Učilnica Obrambe pred mračnimi silami

"Seveda Albus vedno sem vesel če se bova spopadla ampak bolj na kratko da dava več časa učencem saj so verjetno že zeloo razburjeni in komaj čakajo da se bodo spopadli"je dejal Mark z globokim in mrtvim glasom.
Nato se je sprehodil do dvobojevalnega odra in povabil Dumbledorja ter učence naj zasedejo svoja mesta. Nato pa je rekel Dumbledorju:"Starejši imajo prednost ker ste že malo iz forme vam dam možnost da začnete... seveda se hecam če me razumete" je rekel.

Nenadna sprememba učiteljevega vedenja do njega ga je nekako presenetila. Prej si ni upal niti pomisliti, da bi ga sploh poklical pred kateder, sedaj pa ga celo prosi za sodelovanje pri dvobojevalskem krožku, če bo ta zamisel všeč tudi ravnatelja.. Tudi profesorjev odgovor glde kletev, ga je presenetil, čeprav je Sindaroth vedel, da ne misli resno, oziroma je upal, da ne.. Ker čeprav je vedel, kaj storijo kletve, jih bo pri poklicu Aurorja še kako krvavo potreboval..
"Da seveda lahko pomagam", je naposled nekako odsotno rekel.. Čeprav mu učitelj ni bi nikakor všeč, se je vseeno nadejal možnosti, da bi se od njega osebno lahko celo naučil kakšnega dobrega in uporabnega uroka proti silam teme..
Nato pa je videl ravnatelja, ko je vstal in spregovoril.. Iz njegovega glasu je bilo slišati močno odobravanje.. Sindarothu je bilo všeč, da si ravnatelj ne zakriva oči pred resnico in nas resnično hoče pripraviti za zunanji svet..
Z zanimanjem je opazoval ravnatelja, kako je stopal do učitelja.. končno bomo priča čaranju mojstrov.. Je sladko pomislil SIndaroth, se udobno namestil, ter čakal da učitelja uprizorita dvoboj, sam pa je pripravil palico, saj se mu je zdelo, da jo bo kmalu potreboval..

"Zelo prijazno od tebe" je mirno dejal Albus ter se nato ozrl k učencem in jim rekel "Prav kmalu boste tudi vi na vrsti in prav vsem dovolim, da lahko probate če želite, toda zdaj bom sam poskušal z profesorjem kakšen urok spraviti iz palic"
Znova se je zasukal nazaj k Marku ter na plan potegnil svojo palico, ki jo je imel v plašču ter z njo na lahko zamahnil proti profesorju obrambe ter istočasno razmeroma tiho rekel "Expelliarmus."
Iz palice je šinil rdeč curek in z neverjetno hitrostjo poletel proti profesorju obrambe pred mračnimi silami.

"Stupefy" je vzkliknil Mark malo preden ga je urok dosegel in s tem preprečil da bi ga Albusov urok dosegel. V sebi je zbral vsa čustva vso jezo,vso sovraštvo vso ljubezen ter jo poslal v palico in porabil je vso energijo da bi urok dosegel Albusa. Urok se je podaljševal in premagoval Expelliarmusa. Vse bolj je klonil pod močjo svoje palice kolena so posajala mehka hrbtenica skrečena noge pa utrujene. Njegova palica je imela veliko moč zato se je sesedel a ni popustil uroka upal je da bo urok kmalu dosegel ravnatelja a bil je na kolenih saj je vso energijo usmeril v urok.

Dumbledore je zamahnil z palico in preprečil Expelliarmusu, da bi nadaljeval svojo pot, kajti videl je, da Mark pripravlja protinapad z urokom hromljenja, ki je zlomil njegov razorožitveni urok.
Kakor hitro je prekinil urok in je videl, da curek svetlobe leti naravnost proti njemu je znova izredno hitro zamahnil z palico in tiho dejal "Protego."
Obdal ga je modri sij, ki je najbolj spominjal na ščit in urok, ki ga je Mark poslal proti njemu, se je odbil od ščita, ter šinil nazaj proti profesorju, ki ga je sam ustvaril.

