Prepovedani gozd

[lepo bi blo, če ne bi, ker je že dost, ampak lahko pa, če vam je tok do tega.. dumby.. če bi mislla 1oo metrou, bi tko napisala.. ampak men je prou ]

Victoria je presenečeno pogledala ravnatelja in rekla: "Enako vprašanje gre vam."
Z roko si je zakrila oči, saj ji je svetloba palice zameglila vid. Nekaj časa je potrebovala, da je dojela, kaj se dogaja okli nje. Vedela je, da je preveč hrupa tu in zato oseba, ki jo je videla prihajati v mislih, ne bo prišla, ko bo zagledala, da je nekdo že v gozdu.
Delala se je, da si čisti plašč nato pa pogledala ravnatelja: "Pravzaprav sem lahko tukaj, kolikor vem, ampak, če vas že zanima.."
V mislih je videla prihajati Niccolette in Snapea, zato ju je bila pripravljena uporabiti kot izgovor. Čeprav bi ju verjetno kaznovala, če bi ju sama zalotila sredi noči tu.
"Čakam dva učenca!" je izstrelila. "Učenca, ki mi ne verjameta, da res lahko vidim v prihodnost. Ker pa je v vsakem človeku nekaj otroka, jima hočem dokazati, da mi je prihodnost znana. Napovedala sem jima, kaj se bo tu zgodilo in ko prideta, bosta videla, da sem imela prav in da ne lažem."

[torej mi morta pomagat in tko ne bosta kaznovana.. izrabljam informacije.. ]

Hodila sta mimo po potki mimo jezera in naposled mimo Vrbe mesarice.
"To je verjetno najbolj znano drevo v okolici Bradavičarke, imenovano Vrba mesarica. Priporočam ti, da se je izogibaš, če nočeš po hitrem postopku pristati v ambulanti," ji je odgvoril na vprašanje in jo opozoril. Hodila sta naprej, Prepovedani gozd je bil že blizu in začutil je kako mu srčni utrip narašča. Poleg tega, da sreča kakšenga profesorja, je bil gozd polen nevarnih bitij, s katerimi ni mogel opraviti vsak. O novi dijakinji ni vedel kaj veliko, toda ni imel ne volje ne časa, da bi poskrbel še zanjo.
Bilo je očitno, da želi globje v gozd, da je radovedna, a radovednost ubija...
Pospešil je korak, saj se je že precej oddaljila od njega. Lune ni bilo, pa tudi, če bi bila, ne bi kaj veliko pomagala. Krošnje so bile pregoste, da bi skozi njih kaj prišlo.
"Lumos" je izrekel urok. Pot je bila razsvetljena tako, da nista bila v dvomu, kje hodita. Tedaj je v daljavi zagleda še eno luč.
Sranje. Upam, da so kakšni dijaki, saj se za njih da poskrbeti, medtem ko bo s profesorji malo težje...
Ko se je približeval je videl, da je druščina precej pisana. Učiteljica vedeževanja, bedak Remus, ki se je ves čas družil s ostalimi tremi tepci in še ravnatelj. Ko je videl slednjega, se je spomnil, kaj mu je povedala Victoria.
Mu je mogoče povedala tisto, kar je meni, da bom ubil ravnatelja?.
Ker je bil blizu, je ujel delček pogovara, a dovolj, da je lahko skoval načrt.
"Em, nevrjetno profesorica, resnično ste naju najdli. Nikoli več ne bom dvomil o vaših sposobnostih," je lagal...

