Ravnateljev kabinet

Filch je v spremstvu Miss Norris stopil pred vrata kabineta.Dvakrat je potrkal po masivnih hrastovini, ter jezno smrknil.
Prekleta mularija... sami banditi...kršenje šolskega reda...prav dobro sem jih videl, ja,... vem da so bili oni... nekaj si je zamrmral v brado, ter z pogledom ošinil Miss Noris.
"Ampak midva sva jih videla...sedaj jih bodo dobili, kajne, mucka moja...prav dobro sva jih videla..."Sklonil se je in jo počohljal za ušesom.

((Ha ha, zdej gre pa Filch s spremstvom v akcijo. ))

Albus je ravno pisal pismo za ministrstvo, ko je zaslišal trkanje na vratih. Z mirnim in jasnim glasom je dejal "Naprej prosim" sam pa je tedaj pismo dokončal, saj ga je večinoma že oblikoval, ter ga pospravil v kuverto in njegov feniks ga je ponesel proti ministrstvu.
Pisarna je bila takšna kot zmerom, čeprav v zadnjem času je bilo opaziti na ravnateljevi mizi veliko več papirjev in pergamentnih listov, prav tako pa so se tudi portreti na stenah bolj živčno pogovarjali med seboj o raznih zadevah.
"O Argus, pozdravljen. Kaj pa je tebe prineslo sem v teh poznih urah?" Čeprav je ravnatelj že vedel, kakšen bo odgovor je z rahlim nasmeškom opazoval hišnika, ki je vstopil v kabinet ter prišel do Albusove mize.

Filch je stopil v kabinet in za seboj zaprl vrata. Z njim se je notri izmuznila tudi Miss Noris ter se z rumenimi očmi previdno razgledala po kabinetu.
"Gospod ravnatelj! Tokrat sem vse videl. Jaz in Gospodična noris sva videla vse." jezno je požugal z roko kot da bi pred sabo zagledal vse falote, ki kalijo nočni mir.
"Najprej tale Peevs. Uničil je celo vrsto oklepov v sedmem nadstropju. Že ničkolikokrat sem vam rekel, da ga je treba spoditi iz hiše, vi pa nič! Preveč ste usmiljeni do njega. Samo škodo povzroča! In metal je vodne bombe v ubogo malo Noris" ob tem je mačka, ki se je zleknila po preprogi, neutolažljivo zamjavkala ter s tem potrdila zgodbo svojega gospodarja.
"Pa še tisti učenci, ja, videl sem jih. cela skupina se nabira v eni učilnici. Sigurno nekaj naklepajo! To vas opozarjam. In Druga skupina tistih Spolzgadovcev se ponoči sprehaja po gradu kot da bi bilo to dovoljeno. Sedaj so spet v parku. Videl sem jih, na lastne oči. Tista Parkisonova gospodična, pa Snape in Malfoy. In še Quaglio. Nič dobrega ne naklepajo. Vidi se jim. " za hip je umolknil, da je lahko vdihnil, potem pa je spet, tokrat bolj umirjeno in z nekim zlobnim nasmeškom nadaljeval.
"Ampak dobil sem jih, da ne boste rekli,da se zmišljujem. Moja draga Noris je ujela tistega Lupina, ki se je sprehajal po hodniku v tretjem nadstropju. Jaz pa sem ujel Parkisonovo. veste, prekleti me je hotela, zloba mala. Ampak jaz sem jo ujel" Stopil je korak proti ravnateljevi mizi in rekel s najbolj prijaznim glasom, kar ga he premogel
"Gospod ravnatelj, dovolite mi, da ta dva kojota pravično kaznujem. veste, v svoji pisarni imam nekaj naprav..." ob tej ideji so se mu oči zasvetile kot petletnemu otroku, ki je ravnokar zagledal liziko. Tudi miss Noris je uživalsko zapredla.

