Prepovedani gozd

Samorog je pozorno poslušal ravnatelja. Verjel mu je, da že dolgo cajta ni videl nobenega njegove vrste, še posebaj v teh temačnih časih, ko so bili še bolj previdni in jih je bilo skorajda nemogoče najti. A Dumbledor je imel to srečo.
Obličje samorogove se je zmračilo, ko je Albus omenil napoj iz samorogove krvi. Še vedno se mu je prikazovala slika razmesarjenega brata. Ni si mogel predstavljati, kako je bil lahko nekdo tako krut. Pravtako si ni mogel predstavljati, kako je lahko nekdo tako obupan ali neusmiljen, da spije ali pa podtakne nekomu napoj, kajti hujšega življenja skorajda ni bilo možno.
"Že dolgo časa se po tem gozdu potika črna postava. Njeni nameni so vse prej kot dobri, zato se je vsa bitja v gozdu izogibajo, celo tista najzlobnejša. Tesno je povezano s tvojo šolo in bo zaznamovalo življenje vseh živih bitij. Njegovega vstanka ne moreš prepračiti, lahko se edino pripraviš nanj. To je vse kar ti lahko povem."
Na hitro se je zazrl v Dumbledorjeve modre oči, nato pa odvihral v temno noč in ga pustil samega.

Remus je tekel stran od ravnatelja, da ne bi slučajo ogrozil njune misije, volk pa se mu je vedno bolj približeval. Tekel je na vso moč in kmalu je bil dovolj daleč, da ga ne bil preplašil samoroga s urokom. Končno je bil dovolj daleč, da je lahko izrekel urok in ta je tudi zadel volka. Bitje ki ga je lovilo je sedaj ležalo ohromljeno, a znašel se je v novi zagati. Ker je v naglici tekel stran si ni zapomnil poti. Obkrožen s premnogimi drevesi, se je obračal naokoli, da bi našel pot do jase. Ni vedel ali je ravnatelj že končal pogovar s samorogom, zato je moral pohiteti nazaj preden ostane sam v gozdu polnem nevarnosti. Bi ga Dumbledor iskal ali pa pustil v Prepovedanem gozdu. Upal je da ne slednje...

S sklonjeno glavo je slepo stopala za profesorjem, preveč zatopljena v svoje misli, da bi bila pozorna kje sploh hodita. Nihče od njiju ni spregovoril besede in zdelo se je, kot da bi oba rada čimprej prišla do mogočnih zidov Bradavičarke, znotraj katerih si se počutil tako varno, se zavlekla vsak v svojo sobo in preživela preostanek noči v samoti.
Naenkrat ji je v glavo od neznano kje šinila naključna absurna misel, a ostala le toliko, da ji je na obraz narisala širok, iskren nasmeh, ter nato izginila preden bi si jo lahko vtisnila v spomin. Svet se je pred njenimi očmi začel spreminjati, slika se je meglila, a barve so postajale izrazitejše. Obstala je, prevzeta nad nenadnim odkritjem in se šele takrat zavedala ostrega, a prijetnega vonja dima, ki se je ovil okoli njiju. Globoko je vdihnila in nagnila glavo nazaj, da ji je kapuca zdrsnila na ramena in so se ji z listjem sfecljani lasje kot slap usuli po hrbtu, ter se poskušala spomniti, od kje ji je vonj znan. A zamotile so jo neštete smehljajoče se zvezde, za katere bi prisegla, da se premikajo po nočnem nebu.
Njena glava je bila težka.
Njene misli povsem nepovezane.
Zavedala se je vsake kaplje krvi, ki se ji je pretakala po telesu.
In naenkrat jo je prevzelo histerično veselje do življenja.
Odtrgala je pogled od zvezd in se pognala naprej, uživanju srečnega življenja naproti, ter treščila v Neelstina, na katerega je popolnoma pozabila. Zložila se je po tleh, kjer se je počutila precej bolj prizemljeno in se zato ni trudila z vstajanjem.
Občutek nenadne sreče, svobode in lahkotnosti je popolnoma zasenčil tisti majhen del nje, ki se je zavedal, da je nekaj narobe.
"Noro," je zamomljala "A je to kakšna posledica tiste....rože?"