Plašč nevidnosti je pospravil saj je vedel da profesorica ve da je prisoten. Z zanimanjem je spremljal pogovor med profesorico in ravnateljem in čakal na njen izgovor. Nato pa sta se jim pridružili še dve postavi. Severus Snape in še ena spolzgadovka. Remus je grdo pogledal Snape saj ga ni maral. zanimal se je za mračne sile in na sploh ni bil ravno družaben. Poleg tega pa sta se nanj večkrat spravila tudi Sirius in James in čeprav sam ni sodeloval pri tem sta bila z Severusum vse prej kot prijatelja. Palico je nameril prav v Snepa da ga je luč osvetlila in se je odmaknil za korak. "Lahko bi si mislil kdo bo ponoči hodil po prepovedanem gozdu" si je zamrmral Remus in ni vedel če so ga ostali slišali.
"Kako si Snivellus?" je rekel Remus, tako da ga je slišal samo Snape saj je vedel da bo Snape to zelo razjezilo. Ni vedel zakaj ampak v tem trenutku je bil Snape najmanj zažellen obraz ki ga je hotel pred sabo. Slišal je da išče priložnost da s spopade z vsakim ravbarjem posebej in Remus je čakal na pravo položnost. Ni hotel da se umešavata Sirius ali James saj je hotel z njim poravanti sam saj bosta le tako lahko zakopala bojno sikiro. "Govoriti bom moral s tabo. menda me iščeš?" mu je rekel zopet tako da ga je lahko slišal samo Snape.

Njegov pogled je bil večino časa prikovan na Remusu. Sovražil je ravbarje, še najbolj pa Potterja in Blacka, toda tudi Remus in Mally nista ravno izostajala.
Gryfondomec mu je namenil grd pogled in Snape mu ni ostajal dolžan. Tedaj je omenil vzdevek, ki ga je med mnogimi najbolj sovražil, saj so si ga zmislili prav ravbraji. Njegov obraz je dobil barvo skisanega mleka, torej je postal še bolj bled kot običajno.
Snivellus! Prekleti ravbarji, a prišli bodo na svoj račun, ko bom poračunal z vsakim posebaj...
Ko je omenil, da ga išče, mu je postalo jasno, da je prišla do njega govorica o tem, da se želi dvoboj z ravbarji. Bil je vesel in hotel mu je odgovriti, ko ga je prekinila profesorica vedeževanja.
Da drugič bom poračunal z njim in to na svoj način...
"Našel te bom in pogovorila se bova," mu je še rekel, preden se je odpravil naprej.

"Čakal te bom" je mirno rekel Remus. Želel si je poravnati račune z Snapeom in zaključiti to poglavje. Nato mu je skozi misli prišlo sporočilo Spolzgadovke. "Veliko se imaš še za naučiti." ji je tiho zašepetal Remus a Snape in Niccolette sta že počasi izginila v temi. "Nox" je zašepetal in njegova palica je ugasnila. Čakal je da se bosta poslovila še ravnatelj in profesorica in bosta Remus in porfesor Dumbledore nadaljevala svoje iskanje. Slab občutek pa ga še vedno ni zapustil. Čutil je da se bo danes v gozdu nekaj zgodilo. Bil je prepričan da imajo trije nočni obiskovalci nek načrt a ni vedel kaj. Bil je prepričan da tudi ravnatelj nekaj sumi. Odločil se je da ne bo drezal v to stvar, saj so nekatere stvrai pač pravelike za njega. A moral je obvestiti ostale ravbarje da bodo budno opazovali Snepa in Spolzgadovko. Čakal je da se bodo profesorica Victoria in Spolzgadovca spravili iz jase nato pa se je Remus odločil da se bo spet pokril z plaščem nevidnosti.

