Igrišče za Quidditch

Tara je do sedaj samo lebdela na isti višini in poslušala ostale po Remusovem predlogu pa je prikimala in se nasmehnila. Mora se izkazati...si je mislila in opazovala kako so se ostale premaknile proti svojim obročem. Vedela je, da bo težko igrati dva proti trem, toda s tem se trenutno ni obremenjevala.
Metlo je usmerila navzdol in se narahlo razgibala nato pa je zopet prišla na višino obročev. Pozorno je opazovala ostale tri in si mislila, da si bosta dve podajali lokl, medtem, ko bo tretja branila obroče. Pri njima pa je bil sedaj na obročih Remus. Torej je bila sama proti dvema. Nobenega smisla ni videla v tem, da bi letala od ene do druge, ki bi si podajale lokl, zato se je odločila, da bo tudi sama ostala bolj pri obročih, dokler z Remusom ne dobita lokla in se spravita v napad.
Še enkrat je narahlo zaokrožila nato pa se je umirila in pripravila na začetek.

Zakorakala je po mehki travi, globoko vdihnila, svež, rahlo hladen zrak pa je napolnil njena pljuča. V roki je v krčevitem objemu njenih dolgih prstov počivala metla, pripravljena za letenje. Njen pogled je bil odločen, izraz na njenem obrazu pa se je izrisal nevarno zadovoljen smehljaj. Lahkotni sunki vetra so se poigravali z njenimi lasmi, medtem ko je s pogleodm polzela po številnih neznanih obrazih in mimogrede opazila tudi nekaj Spolzgadovskih plaščev. Sama pravzaprav ni še nikogar poznala, glede na to da je včeraj prispela na Bradavičarko.
Ustavila se je na sredini igrišča, si na dlani nataknila usnjene rokavice z glave pa odstranila kapuco. Topli sončni žarki so osvetlili njene obrazne poteze in pretkan nasmešek, ki je počival na obrazu. Nekje v njej je tičala nepotešljiva želja po letenju, po tistem občutku svobode v prsih, po tekmovalnosti...po sladkem občutku zmage in prijetni utrujenosti po treningih.
Z elegantnim gibom se je povzpela na metlo in se odločila za ogrevanje nad igriščem, kjer igralcev ne bo motila. Njena silhueta je rezala zrak, njeni lasje pa so se divje, nekontrolirano mršili za njo. Oboževala je hitrost in adrenalin, ki se je kot jeklo vroča kri pognal prek njenih žil. Bila je grajena za hitro letenje, zato ji je prijalo njeno mesto Zasledovalke v Spolzgadovski ekipi. Nekje daleč spodaj je opazila nekaj prvošolčkov, ki so z velikimi, radovednimi očmi opazovali starejše letnike. Posmehljivo jih je ošinila in nato pogled preusmerila drugam. Ustavila se je nad igričem in opazovala številne igralce pod seboj. V nekaterih je lahko zaznala potencial, nekateri pa so se ji zdeli, kot bi prvič osedlali metlo. Sovražila je tekmo z nesposobno golaznijo, kot tudi zmage brez pravega boja. Preprosto ni čutila tiste značilen sladkobe zmage, čeprav je ponos ostajal.
Ni bila prepričana, če bi jih zmotila, ko so bili videti tako uigrani. Njene kačje zelene oči so sledile loklu, nato pa igralcem, seveda so večino njene pozornosti poželi Spolzgadovci.

Lucianne je prevzela lokl in ga podala Keishi. Letela je okoli nje in pri tem opazovala Taro. Vedela je, da je nikakor ni dobro podcenjvati. Remus je ostal zadaj pri obročih, pa tudi Jane se je že spustila k njima. ''Bom jaz prva v napadu!'' ji je zavpila in letela naprej. Pogledala je nazaj, če ji Keisha sledi, pri tem pa spotoma preverila uro na svojem zapestju. 'Še je čas...' je pomislila in se na metli ustavila pod Keisho.