[smehljajoči se Neelstin ki objema drevo? Weird! Full mi je hecn ker mam zdele dišečo palčko pržgano in ma tak močan vonj in pol dobivam čudne asiociacije ]

Topli občutek je ostal.
Zazdelo se mu je, kot, da se je vse okoli njega spremenilo. Čutil je drevesa poleg njega in dihal z njimi, slišal je rahli piš vetra, ki je nežno božal travo. Veselje mu je napolnilo srce.
Zagledal se je v Bellatrix, ki se mu je zdela malce drugačna.
Nikoli je še nisem videl takšne…prav zares simpatično dekle, »Ne, mislim da niso posledice tiste rože…«, neverjetno lepe oči ima, »…nikjer pod stranskimi učinki ni opisalo te občutke…«, vredne zaupanja, »…sicer bi, če bi bila za to res roža kriva, moralo tebe bolje prijeti kot mene, pa se mi zdi, da je nekako enako…«, zakaj njo nikoli nisem imel med izbranimi.
Zazdelo se mu je, kot, da je lebdel, vse okoli njega se je sicer malce vrtelo, a je imelo nekakšen globlji pomen, kot sicer. Nikoli zares ni opazoval prelepe rože, ki so krasile gozd, nikoli se ni počutil tako dobro.
Najprej se mu je na obraz narisal ogromni nasmešek, ki se je kaj hitro prelevil v hihitanje, to pa se je stopnjevalo v krohot.
Nikoli prav zares nikoli še nisem začutil teh občutkov? Res nikoli?…Najraje bi…objel cel svet in se prepustil njegovi ljubezni.
Hotel je, da Bellatrix začuti, to kar on čuti, hotel je, da ga razume, zato jo je z eno roko objel prek ramen z drugo pa pokazal na vse okoli njiju.
»Se zavedaš, da je vse to tukaj nastalo že pred vrsto leti, pa do sedaj nismo opazili lepote, ki jo oddaja. Res nenavadno…veš hehe ne vem kaj mi je, a se počutim tako preklemano dobro heheh…«




(ok kvaaa krneki, bo upejmo, da kej bolši v naslednem postu k ga bom spisala, drugač pa ti a si prepričana, da je bla tist samo dišeča palčka )

Ko se je zasmejal, se je zasmejala še ona. Iskren, a skorajda histeričen in popolnoma nekontroliran smeh.
'Kaj je sploh smešno?' jo je prešinilo in smejala se je še bolj. In vse se je smejalo skupaj z njo. Hihitalo in neobvladljivo krohotalo. In vedela je, da če se ona ustavi, se bo svet ustavil z njo. Če ona zajoče, bo vse drugo zajokalo.
Zato se je še naprej smejala.
Do Neelstina je čutila popolno zaupanje. Le kako je lahko mislila, da ji je lagal glede tiste trapaste rože? Kako je lahko sumila, da kuje zlobne načrte?
Koga to briga!
Bila sta tu, na tem čudovitem predelu nekje v Prepovedanem gozdu, ni se spominjala, kako sta sploh zašla sem, vpijala sta do sedaj še neznano čarobnost in edino to je bilo pomembno. Kakšen Malfoy neki? Kakšni brezkrvneži in ostala drhal? Kakšna tečna knjižničarka, neoddan esej in izpraznjena zaloga alkohola? Živi za trenutek!
Slepo se mu je pustila voditi in se v hipu zresnila, ko ji je začel razlagati o vsej lepoti, ki ju je obdajala. In svet se je, kot je tudi pričakovala, zresnil z njo. Pa ni bila to stroga resnobna resnost, bolj popolna umirjenost, ki jo je počasi prevzemala in ji dajala občutek lebdenja.
"Zdaj se zavedam," je omotično odgovorila. "Neverjetno, kaj vse sem zamujala. Nikoli se nisem zares ozrla okoli sebe. Najraje bi kar ostala tu in nadoknadila vse zamujeno. A ne morem, kajne? Nekoč se bo treba vrniti nazaj in takrat obljubim, da se bom potrudila pri preoblikovanju sveta v prijetnješi prostor za življenje. Res."
Nasmehnila se je. Vse je bilo tako preprosto.


