Učilnica Obrambe pred mračnimi silami

Hannah je bila vesela, da je bilo konec ure. Vse stvari je pospravila v torbo in počasi vstala ter pogledala če je palico pospravila vanjo. Toda notri je ni bilo. Šeenkrat je pogledala po vseh žepih, nato pa se spomnila, da jo je dala v notranji žep plašča. ''Nasvidenje,'' se je še poslovila in odšla iz učilnice...

(Rachel Whitwell bom začasno pisala namesto Marka
in ja končno se začenja naslednja ura obrambe pred mračnimi silami teme iz vaših najhujših nočnih mor)


Planil je skozi vrata kabineta in se znašel v svoji učilnici. Učilnici, ki jo je preziral prav toliko kolikor jo je imel rad. Še vedno se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da je podrejen čarovniku, ki ga je spravil na noge izpred mnogih let. Ni mu bil hvaležen, nikomur ni hvaležen.
Gnusijo se mi vsi, izmečki… nevedo zakaj živijo, ničvredna življenja.
Na hitro je s pogledom preletel čez svoja oblačila, mora ostati brez sledu, ne sme se izvedeti, vsaj za zdaj še ne.
Dogodek, ki se je zgodil v ječi mu še kar ni dal miru. Veliko raje bi ostal v svojem kabinetu in premislil vso zadevo, a tako bi kdo še kaj posumil, moral je ostati miren in nadaljevati s poukom, moral se je zbistriti.
Globoko je vdihnil in se prepustil občutku poželenja, ki ga je preplavil vse pogosteje. Želel si je moči, želel si je spoštovanja. Pogrešal je tisti val zadovoljstva, ki ga je prevzel vsakič, ko je začutil strah ostalih, ko je začutil kako nekdo trepeta pred njim. Spomnil se ga je iz otroštva, ko je v sirotišnici otrokom pognal strah v kosti. Spominjal se ga je tako živo, da je za trenutek zgubil stik z realnostjo.
Daj zberi se, vsak čas bodo otroci tu…da, ničvredneži, ki stopicajo za starši in občudujejo Albusa, velikega čarovnika, največjega med vsemi…misleč, da so varni, varni pred zlom, varni pred strahom, veliki čarovnik, ki jim daje poguma…zanima me kako pogumni bi bili brez njega.
Oči so se mu zaiskrile ob tej misli. Živahneje je pristopil h katedru in se pripravil za uro. Če ne drugega se bo lahko znesel nad učenci, to je vedno pomagalo.
Palico je skril za plaščem in potrpežljivo počakal na prve morebitne žrtve.

Avis je odprla vrata in planila v razred. Za sabo je za roko še vedno vlekla malfoya. ko je zagledlaa profesorja, ki je že bil v razredu se je sunkovito ustavila, da se je Malfoy zaletel v njen hrbet. Spustila je njegovo roko.
"Dober dan, gospod. nisva vas pričakovala." je opravičujoče rekla, potem pa pohlevno sedla v najbližjo klop ter za seboj potegnila še MAlfoya. na plano je potegnila učnbenik, črnilnik ter pero ter nekaj zmečkanih listov pergamenta. Iz rokava je izvlekla palico ter z rahlim ztamahom poravnala liste. Nato je palico previdno položila poleg nalivnega peresa.

Malfoy je trdo priletel v Avis in če bi bil malo manjši bi verjetno skakljal naokoli z zlomljenim nosom.
"Hja.." je bilo vse, kar je lahko rekel na Avisino opravičilo profesorju. Pravzaprav se on ni nikoli opravičeval, če ni bilo res, res nujno, zato je to raje prepuščal drugim.
Sedel je poleg Avis in se zagledal v profesorja, potem pa se zdrznil in si pripravil stvari. Med tem ko je na plano vlekel črnilo in pero je razmišljal, zakaj sta se odločila, da profesorju ne povesta za skrinjo in dvorano.
'Mogoče pa že sam ve,' je pomislil. 'Mogoče bi zameril, da sploh še kdo, razen njega ve!'
Skomignil je z rameni in pogledal Avis. Bila je mirna in nikakor ni mogel ugotoviti, kaj se ji plete po glavi.
"Ti deluje ta človek nekako.. čudno?" ji je zašepetal na uho in pomignil proti profesorju, ki je sovražno gledal vse, kar je stalo v učilnici. Bilo je, kakor da bi še mizam zameril, ker so lesene.

