmehnil in oba učenca znova pogledal, njegove oči pa so bile sedaj navlažene.
Z predala je pobral velik robec in si zbrisal solze in tedaj ogovoril še Andromedo.
"Tebe pa bi prosil, če bi še naprej opravljala nalogo, ki sva se jo zmenila na dvorišču. Prav tako pa vama predlagam, da se spoprijateljita, kajti Feniksovci bodo uspešni le, če se bodo dobro razumeli, si bodo zaupali in bodo pravi prijatelji."
Robec se sedaj Dumbledore pospravil nazaj v predal odkoder ga je vzel, si popravil škratno kapo, ki mu je bila položena na vrhu belih las ter naposled tiho dodal "O naslednjem srečanju bosta pravi čas obveščena, zdaj pa me zanima le še, ali imata kaj vprašanj zame. Izvedela sta namreč marsikaj in me ne bi čudilo, če bi želela o tej zadevi vedeti čim več. S tem sem vama na vajina pleča naložil veliko breme a verjemita, da to ni bil moj namen, pač pa je moj namen le ta, da bi poskušali čim bolj obvarovati čarovniški svet in v vaju zelo verjamem glede tega."
Ravnatelj se je po dolgem času spet nasmehnil in bil je videti boljše volje.

Remus je razumel da jima ravnatelj še ne more zaupati vsega in da dokler ne dobi vseh dokazov ne more razlagati o novi grožnji vsem in vsakomur.
Vedel je da njihova skupina nikakor ne more zažživeti preden se temni copernik ne razkrije in ravno zato moraj delovati v tajnosti. Sam je imel s tem že kar nekaj izkušenj.
Na nek način smo celo podobni podanikom temnega čcoprnika je šinila misle skozi Remusove možžgane. Razveselilo ga je da se ravnatelj strinja s tem da k skupini povabi tudi Caley. Nenazadnje je bil sam popolnoma prepričan da ji je vredno zaupati. Razumel je tudi da ga ne sme nihče slišati ko jo bo povabil v njihovo sredo. Zato je samo prekimal ravnatelju in ga poslušal še naprej.
Remus je bil ponosen da jima tako zaupa in upal je da se bo lahko izkazal za vrednega tega zaupanja.
Ravnatelj je spet omenil nalogo, ki jo je očitno imela Andromeda in ju tudi pozval da postaneta prijatelja.
Slednje mislim da ne bo pretežko in upam da se bo Andromeda strinjala. Z veseljem bi jo bolje spoznal saj jo je Sirius vedno opisoval samo z odličnimi besedami. je pomislil Remus.
"Profesor jaz bi imel še eno vprašanje. Kaj če bi med Spolzgadovce podtaknili vohuna? Sam imam nekaj zamisli o tem čeprav niso povsem po ... Šolskih pravilih. Več bom povedal na prvem sestanku naše skupine in mislim da ni pametno da vam razlagam o vsem saj ste nenazadnje tudi ravantelj. Samo zanima me kaj menite o ideji da bi med spolzgadovce s nekdo vtihotapil in tako izvedel kaj načrtujejo? Mislim da so prav oni odločilni pri tem saj bomo le skozi njih izvedel kaj načrtujejo."
Remus je bil kar rahlo vznemirjen saj je že pred tem razmišljal o tem da bi se vtihotapil med spolzgadovce in imel je tudi odlično idejo kako bi to storil. Upal je samo da se bo ravnatelj strinjal s tem.