[ma kaj ti jokaš krneki, jst tok časa nism pisala da sm čist ven iz forme! ]

Umirjenost se je počasi, korak za korakom, spremenila v apatično melanholijo, ta pa je nevzdržno drsela naprej do roba depresije. Neelstin se je zabaval z objemanjem drevesa in ker ni bilo nikogar, ki bi jo podpiral, se je Bella sesedla na gozdna tla. Zajela jo je meglica, ki je še vedno lebdela nad tlemi in ni nič kaj pripomogla k njenemu boljšem počutju.
Pozorno je poslušala profesorjev monolog in vsako besedo čutila kot ultimativno resnico, ki ji je še nekaj časa odzvanjala v glavi.
"Ravnatelj nas ima tako rad," je zatulila ob njegovih zadnjih besedah in se mu vrgla okoli vratu, obraz zarila v njegovo ramo in začela glasno, neutolažljivo jokati.
"Prav imaš, ne bom si več mazala trepalnic," je zahlipala, ko ji je uspelo zajeti nekaj zraka.
Bilo je preveč. Vsega je bilo preveč. Preveč občutkov, preveč spoznanj, ki so ji dala vedeti, kakšno prazno življenje je živela.
"Veš, da se z veseljem pridružim tvoji skupini in ti pomagam pri prebujanju nesrečnih, zavrtih duš v svet popolnosti! Kaj pa moram narediti?"



[ej sam Mark pa Bella morta zdele za crknt smešno zgledat sam tega se pol ne smeta preveč nazorno spominjat, ker bi blo pomoje oba preveč sram
tole zadnje- mora ženska ratat mal obsedena z voldyjem!]

Samorog je izginil za drevjem in Dumbledore je tako ostal sam sredi jase obsijane z mesecem. Sklonil je pogled, ter premislil o vseh izrečenih samorogovih besedah in prav vse se je ujemalo. Torej nisem edini ki je vedel za temnega coprnika. Nanj se bo res treba pripraviti in to čimprej so bile njegove misli, medtem ko je korakal počasi nazaj proti potki, po kateri sta z Remusom prišla v gozd.
Tedaj pa se je spomnil na volka, ki je napadel fanta in velika nevarnost je bila, da se je ta izgubil v gozdu, kar je v tem času izredno nevarno.
Ravnatelj je zatorej na plan potegnil svojo palico ter jo povzdignil v zrak ter na rahlo zaokrožil z njo.
Pred njim se je tedaj zabliskalo in ob ravnatelju se je prikazal njegov feniks Fawkes. Albus se je sklonil ter ga pobožal in mu dejal "Poišči fanta Remusa, ki je odšel proti zahodu, ter ga varno pripelji do šolskega dvorišča, kjer vaju bom jaz počakal."
Ptič je pri priči poletel po nebu, ravnatelj pa se je v svojem temnem plašču odpravil po potki nazaj proti šolskemu poslopju, palico pa je medtem pospravil za dolgi plašč.
Gozd je v nočnem zvoku zlovešče šumel v vetru in le tu in tam je bilo opaziti kakšno žival. Albus je dobro vedel, da tudi sam še zdaleč tukaj ni varen, zato je hitro korakal dalje, rahlo pa ga je skrbelo tudi za Remusa, a Fawkesu je zaupal in vedel je, da ga bo feniks varno pripeljal iz gozda.