Avis se je ravnokar zatopila v nek stavek v knjigi. No, vsaj tako je bilo videti. Postrani je pogledala Malfoya in le nemo prikimala.
"Sem ti že povedala, da mi ga je groza gledati..." je še dodala čez čas ter z glasnim pokom zaprla knjgo.
"Hm, le kje so ostali?" je vprašala luciusa naglas,tako, da jo je lahko slišal tudi profesor. Odsotno se je zazrla v prazno tablo ter se lenobno gugala na stolu.

Stopila je v mrzlo učilnico in jo s pogledom zaobjela ter preseneečno ugotovila, da sploh še ni pozna. Opazila je le dva Spolzgadovca ter profesorja. Toda kot odgovor je le narahlo skomignila z rameni in v pozdrav prokimala v ostalim. Besede bi bile v takšni visoki družbi odveč, kot se ji je zdelo.
Brez da bi pričakovala kakšen odgovor na njeno nenadno prisotnost je zavila proč od obeh Spolzgadovcev v zadnji klopi in se napotila na drugo stran učilnice ter prav tako sedla v temen kotiček, proč od središča pozornosti ter radovednih pogledov. Knjige je tiho spustila na klop ter se namestila na stolu nato pa med prsti narahlo začela vrteti palico. Ostale osebe je trenutno niso kaj prida zanimale, zato se je zavila v tišino in se prepustila toku svojih misli.

Niccolette se je po temnem hodniku, ki do ga oscevtljevale bakle približevala učilnici. S pogledom je ošinila uro na zapestju, ki je kazala še nekaj minut do začetka ure. Odrinila je lesena vrata in na hitro preletela zbrane v učilnici. Sami spolzgadovci in profeor, ki je sovražno meril vse, kar ni bilo on. Pokimala je in sedla v klop ob Avis in Luciusu. Iz torbe je vzela pergament, učbenik, črnilnik in pero, vse skupaj pa je postavila na mizo. Dodala je še palico, nato pa se ozrla k profesorju. Igledal je nekako... čudno. Sovražen do vsega, kar je videl. Skomignila je z rameni in se obrnila k Avis in Malfoyu. Spregoovorila je z malce tišjim glasom, da je profesor ni slišal. ''Je profesor vedno tako..?'' ni vedela, kako bi ga opisala, zato je le pomignila nanj. vprašujoče je pogledala ob Spolzgadovca in začela kracati po pergamentu.

Tiho in neopazno je vstopila skozi vrata učilnice. Sami spolzgadovci... se je nasmehnila sama pri sebi. Pogled se ji je za trenutek ustavil na Malfoyju in Avis. Rahlo se je namrščila. Prisilila se je, da je pogledala drugam. Tara. Naveličano je zavzdihnila. Danes bo še veselo.
Kljub marsikaterem pomislekom se je hitro pomaknila proti Tarini klopi in se usedla zraven, brez kakršnega koli vprašanja, če lahko prisede. Resnično si ni želela ubadanja z Malfoyem, katerega je imela trenutno vrh glave. Pogled je upirala predse in za hip se poglobila v svoje misli.
S steklenim pogledom je zrla proti v tablo, ki je bila prazna...

Malfoy je dvignil pogled, ko je vstopila Tara. Ni mogel reči, da mu je ravno prijateljica, ampak pomagala mu vseeno je, zato je ravno sovražil ni. Spremljal jo je s pogledom, ko se je usedla v kot na drugi strani sove.
Za njo je vstopila Niccole, s katero se je dokaj dobro razumel. Tudi njo je spremljal s pogledom in poskušal ujeti njene zobe, vendar je imela usta vedno trdo zaprta.
Ko so se vrata že tretjič odprla je že skoraj zavi z očmi, potem pa s kotičkom očesa ujel svetle lase. Dvignil je pogled in zagledal Narcisso, ki je korakala proti Tarini klopi.
Končno ga je videla z Avis in upal je, da bo ljubusumna. Čeprav tega ne bi pokazala za nič na svetu.
"Če je vedno?" je posvetil pozornost Niccole. "Več ali manj. Kadar ga jaz vidim je vedno tak."