Keisha je ujela lokl. Malo je etela, ko jo je napadla Tara. Lucianne je bila za njo, zato ji je podala nazaj. Ker se je želela malo odpočiti se je zamenjala z Jane in se usedla na tribune in opazovala ostale pri igri. Lucianne je bila zelo dobra in Jane prav tako. Upala je, da se ji bo kmalu kdo pridružil.

Luc se je ozrla na uro. ''*****!!'' je zaklela in se obrnila k ostalim. Samo še 10 min do naslednje ure imam. Mislim, da bo bolje če se grem preoblač in stuširat. Nato je zletela do gardereobe.
Oprhala se je, se preoblekla natp pa lično zložila uniformo v svojo omaro. Ostalo ji je še 5 min časa, zato se je pridružila Keishi na tribunah. ''Si že utrujena? jo je smeje vprašala in sedla zraven nje.

" Ja, malo pa res. Nekaj je tudi na tem, da ponoči nisem mogla spati." je dejala. " Pa ti?" jo je vprašala. " Zelo dobra si v igranju Quidditcha. " Gryfondomovka si, kajne?" jo je vprašala.

Ozrla se je nazaj k Remusu, ki je sedaj napeto obkrožal obroče. Za trenutek je le nemo občudovala njegovo letanje z nasmehom na obrazu, nato pa se je zopet obrnila naprej.
S sokoljim pogledom je začela opazovati Lucianne in Keisho, ki sta si podajali lokl, ter jo poskušali preslepiti. Težka bo...je pomislila Tara in poskušala najti vrzel, ki bi ji pomagala do lokla.
Pognala se je naprej, da bi ju poskusila zmesti z svojo nenadno prisotnostjo a še preden se je dobro ogrela in začela s svojimi taktikami, je Lucianne zaklela in se pognala novi uri nasproti, medtem ko se je Keisha usedla na tribune.
Tara je pobuljila nato pa raočarano pogledala. Na pa je vsa igra šla k vragu. Z kotom očesa je opazila še eno Spolzgadovko, ki se je počasi dvignila v zrak. Njen izraz na obrazu je bil podoben Tarinemu, ko je občutila tisto svobodo na svojih licih.
Tara se je zvito nasmehnila nato pa ugotovila, da z njo pravzaprav ni rekla niti besedice. Toda sedaj bi bilo brezsmiselno kričati, ko pa je bila postava na drugi strani igrišča, poleg tega pa tudi ni vedela kaj bi ji rekla.
Zato se je ostro obrnila metlo in naredila krog okoli Remusa nato pa se ustavila poleg njega ter ga vprašujoče pogledala, ko je igra propadla.

Tudi Remus je bil kar malo razočaran kako se je njihova igra nenadoma zaključila. Ko se mu je Tara pridružila se ji je kislo nasmehnil "Kaj pa sedaj?" je vprašal in opazoval njene oči. Popolnoma se je zgubil v zeleni barvi in skoraj bi padel iz metle. "Ali igrava še naprej, se nama bo kdo pridružil ali se odpraviva nazaj v grad?" Sam ni vedel kaj storiti. Rad bi še igral a kaj ko ni bilo dovolj igralcev in zdelo se je kot da samo Tara in on hočeta igrati. Tudi on je nekaj časa sledil Spolzgadovki na drugi strani igrišča. Tudi ona je dobro letela a zdelo se je da raje leta sama. Tako sat Remus in Tara lebdela v zraku in čakala ali se jima bo kdo pridružil ali bosta posravila stvari in odšla v grad.

''Ja, v Gryfondomu sem. prej sem hodila na Beauxbatons, ko smo z mamo in očetom živeli drugje.'' nato je pogledala, kaj počneta Remus in Tara ''Kaj pa ti?''