Remus je prestrašen ležal na koreninah dreves in čutil je hladno zemljo pod sabo. Z očmi je poiskal ohromljeno postavo volka, ki je sedaj nemočno ležal nekaj metrov vstran. Remus ga v temi dreves in noči ni dobro videl a lahko je razločil obris nejgove postave. Hitro se je pobral na noge in globoko dihala. Še vedno je čutil adrenalin, ki je plapolal po njegovih žilah in ga napolnjeval z energijo. A tudi razburjenej se je počasi poleglo in Remus se je ozrl po neznanih drevesih in krošnjah, ki so ga obdajale.
Med bežanjem je odšel globoko v gozd in vedel je da jase na kateri je bil profesor Dumbledore ne bo našel. Zmeden je začel počasi,tiho in previdno korakati med drevesi. Izvedel je preprost urok, ki se je imenoval popotnikov troš in tako izvedel kje je sever. To mu sicer ni pomagalo ravno veliko a tako je vsaj vedel v katero smer hodi.
bil je prepričan da če bo hodil preglsano bo nase upozoril tudi ostale prebivalce gozda, ki pa nikakor niso bili priajzni. Tako je v temi, saj si ni upal uporabiti palice, hodil med drevejem in upal na čudež ki bi ga rešil. In tedaj je nad njim izbruhnil ogenj, skozi katerega je preletel zlatordeč feniks. Remus se je najprej prestrašen sklonil in pokril glavo a je kmalu opazil da je to ravnatelje feniks, ki je nemirno krožil nad maldim volkodlakom.
Remus je zmedeno gledal velikanskega ptiča, saj ni vedel kaj želi od njega. Nato se je spomnil ene izmed knjig v katera je opisovala magične lasnosti čarobnih živali. Takoj se je seveda spomnil neverjetne moči v feniksovem repnem peresu in Hitro se ga je uprijel. Ravno tedaj je v temi opazil oči, ki so zrle v njega a feniks je že poletel v zrak in dvignil Remusa ter ga z neverjetno lahkoto popolejal proti profesorju Dumbledorju.

Feniks je ponesel Remusa preko Prepovedanega gozda proti gradu, ter ga odložil pred vrati v šolo, sam pa je nato v izbruhu ognja spet pri priči izginil.
Tedaj je do šolskih vrat prispel tudi Dumbledore, kateri je prikorakal iz gozda, ter z nasmeškom dejal Remusu "Vidim, da te je Fawkes ponesel na varno. Nalogo sva opravila in veseli me, da si me spremljal, čeprav si odnesel z nekaj praskami.
Samorog mi je potrdil moje domneve, temni coprnik se res krepi in ustaviti ga pri njegovem vzponu ni več mogoče. Treba se mu bo upreti in ko bo pravi čas za to, bomo to tudi storili."
Ravnatelj je nato s svojo palico na rahlo potrkal po velikih lesenih šolskih vrati, ki so bile do zdaj zaklenjene. Pri priči so se začele odpirati in Albus je vstopil skoznje, se še enkrat ozrl proti Remusu in dejal "Tako, vrni se ti zdaj hitro v svoj dom in ko bo čas, se bova nadalje pogovorila o tem, kar sva danes doživela v gozdu. Moj iluzionistični urok te bo skril pred pogledi, da lahko varno smukneš v svoj dom."
Albus je ponesel palico nad Remusovo glavo ter na rahlo z njo zamahnil po zraku in učencevo telo je pri priči začenjalo izginjati. "Urok bo trajal samo nekaj minut, tako da pohiti. Srečno!"
Tedaj je ravnatelj odkorakal po velikem stopnišču nazaj proti svojemu kabinetu in vse kar je bilo slišati v nočni tišini gradu so bili sprva njegovi tihi koraki, tedaj pa smrčanje s portretov, ki so visele na stenah Bradavičarke.
Vrata gradu so se znova zaprla, ko je Remus že stal v šolski veži.