Caley je vstopila v učilnico malo preden je zvonilo, zato se je podvizala proti sedežu. Na njeno neverjetno "veselje" je bila prosta samo še miza pred Malfoyem in Avis. Že tako je imela glede Obrambe mešane občutke, sedaj pa še to. Avis se je bila že zanimiva in bistra čarovnica od katere bi se z veseljem kaj naučila, ampak Malfoy... Ta praznoglavi blondinec si po njenem mnenju še čevljev ni znal sam zavezati.
Brez, da bi se ji na obrazu videlo kako odveč ji je tisti sedež je odložila torbo in se razkomotila kolikor se je to sploh dalo. S pogledom je motrila mladega profesorja. V kakšnih zatemnjenih in opitih okoliščinah bi bil morda še celo privlačen, trenutno pa se ji je zdel napet in zelo na robu z živci. Stegnila je noge kolikor so ji to dopuščali stoli pred njo, prekrižala roke in čakala, da bo profesor pokazal kaj življenja.

Jane je smuknila v razred tik za Caley. V razredu so bili poleg njiju le Spolzgadovci. 'Joj', si je mislila. ' Pa še to.' Ker je bil profesor že v razredu, zazvonil pa je tudi zvonec. Stopila je proti klopi, kjer je že sedela Caley. "Živjo, a lahko prisedem?" Ne da bi čakal odgovor je sedla zraven in iz torbe povlekla potrebščine. Pogledala je proti profesorju in čakala, da začne z uro.

Ob prihodu učencev, se mu je obraz pomračil. Ni jih pozdravil, niso bili vredni.
Tiho je čakal, da se jih je nekaj nabralo, nato pa stopil pred tablo. Na hitro jih je premeril in preštel,večina spolzgadcev, zanimivo, resnično zanimivo…čista kri.. nad tem bi se mogla mati zamisliti, preden se je spustila v razmerje z mojim…s tistim izmečkom.
Pogled mu je ušel na omaro poleg, ki je bila polna steklenih posod v katerih so plavale mrtve kače. Različne si, a hkrati tako podobne, moje zaveznice, večne boste.
Glasovi iz kopi so v valovanju prišli do njega. Naglo se je obrnil in se približal dvojici.
Zaničevalno ju je premeril in z globokim glasom ogovoril, »Sodeč po tvojih pisanih očeh si Avis«. Ošvrknil je zeleni grb na njenem plašču, se sploh zaveda v katerem domu je, morala bi biti vsem za vzor, njegov pogled je potoval dalje do njenega soseda, »grobe poteze obraza, tipična barva las…kdo drug kot Malfoy…skušam razumeti vašo otroško stran, a je nikakor ne morem dojeti. Rahlo zabito se mi zdi, da preprostega pravila kot je, ko je učitelj v razredu se ne klepeta, ne moreta upoštevati. Človek bi pomislil, da sta iz Pihpuffa«.
Zopet se je napotil proti tabli pri tem pa ogovoril celotni razred, »Pozdravljali se ne bomo, veste kdo sem jaz in na žalost jaz vem kdo ste vi, zatorej lahko začnemo z uvodom današnje ure…danes bomo govorili o bitjih v katere so mnogi že prenehali verjeti…vampirji…srce mi ne pusti, da vas takoj povprašam kaj pravzaprav že veste o njih, verjetno bi začeli klobasati o raznih neumnostih, katere so vam vaše predrage mati govorile v zgodbah pred spanjem, samo da so vas lažje uspavale… Ne, vampir ni občutljiv na sonce in ne, vampirja ne prežene oblika križa…vampir je navzven lahko čisto nam podoben, mogoče celo kateri sedi poleg vas, pa se tega sploh ne zavedate«. Zazrl se je v Parkinsonovo in nadaljeval z razlago, »Torej, kateri od vas mi lahko pove kaj o pravih vampirjih, kateri od vas mi lahko pove, kako se jih obraniti in kateri od vas ga je že srečal, pa za to seveda ve«.
Počakal je na odgovore, za katere je bil skoraj prepričan, da bodo napačna.

Ravno je že hotela nekaj reči Luciusu, ko je profesor začel z uro. Uvodna nesramnost, nato pa res začetek.
Pripravila je nov pergament, počečkanega pa vtaknila v torbo. Odprla je stekleničko z črnilom in pero pomočila vanj, ko je profesor izrekel vprašanje. Pero je pustila v črnilniku, dvignila pogled in se zazrla v profesorjeve hladne oči. Iz njih je sevala nekakšna nora svetloba.... Pogled je še naprej upirala vanj, ko je navrgel še nekaj o vampirjih, nato pa očakala, če bo kdo kaj rekel. sama ni nameravala biti prva, nad katero se bo profesor znesel.