Poleg sebe je zaslišala isto vprašanje katerega je tudi sama v mislih ponavljala. Kaj pa zdaj? Skomignila je z rameni. Nesmiselno bi bilo če bi igrala sama, poleg tega pa tudi nobenega drugega ni bilo zainteresiranega. Pogled ji je zataval k gradu kamor prav tako ni hotela iti, saj je imela popoldne prosto, pa še dobro vreme je bilo.
Odkimala je:" Jaz ne grem v grad...pa že raje letam pa čeprav samo malo naokoli," Njene oči so poiskale Remusov obraz ter za trenutek počile v njegovih temnih očeh.
Nato pa je Taro prešinila ideja. Nasmehnila se je in rekla:" Počakaj, takoj pridem," Sunkovito je usmerila metlo navzdol in začela pikirati proti tlom kjer je ostro zavrla en meter nad zeleno travo. Tam je stala skrinja s Quidditch opremo. Poiskala je rezervne zvize ter enega stisnila v pest nato pa se zopet namenila proti Remusu.
Ko je prišla do njega se je široko nasmehnila in ga izzivajoče pogledala:"No da vidimo Remus Lupin, kako hitro boš ujel zviz, če ga ne bom jaz pred tabo," S temi besedami je razprla dlan in zviz spustila na plano.

Gledal je kako je Tara švignila do skrinje in iz nje vzela rezervni zviz. Remus se je ob izzivu glasno zasmejal "Moram te opozoriti da nisem iskalec" a med tem ko je izrekel te besede se je dekel že zapodilo za zvizu in z nasmehom se je pognal za njo. Zviz je izginil tako hitro da sta z Taro nekaj trenutkov samo zmedeno gledala. Nato pa sat ga ponovno opazila. Podila sta se po igrišču in Remus se je večkrat glasno zasmejal. Kadarkoli se je skušal prebiti pred Taro ga ej ta blokirala tako da se nikakor ni mogel osredotočiti samo na zviz. Tudi med letenjem in neprestanim dogajanjem se ni mogel zadržati in misliti na to kako dobro obvlada metlo in letenje. Malo je pospešil in nakazal da bo zavil na levo in Tara ga je spet skušala blokirati sampa je hitro švignil po desni in mimo "JAaaaaaaa" je glasno zakričal a zviza še vedno ni mogel ujeti. ZDelo se je da letita s Taro z ramo ob rami. Na Remusovem obrazu se je risal navdušen nasmešek ko je ostro zavil proti levi in sledil zivzu. Malo se je dvignil nato spet spustil a Tara mu je tesno sledila. Pričakoval je da ga bo vsak čas prehitela. Poizkušal je ujeti zviz a spet je zamahnil v prazno.

Mimo nje je švignilo nekaj iskrečega, za njim pa sta stvarci sledila neznana Spolzgadovka in Drznvraanovec. Sprva ju je njuna hitrost presenetila, v naslednjem trenutku pa je presenečenost zamenjal izzivalen pogled. Ni ji bilo mar, če se bo nepovabljena pridružila iskanju in se bliskovito pognala za njima. Usnjene rokavice so se udobno prilegale ročaju metle, medtem ko se je približevala neznancema. Njeni dolgi prsti so se tesneje oklenili metle, s teleso pa se je spustila nižje k metli in s tem zmanjšala upor zraka. Uživala je, ko ji je hladen veter mršil dolge, temne lase, medtme ko je bil njen oster volčji pogled uprt v igralca. Sama ni bila Iskalka, vendar je oboževala hitrostno letenje.
Pospešila je, vendar se je odločila, da ne bo pokazala svojih skritih adutov. Kaj kmalu se je znašla nekaj metrov nad neznancema 'Niti nista tako zelo slaba...' je pomislila in se strupeno nasmehnila. Ko sta bila njuna pogleda trdno uprta v Zviz, je izkoristila trneutek in se spustila tik prednju, ter ju s svojo nenadno prisotnostjo zmedla. Element presenečenja je s pridom izkoristila in se s telesom skoraj naslonila ob metlo ter pospešila. Vedela je, da jo bosta kmalu dohitela, vendar ju je le preizkušala. 'Bosta dovolila novinki igrati z njima? Hmm...morda bi morala malce popustiti, saj je dobro poznala tipične Spolzgadovce. Izgubljati resnično niso marali.'
Njene oči so se drzno iskrile, dolg plašč pa je za njo plapolal v vetru. Bila je precej blizu Zvizu, a je nalašč rahlo upočasnila. Sledila je Zvizu in za seboj še vedno slišala šviganje metel. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj ju bo imela ob boku. Želela jima je nekaj predlagati, a je bilo nesmiselno se dreti, med igro, zato se je raje osredotočila na Zviz.