"Sraaanje"je zaklical profesor in skočil v zrak ter naredil polovico salte in prisatl na trdih tleh a urok je šel proti njemu zato se je ulegel in urok ga je za pičli centimeter zgrešil kakor hitro je vstal zopet na noge.
Pripravil palico in vzkliknil: "Locomotor Mortis!" K ravnatelju so švignile proti Dumbledorju ga dosegle. Mark se je spraševal kaj bo sedaj naredil Dumbledore!

A Albus je bil pripravljen. Ko so bile vrvi že čisto blizu ravnatelja, je ta le na rahlo zamahnil z palico proti njim in dejal "Evanesco." Nenadoma se je urok razblinil in vrvi so izginile pred Albusom.
Ta je palico tedaj pospravil nazaj v svoj plašč, ter se ozrl proti Marku in dejal "Mislim, da sva učencem pokazala dovolj za enkrat.
Na tak način se morate boriti, a verjetno to že veste, vaš profesor pa je zelo dober nasprotnik" je nasmejano dejal Albus in nato odkorakal stran z prostora za bojevanje, ter počasi odšel do vrat v učilnico.
"Dovolj dolgo sem bil tukaj in videl, da je bila tvoja ura uspešna, a zdaj me žal kličejo opravki in moram iti. Nasvidenje."
Ravnatelj je nato odšel iz razreda, ter za seboj tiho zaprl vrata.

Sedel je kot prikovan, očaran nad uroki. Hotel jih je tudi sam preizkusiti, a v vase ni verjel ravno najboljše. Vzel je knjižico in si uroke za vsak slučal zapisal vanj. Čakla je, da bo kdo rekel še kaj zanimivega o dvobojih. Pri sosednjih mizah, je bilo vzdušje drugačno pri nekaterih pa enako. Moram se izkazati si je ponavljal v mislil, ter se nakoncu vendarle sam s sabo strinjal, da je leto še dolgo in če mu ne uspe, bu mo pa morda kdaj drugič.
Sedaj je čakal, da jih profesor Neelstin razporedi po parih.

Zaspano je zazehala in se vlekla po hodniku do učilnice, ki ji nikoli ni bila pri srcu, kaj šele profesor, ki je učil v njej. Vedela je, da zamuja, a to je tudi hotela. Že od nekdaj je bilo znano, da je zelo nespoštljivo do profesorja, če učenec zamudi na uro.
Rachell se je zlobno nasmehnila, ni ji bilo mar, da jo bo profesor mogoče kaznoval. Presenečeno je obstala pred vrati, pred njo je stal ravnatelj Albus in se ji prijetno nasmehnil ter jo pozdravil. Hitro mu je vrnila nasmešek ter ga odzdravila, hkrati pa upala, da je ne obsoja preveč, ker zamuja, k pouku.
Počakala je, da je izginil za ovinkom, nato pa sama pri sebi zamrmrala » Res mogočni čarovnik«.
Brez da bi potrkala, je vstopila v razred in bila že pripravljena hladno pozdraviti profesorja, ko se je presenečeno zagledala v obraze pred sabo. »Nekaj se je zgodilo ali pa so me tako veseli…hm le kaj sem zamudila«, se je spraševala.
Pogled je usmerila v profesorja in se ga, kar malce ustrašila. Še nikoli ga ni videla takšnega, »Ok, kaj za vraga sem zamudila?«, vprašanje se ji je podilo po glavi, ko je tiho sedla na svoje mesto in čakala, na pridigo profesorja, tako kot jo je bila navajena, vsakič, ko je naredila kaj narobe.