Caley je pokimala Jane, potem pa s pogledom spremljala profesorja. Zelo se je morala potruditi, da se ni zasmejala, ko je okaral Avis in Malfoya. Prav privoščila jima je. Že je hotela dvigniti roko in povedati kaj se ji sanja o vampirjih pa se je premislila. Še vedno ni pozabila tistega pri napojih.
Vseeno se je odločila, da bo poskusila. Dvignila je roko in z odločnim glasom povedala nekaj kar je bilo gotovo res. "Vampirji potrebujejo kri za preživetje. Njihove žrtve se same od sebe ne morejo spremeniti v vampirje. To lahko storijo samo vampirji, kadar se jim nekdo zdi tega vreden." je povedala. Začudila se je ob profesorjevi opazki o mamah, ki zvečer berejo zgodbe o vampirjih. Njej mama ni nikoli brala pravljic pred spanjem. Oči je uprla v profesorja in čakala, da ji pove, da se moti, med uro pa sam ponovi njene besede, ki jih bo sedaj označil za napačne. To se sicer ni pogosto dogajalo, ampak Neelstin se ji je zdel tega čisto zmožen.

Jane se ji je hvaležno nasmehnila. Ob profesorjevem uvodu je debelo pogoltnila. Zdel se ji je čisto drugačen, kot prvo uro. In začela se ga je bati. Že to, da je bila najmlajša v razredu, se ji je zdelo zadosti grozljivo. Začela je razmišljati o pravilih preživetja, ki se jih je tekom let naučila. 'Samo kimaj, na oglašaj se, strinjaj se za profesorjem ob vsaki stvari, ki jo reče...', ji je odmevalo po glavi. Pripravila si je pergament, pero in črnilnik ter pogledala nekam v profesorjevo smer. Ko je zaslišala o čem bodo govorili, je sama pri sebi zastokala. ' Samo še tole je manjkalo.'

Avis je požrla očitno profesorjevo grajo ter začela vneto zapisovati njegove besede. Danes je bil očitno še posebno slabe volje in pod nobenim pogojem ni želea past pri njem v nemilost. Samo enkrat vmes se ni mogla zadržati. na plano je potegnila listek ter hga začarala nekaj nakracala in se ga dotaknila s konico palice. Listek je bil namenjen Nicolette in je bil začaran, da ga je lahko brala samo ona. Na njem je pisala
"A si njega apremenila v vampirja ali kaj, da je tak??!" Ni mislila resno. nanašalo se je predvsem na profesorjevo nejevoljo.
Listek je vrla na nicolletino muzo, nato pa je naprej pridno zapisovala in seldila pouku.

Niccole je med zapisovanjem zmotil listek, ki ga je hitro prekrila z dlanjo. Skrivaj ga je odprla in se nasmehnila ob njegovi vsebini. Hitro je nakracala: 'Jaz? Saj veš, da tega nebi nikoli storila... Ljudje se mi smilijo..'' zraven pa je narisala še jokajočega smeškota, začaranega, da se premika. Poslala ga je nazaj Avis in hitro zapisovala dalje. Prisluhnila je še Drznvraankini razlagi. 'no, glede tega ima prav. čeprav je še velikoveč..' si je mislila, vendar je ostala tiho. Sama je vampirje jemala že v prvem letniku, sedaj pa je bila v 6. narahlo je zmajala z glavo in se zazrla v profesorja.

Avis se je nasmehnila ob prejetem sporočilu. s še enim zamahom palice je listek spremenila v prah, kiga je stresla pod mizo. Poškilila je k Malfoyu, če kaj dela.
Nato je na rob pergamentnega lista narisala sončka in malfoyu poslala navihan pogled.
"hm, je tvoja prijatljica ljubosumna..." pri tem je še zlasti poudarila besedo priajteljica. Nato se je brezbrižno zazrla v profesorja in andaljevala s pisanjem.

Malfoy se je namrščil ob učiteljevem slabovoljnem izlivu. Pa kaj je imel on proti svetu? Očitno je bil alergičen na normalneže. Pa kaj, če je imela Avis različni očesi in če se je Lucius pogovarjal z nekom, ko se ura ni niti začela. Vsaj ne zares..
Pogledoval je proti omari, v kateri je bilo sigurno veliko stvari, večinoma takih, ki so bile povezane s temno magijo. Vsah Lucius je domneval tako.
Ko je končno nehal razmišljati, kaj vse bi lahko našel notri, je poškilil k Narcissi. Ta ni z ničemer nakazala, da je Luciusa sploh opazila in to ga je zelo motilo.
Pogled je spustil proti klopi in s kotičkom očesa opazil Avisinega sončka.
Namrščil se je ob omembi prijateljice in na svoj pergament je čisto ne drobno napisal: 'Upam. Čeprav bi rad, da je kaj več kot prijateljica!'
Nikoli ni pre nikomur skrival, da mu je bila muhasta svetlolaska všeč, saj si je zadal jasen cilj - poročil se bo z njo, pa naj ga stane česarkoli.
In kar je Lucius hotel, to je tudi dobil.