Luc je počasi vstala ''Keisha, mislim, da bom morala zdaj iti. Se vidiva, pa če ne prej, pa pri napojih! By'' nato je počasi odšla s tribun in se napotila proti dvorišču..

Njen smeh je odmeval po igrišču in se vedno znova izgubil v zraku, ko je še hitreje pognala metlo. Ozrla se je nazaj in opazila, da ji Remus vztrajno sledi. Zarežala se je in ga še enkrat blokirala, ko je poskušal mimo nje. Sledila je zvizu, ko jo je Remus pretental, tako da sta sedaj letela en ob drugem. Tara je še trdneje prijela za metlo in hitrost še malo povečala a tako je storil tudi Remus ob njej. Nihče pa ni ujel zmuzljivega zviza.
Dvignila sta se v nebo in iznenada je Tara opazila še eno postavo, ki ju je elegantno prehitela. Zažvižgala je a se je glas porazgubil nekje v vetru. Spogledala se je z Lupinom, ki je še vedno letel ob njeni rami, in oba sta še bolj pospešila, da bi ujela neznano postavo. K vragu...je pomislila Tara...ta pa zna letati.
Še bolj se je sklonila njeni prsti pa so se trdno oprijeli metle. Njeni lasje so se vrtinčili v zraku, podobe pa so kot zmazki letele ob njej. Še vedno se je smejala in čutila, da je svobodna. Ni vedela kdaj je bila nazadnje tako srečna in ji tudi ni bilo mar. Sedaj je živela samo za ta trenutek in upala, da bo trajal do neskončnosti.
Počasi sta se približala postavi in jo obkolila vsak z ene strani. Iz Tarinih oči je sijal zvit in divji nasmeh, ko so se vsi trije pognali navzdol za zvizom. Stadion se je vse hitreje približeval a Tari ni bilo mar če se zavrta v zemljo. On očitno ni bilo tudi Remusu in Lilith. In nenadoma je zviz ostro zavil in jim izginil izpred oči.
Tudi sama je ostro zavila, tako da jo je skoraj vrglo iz metle a za to se ni menila. Lačno se je ozirala naokrog in iskala letečo zadevico. Poškilila je proti drugim dvema in opazila, da so se razpršili. In tedaj je na sredini zagledala lesket. Obrnila se je proti drugim dvema in začutila, da sta ga opazila tudi sama.
Sploščila se je ob les in pognala metlo proti zvizu. Opazila je, da sta to storila tudi Remus in Lilith in vprašanje je bilo le kdo bo prej prišel do tja in zagrabil zlato zadevico...

Remus je vso pot sledil Tari. Ko je pospešila je pospešil on. Nato pa se je pred njima pojavila tretja oseba. Videl je Tarin navdušen obraz in slišal njen žžvižg. Tudi sam je imel na obrazu isti izraz. Izraz navdušenja in svobode. Ko sat ujela Lilith in so vsi trije leteli strmo proti stadionu je zviz spremenil smer. Remus je nekako metlo obrnil naravnost navzgor. Dvignilo ga je iz metle in samo z rokami se je držal za njo. Preden se je spet nekako spravill na metlo se je že dvignil za nekaj metrov.
zagledal je zviz in Taro ki se je že pognala proti njemu. Tudi Lilith je že drvela proti sredini in Resmu je pomislil Naj zmaga boljši.
Tudi sam se je sploščil na metlo in se pognal. Drvel je vse hitreje in zdelo se je da so vsi trije med sabo nekako poravnani čeprav so prihajali na zviz iz različnih strani. Veter je mršil Remusu lase in počutil se je brezskrben kot še nikoli. V tistem trenutku je pozabil na vse slabe stvari in samo užival v tej dogodivščini.

