Igrišče za Quidditch

Za seboj je zaznala Taro, sama pa se je nalašč pognala naprej. Njena postava je bila v soncu videti le kot silhueta. S pogledom je ujela Zviz in čeprav je vedela, da sta ostala tekmovalca nekje zadaj, so se v njene oči vrnile divje iskre. Kot hladna senca se je izpod neba spustila tik nad tla in sledila Zvizu in čakala na pravi trenutek.
Naenkrat je na nosu začutila kapljo in se za hip uspela uzreti proti nebu, kjer si se zbirali težki, grozeči oblaki. Ni ji bilo mar, le še podžgalo jo je pričakovanje nevihte, debelih kapelj in prepletajočih se strel. Adrenalin se je pognal po njenem telesu in ji vlil novih moči, bolečina pa se ji je zdela preteklost, ali pa jo je le potisnila v podzavest. Iz trenutka v trenutek je bolj pospeševala, a se je vseeno odločila za neko mejo, saj ne sme dati vse od sebe, ne sme pokazati iz kakšnega testa je. Preveč lahko tvega, saj bi ostro oko lahko odkrilo kako njeno šibko točko. Sledila mu je vzporedno z enim od stolpov Quidditch igrišča, švigala med obroči, delala lupinga in se mu vedno bolj bližala. Taro in Remusa je spustila iz pogleda, a skoraj bi lahko rekla, da sta popolnoma izgubila zanimanje za zlato letečo stvarco. To ji ni predstavljalo ovire, čeprav bi bilo bolj zanimivo tekmovati. Približevala se je Zvizu in zdelo se je, da ga bo čez nekaj trenutkov ujela, ko.... []

Tara je izginila in se pojavila za njima. Torej so se vsi odločili za prebližno enako taktiko. Remus se je nasmehnil. Vedel je da ju je na nek način podcenjeval, seveda nezavedno in to samo zaradi nesreče, ampak očitno je bilo da si je Lillith upomogla.
Zdrvela je mimo njega in se zapodila proti zvizu. Obrnil se je k Tari se ji nasmehnil dvignil palec in tudi sam pospešil. Torej gremo spet od začetka je pomislil in pospešil. Čisto se je sploščil nad metlo in začel dohitevati Lillith. Sledil ji je tesno za hrbtom a ni pretiraval. Čakal je na pravo priložnost za napad. A Lillith ni popuščala in je še vedno z nespremenjeno hitrostjo letala pred njim. Čutil je da se tudi Tara prebližuje iz odzadja. Te Spolzagdovke so pa trmaste. je pomislil In tudi odločne in izvrstne je bila njegova zadnja misel preden se je popolnoma skoncentriral na letenje. Čakal je na priložnost da napade in zdelo se mu je da je prišla. Ampak ali je prišla pravočasno? Pospešil je in začel dohitevati Lillith, ko .......

Zvito se je nasmehnila, ko je opazila, da je s svojo potezo navsezadnje le podžgala igro. Oba sta že zdrvela naprej proti zvitu in zato tudi njej ni preostalo nič drugega. Trdno je stisnila lesen ročaj ter pognala metlo, njena postava pa se je skoraj zlila z lesom pod njo.
Pred seboj je videla Lilith in malo za njo tudi Remusa, sama pa ju je počasi a vztrajno dohitevala. Toda nato pa se je zamislila in rahlo upočasnila. Zavzeta igralca niti nista zaznala, da je ni več za njima. Videla sta le zviz, ki je krožil okoli stadiona. Sama se je zvito nasmehnila in se za njima dvignila v zrak nato pa zletela ob rob stadiona, ter se skoraj zlila z temnim lesom poleg nje. Letela je v nasprotni smeri in sedaj ju je že videla pred sabo malo višje od nje, kako sta gledala za zvizom.
Tara se je v trenutku pognala navzgor in naproti njima. Opazila je, da sta sedaj letela vzporedno zato se je pognala med njima in naredila kratko zmedo. Ravno dovolj, da so zviz izgubili izpred oči. Jeza se jima je zrcalila na obrazu toda sama ju je le navihano pogledala ter naredila luping...

Sunkovito je bila prisiljena zavirat, saj se ji je pred očmi kar naenkrat znašla neka postava. 'Prekleto, spet se kak prvošolček uči leteti'. Zajela je sapo in ravno želela postavi napeti nekaj sotrih, ko je opazila, da je to Tara. Namenila ji je dolg, pomenljiv pogled, v naslednjem trenutku pa je njeno pozornost znova pridobila drgetajoča krogla, ki je poplesovala v zraku med obroči.
Njene oči so se divje zaiskrila, ko se je pognala za njim in mu znova sledila. Švignila je skozi zrak, za seboj pa vedno dlje puščala Taro in Remusa. Priprla je oči v dve zevajoči reži, ko je bliskovito zavijala in spreminjala smer. Za trenutek je pomislila, da bi lažje ujeli Zviz, če bi delovali kot ekipa, a je to misel kaj kmalu opustila, saj je raje in za njene pojme tudi bolj usoešno deovala individualno. S ploskim trebuhom se je prislonila tik ob metlo, pospeševala hitrost in skušala zapravljati čim manj časa za obrate. Če bi se potrudila in dala vse od sebe bi lahko ujela Zviz, a jo je nekaj zadrževalo. Kot bi želela oceniti letenja ostalih, saj bi ji to prišlo še kako prav v tekmi. Nekako pričakovala je dve psotavi za seboj, kateri bi najbrž spustila naprej, saj je počasi izgubljala voljo za letenje. Mimogrede je razmišljala, kako bi se lahko neopazno priplrazila v ambulanto, saj je nekje skrito v sebi vedela, da z njenim gležnjem ni vse v redu in te hibe se je morala čimprej znebiti.