James je čisto tiho hodil le kakšen korak pred Andromedo. Res si je želel nove pustolovščine, toda izlet v notranjost gozda ga vseeno ni pustila čisto ravnodušnega, čeprav je bil dokaj navdušen.
Ampak vseeno ga je zanimalo, kako vešča je njegova nova prijateljica s palico. "Kako ti gredo uroki? Še posebej me zanima za obrambne. "se je pozanimal in jo z zanimanjem pogledal, medtem ko sta hodila še po robu Prepovedanega gozda.
Toda le trenutek zatem je zaslišal pokljanje vejic in z roko je segel v žep, kjer je hranil plašč nevidnosti.
Podal ga je Andromedi, s tihimi besedami: Pokrij se z njim in stopi za to drevo."
Sam pa je skočil z rokami naprej in se še v zraku preobrazil.
Na srečo v temi ni nihče videl, da je le nekaj korakov od mesta, kjer je James stal prej, sedaj stal prelep, skoraj odrasel, ponosen jelen.
Pripravljen, da posnema preplašenega jelena, je James gledal v smeri, od koder je pokljanje prišlo.
V temi je sedaj že razločil gobec... in kosmato telo... "Prekleto, volkodlak je,"je šinilo Jamesu skozi misli. Zakadil se je proti njemu in ga z rogovjem zadel točno v prsi. Vrglo ga je po tleh, James pa se je spremenil nazaj v človeka, s palico pomeril v volkodlaka in le-tega je že dvignilo v zrak za njegov gleženj.
Že je hotel usekati po njem s kletvijo, ko je urok priletel preko njegovega ramena. Volkodlak je padel in se s tuljenjem pognel naravnost proti Andromedi, ki je na srečo še vedno nosila plašč in jo je zaradi tega volkodlakov napad zgrešil le za nekaj centimetrov.

Počasi sta se približala Prepovedanemu gozdu in vstopila med velikanska starodavna drevesa. Andromeda je čutila, kako se ji je koža naježila zaradi vetra, ki je ravnokar zavel proti gozdu. Nekoliko se je stresnila in desnico ponesla do pasu, kjer je imela zataknjeno palico. Imela je nenavaden občutek, ki ga ni znala pojasniti. Nekaj časa sta hodila in raziskovala gozd.
''Saj ni tako grozljiv, kot sem najprej mislila.'' se je nasmehnila. Nenadoma jo je iz ponovnih misli predramil Jamesov glas.
''Kaj? Aia, uroki. Rada imam obrambne uroke, veliko sem prebrala o njih in mislim da tudi nisem tako slaba dvobojevalka. Saj veš...v otroštvu so me starši učili kletev in vsega podobnega...'' utihnila je, saj je fant sunkovito obstal. Prisluhnila je in iz bližnjega grmovja se je zaslišalo rahlo renčanje in pokljanje vejic.
''James? Kaj je...'' a jo je utišal s svojimi besedami naj se skrije in ji v roke potisnil bleščečo se in mehko tkanino. Z roko je pogladila blago, ki je kar polzelo prek njene kože. Bilo je mehkejše in nežnejše od najfinejše svile. ''Plašč nevidnosti.'' je zašepetala in ga razgrnila. Že je hotela ugovarjati, ko pa je opazila Jamesov odločen pogled, se je ogrnila s plaščem. Počasi se je splazila za deblo drevesa in opazovala Jamesova dejanja. Ni mogla verjeti svojim očem, ko se je preobrazil v jelena. Na njegovi glavi je v temi kraljevalo čudovito razvejano rogovje. In že v naslednjem trenutku se je iz istega grmovja vanj zapodil volkodlak.
''James! Ne!'' je zavpila in izza pasu potegnila palico, a James se je preobrazil in s kletvijo napadel volkodlaka. Zverina se je kmalu osvobodila in se pognala nad črnolasca.
''Stupefy!'' je zavpila in kletev je poletela mimo Jamesove rame naravnost v volkodlaka, katerega pa je zadela v taco. To je zverino le še bolj razjezilo in pognala se je nad Andromedo. Roko, v kateri je držala palico, je poskušala še pravi čas potegniti pod plašč, vendar ji ni uspelo. Začutila je kako so se kremplji zadrli v podlakt in omahnila je po tleh. Pogledala je vznak in opazila kako je volkodlak izginil v daljavi. Na čelu je začutila kapljice potu, ki so se nabrale zaradi strahu in napetosti. Počasi se je dvignila na komolce in se nato naslonila na hrapavo lubje drevesa.