"Počasi, počasi" je z mirnim glasom dejal ravnatelj in z nasmeškom opazoval hišnika, ki se je zelo vživel v vlogo pripovedovalca, ter opisal vsakršen prekršek, ki ga je opazil na hodniku.
"Verjamem Argus, da so te stvari, ki si jih naštel prekrški, saj sem navsezadnje tudi sam sodeloval pri pisanju šolskih pravil, toda kar se tiče sestajanja nikjer nisem zasledil prepovedi, da učenci ne bi smeli imeti krožka in bi se v učilnici sestajali. Bradavičarka ravno to zagovarja, saj tako združuje učence, jim krajša prosti čas in istočasno še izobražuje na njihov način.
Glede Spolzgadovcev se moraš zavedati Argus, da so zmeraj kršili pravila in počeli to, kar se jim je zaleglo, zato me ne čudi, da se ponoči zunaj sprehajajo, sploh ne. Toda če ne bodo nič slabega storili, ter se samo sprehajali bo vse dobro, ko pa bo kaj narobe, pa bodo seveda za to kaznovani."

Albus je za kratek čas nehal govoriti, ter se zazrl proti oknu svojega kabineta nakar je dodal "Peeves pa je tudi vedno skalil red, ampak Bradavičarka je že njegov dom in tega ne počne iz hudobije, pač pa iz razposajenosti in dobre volje, da pa bi mu še to vzeli, pa se mi res zdi grdo in nepravično od nas.
Tako da se pomiri Argus" ravnatelj se je skozi očala spet prijazno obrnil proti hišniku "kajti zaenkrat velikih kazni še ni bilo, zato tudi tvojih načinov kaznovanja še ne potrebujemo, če pa jih kdaj bomo, se bom z veseljem obrnil nate. Tretje nad..."
Tedaj je Albus utihnil, kajti pri priči se je pred njim v kabinetu prikazal varuh ter spregovoril z glasom, naj mu sledi, kajti varuh od Alstorja mu je dejal, da se je v ječah nekaj hudega zgodilo.
Ravnatelj je pri priči vstal in njegov obraz je postal resen. Zasukal se je proti hišniku in dejal "Prosim, pridi z mano Argus, kajti morda te bomo potrebovali."
Albus je tedaj pohitel za varuhom po stopnicah mimo gargojle proti ječam.

Argus se je namrščil. Na živce mu je šlo, ker je ravnatelj učence vedno branil. Ampak on je vedel, da imejo nekaj za bregom. In tista parkisonova, pa Lupin,... onadva bosta morala dobiti kazen. Najmanj kazen.
Zaprepadeno je zrlv varuha, nato pa sej e skupaj s svojo mačko podal za Dumbledorjem v klet.

Albus je čez čas prikorakal nazaj v svoj kabinet ter se posprehodil do pisalne mize, ter se utrujen vsedel zanjo. Svoj obraz je zakopal globoko v svoje dlani, ter nekaj časa tako zamišljeno sedel za mizo, dokler ga nenadoma ni ogovoril portret nekdanjega ravnatelja "Ja Albus, kaj pa si ti tako poklapan? Takšnega te še nikdar nisem videl, vedno si bil videti mogočen in nič te ni moglo pretresti, zdaj pa si videti prav res ranljiv, kot če bi se kaj groznega zgodilo."
Sedanji ravnatelj je počasi dvignil obraz, ki je bil videti žalosten in utrujen, ter se ozrl k portretu na steni ter mu dejal "Veš, vsaka stvar ima svoj razlog in tudi to moje počutje je rezultat hudega razloga, na šoli mi je namreč umrl učenec in kar je še bolj grozno je to, da to pomeni, da imamo sovražnika znotraj šole, učenci so v nevarnosti in sam še vedno nisem prepričan kdo je ta sovražnik in kakšni so njegovi cilji.
Vedno sem vedel, da bo novi temni coprnik ogrožal čarovniški svet, a samo šolo pa res ne."
Albus je zavzdihnil, drugi porterti pa so bili preplašeni ob teh besedah. Nekdanji ravnatelj je nekaj časa molčal, nato pa znova dejal "Res hude reči se dogajajo, ampak vedno si bil moder, previden in mogočen in to tudi ostani. Previdno se loti reševanja problemov in svojega največjega krivca poskusi odstraniti iz šole, le to bo rešilo problem, le to."
"Verjetno imaš prav in zato tudi ne bom dovolil, da me žalost poklapa in uniči, pač pa se bom lotil reševanja težav, hvala za nasvet."
Albus je tedaj vstal in videti je bil bolj vedre volje, ter se odpravil do omare in vzel pergamentni list, ter nato nekaj napisal nanj in poslal pismo s sovo na ministrstvo, ter staršem pokojnega Seana.