Ko je med njiju priletela Tara je Remsu za nekaj trenutkov izgubil zviz ispred oči in zmedeno pogledal kdo je treščil med njiju. Najprej je jezno pogledal proti Tari a ko je ugotovil da je to ona se mu je nasmeh narisal na obraz. Poiskušal je znova poiskati zviz ampak je ta že izginil in to je bil Tarin cilj. Zaustavil se je za nekaj trenutkov da se je ponovno zazrl po igrišču, in tako sta dekleti dobili nekaj prednosti. Sam se je vzdignil v zrak in od tam začel iskati zviz ki se še vedno ni pojavil. Zrl je v vse smeri in krožžil v zraku in nato ga je opazil. Bil je na drugi strani igrišča in čeprav se je Remus zapodil proti njemu je vedel da je to igro izgubil. Dekleti sta bili mnogo bližje zvizu in bilo je očitno da se bosta udarili katera bo prva pri njem. Sam ni bil preveč razočaran nad porazom saj je resnično užival v sami igri. "Naj zmaga boljša" je zakričal a je dvomil da bo glas prišel do deklet saj je blag veter pihal v nasprotno smer. Še vedno se je počasi bližal zvizu med tem pa spremljal napet boj med Lillith in Taro. Dve spolzgadovki sta pospešeno drveli proti zvizu.



( Naj ena od vaju ujame zviz ker če ne gre lahko to v neskončnost. Sam sem se malo odstrano iz boja ker sta vidve pisali boljše poste zato mislim da je boj med vama najbolj pravičen.)

[ok gremo to končat k se že kr mal vleče =) ]

Za seboj ni zaznala nikogar, sama pa je šele zdaj opazila, da se je nebo začelo temniti. Letenje v hladni noči. Oboževala ga je. A za danes ji je bilo letenja preprosto dovolj. Tesneje se je oklenila metle, priprla oči in se hitro pognala za Zvizom. Tokrat se je potrudila, njeno telo se je v pričakovanju napelo, sla po občutku hladne, zlate kovine pa jo je gnala dalje, še bolj kot to pa zmagoslavje, ki jo je vedno navdalo ob dosegi cilja. Njena silhueta je rezala skozi zrak, mrak pa ji je oslabil vid, a še vendo je nekje opazila iskriv lesket. V naslednjem hipu se je vzravnala na metli, z dlanjo pa segla po zlati migetajoči stvarci in jo uklenila med prste. Tokrat ni začutila nobenega posebnega občutka. Pravzaprav ji je bilo bolj ali manj vseeno kdo bo ulovil Zviz, tako ali tako se ji je v spomin bolj vtisnilo tisto, kar je bilo pred tem.
Spustila se je iznad neba in Zviz skrbno položila v škatlo s Quidditch opremo. Tala in Remus sta bila še vedno nekje v zraku, uspela jima je le bežno prikimati, nato pa je zamahnila s palico. Škatla je lebdela za njo, v drugi roki pa je lahkotno držala metlo in zapuščala Quidditch, medtem ko jo je mrak pogoltnil vase.

Remsu je drvel proti zvizu a je vedel da je prepozen. opazoval je Lillith in Taro ki sta bili kar nekaj metrov pred njim. Počasi je ustavil metlo in se spustil proti tlom. Boj je bil za njega končan in odločil se je da bo raje opazoval končni izid. Ni bil preveč razočaran nad porazom a kljub temu je občutil obžalovanje saj bodo tako imeli Spolzagdovci spet novo stvar s katero se bodo lahko hvalili.
Pristal je na tleh in opazoval še zadnjih nekaj trenutkov tekme za zvizom. Tara in Lillith sta bili med seboj oddaljeni za nekaj centimetrov, nato pa se je Lillith vzravnala na metli in segla po zvizu. Tudi Tara je poiskusila nekaj podobnega, vsaj tako se je zdelo Remusu iz tal, a očitno je Lillith ujela zviz. Spustila se je do zaboja z Quiddtich opremo in pospravila zviz, Remus pa se je vzdignil nazaj v zrak. Lillith se je odpravila proti slačilnicam, škatla je lebdela za njo in z palico v eni roki, metlo pa v drugi. Le bežno jima je prikimala in Remus je vzdignil roko v pozdrav nato pa pohitel proti Tari. Ustavil se je pred njo in rekel "Dobra tekma." iztegnil je roko da bi ji čestital. Njegova gesta se mu je zdela čudna in najraje bi ji skočil v objem ali pa se zaril v zemljo vse do nafte.