Ko je Jane opazila, da se Lucianne mudi in da jih bo kmalu zapustila, se je tudi sama spustila na tla. Poslovila se je od vseh in se odpravila proti garderobam. Malo ji je bilo žal, ker so že prenehali z igro, a si je morala priznati, da je že malce utrujena. Preoblekla se je nazaj v šolsko uniformo in se odpravila nazaj proti gradu.

Izzivalno je oblisnila s pogledom in šele ko sta jo oba nekoliko prehitela je opazila, da fant nosi Drznvraanovski plašč. 'Vedno sem mislila da so dobri le z glavo med knjigami...' Stresla je z glavo in se nato pognala proti Zvizu, njeno gibko telo pa je elegantno zarezalo skozi zrak. Utesnjenost, ki jo je poprej čutila globoko v prsih jo je minila, pozabila je na vse. Oh, kako dolgo že ni občutila tega. Vse od Kaievega pogreba. Počutila se je svobodno, nepremagljivo, veličastno....preprosto nepozaben občutek. Skoraj bi se zmedla, zato je pospešila, ob boku pa sta ji sledila tudi dijaka, katerih imen pravzaprav ni poznala, a je uživala.
Obraz ji je preletel svareč nasmešek, oči pa so se ji nevarno zalesketale, ko je stvar vzela malce resneje. Pospešila je, vitko, gibko telo pa prislonila ob metlo. Vse kar je potrebovala v tem trneutku je bila hitrost in pravi čas. Njeno telo se je napelo, sleherna mišica je bila napeta, pripravljena za potezo. Letela je, se prepuščala vetru in se mu hkrati upirala s telesom. Čakala je na pravi trenutek, čakala kot tempirana bomba. Približala se je švigajoči idkreči se stvarci, a še vedno je bila predaleč, da bi ga ujela. Odločitve so morale biti hitre in hkrati pametne. Odločila se je za tveganje, kar bo pa bo.
Pognala se je mimo Remusa in Tare, z rokami počasi opustila metlo in se postopno privzdignila, vse dokler ni vzravnano stala na metli, z rokama pa si je pomagala pri ravnotežju. Pri visoki hitrostu se je stežka obdržala na metli, jo krmarila in pazila na oddaljenost od Zviza. Zaradi močnih sunkov vetra, ki so jo bičali po obrazu je priprla oči v dve pretkani reži. Nekoliko se je spustila navzdol, nato pa se pognala dol iz metla proti Zvizu. Ni vedela ali, ga je ujela, zavedala se je le ene napake. Ni vedela niti tega kako visoko je pravzaprav, a v danem trenutku to niti ni bilo pomembno...