V drugo nadstropje je počasi prikorakala profesorica Lara la Enrelo. Kipu,ki je varoval vhod v ravnateljevo pisarno je povedala geslo in stopila na stopnice,ki so se zavrtele. Počasi je odprla vrata in pokukala v prostor. Za pisalno mizo je zagledala ravnatelja in potrkala po vratih. ''Pozdravljeni, profesor Dumbledore. Dolgo se že nisva videl,''je rekla profesorica in stopila v pisarno. Iz glave je snela klobuk in se nasmehnila. ''Bila sem v bunkeljskem svtu in vsam prinesla majceno presenečenje. Izvolite, kakovostni penasti medvedki.'' Skupaj sta se zahihitala potem pa je Lara sedla na stol,ki ji je bil ponujen.

"Hvala za medvedke, mislim da mi bodo še zelo prav prišli" je nasmejano dejal ravnatelj ter vzel vrečko z njimi, ter jih položil v predal od svoje mize.
"Prav imaš Lara, res se že dolgo časa nisva videla, ko sem te nazadnje videl si bila navsezadnje še učenka tukaj in sem te učil spreminjanje oblik, zdaj pa kot vidim že prihajaš sem kot prava dama in to me veseli, prav zares."
Albus je tedaj zamahnil s svojo palico, da se je nenadoma pred njima na mizi prikazal lep pladenj s čokoladnimi keksi in vročo kavo ter čajem in ravnatelj si je tudi v skodelico nalil čaj, ter srknil en požirek, tedaj pa se skozi očala zazrl proti novi profesorici in ji vedro dejal
"Torej tukaj boš učila, to me res veseli, povej pa mi še to, kako je kaj bilo v bunkeljskem svetu in kako kaj tvoja družina?"

Lara si je nalila čaj v skodielico in vzela iz pladanja čokoladni keks. ''V bunkeljskem svetu...hm...tako kot običajno. Vse jim pomeni,da lahko točejo pa nekih stvarcah z neštetimi tipkami. Sploh ne cenijo več odnosov med seboj. Veste, profesor, prav komaj čakala sem,da pridem nazaj v naš svet. V njihovem svetu mi nekaj manjka, pa nevem kaj. Mogoča vsa ta magija.'' Lara je srknila čaj in pojedla čokoladni piškot. Nato je pomislila na družino. Na dan ji je pritekla drobcena solzica. Takoj si jo obrisala. '' Družine pa nisem videla že odtakrat,ko sem zapustila šolo. Takrat sem odšla na šolanje na Kitajsko in sem tam tudi nekaj časa učila, nato pa še na švedskem na nek inštitut. Pred letom in pol pa sem prišla nazaj, z namenom,da bi jih našla. A naša graščina je bila prazna. Zapuščena meni. Res nevem,kje so,'' je dejala in takrat so se ji ulile solze.