Ni se zavedala okolice, ko je pospešeno letela in pred sabo motrila le zviz. Bil ji je tako blizu a hkrati se je počutila tako neverjetno daleč stran od njega. Narahlo je priprla oči in se še bolj sploščila, da bi dosegla željeno hitrost. To ji je dobro uspevalo a očitno je tudi Lilith, katero je začutila poleg sebe. Toda Remusa ni videla nikjer. Spraševala se je kam je izginil a to vprašanje ni dolgo obstalo v njeni glavi. Ni imela časa, da bi pogledala okoli sebe in ugotovila, kam je izginil.
Začutila je, da jo je začelo narahlo zebsti in kmalu je tudi ugotovila zakaj. Postajalo je že mračno in sonce je komaj pošiljajo šibko svetlobo, kaj šele toploto. Toda to dejstvo Tare ni motilo. Želela si je le, da bi ujela zviz. Toda ugotovila je, da je prepozna. Pred seboj je opazila Lilith, ki se je stegnila za zvizom in se ga oklenila z dlanjo.
Tara je sunkovito zavrla in se ustavila v zraku. Rdeča v obraz je rahlo pospešeno dihala in nato opazovala Spolzgadovko. Ni si mogla kaj, da je ne bi občudovala. Spraševala se je, kdaj bo na plan prišlo ljubosumje, toda namesto tega ji je v mislih enostavno čestitala. Če bodo imeli tako igralko v ekipi ni možnosti, da zgubijo tekmo. Ali pač?
Sledila je Lilith in ji nemo prikimala, ko je ta ponosno odšla iz igrišča. In nato je na tleh zagledala Remusa. Čudno se ji je zdelo, da je bil tam in jasno ji je postalo, da se je od tekme odcepil že prej. Napotila se je proti njemu z veselim obrazom ter z svojo metlo v eni roki. Z vsakim korakom, ki ga je naredila je občutila večje in komaj se je zadrževala, da ni stekla protu njemu.
Toda nato pa jo je popolnoma presenetil. Začudeno ga je pogledala in pogled spustila na njegovo iztegnjeno roko pred njo. Zopet je presenečeno dvignila pogled in ga motrila s svojimi nekako žalostnimi očmi, nasmešek pa je izginil iz njenega obraza. Nikakor ni mogla razumeti in spraševala se je, kaj je naredila narobe, da je bil tako hladen.
Nazadnje je le stegnila desnico in sprejela čestitko. Začutila je njegovo toplo dlan, in njeno telo se je živčno napelo. Ni je hotela spustiti, toda takoj zatem jo je zopet prevzela zmedenost. Za trenutek je oklevala ter pomišljala, nato pa je spustila roko, ter pustila, da ji je njena mrtvo padla ob bok. " Hvala," je rekla in beseda se ji je nekako zataknila v grlu. " Sem opazila, da si se na koncu umaknil." je zadržano nadaljevala in zopet obmolknila. "Lilith odlično leta." je zopet enostavčno začela in v svoji roki trdneje stisnila metlo. Počutila se je neumno zaradi svojih stavkov, toda v tem trenutku so se ji misli popolnoma odklopile. Zmedeno ga je gledala, ko je tako samo nemo stal in se spraševala, če bo deležna sploh kakšnega odziva. Nazadnje si je le živčno popravila pramen las in pogledala v nebo, ki je neverjetno hitro spreminjalo barvo v črno...

Remus je presenečeno opazoval kako se je Tari pomračil obraz. Pravzaprav ni vedel kaj je sploh naredil narobe. Hotel se ji je že opravičiti a ni vedel zakaj bi se ji moral. Tudi njemu je nasmešek izginil iz obraza. še pred trenutki jo je hotel objeti in oditi z njo na sprehod sedaj pa ga je na tla prikovala s svojo hladnostjo. Kar nekaj trenutkov se ni odzval na njene stavke saj je še vedno razmišljal kaj je storil narobe. Odgovoril je na njeno prvo vprašanje "Odločil sem se za drugo taktiko in bil na čisto drugem koncu igrišča ko se je zviz pojavil tako nisem imel možnosti za zmago." Tudi sam je pogledal v nebo "Ja Lillith je odlična letalka. Letos boste imeli izvrstno ekipo." za nekaj trenutkov je obmolknil nato pa dodal " Ampak mi bomo imeli še boljšo." Nasmehnil se je in upal da bo Taro s tem vsaj malo omehčal. Počasi sta začela hoditi proti robu igrišča in Remus se je zazrl v njen resen obraz. nenadoma se je ustavil in prijel Taro za roko. Potegnil jo je k sebi jo nežno objel in jo poljubil. Nato jo je, še vedno v objemu, pogledal v oči "Oprosti. Za karkoli sem že naredil." Oblila ga je rdečica a pogleda ni spustil. Še enkrat jo je na kratko poljubil. Še vedno objeta sta stali sredi Quiddtich igrišča in tema se je počasi začela plaziti okoli njiju.
Trenutki so minevali a Remus Tare ni spustil iz objema samo zrl je v njene zelene oči.....