James se je sunkovito obrnil, ko je zagledal, da se je volkodlak pognal proti Andromedi.
Tiho je zaklel, zaradi tega, ker je videl, da ga Andromeda ni ubogala in usekal po njem s Sectumsempro, takoj, ko je videl, da jo je s taco zagrabil za roko. Toda zadel ga je samo v tisto taco, s katero jo je držal in bilo je dovolj, da jo je spustil in si zbežal nekam globlje v gozd lizat rane.
Sedaj je stekel k Andromedi in ji pregledal roko, ki je močno krvavela. Rano je očistil in zaustavil krvavenje, toda že precej časa je minilo, odkar je nazadnje celil rane.
Vseeno se je čisto zbral in zamrmral urok, zaradi katerega se je koža začela zaraščati skupaj.
Počakal je nekaj časa, ravno toliko, da je Andromeda prišla malo k sebi, nato pa začel bentiti. "Prava Blackova! Kaj sem sploh mislil, da sem te jemal s sabo? Z veseljem se izpostavlješ nevarnosti, ampak, da bi pa enkrat ubogala, to pa ne!"
Podal ji je roko in jo potegnil na noge.
"Greva takoj nazaj v grad. Brez nepotrebnih postankov. In tokrat boš ubogala, brez kakršnegakoli ugovarjanja!"je še dodal, ko je videl, da bo hotela ugovarjati.
"Zavij se v plašč in zlezi name. Videli bodo samo jelena, ki pa jih je v Gozdu polno, zato ne bo nihče posumil. In še, tako bova hitreje v gradu."je zapovedal, vendar ne ukazujoče, temveč samo odločno.
Ni se bal zase, vendar je Siriusova sestrična dokazala, da zna biti vsaj toliko nespametna, kot njen bratranec.

Z zdravo roko si je otrla pot s čela in končno bolj sproščeno zadihala. nato je zavihala rokav desnice in se zazrla v rano. Ni bila ravno globoka, a koža je bila razparana skoraj od komolca do zapestja.
''Hudiča...'' je zarenčala in opazila Jamesa, ki je pritekel do nje in poskušal zaceliti rano. Skremžila se je ob ščemečem občutku, ko ji je urok začel celiti rano. Občutila je, kot da bi jo zbadali s tisoče iglami in roka ji je nekoliko odrevenela.
Opazovala je, kako se je koža zarastla in čez nekaj sekund je bila samo še močno pordela lisa. Nato je pogled preusmerila na Jamesa, ki se je pripravljal, da ji pove nekaj kozjih molitvic.
Pa se je začelo. Si je mislila in ni se zmotila. Že med njegovo pridigo je nekajkrat odprla usta, da bi mu ugovarjala, a fant je še kar naprej govoril svoje. Nenadoma ji je prekipelo in z levo dlanjo mu je prekrila usta. Zazrla se je v presenečene oči, ki so široko odprte strmele vanjo.
''Ti sedaj poslušaj mene. In ne ugovarjaj mi, drugače bom morala poseči po drugih sredstvih.'' je začela z mirnim glasom in mu ob zadnjem stavku pomignila na svojo palico, ki je ležala le dlan stran od nje.
''Zmenjeno?'' je vprašala in nazadnje le spustila levico.
''Kaj si mislil, ko si me jemal s sabo? Verjetno nič, tako kot jaz ne. Ne bi me zvlekel sem, če nebi sama privolila. A sem. In zato si krivdo deliva oba. Sicer pa, zakaj naj bi jaz ubogala? Mar misliš, da se ne znam sama braniti? Ti si se brezglavo zapodil v volkodlaka. Lahko bi te poškodoval, ugriznil ali celo... ubil.'' naredila je kratek premor. Sklonila je glavo in se nato zazrla v temne obrise velikanskih dreves.
''Res si norec brez primere, James Potter. Imaš plašč nevidnosti, kateri so izjemno redki. In si mag? Se ti je zmešalo? Reci mi, da si vsaj polnoleten in si se prijavil.'' se je končno omehčala in se zasmejala njegovemu izrazu, ko ga je označila za norca.
Segla je v ponujeno roko in počasi vstala. Sproti pa je pobrala še svojo palico. James ji je zopet podal plašč nevidnosti in ji odločno rekel naj spleza na njegov hrbet. Počutila se je kot otrok, ki ga mama kaznuje zaradi vragolije, ki jo je ušpičila.
''Prav.'' se je nazadnje le strinjala. Pred njenimi očmi se je spremenil nazaj v jelena in Andromeda je s težavo zlezla nanj. Bil je velik in močan, segal ji je skoraj do vrha trebuha. Ni se hotela grobo oprijeti njegovega vratu ali dlake, saj se je bala da je boleče. Jelen je nekajkrat trznil z glavo in se kopitljaje odpravil prek podrasti z nevidnim dekletom na svojem hrbtu.