Albus je prijel s svojo dlanjo Larino dlan ter ji mirno dejal "Pomiri se Lara, pomiri. Izjoči se in si očisti svojo dušo, da ti bo spet lažje. Ne zadržuj solz, saj le te povzročajo gorje, ki ga je na svetu že dovolj."
Ravnatelj je potrepljal Larino roko, ter jo milo pogledal s svojimi modrimi očmi ter nadaljeval "Če želiš, ti lahko pomagam najti tvojo družino, kajti vem, da ti je veliko pomenila in vem, da so bili tvoji starši dobri čarovniki, s katerimi sem se dobro razumel.
Res je, da imam na šoli veliko dela, a z veseljem ti lahko pomagam in najdem tvojo družino, a zdaj si spij čaj, kajti dobro ti bo del, verjemi mojim besedam."
Albus se je tedaj posprehodil do omare ter iz predala vzel nekaj pergmanetnih listov, ter jih odložil na svoji mizi, ter se znova vsedel na svoj stol.
"Povej mi Lara, kako se kaj počutiš zdaj na tej šoli po toliko letih, odkar si bila nazadnje tukaj."

Profesorica se je pomirila in srknila čaj in lepo skodelico odložila nazaj na mizo. ''Hvala, profesor, hvala. Res vam bom zelo hvaležna,če mi boste pomagali najti mojo družino. Dvignila je roki in si pogladala v prstan,ki ga je nosila. ''Sploh nevem zakaj sem zapustila Kitajsko. Tako ljubljena se bila tam,'' je rekla in prstan poljubila. Spet je pogledala v ravnatelja. ''Dragi Albus. Kaj sploh sprašujete. Na tej šoli je raj. Tu je vse,kar si dober čarovnik sploh lahko želi. Dober kolektiv,dober ravnatelj,vestni učenci in dober...em...Albus, kaj pa podravnatelj, kdo vam pomaga voditi to veliko ustanovo?'' je radovedno vprašala in si dolila čaj.

Ravnatelj je bil videti zadovoljen, ko se je nova profesorica pomirila, kajti bil je spet bolj nasmejane in mirne volje.
Ko je Lara omenila podravnatelja, jo je Albus pozorno pogledal skozi svoja polmesečna očala, ter nekaj časa bil tiho, nato pa spregovoril "Podravnatelja trenutno nimamo, kajti žal je prejšnji podravnatelj skrivnostno izginil in o njegovem izginotju ne vemo skorajda še ničesar. Šolo zato vodim sam, kar mi tudi še kar uspeva, glede podravnatelja pa se tudi še ni nihče prijavil, zato ga nimamo tudi trenutno na tej akademiji."
Albus je znova srknil skodelico čaja, kateri je bil prijetno topel in osvežujoč ko je spet spregovoril "Ampak očitno me to sprašuješ z nekim namenom kajneda Lara? Bi morda ti želela postati nova podravnateljica?
Če je tako, te moram opozoriti, da to mesto zahteva veliko spoštovanje, a hkrati tudi veliko pomoči pri vodenju šole in nadzoru profesorjev, a če bi ti to sprejela, bi bil vesel tvoje pomoči seveda."

Lara ga je z nagajivim nasmehom pogledala. ''Ja,no res sem razmišljala v tej smeri. To bi mi veliko pomenilo. Albus, vam bi mi bilo v čast pomagati. Res. Torej...em...ja prijavila bi se za mesto podravnateljice. Popila je skoraj celo skodelico čaja na enkrat,potem pa si je popravila premen las,ki ji je padel na oči. Iz pladnja je vzela še en piškot. ''In kaj bi bile moje največje naloge? Kje bi imelo moje delo največje poudarke?'jo je zanimalo še preden je ugriznila v piškot. ''Mi je pa zelo žal za prejšnjega podravnatelja. Upam,da ni umrel od shiranosti,ali še huje od umora. Upam,da sploh ni umrl.'' je rekla z mirnim glasom. Medtem je pogledala po slikah nekdanjih ravnateljev. Nekateri so si žvižgali,spet druga pa so pozorno poslušali njun pogovor. Neki gospe . Se je prijazno nasmehnila in ta ji je nasmeh vrnila. Nato se je spet zagledala v oči profesorja Dumbledorja.