Neodločno je motrila Remusov obraz in metlo tesneje stisnila k sebi. Spustila je pogled in se tesneje zavila v plašč, saj je bilo sedaj že tako vreme, da večeri niso bili tako prijetni. Toda verjetno je to le storila iz navade, ker ni vedela kam naj se vtakne. Še vedno je bila namreč na njenih licih sled rdečice ter ogreto telo, ki sta pričala o nedavni aktivnosti, tako da je ni zeblo.
Zdrznila se je ob Remusovih besedah in olajšano zavzdihnila nad dejstvom, da ni izgubil dar glasu. Za sebe sicer to ne bi zagotovo trdila...se je opomnila, ko se je spomnila svojih zmedenih stavkov. Na licih se ji je prikazal nasmeh, ko ga je med poslušanjem zopet pogledala in sedaj se je začela jeziti nase in nad svojim hladnokrvnim obnašanjem. Njena reagiranja so jo plašila, saj še vedno pri sebi ni prišla na čisto kako naj se sploh obnaša. Občutek je imela, kot da na njej leži velika skala, ki ji očita njeno izdajstvo a še bolj kot to, so jo motila vsa nesoglasja in boji med razumom in čustvi, ki so se borila v njej. Ta trenutek so bolj prevladovala čustva, toda bala se je, kaj se lahko še zgodi.
Zavedla se je, da hodi in naenkrat je začutila Remusovo bližino in okus njegovih ustnic. Pozabila je, na vse ostalo in zopet se je počutila polno svobode. V ušesih je zaslišala opravičilo in za trenutek je dejansko morala pomisliti, za kaj je šlo. Ko so njeni možgani zopet normalno začeli funkcionirati in se je spomnila, bi se najraje ugreznila v tla. Sama sebi se je zazdela neumna in v trenutku je zakuhala kot kuhan rak. Zdrznila se je in za trenutek posmislila da bi kar ušla, toda nekako so jo podzavestno zadržale Remusove roke na njej. Pogled je obrnila proti njemu:"Ne, saj nisi nič kriv...saj sem jaz mislila..." Je končno izdavila in obmolknila. Nekaj časa je le pozorno opazovala Remusov obraz, nato pa je nadaljevala:"...nič pametnega očitno...". Opravičujoče se je nasmehnila in za trenutek glavo položila na njegovo ramo nato pa ga bolj veselo pogledala v oči ter poskušala spremeniti temo:" Ej, si že slišal za dvobojevalski krožek. Če sem prav videla, je obvestilo viselo na vratih dvorane. Meni se zdi prav zanimivo. Sicer je vzrok za začetek zelo zaskrbljujoč, toda vseeno..." je dejala besede pa so zamrle nekje v njenem grlu.

Tudi Remus je zrl v njene lepe oči. Spet se je odlično počutil in njena bližina ga je navdajala z mirom. "Mhm mislim da bo zanimivo. Res je da pobeg iz Azkabana ni najboljši razlog za začetek krožka ampak vseeno veliko se bomo lahko naučili. Predvsem močnejše in naprednejše obrambne naloge." za trenutek se je ustavil na njenem znaku na plašču in občutek krivde je preplavil njegovo telo. Načrtoval je maščevanje Spolzgadovcem in čeprav Tare ni štel med njih in mu je bilo vseeno iz katerega doma je se je kljub temu počutil krivega. Gotovo ima tam tudi prijatelje je pomislil a slabe misli odrini. Saj še sploh ni premislil kako se bo spopadel s Spolzgadovci. Ko bo prišel pravi čas ji bo povedal vse a sedaj je bilo še prezgodaj.
"Kdo misliš da nas bo učil?" je vprašal. Počasi jo je spustil iz objema a še vedno jo je držal za njeno roko. Počasi sta začela korakati saj je bilo že res mrzlo. Pogrešal je njen objem zato se je stisnil tesno k njej in tako sta nadaljevala pot proti slačilnicam. Remus se je počutil popolnoma sproščenega in ko sta nadaljevala pot je že pozabil o čem je prej razmišljal. "Kaj bi rada počela? Greš že v dnevno sobo ali bi odšla še kam?" Njegov glas je bil tih in prijazen. Karkoli bo izbrala mu je bilo vseeno saj je sedaj vedel da ga ima tudi ona rada. Sam bi zanjo naredil vse, dal tudi lastno življenje in nikakor ne bo dopustil da bi se ji kaj zgodilo. Oči so se mu ponovno zalesketale ko jo je pogledal in se zavedel da je z vsakim trenutkom ki ga preživita skupaj bolj zaljubljen v njo. Seveda ji tega ni mogel povedati a v sebi je čutil da je zanjo pripravljen storiti karkoli....

Da, dvobojevalski krožek bo res zakon...je pomislila in zraven upala samo, da na koncu ne bo izpadlo pravo razočaranje. Vsekakor bo razburkal vročekrvno kri Spolzgadovcev in vseh ostalih, še posebno Gryfondomovcev...jo je prešinilo in zlobno je pomislila, da vsekakor ne bo dobro strpati dijake sovražnih domov v isto sobo, še posebno ne, ko imajo priložnost za legalno mučenje eden drugega.
S kotičkom očesa je opazila, kako je Remusov pogled zdrsnil na njen grb in zdelo se ji je, da se je za trenutek na njegovih potezah pokazala senca. Tudi sama je spustila pogled in vanjo je izzivalno zrla zelena kača, medtem ko se je nasproti nje lesketal ponosen lev. Toda Tara se ni hotela še enkrat spustiti v te misli. Pogledala je Remusa in zazdel se ji je tako daleč proč od nje pa čeprav je bilo med njima le par centimetrov. Kot bi stal na drugem bregu reke, ona pa nikakor ne bi mogla priti tja. Ob tem se je zgrozila in srh jo je spreletel po vsem telesu, v njene misli pa se je vseeno zopet vsilil tisti glas, ki ga je tako sovražila in prezirala a se ga nikakor ni mogla znebiti. Očetov zvok ji je zapolnil možgane in ji zopet začel pridigati. Toda Tara je le zmajala in se kljubovalno oklenila Remusove roke ter se še bolj stisnila k njemu. Nihče ji ne bo govoril kaj naj počne in česa ne..je jezno pomislila in misli preusmerila na Remusovo bližino.
Do takrat, ko sta prišla že do garderobe se je pomirila, toda nikakor se ni mogla prisiliti, da bi ga izpustila in odšla v svoj dom. Zato je veselo prikimala in izustila:" Ne, pojdiva še kam...kamorkoli. Ti povej." Zavedla se je, da je kazala preveč navdušenosti, zato se je ustavila in zaprla usta ter mirneje nadaljevala:" Vsaj jaz še nimam želje, da bi šla v dom, razen seveda, če ti hočeš v dnevno sobo?" Ustavila se je in se vprašujoče zazrla vanj." V tem primeru se potem tukaj verjetno posloviva." je navidezno lahkotno dodala zraven pa je vseeno pri sebi zadržala dih in upala, da do tega še ne bo prišlo.