Caley se je za las izognila trčenju v skupnico. "Ravno danes je tukaj polno prometa." je pomislila, ko se je ritensko plazila skozi sence. Hotela je imeti vse na očeh dokler se ne oddalji dovolj. A en izmed učencev je izginil. Plašč nevidnosti ima! vraga, tudi njej bi prišel prav. A namesto tega se bo morala zanesti na svojo zmožnost prikrivanja.
Ko se ji je zdelo, da se je dovolj oddaljila, se je obrnila in se zravnala. S hitrimi in še kako tihimi koraki je nadaljevala svojo pot proti jasi. Čisto majhni jasi, ki jo je našla v 4. letniku. Čeprav majhna, je bila to edina jasa v Prepovedanem gozdu, ki so jo dosegli lunini žarki. Kmalu je dosegla cilj. Jasa je bila obsijana z mesečino in Caley si je kapuco potegnil še nižje na obraz.
Ker ni hotela tvegati, da jo vseeno kdo opazi, si ni mogla pomagati s palico. Spravila se je na kolena, obraz pa približala travi. Dolgo je križem kražem iskala po tleh. Če bi jo kdo videl, bi počil od smeha. A ni ji bilo mar. Morala jo je najti. In res. Kmalu so se njeni tanki prsti oklenili drobne rastline. Našla je Ognjeno zel. "Tako pompozno ime, pa tako majhna si." se je tiho nasmehnila. S prsti je segla kolikor globoko proti zemlji je mogla in odščipnila nežno rumeno rastlino. "Imam te."

Vic je pogledala Niccole, ki se je očitno odločila sodelovati. Severus je to počel že prej, zato je ni več skrbelo.
Pogledala je ravnatelja in rekla: "Torej, če lahko gremo.." je rekla in ga pogledala. Ne da bi počakala na odgovor je potegnila Niccole za sabo in pogledala Severusa, ki ji je sledil.
"Torej.. Hvala," je nerada izustila in pogledala Niccole.
"Nikoli si ne bi mislila, da mi boš ravno ti pomagal," se je obrnila proti Severusu. O njem je od noči v kabinetu vedela skoraj vse.
"Ti pa tudi nisi preveč za njim. In mislim, da mi moraš povedati, kako si prestrega moje sporočilo," je nezadovoljno rekla. Ni želela, da bi kdo vedel, kaj se pogovarja z drugimi, ampak na svetu ni bila edina Vedeževalka.

[heii.. miselna sporočila nimajo frekvenc, ampak dobr.. recmo da upoštevam to..]

"Pojdiva Remus, ta družba nama ne bo dobro dela glede na nalogo, katero imava za opraviti, še težje bova našla samoroge in druga gozdna bitja."
Ravnatelj se je zasukal in si znova ojačal luč na svoji palici, ter odkorakal globlje v gozd, kjer je bila tema še večja in kjer so drevesa rasla še bolj skupaj.
Remus je ravnatelju sledil za petami in prav hitro ju je spet obdala zamolkla tišina, slišali so se le občasni nočni glasovi petja ptic, posebej sov in pa kdaj je zašumelo drevje od vetra visoko gor v krošnjah dreves.
"Če bo nama sreča mila imava do jas še samo dobre pol ure hoda in morala bova res paziti, da nama nihče ne bo sledil, kajti potem bo nama veliko težje."
Albus se je oziral naokoli in hodil ter hodil po gozdu naprej, plašč pa je plapolal za njim.

[[jah, js sm nekje prebrala, da se ta miselna sporočila 'oddajajo' na eni ferkvenci... zastopjo pa jih lohk vsi, k to ferkvenco slišjo...]

''No, končno... Sem že mislila, da bosta pognala korenine.'' zmajala je z glavo in pomignila na ravnatelja in Remusa, ki sta se oddaljevala. ''Če imam od tega korist, mi laganje čisto gre. Pa tudi drugače.'' Premerila je profesorico in pokimala. ''Mislim, da bi morali vedeti... Seveda, če imate Dar, kot pravite.'' profesorici je radodarno poslala zvit pogled ''Niccolette Parkinson, 6. letnik. Dom pa najbrž že veste.'' ozrla se je po gozdu, ki je bil ovit v temo. Z nebesednim urokom je konica njene palice zažarela močneje kot prej, tako, da je bil sedaj okrog njih bolj svetlo. Sama sicer ni potrebovala luči, pa vendar; Severus in profesorica nista videla v temi.