Njene oči so živele le za zviz pred sabo, ko je nenadoma zopet spremenil smer, tako da so vsi trije zopet leteli en ob drugem. Lahko je videla bleščečo stvarco pred seboj in že je iztegnila roko v upanju da se prsti oklenejo zviza. Toda upanje je zamrlo, ko je desno od sebe opazila Lilith, ki se je povzpela na metlo in sedaj lovila ravnotežje v stoječem položaju.
Tara je osuplo gledala in obrnila obraz proti Remusu. K vragu...s tako članico ekipe zmagamo prvenstvo. Izrisalo se ji je navdušenje, toda čutila je, da se tole ne bo končalo dobro.
V zgroženosti je ustavila metlo, saj se je tisti trenutek Lilith pognala in skočila za zvizom. Tara je pogledala navzdol in opazila da so vsaj 20 metrov nad tlemi. Padec bi bil usoden. Opazovala je njeno telo, ki je začelo padati proti tlemi in sedaj ni imela več časa za premišljevanje. Pognala se je navzdol in izza pasu povlekla palico ter izstrelila prvi urok, ki ji je prišel na pamet. Nikoli ga še ni uporabila v praksi a je upala, da bo uspel.
Glasno se je zadrla in palico uperila v padajoče telo:" Arresto Momentum" Z grozo na obrazu je ugotovila, da je zgrešila, zato je poskusila še enkrat in tokrat bolje naciljala. Telo se je nekako ustavilo in v počasnem posnetku padlo na tla.
Toda Tara je še vedno letela navzdol. Trenutek prepozno je zavrla in že je čutila boleč udarec, ko jo je grobo vrglo z metle in se je prevalila po tleh. Za trenutek je obležala, nato pa se je splazila k negibnemu telesu.
"Lilith, me slišiš!" Z dlanjo je nežno prijela lice ne vedoč kaj naj stori...

Keisa se je odpravila z igrišča, saj se je želela iti pripraviti na uro. Odšla je proti Bradavičarki, toda na sredi poti se je obrnila in odšla proti Vrbi Mesarici.

Čutila je kako je njeno telo padalo proti tlom, ki so se ji bližale z neznansko hitrostjo, a preprosto ni imela kontrole nad svojim telesom. Z lahkoto bi izvedla urok, ki bi priklical nazaj njeno metlo, a je bila zm islimi ujeta nekje v trenutku. Za hip se ji je zazdelo da je čas obstal, v naslednjem trenutku pa je dokaj mehko pristala na tleh. Podobe pred njenimi očmi so se meglile, videla je Zviz, Spolzgadovko ki se ji je bližala. Mrk. Njene oči so se počasi zaprle. Bolečine ni čutila, čuila ni ničesar, niti lastnega obstoja. Kot bi tavala v novem, neznanem svetu.
Na licu je začutila mehko dlan. Počasi je odprla svoje strupeno zelene oči, se če vedno leže ozrla okoli, mimogrede pa je ujela nerazumljivo mrmranje. Slika pred njenimi očmi je bila še vedno rahlo zamegljena, nato pa je bolj podzavestno zamrmrala "Pojdi, ujemi Zviz, jaz sem okej." Ustnice je stisnila v tanko črto, pogoltnila bolečino, ki se je kot virus širila po njenem telesu in se, rahlo tresoč pobrala s tal. Sede je opazovala Spolzgadovko, katera je opazovala njo in nekaj trenutkov je med njima vladala popolna tišina, dokler se nista njuna pogleda srečala. Lillith je zmogla bežen nasmešek "Spolzgadovci smo žilavi. Zdaj pa pojdi, premagaj ga...jaz si bom malo odpočila."
S kotičkom očesa je opazila svojo metlo, ki je nedaleč stran ležala v travi. Prikrito pa ji je pogled uhajal k Spolzgadovki, katerega imena ni poznala. Težko ji je šel izpod jezika tisti 'hvala' , saj se ni bila vajena zahvaljevati. Tako ali tako že dolgo časa ni več nikomur mar zanjo in niti ni imela priložnosti reči to prekleto besedo, ki je za nekatere čisto rutinska. Naposled ni rekla ničesar, le ubsedela in počakala, da jo val žgoče bolečine zapusti, medtem pa trdno stiskala pesti. Prepričana je bila, da ne sme nikomu nikoli pokazati šibkosti.