Remus je nasmejano odkimal z glavo "Ne tudi jaz bi rad šel še malo naokoli. " Zdelo se mu je da se je s Taro nekaj dogajalo saj je izgubila tist lesket v očeh in zdelo se je kot da jo priganjajo stari spomini. A Remus ni hotel vrtati. Ko bo pripravljena mi bo povedal sama je pomislil. A že čez nekaj trenutkov se je v njenih očeh spet pojavil tisti lesket ki je bil remusu tako všeč. Še sam ni vedel kaj na njej ga tako privlači. večkrat je že razmišljal o tem a všeč mu je bila cela, prav takšna kot je bila v tem trenutku. Ni je spustil in tako sta z roko v roki in tesno skupaj odšla iz Quiddtich igrišča. "Hm ... Kam se odpraviva?" je rekel in se ozrl okoli sebe. "Lahko greva do Viadukta ali do šolskega dvorišča če hočeš pa tudi kam ob jezeru." Spet jo je pogledal naravnost v oči "Prepuščam ti izbiro." Vedel je da je s tem rešil tudi sebe saj se nikakor ni mogel odločiti kam bi odšla sedaj. In mu tudi ni bilo mar. Zanj je bilo važno samo to da je v njeni bližini in se pogovarja z njo. Počasi sta korakala po poti a se še vedno nista odločila po kateri poti bi krenila.

Nasmehnila se je in navihano opazovala Remusa, ki v glavi očitno ni imel nič več idej kot ona sama. Tudi sama se je ozrla naokoli in premišljevala o njegovih predlogih. Pravzaprav ji ni bilo mar kam naj se odpravita, zato je nekaj časa le neodločeno gledala okoli sebe nato pa se je le izjasnila in se odločila za najbolj mamljiv predlog:" Pojdiva okoli jezera. Kaj veš...mogoče bova videla še kakšno sipo, kako se dolgočasi..." je veselo rekla:" Ali pa kakšne druge nočne zanimivosti. Nikoli ne veš..." je s skrivnostnim glasom dodala in se v enakem tempu napotila naprej, čeprav je v tem trenutku imela toliko energije, da bi lahko tudi tekla ali pa kakšno ušpičila.
Prešinilo jo je celo, da bi se sedaj v jezeru kopala, vendar to vsekakor ni bila dobra ideja, glede na to, da ni bil ravno mesec za kopanje in je bilo precej mrzlo. Zato je to misel kaj hitro odrinila proč in mimogrede vprašala." Si že šel ponoči okoli jezera? Jaz moram priznati, da mu v vseh teh letih tukaj ponoči še nisem namenjala veliko pozornosti. Sem bila že pri njem, toda nikoli me ni posebno zanimal. Če veš kaj mislim..." ozrla se je proti njemu nato pa kar nadaljevala:" Običajno sem bila vedno pri njem podnevi. Nekako je pomirjajoče se mi zdi...ali pa sem to samo jaz da tako premišljujem."
Nato je obmolknila, saj se ji je zazdelo, da je zopet začela z enim njenih trenutkov, ko kar nekaj blebeta tja v tri dni. Zopet je pogledala Remusa in nekaj časa le opazovala njegove temne oči, ki so bile uprte naprej. Kajpada se je zaradi tega spotaknila, po možnosti ob svoje noge, saj ni pazila kje hodi.
Skoraj bi padla po tleh in seveda potegnila Remusa s sabo, toda zadnji trenutek je ujela ravnotežje in se opravičujoče nasmehnila z rdečico na obrazu:" Ups...saj to sem pa jaz, ko ne gledam kje hodim. Še par takih, pa še do jezera ne bova prišla," je navidezno lahkotno rekla a je vseeno raje pogled spustila na tla preden bi ji njegova podoba vzela še zadnje trohice treznega razmišljanja, ki ga je sedaj premogla.

Remus je na njen predlog pokimal in navdušeno rekel "Torej bo jezero najin cilj." Poslušal je njeno govorenje ki pa se mu ni zdelo blebletanje. Rad jo je poslušal in všeč mu je bilo ko je tako navdušeno govorila o neki stari. "Tudi mene pomirja" je dodal in pogled usmeril predse, ko sta se odpravila v istem tempu naprej po poti. Za nekaj trenutkov seta hodila v tišini, ko se je Tara spotaknila. Remus jo je skušal prijeti a se je že pred tem ujela in si tako prihranila tudi bolečino ob padcu. Pomirojoče se ji je nasmehnil "Si vredu?" jo je vprašal in jo celo objel s pogledom. Rdečica na njenem obrazu jo je še polepšala če je to sploh mogoče je pomislil Remus. Počasi sta nadaljeval pot proti jezeru in Remus je začel uživati v nočnem sprehodu in bližini vode. Z nikomor nebi raje bil v tem trenutku kot prav z Taro...