"Nasvidenje,gospod ravnatelj" je rekel Mark

"Torej na podlagi,seznama učencev sem naredil nekakšen seznam kdo bi bil lahko proti kom" je rekel Mark. Na sebi je imel očala in buljil je v list-seznam tako da je bil videti prav smešen. Še sam sebi. Tako da ne bi nadrl učencev če bi se smejali. "Če komu kaj ni prav lahko gre od ure in mu zaključim TT(Ti Trol) Najslabšo oceno."
Pogledal je v Seznam in začel brati:
Mike Siltherus& Sindaroth Anthirien
Hannah Brown & Portlin
Tara Shade & Rachel
Joey&Karon, Sedaj pa lahko pride prvi par na bojišče ali pa zadnji mislim kateri koli par lahko pride prvi"

"Oh, super!" je izdavil in se vstal. Bil je tisti človek, ki je bil vedno prvi, a ne vedno po svoji volji. A tokrat je stal tam nekaj metrov pred profesorjem in šel do katedra, kjer je čakal njegovega nasprotnika. tretji letniuk, kaj... se je zamislil in se spomnil leta, ko je bil še sam tam. Tkrat ga je močan Drznvraanovec zelo udaril s nekakšnim urokom, da ni pomnil. Torej, morda bo sedaj enako. " ah, kaj bo, bo" si je rekel počasi, ter potegnil palico na plano in čakal.

KO si je nadel očala, je bil videti prav smešen, a to Sindarothu ni dalo preveč smeha, še vedno je bil na trnih, s kom se bo pomeril.. Napeto je poslušal, ko je naposled s seznama zaslišal svoje ime.. "Mike Slitheru&Sindaroth Anthirien", mu je glas odmeval v glavi, zdelo se mu je kot , da mu bo glavo razneslo, imel je tremo, saj je slišal, da je porvi na spisku.. Hotel je odločno oditit proti katedru, a noge ga naenkrat niso več ubogale, njegov pogled je utrpnil, misli so mu zrmznile..
Prekleto, vstani in pjdi tja, ter jim pokaži kaj znaš.. Mu ja kljuval glas v glavi.. "Temu učitelju bom pokazal kaj znam", si je zamrmral v brado, nato pa se ozrl po razredu, da bi našel svojega soborca.. Njegov pogled je prečesal celotno učilnico.. Naposled je zagledal Spolzgadovca, ki je zatopljen v knjigo sedel pri vhodu v učilnico..
Ali si lev, ali si prestrašena kača.. prekleto stopi že tja.. S temi mislimi, je odločno vstal, zagrabil palico, ter pristopil.. "Pripravljen sem", je rekel profesorju inna obrazu se mu je zarisal hladen nasmešek... Čeprav je bil živčen, je poskuš svojo živčnost skriti in to mu je tudi uspevalo, močneje je preprijel palico, nato pa premišljeval kateri urok, bi bil najboljši, obudil je spomin za spopad ravnatelja ter profesorja..
Pobrskal je po spominu, nato pa se odločil in čakal na Mikea..

Nasmehnil se je. Hannah Brown je vendar Gryfondomovka. To bo užitek. Vstal je in počakal, da se njegova nasprotnica pripravi na dvoboj. Premišljeval je kakšen urok bi lahko uporabil. Ha si je sam pri sebi rekel in se pripravil.

Hannah Brown je napisal/a:

Hannah je pritekla po hodnikih in se ustavila pred vrati v učilnico, ki so bila že odprta. V učilnici je zagledala profesorja Neelstina in še nekega starejšega učenca, za katerega je vedela, da ni iz njenega doma. Vstopila je in pozgravila profesorja: ''Dober dan, profesor Neelstin.'' Nato je odložila svoje stvari na eno izmed miz, se usedla in počakala, da pridejo še ostali. Bila je vznemirjena, saj je imela obrambo rada, poleg tega pa je bila to prva ura...