Remus je ob nenadnem skoku Lillith ustavil metlo. izvlekel je palico a za trenutek pomislil kateri urok naj uporabi, v tistem pa je Tara že reševala situacijo. Ko pa je priletela ob tla se je hitro začel spuščati proti tlem. "Ali sta vredu" je rekel nekaj korakov oddaljen. Zdelo se mu je da ne sme motiti dveh Spolzgadovk saj je bilo učitno da obvladujeta situacijo. Ko pa je slišal da je rekla Tari naj ga premaga se je začudil in pomislil Tudi v takem trenutku misli samo na zmago Na nek naččin jo je občudoval ampak to res ni bilo tekmovanje za katero bi bilo potrebno tvegati življenje. Poizkušal je poiskati Tarine oči in videti kako se bo odločila ona. "Če kaj potrebuješ samo reci. te pospermiva v ambulanto" je še vprašal čeprav je vedel da bo njen odgovor vse prej kot hvaležen.

Olajšanje se je zrcalilo na Tarinem obrazu, ko je opazila premikanje Lilith. Namrščeno je strmela v njo ter tiho čakala, kako je dekle nerazločljivo mrmralo. Očitno se je prebujala iz nezavesti in kmalu se je pobrala in postavila v sedeč položaj.
Iz Tarinih oči se je zrcalila zaskrbljenost, ki je ni razumela. Dekleta sploh ni poznala, če je odštela ure pri katerih je bila z njo v učilnici. Z njo ni spregovorila niti besede in sedaj je tu čepela poleg nje na licih pa se je zrcalila skrb? Tari to ni šlo v račun zato je hitro nadela hladno masko ter zrla v Spolzgadkine temne oči. Vedela je kaj bo sledilo, saj je bila navsezadnje Spolzgadovka. V sebi je imela tisti ponos in trmoglavost, ki se z drugimi nista kosala. Pretvarjanje. da smo močnejši kot pa izgledamo. Iz Tarinih ustnic se je izvil nasmeh. Morala si je priznati, da ji je bilo dekle všeč. Bilo je podobno nekomu, ki ga je poznala. Morda njej? Le da se je sama kar precej spremenila.
Ozrla se je k Remusu in mu pokimala, da sta v redu nato pa je vprašujoče pogledala Lilith. Njen ponos je bil prevelik, da bi sprejela kakršnokoli nadaljno pomoč.
Tara je sedaj vedela, da bo ravnala kruto a ji ni bilo mar. Še enkrat se je zazrla v hladne oči nato pa je vstala in dejala." Kot vidim, si v redu. Bom jaz poiskala zviz."
"Mimogrede, odlično letaš," je še dodala nato pa se je obrnila na petah in se komaj zadrževala, da ne bi rekla še kaj ali pokazala več sočutja. Njen plašč je vihral za njo in na hrbtu je začutila začuden pogled. Po vsej verjetni Remusov. Zdelo se ji je, da ga je razočaraala na celi črti, toda ponosno je sedla na metlo in se čim hitreje odrinila od tal ter se pognala v nebo.