[ok, sam men to deluje k radijo [x walky talky ]

Victoria je ostala hladna ob Niccolinem predrznem odgovoru.
'Tudi sama sem bila taka,' je pomislila. Pravzaprav je bila v večini Niccole precej podobna Vic v mladih letih.
"Vem kdo si," je nejevoljno zasikala in jo premerila od glave do pet.
"In ne osvetljuj mi poti, ker si jo znam sama. Tudi če si to naredila samo zato, da ne ugotovim kaj si," je zasikala in se obrnila na petah. Odšla je globlje v gozd in se potem spet obrnila proti njima.
"Lahko gresta po svoje," je rekla. "Kazni se bosta izognila, s tabo pa bom potrobneje govorila po naslednji uri Vedeževanja." Grozeče je pogledala Niccole.
"In povej Snapiju, kaj zmorem. Ti to veš. Če pa še vedno ne verjameš, ti lahko natanko opišem tisto noč, ko je tvoj oče hodil po gozdu," je rekla in se obrnila na petah.
Za sekundo je še postala in prsluškovala šumom, potem pa izginila še globlje v gozd.

Remus je počasi sledil ravnatleju a ni več razmmišljal o njuni nalogi. kKaj delajo spolzgadovci v gozdu? Dvomim da res ugotavljajo profesoričin dar. To bo treba raziskati. take in podobne misli so mu rojile po glavi in vsako vprašanje je postavilo še več novih.Ker ni gledal kje hodi bi skoral padel ko je zadel ob korenino ki je križala pot. Da ni sam ga je opomnil ravnateljev glas in ko je povedal da je do jase še samo pol ure se je Remus spet spomnil na nalogo. Odločil se je da bo o Spolzgadovcih razmišljal kasneje. Sedaj se mora skoncentrirati na nalogo pred sabo. "Kaj pa bova sploh naredila ko srečava samoroge gospod profesor" je vprašal in tako spregovoril z ravnateljem prvič po dolgem času. Vedel je da morata pot nadaljevati v tešini a to vprašanje ga je moril že od vsega začetka in zato je moral vprašati "Kako se bova sploh pogovorila z njimi?"

"Ko srečava samoroge Remus?" je mirno vprašal Albus. "Najprej jih morava sploh srečati in zagotavljam ti, da že to sploh ne bo lahko. Samorogi so bili od nekdaj zelo plašna in skrivnostna bitja, ki so se izogibali srečanj z ostalimi gozdnimi bitji, kaj še z ljudmi.
Majhne deklice res cenijo in spoštujejo, morda tudi kakšne, katere poznajo in mene vsaj delno poznajo, kar me pomirja.
Toda tebe ne poznajo in ti si daleč od majhne deklice, zato boš ti medtem počakal dovolj stran, da te ne bodo začutili, kajti pred obema se sigurno ne bodo prikazali. Poleg tega se bo tudi težko z njimi pogovoriti, čeprav sem temeljito premislil o čem bo potekal pogovor in upam, da večjih zapletov ne bo."
Albus se je ustavil ter se obrnil k Remusu in ga pozorno premeril skozi svoja očala, ter nato mirno dejal "Zato bi te prosil, če se v tem času ne bi premikal in taval sam po gozdu in nikakor ne smeš čarati.
A pustiva zdaj to. Jase še niso dovolj blizu."
Ravnatelj se je nato znova zasukal naprej in zakorakal s palico znova naprej po gozdni ozki potki in zazdelo se je, da se občasno vidijo na nebu zvezde, kar pomeni, da se počasi jase bližajo.