Hannah si je na pergament napisala učni načrt za vse letnike, nato pa si je podčrtala tisto, kar je veljalo zanjo. Hmm...letos bo pa kar zanimiva snov...je v mislih ugotavljala...pa tudi če smo se že kaj učili ne bo nič narobe, če ponovno slišim, se mi zdi... Ko je dokončala zadnji stavek je glavo dvignila. In pozorno začela spremljati učitelja. Pero je še vedno držala v roki, za vsak slučaj, če bi bilo potrebno še kaj zapisati.
Kmalu je komaj bežno zaslišala, da bosta profesor Neelstin in profedor Dumbledor pokazala vsem prisotnim kak je malo o to gre, je bila Hannah navdušena. Sedaj bom videla, kako zgleda, če se dva, ki to znata, spopadeta, si je mislila in se obrnila proti profesorjema. Z zanimanjem je gledala, kako je iz palic švigala svetloba različnih barv. Bila je očarana. Ko pa sta končala in je profesor Neelstin začel klicati imena, je sicer po eni strani hotela, da pokliče njenega, da bi ostalim pokazala, da ni le rdečelasa punca, ki je poleg vsega soma še iz bunjkeljske družine, ampak, da ima vsaj malo pojma o obrambi pred temnimi silami. Po drugi strani pa sploh ni hotela, da jo pokliče, čeprav ni vedela, zakaj ne. Enostavno ni hotela.
Ko je profesor poklical Sindarotha in Mikea, je Hannah seveda držala pesti za Sindarotha, ker je iz njenega doma, nato pa gledala kako bo potekal dvoboj ma dvema učencema...Mogoče bo pa celo še bolj zanimiv, je še pomislila...
Ko pa je profesor poklical njeno ime, je otrpnila, nato pa se nasmehnila. Še sreča je, je pomislila, da me dal v dvoboj z nekom, ki je iz istega letnika kot jaz. Tako ne bo razlik v znanju. Vendar ga moram zmleti... Začela je premišljevati, katere uroke bo uporabila. Ni še vstala, saj se ji je zdelo, da bi bilo bolje, da počaka do konca prvega dvoboja...

Zamišljeno je zrla dvoboj, ki se ji je odvijal pred mizo. Ravnatelj proti profesorju. Ni slabo, je pomislila Karon in stresla z glavo. Ko je profesor zapustil učilnico s eje zamišljeno zazrla v mizo pred seboj in po njej začela risati neznane kroge. Ob omembi svojega imena se je zdrznila in dvignila pogled. Torej se bo borila z Pihpuffovcem. Še tega se ji je manjkalo. Pristopila je do drugih učencev in se pomešala v množico, ki so radovedno opazovala prvi dvoboj. Bila sta dva učenca. V enem izmed njih je prepoznala Mika, prebivalca Spolzgada, toda njeno pozornost je pritegnil drugi učenec. Izgledal je zanimivo, vsaj na pogled. Mogoče bi ga bilo vredno spoznati. Z zanimanjem je z pogledom preletavala njegov plašč. Saj ne more biti res! ji je zadonelo v glavi. Še en Gryfondomovec. Zmajala je z glavo in se poizkušala otresti misli, ki so ji prej rojile po glavi.
Toda sedaj ni bil čas, da bi razmišljala o čem drugem kot o dvoboju, ki jo je čakal. Katere uroke bo uporabila? Ali bo zmagala? Bo zgubila? Vse to jo je zanimalo, toda odgovorov ni mogla najti. Mogoče na prvo vprašanje, toda na druga dva pa odgovora pa ni imela. Toda nekaj je zagotovo vedela. Ne bo se dala tako zlahka.

Mike Slitherus&Sindaroth Anthirie... Vstal je in počasi korakal proti svojemo nasprotniku. ''Tudi jaz sem pripravljen profesor'' je rekel. ''Pred začetkom dvoboja imam vprašanje. Ali lahko uporabljava uroke ki sva se jih naučila iz prejšnjih let?'' se je zvito spomnil in pripravil zapestje. Členki so kar sami od sebe pokali od vznemirjenja. Potegnil je palico izza pasu. Nekajkrat je zamahnil, nato se umiril. Čakal je na učiteljev odgovor in odvrgel svoj dodatni plašč natla da se nebi poškodoval med dvobojem.