Z jeznim pogledom je ošinil pihpuffovca, mimo katerega je šel ko je korakal v učilnico obrambe. Zadnje čase je precej redko in tokrat se mu je zdelo, da tokrat ne bo ušel brez kazni.
Močno je potrkal na velika vrata in vstopil v razred. Profesor Neelstin je ravnokar začel razlagati o vampirjih, kar je bilo slabše zanj, ker ga zmotil med razlago in če je kaj poznal profesorja, to ni bilo dobro. Na hitro je ošinil razred in zelena je prevladovala med klopmi, kar je bilo dobro, opazil pa je tudi nekaj izjem.
"Se opravičujem za zamudo profesor," mu je namenil nekaj kratek stavek, nato pa se odpravil v klop, takoj za Luciusom. Na plan je privlekel zvezek in knjigo in čakal...

Remus je videl kako je Snape izginil skozi vrata in malo je pospešil korak. O Neelstino še vedno ni imel izoblikovanega mnenja. Njegove ure so bile izvrstne in veliko si se naučil a deloval je tako hladno in Remus je čutil da je na njem nekaj slabega.
"Se opravičujem za zamudo" je rekel in se zazrl v profesorja "Bil sem .... zadržan. Zdravstvene težave." Njegov izgovor je bil že večkrat uporabljen in do sedaj je še vedno uspel a v trenutku ko je izrekel opravičilo je vedel da pro Neelstinu ne bo tako lahko. Odšel je do ene izmed redkih klopi, kjer je še bil prostor. Bila je nekje na sredini učilnice a najslabše je bilo to da so bili okoli njega sami Spolzgadovci. Sedaj bom moral pa še te prenašati

Ošvrknil je Caley, ki je do sedaj še opazil ni.
Bolj sebi, kot ostalim je začel govoriti, »Kri…nekdo, ki je vreden... da, da, o tem bi se dalo debatirati«.
Še enkrat je preveril svoj plašč, za kakršno koli sledjo, nato pa mirno nadaljeval, tokrat glasneje, » Vampirji so in vedno bojo, so ne mrtvi in ne živi, lahko bi rekli, da so nekaj vmes. No vsaj tisti pravi vampirji. Večina organov v njih ne deluje več, zaradi tega se morajo prehranjevati s krvjo. Vsaj večina,...nekateri pa pač radi mučijo svoje žrtve. Sveža kri jim da moči, ki jih ne bi imeli, če bi predolgo ostali brez nje. Če je res nuja, se lahko prehranjujejo tudi s krvjo kakšne živali. Temu bi lahko rekli zasvojenost s krvjo. V primeru, da ne dobijo dovolj krvi se začne njihova koža razkrojevati, verjemite mi to ne izgleda preveč lepo. Torej zakaj vam razlagam to….ker je vampir brez krvi bolj ranljiv kot sicer in to je naša predn…«. Zmotil ga je prihod zamudnika.
Jezno se je obrnil proti njemu in ga hotel že nahruliti, ko je zagledal Severusa.
Poteze so se mu malce omehčale, ko je zaslišal opravičilo, »Zamujanje ti ni v navado Severus, vsaj pri mojih učnih urah ne, za kazen spiši seminarsko o vampirjih in bolje zate, da je izvirna. Torej nadaljujmo s poukom…Ubijete ga lahko edino le tako…«. Zopet ga je zmotil učenec, tokrat iz doma, katerega je preziral najbolj. Hotel mu je odšteti nekaj točk za malomarnost, kljub njegovim zdravstvenim težavam.Koga pa briga, da ima težave in prav res patetično, da temu reče zdravstvene težave. Pojma nima,da bi lahko sposobnosti ki jih ima štel sebi v prid. Če le ne bi bil tako prekleto zabit, bi bilo še kaj iz njega.
»Zmotil si me, za to ni nikakršnega opravičila«, skozi misli mu je šinilo nešteto kazni katere bi mu lahko naložil, a ni smel, ne še, »Po pouku, se prikaži v mojem kabinetu….tako… upam, da nas sedaj ne bo nihče več zmotil, vrnimo se k vampirjem…ubijete jih torej lahko samo na en način in sicer da mu leseni kol zarijete v ledeno srce. Upočasnimo pa…no zato ste tukaj danes, celo današnjo uro bomo posvetili temu kako upočasniti vampirja oziroma mu preprečiti, da vas napade, čeprav bi bilo za mnoge bolje, da bi jih…«, utihnil je in se obrnil k tabli, nato pa začel s kredo pisati po njej. »Navodila za napoj pod imenom Tweam. Napoj kateri zmrzne vso kri, katero je vampir pred kratkim zaužil in ga s tem seveda oslabil. Napoj bi moral vampir nekako pogoltniti, pa če bi bil umešan v hrano ali v napitek, je vseeno. V primeru, da vam to ne uspe, obstajajo različni uroki, katere bomo na koncu ure, če nam ostane časa, povadili. Uroki, katere so vas naučili že v prejšnjih razredih in bi jih vsi morali do sedaj že obvladati, a ker spada pod učno snov mi morate dokazati, da je temu res«.
Usedel se je za svojo mizo in se zopet zastrmel v mrtve kače.
Čakal je na konec ure, tako močno je potreboval nekaj minut na samem. Mora si urediti misli in mora nadaljevati s svojim načrtom.