Remus je prikimal ravnatelju. Vedel je da samorogom gotovo nebi bil preveč všeč saj nikakor ni bil dekle. Palico je pospravil in čeprav še nista bila dovolj blizu jase je začel še previdneje hoditi tako da od njega ni bilo nobenega glasu. Hodila sta med drevesi ki so se začela počasi redčiti. Remus je lahko videl posamezne zvezde ki so se občasno prikazale med krošnjami. Remus je postajal vedno bolj razburjen saj sta se počasi a vztrajno bližala jasn do katere sta bila namenjena. Remusu se je že zdelo da lahko jaso vidi med drevesi in zato je upočasnil korak. Ko se je profesor Dumbledore za trenutek ustavil je vedel da je prišel čas ko mora ostati tiho in ne sme privlačiti pozornosti. Še vedno skrit pod plaščem nevidnosti je tiho stal na robu jase skrit med drevesi med tem ko je opazoval svojega ravnatelja, ki se je počasi odpravil na samotno jaso.

Hodila sta stran od spolzgadcev globje in iskala jaso. Pot ni bila več dolgo in kmalu sta se znašla ne daleč od kraja, kjer naj bi najdla samoroge. Remus se je ustavil in skril pod svoj plašč, saj ga samorogi niso poznali, pravtako pa ni bil devica, kar bi pomenilo, da bi zbežali, če bi ga videli. Dumbledor je šel naprej proti jasi in se zanašal na to, da ga bitja poznajo.
Jaso je bila obsijana s svetlobo zvezd in lune. Bilo je nekakšno čarobno ozračje, ki so ga mogoče ustvarjala bitja, ki so tukaj preživele ogromno časa.
Albus je stopil na prag jase in nekje na sredini je bil le en samorog. Kakšne barve je bila njegova dlaka ni mogel določiti. Ali srebrna ali pa bela in je ujela lunino svetlobo vase. Ponosno je stal in kazal svoj prelep, a nevaren rog. Nemirno je prestopal, kakor da bi vedel da ga nekdo opazuje. Sedaj je bilo odvisno, kako bo ravnatelj prestopil, da ga ne bo preplašil in zapravil priložnost.

Ko je Albus zagledal na jasi prelepega samoroga se je pri priči ustavil,ter se sam sebi nasmehnil, saj je bilo zdaj vsaj majhno upanje, da bosta z Remusom dosegla to, zakaj sta šla ravno na to nalogo.
Na rahlo se je priklonil samorogu, ter z mirnim in tihim glasom spregovoril "Pozdravljen modri samorog. Sem Albus Dumbledore, ravnatelj čarovniške akademije in k vam prihajam po vprašanje, ki me mori že dolgo časa.
Upam, da mi boš prisluhnil, kajti moje vprašanje je pomembno tako za nas čarovnike, kakor pa tudi za gozdna bitja v gozdu, še posebej vas samoroge."
Dumbledore ni hotel pohiteti z vprašanjem, saj je vedel, da bi to samoroga še prej zmedlo, zato se je raje še enkrat na lahno priklonil in tiho počakal na odgovor te plemenite živali, kajti le z mirnostjo in potrpežljivostjo bo pri njih kaj dosegel, to je že imel izkušnje.

Samorog je ugledal starca, ko ga je mesečina obsijala. Njegova prva misel je bila beg, a nekaj mu je govorilo da naj ostane. V starcu ni čutil zlobnih namenov, a že tako krhko zaupanje do človeške rase je izgubil odkar so se po gozdu potikale čudne pojave, ki so ogrožale njihovo raso.
Bil je pripravljen, da se požene v tek, če bo slučajno kaj narobe. Starec se je poklonil in spregovoril in ga pozorno poslušal. Gledal je v njegove modre oči in ga preučeval ali naj mu zaupa ali pa ne.
Ko je Albus končal, je nastala mučna tišina, saj samorog ni spregovoril, ampak se je obotavljal.
"Pozdravljen čarovnik. Moje ime je Monocesor in že veliko časa je preteklo, kar sem nazadnje govoril s kom tvoje vrste, zaradi nevarnosti ki preži na nas in tudi na vas. In zato ti bom poskusil pomagati in najti odgovor na tvoja vprašanja," je rekel s globokim glasom.
Sedaj je Dumbledor imel priložnost da dobi odgovor na svoje vprašanje.