"Seveda lahko uporabljate uroke iz prejšnih let vendar dovolim le uroke razorožitve in ohromitve in tako naprej ampak ne smejo biti uroki ki pustijo trajnih posledic" Je rejel in se nasmejal. "No sedaj pa se postavita na svoje pozicije in ko bom preštel do tri lahko prvi od vaju sproži svoj urok. Dvoboj bom sam preklical ko se mi bo zdelo in bom označil zmagovalca"

[Zmagovalec je tisti ki bo imel boljše poste, daljše poste in zanimivejše poste]

Dvoboj? Tarine oči so se znova zalesketale in z lačnim pogledom je vsrkala besedo Rachel Whitwell. Gryfondom seveda, kaj pa drugega. Zvito se je nasmehnila in v sebi ohranila vso samozavest, ki je potrebna za dvoboj. Počasi je vstala in se napotila proti katedru ter se postavila na prazno mesto malo proč od drugih. Nato je slekla svoj plašč in si zavihala rokave. Izza pasu je potegnila svojo palico ter razmigala vrat nato pa je počakala svojo nasprotnico.

Videl je, kako mirno je Mike prikorakal h katedru, videti je bil miren, a še vedno strupen. Tudi sam je pailco preprijel in si ogrel zapestje.. Medtem pa je razmišljal kateri urok bi uporabil in s katerim urokom, ga bo poskušal zdelati Mike.
Po mislih so mu rojili nešteti uroki, a ni in ni našel pravega, spet tisti občutek treme, ki mu je prej omrtvičil telo, se je zopet pognal po njegovih žilah.. A vendar v primesi treme, se je po njegovih žilah potikala tudi hrabrost in pogum.. Ni se bal nasprotnika.. Ni vedel s čim ga bo poskušal zadeti.. Tedaj se je v Sindarothovi glavi pojavilo dejstvo, da je bolj sigurno, da se najprej zaščiti in šele nato napade, a tudi v to tehniko ni bil prepričan.. Napadel, ga bom... Ne smem izpustiti priložnosti.. So se mu misli vrtinčile ob dvoboju, ki se bo pravkar odvil..
Nato je slišal učiteljeve besede in upogljivo zakorakal na učiteljevo desno stran, misel na uroke, ki ga bi lahko zadeli mu je zopet začela razžirati možgane.. Kaj če se ne izkažem.. Kaj če.. kaj če me hoče prekleti z žrlelo kletvijo.. A kaj potem .. sicer pa ni zmožen te kletve uporabiti..
Takrat pa se je je umiril, hladno premeril Mika in se sprostil.. Moram suredotočiti misli, moram jih zbistriti...
Nato pa mu je pogled ušel proti učilnici, videl je obraze učencev, nekateri so bili prestrašeni, drugi šokirani, tretji so z zanimanjem in natrnih pričakovali dvoboj.. Kaj če izgubim.. Ne.. To ne pride v poštev zmagal bom..Zopet se je obrnil proti svojemu nasprotniku in na njegov obraz se je prikradel zasmehovalen nasmešek, pripravil je palico ter dejal:"Pokaži mi, kaj znaš".

Z odprtimi usti je strmela v profesorja, »Ta res hoče, da se pobijemo med sabo«.
Nekaj učencev se je že šopirilo pred katerdom, med njimi tudi njena nasprotnica, Tara Shade.
Rachel je z očmi ošvrknila Spozgadov grb na Tarinem plašču, preden ga je ta slekla.
»Eh zakaj se ne čudim, da je večina parov gryfondom proti spozgadu, ta ura bo še kako zanimiva, no pa da moja predraga tekmica ne bo čakala…opravimo že s tem«, s to mislijo se je Rachel odpravila h katedru, hkrati pa ni umaknila pogleda s Tare.
Rachel je izza pasu nežno privlekla svojo palico in si jo vrtela med prsti z zdolgočasenim izrazom na obrazu.