Caley je presenečeno poiskala svoje pero, ko je profesor kar naenkrat začel razlagati. Odkrito rečeno je bila prepričana, da se bo celo uro redkobesedno prestavljal sem in tja po učilnici. Hitro si je začela zapisovati snov in ga komaj dohajala. Prihod Robausa in Remusa ji je prišel zelo prav, da je lahko vse zapisala. Nepoštena kazen jo je hudo zmotila. Čeprav se je lahko tudi motila in jo bo Remus po pogovoru odnesel brez kazni. Molče si je dalje zapisovala snov, dokler ni njen značaj premagal razuma. Krivic nikoli ni mogla zgolj opazovati. "Gospod profesor?" je nenadoma dvignila roko. "Zakaj pa ste dali neenake kazni? Oba sta zamudila, torej bi bilo edino pravično, da dobita enako kazen, ne pa da delate razlike med domovi." je uporniško dejala. V hipu, ko je profesor dvignil glavo, ji je bilo jasno, da je šla predaleč. "No, samo moje mnenje pač..." je mrmraje dodala, čeprav je bilo prepozno.

Remus je prikimal profesorju in se hitro vsedel. Ni bil preveč zadovoljen s tem da ga je profesor "povabil" v svoj kabinet. Zagotovu ne bosta pila čaja in se pogovarjala o vremenu in v Rmeusa se je naselil salb občutek. Nato pa je Caley pregnala vse njegove občutke. "Caley nehaj saj ni vredno ..." je začel a se zavedal da je bilo prepozno. Tega Neelstin zagotovo nebo kar tako požrl. Verjetno pa le ne bo sam v njegovem kabinetu je pomsilil.
Ošvrknil je profesorja s pogledom zdelo se mu je da ni popolnoma pri uri. Očitno so ga dajale skrbi in zaradi tega je bil še bolj storg in zloben kot ponavadi.

Lucius je gledal zamišljeno v tablo in se zdrznil, ko je vstopil v razred Snape. Dvignil je obrv in začudeno pogledal prijatelja, ki ponavadi ni zamujal.
Potem se je zagledal v profesorja, ki je nekaj kracal na tablo, vendat ni poslušal, kar je govoril. Upal je samo, da ga ne bo vprašal, kar je ravnokar povedal.
Ravno se je odločil, da bo sledil razlagi, ko je vstopil še Remus.
'Rdečko,' je zaničljivo pomislil in se namrdnil. Dobro se je spomnil dvoboja med Lupinom in Severusom, ki se je odvil Spolzgadovcu v prid. 'Kaj pa drugega!'
Toda Gryfondomčev prihod ga je spet zmedel. Pozabil je na svojo odločitev, da bo sledil razlagi, zato je spet razmišljal o vsem drugem, samo o snovi ne. Pa če bo nujno, bo vprašal Niccole. Mogoče mu pa lahko pomaga.
'Upam, da ima poleg daljših podočnikov tudi kake druge sposobnosti,' je pomislil in se zadrževal, da ni zazehal.