"Prav, torej si sprejeta za novo službo podravnateljice Bradavičarske akademije. Upam, da se boš pridno izkazala, za začetek pa ne boš imela veliko dela, vse kar želim je le to, da poskušaš obiskovati ure obrambe pred mračnimi silami, seveda kadar boš utegnila in prisluhnila o čem se učijo, ter tudi pozorno opazovala Marka, kajti ta se mi zdi zadnje čase sumljiv.
Ko te bo vprašal, zakaj hodiš k uram, mu povej, da je ministrstvo to določilo, da ga nadzoruješ, nikar pa mu ne povej, da sem te jaz poslal.
Sam sploh ne podpiram laži, toda Marka Neelstina bi rad imel na očeh, sam pa ne morem biti prisoten na njegovih urah, bi bilo preveč sumljivo."
Ravnatelj je do konca spil medtem skodelico čaja in jo položil na mizo, ter se ozrl proti oknu, skozi katerega je prihajala mesečina, kar je pomenilo, da je noč jasna.
"Povej mi, si pripravljena sprejeti to nalogo? Najverjetneje je nisi pričakovala, ampak zame je pomembna."
Albus se je pozorno zazrl v profesorico skozi svoja drobna očala in počakal na odgovor.

Profesorica je Albusa Dumbledorja dobro poslušala. ''Seveda, profesor. Pripravljena sem sprejeti to nalogo. Če sem podravnateljica,kar me zelo veseli,bom to tudi opravljala. Res pa je,da takšne naloge nisem niti malo pričakovala.'' Nasmehnila se mu je in izpila skodelico do dna. Ozrla se je na knjižne police in opazila zanimive naslove za svoje ure in za branje kar tako. ''Albus, bi mi bili pripravljeni posoditi kakšno knjigo?Zdijo se mi zelo zanimive. Ampak seveda po tejle nalogici. Aja, seveda. Zdaj pa vprašanje,ki me je začelo zanimati takoj,ko sem izvedela,da je prosto meto podravnatelja: Ali se lahko s kabineto, svojimi prostori in vsem svojim, preselim v kakšen drug del gradu,kjer bom imela tudi pisarno? Ali naj ostane kar na starem. Veš,sama bi raje odšla drugam, stolp nad mojo učilnico pa bi preuredila v labaratorji. Bi to šlo?'' Z željo v očeh ga je pogledala, pod mizo pa je roke sklenila v molitveno pozo.

(( Sam neki me zanima za pol k bom šla v Učilnco k Marku: A jst vidim truplo,ker nisem zasledila kje je. Pa če prav razumemjst sam sedim opazujem in si zapisujem nekaj suljivih stvari,ki jih nerdi?))

tedaj se je zaslišalo trkanje na vrati. Ne da bi počakal na dovoljenje za vstop, je filch odprl vrata ter planil v kabinet.
"Gospod rav...gospa Enirelo." je hitro pozdravil ter se zazrl v žensko.
"V na hodniku je peevs spet vrgel na tla nekaj slik. rabim nekoga, da jih obesi nazaj. "
Pogled mu je ušel od profesorice do ravnatelja in spet nazaj.
"Gospa profesor?" jo je vprašal in nato kot v opravičilo dodal
"Nikogar drugega ne najdem." čakal je, kaj se bo zgodilo.

Profesorica je spostila roke. Vsatal se je in se obnila proti hišniku. ''Gospod Filch,bom jaz pomagala'' je rekla in se po treh stopničkah spustila h hišniku. ''Dobro,greva'' je dejala,nato pa pogledala ravnatelja: '' Profesor Dumbledor, se opravičuje, ampak moram. Nazaj pridem koliko hitro bom mogla. Ta čas pa bom imela svojo pisarno kar v svojem kabinetu.'' je rekla profesorjhu in skupaj s hišnikom odvihrala skozi vrata.