Tara je opazila, kako se ji je vitko, črnolaso dekle približalo in spoznala je, da je to očitno Rachel. Gryfondomovka seveda, kaj pa drugega. Bila je vesela, da jih je profesor tako razporedil v pare, saj bi se bilo resnično težje bojevati z nekom iz svojega doma. Opazila je zdolgočasenost na njenem obrazu in pri tem se je nevede nasmehnila. Veliko bolj samozavestna kot je videti...je pomislila. Bomo videli kako znaš čarati.
Toda sama si je nadela precej hladno masko, le njene oči pa so se zlobno lesketale. Močneje je stisnila palico, nato pa počakala na profesorjev znak.

Leia je poklapano prispela v učilnico. ''Gospod profesor, se opravičujem za zamudo.'' je skesano pogledala. Resnično ji je bilo žal, da je zamudila, saj to ni bilo v njeni navadi. ponavadi ni zamujala in je z veseljem poslušala vsako profesorjevo besedo, še posebaj pri obrambi, ki je bila eden izmed njenih najljubših predmetov.
Sedla je v prvo klop in počakala na profesorjevo reakcijo.

Vedela je, da je zamudila že skoraj celo uro Obrambe pred mračnimi silami,a ni se obremenjevala s tem. Čeprav je bil to njen najljubši predmet (predmet? hmm vrjetno je mislila profesorja),je vseeno z veseljem zamujala..Lepo počasi, kot da bi jo nosila luna je stopala proti učilnici.Brez da bi potrkala je vstopila v učilnico. 'Se opravičujem za zamudo profesor' je rekla kar se da žalostno in potrto, a v resnici ji ni bilo niti malo žal zaradi svojega zamujanja.
Obrnila se je na petah in se usedlo v eno izmed praznih klopi ter se zazrla skozi okno.

Ko je prišel Remus v hodnik v katerem je bila učilnica Obrambe pred mračnimi silami je opazil da se vrat zapirajo. Stekel je in ujel vrata tik preden so se zaprla do konca. Pred njim je Spolzgadovka na kratko zreciterala opravičilo in tudi on je rekel "Oprostite profesor. Ne bo se ponovilo" Usedel se je v eno izmed klopi v odzadju in čakal na profesorjev ukaz. Nekateri so že bili razdeljeni po parih. Upal je da profesor ni preveč jezen saj je slišal da ga ni preveč pametno razjeziti. Obrambo je imel zelo rad in čeprav je oče nad njem večkrat izvajal črno magijo jo je odkrito sovražil a vseeno se je je hotel naučiti. In govorice ki so krožile o profesorju so bile dobre in hkrati slabe. Čakal je o čem jih bo učil in upal je da se bo lahko dokazal.

S privzdignjeno obrvjo je pričakal dve zamudni študentki iz Gryfondoma in Spolzgada, ter učenca Drznvraana. "Spet zamujamo kaj.. Imate srečo, da danes še ne delim kazni.. pravzaprav.. lahko kar pridete sem", je dejal s svilenim glasom, ki je spominjal na njedanje, a vendar, je bil ta glas prav tako zastrašujoč in zlovešč po malem. Pogledal je po razredu in opazil kako učenci nestrpno pričakujejo pričetek dvobojevanja..
"Dobro", je privzdignil glas "Lupin, Malfoyeva sem", je hitro in zapovedovalno dejal. Svoj pogled je nato uperil v Leio, privzdignil obrv in dejal:"Gryfondomovka, kdo pa drug.. moral bi vedeti.. mislite, da ste tako pomembni, da lahko kar zamujate kaj.. tudi ti stopi sem", ozrl se je proti Sindarothu "ona je tvoj par za dvoboj Anthirien.. lahko začneta. Tudi vidva", pomignil je proti Lupinu in Malfoyevi, nato pa premeril razred. "Kaj pa vi bolščite, začnite, gremo, v pare in pred kateder, nato pa počakajte..", se je nato zdrl nad razredom. Še enkrat je premeril vse zamudnike in Sinadrotha, nato pa se zadoščen vsedel v naslanjač mirno sklenil roke, ter čakal, da začnejo.