Igrišče za Quidditch

"Kaj jaz vem kakšne fetiše imaš..." je zamrmrala Caley. Avis mogoče res ni bila tako neumna, da bi jo ubila v pričo ostalih, ampak kje pa piše, da ne bi uživala v povzročenem ogorčenju in strahu in se zato odločila za kaj takega? Čez nekaj časa je vseeno segla po napojih in jih spila enega za drugim.
Ali jo bo ubilo ali pa ji pomagalo, vsekakor ji ne bo več treba čemerno sedeti ob robu igrišča. Komaj je odložila zadnjo stekleničko, jo je začelo ščemeti in mraziti po celem telesu. Grozno zoprn občutek, a vsaj bolečina je počasi izginjala. Odsotno je strmela predse dokler se ni počutila popolnoma v redu.
"Hvala." je zamomljala, ko je vstala. Sedla je na svojo metlo in zletela proti ostalim. Sprva jo je malo zanašalo sem ter tja, a kmalu je ujela ravnotežje in letela kakor prej. "Obljubim, da ne bom več strmoglavljala." se je zasmejala, ko je opazila zaskrbljene poglede.

Remus je po tem ko so vsi opravili z vajo (očitno se ne da nikomur pisati) spet zapisakal na piščalko. Poletel je bližje k skupini in se nasmehnil Caley "Si dobro? Boš lahko letala?"
ko mu je odgovorila je spet začel " No torej sedaj bomo naredili majhno tekmo. Ker nas ni dovolj za dve popolni ekipi bo zasedba malo okrnjena. Za sedaj bo vse potekalo brez iskalcev. Torej razdelite se v dve skupini. Najbolje da dva igrlca zbirata in nato bomo začeli. Če bo kakšen igralevc manjkal bom vskočil jaz. No tako najbolje da se razdelimo v dve skupini." Počakal je za trenutek in pogledal kdo bi lahko bil skupaj. Odločil se je zza naslednji dve skupini "V prvi ekipi torej igrajo Caley, Niccolette in Tara, v drugi pa smo Rodolphus,Stelmarilia in jaz. če se nam bo še kdo pridružil bo zamenjal mene, če se nam bo pridružilo več ljudi pa bomo povečali število igralcev. Torej pravila poznate. Upam da boste uživali in ne pozabite da je povdarek na timski igri. No kar začnimo"
Z glasni piskom je označil začetek igre.

[ Ker moramo počasi zaključit krožek je najbolje da naredimo še to tekmo in potem bo konec. Še enkrat si preberite pravila da boste vedeli kako in kaj, nato pa začnite z pisanjem. če se bo še kdo pridružil bomo vključili tudi iskalce za sedaj pa je to nesmiselno. ]

'Krasno, kar dve Spolzgadovki!' je bila Caleyina prva misel. Naj ej Remus še tako čvekal o timskem delu pa podobnih idejah, Spolzgadovcev preprosto ni marala pa konec. Vseeno se je ob žvižgu postavila na svoj položaj in začuda celo prva prišla do lokla. Nemudoma je zletela proti obročem, ampak bilo ji je jasno, da do tja nikoli ne bo prišla. Vsaj z loklom vred ne. Sunkovito se je ustavila, da je najbližji zasledovalec padel mimo ter se svojima soigralkama. Najbližje obročem se ji je zdela Tara, zato je lokel zalučala njej.

((dejmo folk mal več življenja tukej!))

Remus je ravno opazoval Caley, ki je začela s svojim napadom, ko je začutil veter, ki je začel močneje pihljati. Težki oblaki so se pojavili nad gorami in očitno je bilo da prihaja nevihta. Mraz je začel rezati v kosti in Remus se je še enkrat živčno uzrl proti težkim oblakom, ki so se bližali. Oddaljeno grmenje je že počasi prihajalo do njih in tudi nekaj bliskov se je že videlo. Razmere so postajale sila neprijetne in samo vprašanje časa je bilo kdaj se bodo morali vrniti v grad.

[ Torej ker ni odzivov in je očitno tema postala nezanimiva , bomo krožek zaključili. Imate še dva ali tri dni časa da napišete kakšen post , če ne pa bo prišla nevihta in se bomo morali omakniti na varno. ]

Avis se je zazrla v nebo. Začeli so se približevati črni oblaki.
"prekleto, še dež bo." je polglasno zamomljala.
Mogoče bo potem tisto Taro zadela strela in potem imela nekaj tednov mir pred njo. Spet se je zazrla v knjigo, prevzeta nad prizorom, ki si ga je kar naprej vrtela v glavi - kako strejla zadane taro in ona pade na tla...

Naenkrat ji je na knjigo padla debela kaplja in razmazala nekaj starega črnila. Hitro je obrisala stran ter knjigo spravila na varno v žep svojega plašča. vstala je ter zakričala proti skupinici v zraku
"Hej! Iti moramo! Nevihta bo!" očitno je nihče ni ali pa ni želel slišati.