(Kr začni tam pisat )

ZAČETEK KROŽKA QUIDDTICH ZA VSE





Sonce je lepo sijalo čez gore in veter je čisto narahlo pihljal. Zrak je bil hladen, saj je bilo šele sredi Februarja a nebo je bilo brez oblačka in če si nekaj čas preživel na soncu te je prav prijetno grelo.
Remus je prikorakal na igrišče za Quidditch, z velikim zabojem v roki. Pred sabo je imel zelo pomembno nalogo, ki mu jo je zaupala profesorica letenja. Ker se ji je zdel primeren, mu je dodelila, da mora voditi krožek, ki ga je sam poimenoval preprosto Quiddtich za Vse. Bil je sicer nervozen a dobro razpoložen.. Krožek sicer ni bil obvezen a je upal da se ga bo udeležilo čimveč ljudi. Pred tem si je že v domu pripravil načrt kako naj bi stvar potekala.
Velik zaboj je končno spustil na tla. Pohitel je čez igrišče v shrambo, kjer so bile shranjene šolske metle. Dvignil je palico in jih pet popeljal na igrišče. Tam jih je spustil, kjer so obstale nekaj centimetrov nad tlemi. Za tiste, ki nimajo svojih metel je veselo pomislil. Profesorica letenja mu je pred tem pripravila tudi rezervne lokle, ki jih je s pomočjo osnovnega preklica sedaj preklical k sebi. Vedel je da če bo tale krožek deloval, mora biti zanimiv in upal je da bodo vsi prisotni zadovoljni.
Do začetka je bilo še nekaj minut in Remus je izginil proti gradu, saj je v svoji sobi pozabil piščalko.



[ Tako krožek Quiddtich za Vse se bo počasi začel. Lahko začnete počasi prihajati. Mislim da ne bo trajal predolgo, pač admini smo se odločili da nekaj le lahko naredimo za popestritev dogajanja. Najprej bo nekaj osnov, nato pa bomo priredili malo tekmo. Upam da nas bo dovolj. Jaz (ozirma Remus in še en admin) bosta sodnika. Pozorno si preberite naslednje omejitve, ki bodo veljale samo za te poste a mislim da jim je pametno slediti tudi drugače.

1) Ker ste vsi še mladoletni in se šolate na Bradavičarki, se zavedajte da nikakor ne morete letati popolno. Tudi s kakšno napako, ste lahko še vedno izvrstni letalci.
2) Pišite realno in redno saj nočemo da bi se to vleklo cel mesec.
3) Če bo post nerealen, vas bom na to opozoril in ga boste malo spremenili, če pa ga ne boste hoteli, ga bo treba na žalost izbrisati ( Dobro utemeljene poteze bom vsekakor upošteval)
4) V svojem postu poskušajte čim natančneje opisati SVOJE letene in ne ostalih. Seveda je potrebno včasih tudi zapisati kam gre podaja in reakcije nasprotnika in to se bo seveda dopuščalo, če bo v nekih normalnih mejah.
5) Jaz in še eden izmed amdinov ali profesorjev bo odločil če je zadetek, zato zadetkov ne pišite sami ampak počakajte na NPC-ja ali pa Remusa da vam sporoči če ste zadeli ali je bil strel objavljen. Tudi za zviz bom objavil kdaj se pojavi. Mogoče bo kje tudi kak namig, o zvizu zato pozorno berite poste. Šele po sodbi piše branilec vsakega moštva.
6) In še enkrat prosim da se ne delate vsemogočne ampak poizkušate pisati realno saj bo le tako vsa stvar delovala.

Najboljši pisec bo svojemu domu prislužil kakšno točko, prav tako tudi najboljša ekipa (ocenjevalo se ne bo samo po izjemnostih igralcev ampak tudi po realnosti piscev ).
ČE IMA KDO KAKRŠEN KOLI PREDLOG ZA IZBOLJŠANJE KROŽKA IN ZA POVEČANJE NJEGOVE ZANIMIVOSTI NAJ MI POŠLJE ZASEBNO SPOROČILO. ZA VSAKO KRITIKO ALI MNENJE BOM IZJEMNO HVALEŽEN SAJ SEM TOLE MALO INPROVIZIRAL IN UPAM DA BO VSAJ MALO ZANIMIVO. ]

Pred vhodom v areno je za trenutek postala in s pogledom objela celotno igrišče s tremi veličastnimi obroči, ki so se dvigovali visoko v nebo na vsaki strani. Globoko je vdihnila svež zrak in iz obraza ji je sijalo veselje, pomešano z napetostjo, ker bo po dolgem času zopet zletela v nebo.
Adrenalin je že začel plati po njenih žilah in veliko pričakovanje se je dvigalo iz njene notranjosti, ko je počasi odkorakala na sredino igrišča. V levici je nežno stiskala svojo metlo, na sebi pa je nosila popolno Quidditch opremo vključno z Spolzgadovskim grbom, ki se je razkazoval na prsih. Le rokavice je še vedno imela spravljene v žepu plašča, saj jih trenutno še ni potrebovala.
Že je zagledala pripravljene lebdeče metle ter odprto skrinjo z vsemi potrebnimi elementi za igro. Vse je bilo pripravljeno, razen igralcev, ki bi se pognali v zrak. Očitno sem prišla prezgodaj...je pomislila, ko je zopet preletela igrišče in ugotovila, da resnično ni nikogar.
Odločila se je, da odvečni čas nameni razgibanju, zato je sprva pretegnila svoje ude, nato pa zajahala metlo in se nalahno odrinila od tal. Navdušeno je naredila nekaj lupingov, tako da je zrak kar piskajoče zarezal okoli njenih ušes. Počutila se je lahko kot peresce in svobodno kot ptica, predvsem pa pripravljeno za začetek krožka. A odločila se je, da je najbolje če počaka ostale bolj pri tleh, zato se je letenje pustila za kasneje in se obrnila proti tlom ter se ustavila kak meter nad zeleno travico in čakala.