Remus se skrival za drevesom pokrit s plaščom nevidnosti, kakor mu je bilo naročeno s strani ravnatelja. Tedaj se mu je zazdelo, da nekaj sliši v gozdu. Naprezal se je, da bi videl kaj je vzrok zvoka, ko je zagledal par oči. Bil je velik, črn volk, ki ni videl Remusa, a vonj ga je vodil naravnost do gryfondomca. Lahko bi preprosto uporabil urok in upal, da samorog ne bo ničesar opazil ali pa poskusil spraviti volka stran od jase in ga potem onesposobiti. Odločitev je bila na Remusu, časa pa malo.

Remus je pod plaščem popolnoma otrdel od strahu. Le nekaj metrov vstran je slišal šum in preden je videl je začutil da se nekaj premika v bližini. Napenjal je oči da bi videl kaj se mu prebližuje. Bal se je uporabiti palico saj bi lahko prestrašil samoroga na jasi. Ravnatelj mu je naročil da se ne sme izdati in moral ga je ubogati. Nato pa je zagledal par oči. In čeprav je Remus vedel da ga volk ne more videti ga je njegov vonj gnal naravnost proti njemu. Črni volk se je grozeče prebliževal in kazal svoje ostre zobe. čeprav volk ni videl nevarnosti jo je pa čutil.
Remus je pod plaščem hitro potegnil palico in jo nameril v grozečjo volčjo postavo. Že ga je mislil prekleti, ko je za hip skozi drevesa opazil ravantelja in belega samoroga. ni mogel ugroziti njune odprave. Previdno se je začel odmikati, da nebi povzročil prevelikega šumenja ali kakšnega drugega zvoka. Vsakih nekaj metrov se je ustavil in se ozrl proti jasi če sta ga slučajno slišala ravnatelj ali samorog. Volk mu je vztrajno sledil a še vedno ni napadel saj svojega plena ni mogel videti.
Ko je Remus končno prišel dovolj daleč v gozd da se ga na jaso ni moglo več slišati je začel teči. Slišal je da se je tudi volk pognal v tek in Remus je samo še pospešil. Nenadoma se je vrgle za najbližje drevo, volk pa se je pognal mimo njega in se ostavil le kakšen meter vstran.
A Remus je že zamahnil z palico in rekel "Stupefy". Rdeč curek je hitel proti črnemu volku in za trenutek razsvetlil mračni gozd.

"Hvala modri Monocesor" je z mirnim glasom dejal ravnatelj ter ves čas gledal samoroga v oči.
"Kakor praviš je že veliko let preteklo, kar si se nazadnje srečal z ljudmi in tudi pri meni velja, da je preteklo že veliko let, kar sem se nazadnje srečal s samorogi, ampak zmeraj sem vas spoštoval in varoval pred mojimi učenci.
In res je, tako vas kot tudi nas so zadeli težki in zlobni časi in ravno zato prihajam k tebi po vprašanje, ki me že dolgo muči.
Pred mesecem dni je na naši šoli izginil eden profesor in še prej je v svojem kabinetu našel napoj samorogove krvi. Dobro vem tudi to, da kdor ta napoj dobi mora ubiti samoroga in kdor to popije postane preklet, čaka ga še polovično.
Na srečo profesor napoja ni spil, a je kmalu zatem izginil. Glede na to, kar sem ti povedal Monocesor, me zanima ali si v zadnjem času opazil, da vas kdo napada v gozdu in ali si videl kaj trupel od svojih prijateljev, kajti vem, da gozd ni več varen, to so mi povedali tudi kentavri, ko sem jih srečal."
Albus je vse to mirno povedal in pozorno je čakal na samorogov odgovor, kajti ta ga je pestil že dolgo časa in če ga bo dobil, bo njegovo prepričanje popolno - temni coprnik je znova med nami.