Veter se je okrepil in kaplje so padale že bolj pogosto.
"Hej! pridite dol...strele bodo! Nevarno je!" je še enkrat zaklicala, tokrat z v grlo namerjeno palico ter z urokom, ki je ojačal njen glas.
Odziva ni bilo
"Prekleti Lupin, če se mu kaj zgodi, bom pa jaz kriva. " kje zamrmrala ter doadala še nekja sočnih keltvic ter se ozrla na tri polske metle, ki so še vedno čakale v vrsti. Lahko bi odletela...
nekaj časa je še razmišljala nato, pa stekla k prvi, sedla na njo nekoliko bolj previdno, kot je bilo potrebno ter se močno odrinila od tal ter poletela. Bila je na desetih metrih višine in končno ji je uspelo doseči lupina. S svojo metlos e je postavila pred njega.
"Ali si zmešan?!Tole ni en navaden dežek... Neurje bo, glej kaki so oblaki! " je zavpila.
Potem je iz neznanega razloga pogledala proti tlem. v glavi se ji e zvrtilo. Spustila je ročaj metle ter si z obema rokama pokrila oči. Močan sunek vetra jo je prevrnil nazaj in izgubila je ravnotežje ter zdrsnila z metle. poskušala se je ujeti z rokami, a je bil obrabljen ročaj pregladek in omahnila je v praznino. zaprla je oči
Ne že spet...
pristala je v veliki baltni luži in tam obležala.

((okej... zdej se pa spokite z igrišča k se bo ulil Avis lahk tm pustite kjer je. Se bo že pobrala. ))

Caley je sunkom vetra komaj še kljubovala. Ni bila prave konstitucije za letenje v slabem vremenu, poleg tega so ji po vsakem tresku v glavi odzvanjale besede o smrti njenega očeta. Nekdaj je bila v nevihte naravnost zaljubljena, sedaj pa jih je sovražila. Ko jih je Avis nagnala z igrišča, ji ni bilo treba dvakrat reči. Z veseljem je odbrzela v šotor in na suhem počakala na ostale, potem pa s hitrimi koraki in sklonjeno glavo odšla v grad.

Tudi Remus je ravno hotel dati povelje za odhod v grad, ko ga je prehitela Avis. Brez oklevanja jo je poslušal in začel preganjati vse prosptne iz igiršča. Opazil je da Caley že drvi proti gradu in upal je da ji bodo ostali kmalu sledili.
Piskal je v piščalko, ki pa se je zaradi vetra in gmenja tako nislišalo. Nato je z rokami kazal proti gradu. Poletel je skoraj do vsakega in ga naganjal na varno. veter se je še krepil in dež je padal vedno močneje, tako da je bil Remus popolnoma premočen. Zdelo se mu je, da bodo počasi vsi zapustili igrišče. Pristal je na blatnih tleh in dež je pdadal z vso močjo tako da je videl le nekaj metrov pred sebe. Ko je nebo razsvetlila strela se mu je zdelo da v blatu leži postava a prepričal se je da asi vse samo domišlja.
Z zammahom palice je poslal preostale metle v shrambo ter prijel kovček z žogami ter stekel v toplo notranjost gradu, brez da bi se ozrl nazaj. Če bi se bi mogoče opazil postavo, ki je ležala v blatu in bila zavita v Spolzgadovski plašč.

Deževalo, ne, lilo je. Avis je odprla oči. Zasvetilo se je. Blisk je razsvetlil temo in nekaj trenutkov zatem je grozno zagrmelo. Ničesar ni čutila. Nekaj je bilo strašansko narobe. Poskušala je premakniti roko. Nič. Nato jo je naenkrat prešinila strašna bolečina. Stisnila je zobe. Sedaj je lahko premaknila roko, vendar jo je neznansko bolela. Domnevala je, da ima zlomljenih nekaj kosti, z roko vred, saj je štrlela pod čudnim kotom. S konice nosu ji je kapnilo nekaj pregostega,da bi bila lahko voda. In bilo je rdeče barve. Verjetno se je udarila v glavo… od tod tud otopelost. Zaklela je. Ozrla se je za ostalimi, ki so odhajali z igrišča. Niti en se ni ozrl. Niti eden.
»Prekleti Remus in tisti senilni starec, ki me je spravil sem. Prekleti Gryfndomci, zalega ničvredna! Delajo načrte, jih odnesejo s celo ritjo… ali glava… mah, pri njih je vse isto…« Med Preklinjanjem vsega, akr ji je prišlo na misel, se je počasi pobrala. In se napol splazila napol odkravsala v uto z orodjem. Tam je spila dva napoja proti bolečinam. In ko se je počutila malce bolje, je posušila in z urokom očistila svoja oblačila. Nato seje odpravila v ambulanto, da bi ji madam Pomfrey popravila roko in tistih nekaj reber. Na kri, ki ji je po nosu in naprej po brad tekla po ovratniku bluze iz rane nekje na glavi, je pozabila. Po glavi se ji je podila samo ena stvar: maščevanje!