Toda še preden je Lara zaprla vrata za seboj, je Albus vstal, ter naglo dejal "Nikar, nikar. Tvojo pisarno si lahko urediš v katerikoli zastareli učilnici, predlagam ti pa učilnico v v drugem nadstropju, ki je kar blizu mojemu kabinetu in še kar prostorna je. Če boš rabila kakršnokoli pomoč, pa se lahko obrneš name ali na koga drugega iz šole."
Ravnatelj je tedaj stopil izza katedra za podravnateljico ter se nasmehnil ko je prišel do vrat in ji dejal "Oprosti za mojo zamišljenost, saj ti zato tudi nisem odgovoril prej.
Zatopil sem se v enega svojih spominov, kar se mi kar pogosto zgodi v zadnjih časih, zato tudi uporabljam mislito."
Albus se je tedaj ozrl k Filchu, ki je bil videti že nestrpen ko je čakal, ter mu skozi drobna očala nasmejano odvrnil "Brez skrbi Argus, Lare ti več ne bom zadržal, lahko gre s tabo in ti pomaga pri slikah, jaz ti ne morem, ker se moram vrniti k mojim opravilom, katerih mi nikdar ne zmanjka in seveda veliko sreče pri slikah in ko boš končala Lara, se lahko vrneš ter se še o čem pogovoriva, če te zanima."
Tedaj, ko so se vrata zaprla, je ravnatelj spet odšel do omare z mislitom ter s svojo palico zavrtinčil nekaj spominov vanj in se nato posvetil nadaljnim pergamentnim zvitkom.

Postavil si je pred ravnateljevo pisarno... ne, ne bo mencal in se spravljal v težave.
Z nekaj truda si je odstranil vso obleko, odstranil masko in jih skril v nek kot. Stopil je do gargolje, spregovoril magične besede in že se je počasi znašel pred vrati, kjer je potrkal in vstopil.
Takoj je uvidel ravnatelja, ki je ravno sedel in začel prebirati zvitke.
Prijazno ga je pozdravil (kakopak prisiljeno) in počasi stopil do feniksa pod njim.
"Dragi Albus, če me spomin ne vara so minila leta odkar sem dokončal akademijo!" je vzkliknil in stopil po stopnicah navzgor.
"Mar se me še spomniš? Eldanyaro Emerson!" Vprašljiv oga je pogledal, a ne želeč si odgovora nadaljeval.
"Imel bi željo, da bi na tej šoli opravljal preprosto nalogo. Dolgočasim se, samo ceste pometam, hodim v bolniš... hotel sem reči v gostilne in podobno. Se bi našlo karkoli zame?"

Albus je dvignil pogled in s svojimi modrimi očmi pogledal Eldanyara, ki je pravkar vstopil v kabinet ter se s prijaznimi besedami predstavil.
"Pozdravljen Eldanyar. Kako da se te ne bi spomnil, če si pa bil od vseh v tvojem letniku najbolj nagajiv kaj?"
Ravnatelj je nasmejano pogledal prišleka, ter mu nato nakazal z roko, da se naj vsede na stol.
"Sam sem te takrat še poučeval spreminjanje oblik in dobro si se mi vtisnil v spomin. Od takrat, ko si zapustil šolo, te nisem več videl, a vendarle, si ljudi kar dobro zapomnem še."
Albus je tedaj nehal govoriti ter je nekaj časa mirno opazoval Eldanyara in se je nato zazrl še skozi okno.
Po glavi so mu švigali najrazličnejši spomini iz preteklosti in bil je videti zelo zamišljen.
Šele čez čas, se je znova obrnil proti čarovniku, ki je sedel nasproti njega in mu dejal "Na tej šoli bi rad delal? Proti temu sicer nimam prav nič proti, toda moraš se zavedati, da nobeno delo na tej šoli ni lahko, je pa prijetno in večinoma kar mirno.
Lahko bi postal profesor če si tega želiš, ali imaš slučajno kaj drugega v mislih?"

V mislih se je grdo zarežal, ko je vendarle iz starca izvlekel nekaj spominov. Albus mu je bil pri srcu in tega ni hotel spremeniti, obenem.
"Profesor?? Ooo, tega pa nisem pričakoval. Torej vam to leto primankuje le teh, eh? Sprejmem, kakršenkoli predmet je že. Torej, učilbi naj?"
Nasmehnil se je ob misli, da bi mogoče učil rastlinoslovje - najboljša stvar, kako odvrniti zanimanje od sebe.