Avis se je le s težavo spravila na igrišče ter se lenobno sprehodila do remusa, ki se je - očitno ves vesel - ukvarjal s pripravami krožka. ko se je ustavila je roke prekrižala na prsih ter namrščila obrvi
"Remus Lupin," je počasi izgovorila ime sošolca in po tonu v njenem glasu, ni bila ravno najboljše volje.
"Veš zakja sem tu? ne." je rekla nato zajedlivo ter nagnila glavo na levo stran
"ravnatelj je izrazil svojo željo, da se ti pridružim in ti pomagam pri krožku. za dobro sodelovanje med domovoma." prhnila je skozi nos ter si poravila pramen las.
"zato sem tu. ker moram biti. Čeprav je zadnja stvar, ki bi jo v življenju hotela narediti prav to, da vodim neumen letalski krožek s še bolj neumnim gryfndomcem!" zadnje besede je že skoraj kričala. dvakrat je jezno vdihnila inn izdihnila ter se tako nekako pomirila.
"in pozabi, še oredno ti pade na pamet, da bom letela z metlo." mu je še zabrusila, nato pa se ozrla proti Tari, ki je prej zaradi svoje jeze sploh ni poazila ter ji pokimala v pozdrav.

Remus je prikorakal na igrišče in se odpravil proti tari, a mu je pot zaprla Avis. Na pogled ni bila ravno srečna, a Remus je vedel zakaj je tako.Ravnatelj ji je predlagal da naj pomaga Remusu pri pripravi in vodenju krožka. Verjetno je računal da se bodo domovi tako zbližali in mogoče celo spoprijateljili.
Kot da se bo to kdaj zgodilo si je mislil Remus in se nasmehnil Avis.
"Seveda vem da je ravnatelj prosil tudi tebe če mi pomagaš Avis. Me veseli da si se odločila za pomoč." je rekel in ko je slišal njene nadaljne besede je rekel "Saj vem da se samo delaš da nočeš biti tukaj. Na srečo pa jaz ljubim Spolzgadovce" pri tem se je za trenutek uzrl proti Tari in se zavedel, da je to na nek način celo res "zato sem naravnost počaščen da si z mano."
Upal je da bo Avis zaznala ironijo v njegovem glasu, nenazadnje punca ni bila neumna.
"Glede letenja pa boš tako ti na slabšem. Mislim da je najbolje da še počakamo da pridejo še ostali." je rekel ter pozdravil Taro a ni pristopil do nje, saj ni hotel da bi jo Avis napadala ker se družži z Gryfondomovcem.



[Upam da bo še kdo prišel ker ni videt ravno zanimanja ]

Avis je stisnila zobe ter tako zadržala nekaj prav mastnih kletvic, ki so se ji motale po glavi."Hja... kot da sem lahko sploh na slabšem!"  je nato izdavila ter z nogo jezno zmečkala rdečega hrošča, ki je nedolžno lezel po travi. ko se je njena jeza majčkeno ohladila, se je sprehodila ter si previdno ogledala šolske metle, ki so v vrsti čakale pripravljene na učence. Avis ni imela svoje metle in tudi na kraj pameti ji ni prišlo, da bi si jo kdaj kupila. Da bi sedla še kdaj nanjo pa sploh ne. Še sedaj ni vedela, kako je preživela uro učenja letenja v prvem letniku. in tega ne misli ponavljati. še posebno ne prostovoljno... mah... kot daje prostovoljno na tem krožku.  brcnila je šop trave ter  odšla do klopi za igralce na robu igrišča te rsedla nanjo.prekrižala je noge ter se prvič danes nasmehnila sebimogoče pa nikogar ne bo...

Remsu je opazoval Avis, ki si je ogledovala metle. očitno ni imela ravno najbolši spominov na letenje. nekaj trenutkov se je v njem odvijal notranji boj :
"Mogoče pa bi ji lahko predlagal naj poiskusi in ji pokazal par stvari?"
"Ne pa ona je spolzgadovka, gotovo te bo preklela, če se ji boš samo prebližal." mu je rekel drugi glas.
"Sreča da si tako trmast da boš kljub temu poiskusil" se je spet oglasil prvi glas
Remus je počasi in previdno zakorakal proti klopi, kjer je sedaj sedela Avis. Opazil je njen nasmeh ob tem da še vedno ni bilo nikogar, jo je lahko Remus kar razumel. Sam je postal zaradi tega rahlo nejevoljen a se ni sekiral. Bo pa že nekako izkoristil ta čas, ki ga je hotel nameniti za učenje letenja.
Ko je prišel do Avis se je rahlo odkašljal in previdno začel :" Sem opazil da nisi ravno navdušena nad letenjem. Mogoče pa bi vseeno poizkusila z letenjem? lahko ti pokažem kako . Stvar je čisto preprosta. ko boš enkrat v zraku ne boš nikoli več hotela pristati." je rekel in čakal njen odziv. Pričakoval je da ga bo že na prvo besedo zabila a odločil se je da bo kljub temu poiskušal.
"Vem da nočeš pomoči, še najmanj pa od Gryfondomovca, ampak glede na to da ni n ikogar tukaj, ki bi te videl, Tara pa mislimd atudi ne bo komu povedal, bi lahko vsaj poiskusila. Mogoče ti bo pa všeč. " vedel ej da bo tudi za te besede dobil porcijo a je hitro dodal "Če boš za me najdeš pri metlah, če pa ne pa tudi prav." Obrnil ji je hrbet in odkorakal proti mestu, kjer je bilo postavljenih 5 šolskih metel.