Pogledala je proti fantu, ki ji je ponujal pomoč in odločno odkimala "Saj vendar vidiš, da je z menoj vse v najlepšem redu." je skoraj zasikala v njegov obraz in se obrnila stran. S hrbtom je bila obrnjena proti obema in prisluhnila Tarinim besedam, ob katerih se je za trenutek nekoliko nasmehnila. Dahnila je in se počasi, okorno pobrala s tal. Vzravnala se je, usločila hrbet in opazila, da ima poškodovan gleženj. 'Ahhhh, občutila sem že hujše.' Z muko je stisnila zobe in hodila povsem normalno, ter se v navidez lahkotnem hodu odpravila do svoje metle. Konice prstov, ki so molele izpod usnjenih rokavic so se oprijele metle, sama pa se je obrnila proti Drznvraanovcu. "Nadaljujmo z igro." V pogled se ji je pritihotapil znova tist izzivalen lesket, s katerim je prestrelila neznanega fanta.
Njene polne ustnice so se rahlo razprle, ko je s pogledom sledila Zvizu in Spolzgadovki, ki mu je spretno sledila. Remusu je namenila bežen pogled, sama pa je zajahala metlo, skelenje v desnem gležnju pa poskušala odmisliti. Tesno se je oprijela ročaja metle in se pognala v zrak, njena postava pa je zarezala skozi zrak. Pospešila je ravno toliko, da se je približala Tari in vzporedno nekaj metrov nad njo. Dolg plašč je plapolal za njo, sunki vetra pa so jo nežno božali po gladkih licih. Dekletu je prepustial vodstvo, saj se je raje prepustila lagodnem občutku nekoliko bolj umirjenega letenja. Veela je, da se bo Spolzgadovki kaj kmalu pridružil tudi tist neznan fant. Odločila se je, da ju bo zaenkrat le opazovala in morda pospešila, ko bo prišel pravi trenutek. Nekje v glavi je še vedno videla tist Tarin pogled, ki jo je zadel, čeprav tega ni bilo opaziti. Takega pogled je bila vajena od svojega najboljšega prijatelja, prvega in....zadnjega? Bil ji je sorodna duša, a jo je zapustil. Na nek način se je bala znova sklepati prijateljstva in se skrivala pod masko hladnosti, v iskanju prave osebe. Lahkoten veter se je poigraval z lasmi, ko je zaplavala v svoj svet, svojo Utopijo. Zdela se je tako odsotna, a še vseeno je del nje ostajal na realnih tleh, kontroliral metlo in v počasnem tempu spedil dekletu.

Remus je najprej začudeno nato kar malo razočarano sledil Tari ki se je odpravila stran od Lillith proti svoji metli. A že v naslednjem trenutku je dobil nesramen odgovor. "Kakor hočeš" je rekel pri tem pa pomisli očitno Tara pozna to dekle kar dobro ali pa je to samo zato ker sta Spolzgadovki Ni se več zmenil za dekel, ki se je počasi postavljalo na noge. poiskušal ji je pomagati in če noče njegove pomoči je njemu pač vseeno. Odrinil se je v zrak in poletel do Tare. Opazil je da je znova poletela tudi Lillith. "Torej nadaljujemo?" je vprašal. Odločil se je da se ne bo več tako gnal. njemu pač zmaga ni bila najpomembnejša. A ne smem pokazati da se ne bom trudil na vso moč je pomislil in malo posepešil metlo ter se uziral za zlatim zvizom. Upal je da se bosta dekleti zapodili za zvizom sam pa se bo pretvarjal da ga je zagledal prepozno. A za to je bilo očitno prepozno saj se je Lillith odločila da bo letela malo za njima. Tako je sledil Tari in iskal zlato kroglo.

Lahkotno je letela in z mislimi ni bila niti slušajno več pri zvizu. Pogledovala je naokoli, če ga zopet kje zagleda, toda to je bilo le zato, da je imela vsaj približen cilj letenja.
Za seboj je kmalu zaslišala šelestenje zato se je na mestu ustavila in kot odgovor Remusu namenila rahlo presenečen pogled. A šele nato je za njim opazila tudi Lilith in šele nato docela doumela vprašanje. Ni si mogla pomagati, toda zopet se ji je čez lica razlezel zvit nasmešek, ko je pomislila, da je ta Spolzgadovka res trmasta. Prav pa naj bo po njeno...
Pokimala je Remusu in zopet pognala metlo.
Toda sedaj ni bilo nikogar, ki bi letel ob njenem boku in Tara se je presenečeno ozrla nazaj, kjer sta v varni razdalji, kot da ju bo pojedla, letala Remus in Lilith. Užaljeno je zavila z očmi in tisto veselje, jo je popolnoma minilo.
Prav...če pa tako hočeta, bomo pa tako iskali zviz. Pospešila je hitrost in nenadoma ostro zavila v levo ter kmalu zatem prišla za njima nato pa se v zraku domala ustavila. Nedolžno je oba pogledala in jima sledila. Zakaj bi ravno ona morala voditi okorno karavano...