"Me veseli da sprejmeš poučevanje, kajti res je, profesorjev nam v zadnjem času zelo primanjkuje, najverjetneje pa so za to krivi temni časi, ki nas že obdajajo in nas bodo še bolj stisnili v kot v prihodnosti.
A pustiva zdaj to" je znova nasmejano dejal Albus ter iz predala potegnil dolg pergamentni list ter si ga najprej nekaj časa ogledoval skozi svoja drobna očala, naposled pa mirno odgovoril Eldanyaru "Torej glede predmetov, bi ti najbolj svetoval, da poučuješ spreminjanje oblik, kajti ta predmet je zelo pomemben predmet, profesorica pa je že kar nekaj časa odsotna.
Ker pa si šele uvodnik v poučevanju, bi te na začetkeu pri urah jaz nadzoroval in bi ti svetoval, kako poučevati ta predmet, ter kaj izkuščati in kaj ne.
Upam da se s tem strinjaš, kajti drugače imam zate trenutno le še rastlinoslovje in pa magične rude."
Ravnatelj je pričakujoče opazoval čarovnika nasproti njega in čakal na njegov odgovor.

Haha, tepec. Sedaj mi je dal na izbiro enega izmed mojih načinov delovanja... toda, kje bom čim manj viden? Ne, rastlinoslovje mi ni všeč. Magične rude? Bedarija. Torej...

"Oh, spreminjanje oblike, Albus, spreminjanje oblike. Kojci sprejmem tole ponudbo. Kljub temu, da verjamem, da nadzor ne bo potreben - naj bo."
Torej, sedaj je bil že blizu začetka svojega zmagoslavja. Kmalu bo tega starca vrgel s prestola... hehe...

[Moj rank mi spremeni v Coprnik ]

"Me veseli da sprejmeš te predmet, ker je zanimiv in kolikor me spomin ne vara ti je tudi zelo dobro šel še v času tvojega šolanja tukaj, tako da ne boš imel težav z njim.
Ampak glede nadzora pa mi zaupaj, imam že izkušnje s tem in vem, da bo za začetek potreben, ker sem v tem poslu že kar navajen in ti bom pomagal, da ti bo šlo lažje."
Albus je tedaj na plan potegnil palico in na rahlo udaril z njo po mizi, da se je na njej prikazal pladenj z odličnimi keksi in zelo dobrim vročim čajem ter dve prelepi marmornati skodelici."
Ravnatelj si je v skodelico vlil čaj ter ga nekaj tudi srknil, tedaj pa pogledal novega profesorja in mu dejal z nekoliko resnejšim glasom "A si ti že kaj slišal o tem množičnem pobegu iz Azkabana in o teh nenavadnih pobojih bunkljev, ki se vrstijo v naši deželi?"

Nasmehnil se je in se zahvalil, nato pa vzel enega izmed keksov in srknil topel čaj.
"Oh, da... vsepovsod govorijo o tem in spravljajo svet v vse večji obup! Saj sploh več ne moreš iti mirno po cesti. Veš, da poznam.
Preroške novice so mi vse sporočile."
Oh, cepec... saj sem jaz bil eden izmed morilcev. Pah, razum mu peša ali pa se resnično dobro pretvarjam.
Keks si je napojil v čaju in prigriznil.
"Ni lepšega kot čajni keksi!" je dejal, sedaj pa tudi on urno na plano privlekel palico, lahno udaril po mizi in pojavilo se je deset zavojčkov bonbonov vseh okusov.

"Sedaj pa grem, Albus, da si še uredim kabinet, jutri pa veselo na delo, hehe." Vstal je, mu segel v roko, nato pa po stopnicah stopil dol in odšel skozi vrata. Zaprl jih je in si mislil.
Kmalu bo tole moje... kmalu...