Zavzdihnila je in skoraj zaspala na svoji metli, ko je končno le opazila osebo. Pravzaprav dve. Avis ji je pokimala v pozdrav in Tara ji je kajpada vrnila z enako mero.
O njej ni vedela ravno veliko, toda res je bilo tudi, da še nikoli ni poiskala priložnosti, da bi zvedela kaj več. Sploh pa je dvomila, da bi ji dekle sploh kaj povedalo. Kolikor jo je poznala je bila Tara zanjo pač še ena nezanimiva Spolzgadovka in ničesar več. Mogoče jo je celo sovražila ali pa tudi ne. A to Taro ni prav posebej zanimalo. Dokler jo bo ona pustila pri miru, se tudi Tara ne bo ubadala z njo.
Pozdravila je še Remusa in že hotela priti bližje, ko sta se Gryfondomec in Spolzgadovka zapletla v zelo buren in nič kaj prijateljski pogovor. Očitno Avis ni bila tu po svoji volji. Tara je zavzdihnila in zmajala z glavo. Le zakaj si je morala življenje tako neznansko zapletati. Mar bi poslušala očeta in bila tipična Spolzgadovka, vredna tega imena. Ne pa da se v njej vedno porajajo vprašanja Kaj pa če...
Opazovala je, kako se Remus ni vdal, toda v mislih si je morala priznati, da ne bo nič dosegel. Avis ga je prav očitno prezirala. Že je hotela odleteti proč ali pa kar oditi iz igrišča, ko jo je nekaj pičilo. Nenadoma je postala slabe volje in zletela je bližje ter izivajoče in rahlo glasneje pripomnila:"Kdor si ne upa, si pa pač ne upa..." Pri tem pa je navidezno brezbrižno skomignila z rameni

Avis je ob Remusovem poskusu zavila z očmi
kako patetično... si je mislila, vendar vseeno vstala ter stopila za Remusom.
"Gospodič lupin. Sem mislila, da ste se Gryfndomci že naučli razlike med besedicami ne znati in ne želeti. " je rekla s hladnim glasom. roke je lahkotno prekrižala na prsih.
"Mogoče bi potem dojel razliko med tem, da znam leteti, vendar NOČEM." zadnjo besedo je še posebej poudarila.
nato se je obrnila proti spolzgadovki na metli
Tara Shade... je v mislih zavzdihnila, ter ji ostro odvrnila
" ne vtikaj se preveč v zadeve, ki se te sploh ne tičejo." iz rokava je potegnila palico. danes res ni bila v razpoloženju za prerekanje in živci so ji začeli počasi popuščati. ne, dane sres ni bil njen dan. če jo bo še kdo izzival, se mu bo slabo pisalo.

Caley je suvereno, kot bi ne bila odsotna, zakorakala na Quidditch igrišče. Z metlo na rami in dobre volje je z očmi skušala zajeti prav vsak delček okolice. Prevzeli so jo spomini, a se ni vdala nostalgiji. Za to bo že še čas.
Na igrišču je zagledala tri znane postave, ki se jih je nadvse razveselila, hkrati pa je to pomenilo neprijetna vprašanja. A bila je preveč dobre volje, zato se ji je še zlovoljna Avis zdela kot najbolj prijazno bitje pod soncem. No ja, najbolj prijazno mogoče vseeno ne.
"Čudovit dan, mar ne? Kot nalašč za letanje na svežem zraku." se je nasmehnila, ko je prišla do njih. Saj ne, da je prejšno noč presedela na metli in jo je zadnjica še vedno bolela. Najraje bi jih vse po vrsti objela, ampak to ni bila dobra ideja. S Taro si nikakor nista bili tako blizu, Remus je bil verjetno malo jezen nanjo zaradi nenadnega odhoda brez besed, Avis pa že tako ni bilo dobro objemati, če nisi imel ravno samomorilskih nagnjen.
"Lepo vas je spet videti." je prijazno dejala namesto kakšnih neprimernih izrazov dobre volje in veselja ob vrnitvi.

Prodorno je pogledala Avis sskočila z metle ter posmehljivo rekla:" In če ne neham vtikati nos v tuje zadeve ? Boš kaj?" Kak trenutek jo je opazovala nato pa prhnila, ko je opazila palico, ki jo je Avis potegnila iz žepa:" Kako tipično. Lahko bi pričakovala, da ti na misel ne bo prišlo nič drugega. In kaj boš sedaj z palico? Me pretepla?"
Z temnimi očmi se je zasrepela vanjo in dlan trdo stisnila v pest, ter sploh ni opazila kako močno si je nohte zarila v dlan, ko se je trudila da je kontrolirala svoje telo. Nepremično je stala tam in se upirala želji, da tudi sama potegne palico iz žepa ali pa jo kar takoj treščila na nos.
A v daljavi je zaslišala znan glas in s kotičkom očesa je opazila prihajajočo Drznvraanko katere že lep čas ni videla. Z ničemer ni pokazala, da jo je opazila, nato pa se je le obvladala in mirno rekla Avis:" Če hočeš biti tukaj letaj, ne pa da ostalim greniš užitek. V nasprotnem primeru se raje poberi z igrišča." Še kak trenutek je srepela v Avis nato pa končno zamomljala pozdrav Caley in nestrpno nase začela vleči rokavice.