"Hm... Tudi tebe bi lahko razglasili za osebo, ki ni čisto pri pravi..."se je zarežal James, se sklonil in pobral plašč ter ji ga podal.
Polnoleten pa še vsekakor ni bil in niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi se prijavil na Ministrstvu. To bi bilo ja v skladu s pravili! Zato je le na kratko odgovoril z "Ne."
Počakal je, da se je v plašč ovila in se nato spremenil v jelena ter se postavil ob Andromedo z rahlo pokrčenimi koleni, da bi lažje zlezla nanj.
Ko ji je uspelo, se je prepričal, da se ga je dobro oprijela ter nato z veliko hitrostjo stekel proti obrobju Gozda.
Drevesa so bila le velike sence, ki so švigale mimo njiju in že po kratkem času je zagledal medlo svetlobo, ki je bržkone pripadala luni sami.
Ko sta končno prišla iz gozda, je upočasnil korak in počasi hodil proti gradu, saj je bila že trda tema, svetlobo so dajale le zvezde in že skoraj polna luna.

Oprijemala se je jelenovega močnega vratu, ko je skakal preko korenin in praproti, ki so pokrivale temna tla.
Nekajkrat se je zazrla v nebo, ki se je komaj videlo, saj so velike košate krošnje prekrivale svod.
Zaradi njegovega hitrega in gibčnega premikanja se je večkrat zbala da bo zdrsnila na tla. Takrat se je le močneje prihrulila k mehkem vratu. Drevesa in podrast se je končno malo razredčila in Andromeda je razločila prve luči velikega gradu.
''James...sedaj se lahko ustaviš.'' mu je rekla na uho in si popravila kapuco plašča, ki je zdrsnila z mehkih las. Počakala je, da je upočasnil in se nato le ustavil na gozdni jasi.
''Uau...Tole je bilo pa...hitro.'' je iskala prave besede in nato slekla Jamesov plašč. Ulegla se je v, od rose vlažno, travo.
''Moj prvi uradni obisk Prepovedanega gozda se je zaključil in sedaj bi bilo dobro, da se posloviva. Jutri bom izgledala kot strašilo. In tudi ti bi moral iti spat. Gotovo si utrujen zaradi preobrazbe in...pač tistega kar se je zgodilo'' je rekla in sedla. Počasi se je skobacala na noge.
''Lahko noč, James. Hvala in srečno.'' je zaželela in mu v pozdrav na lice pritisnila poljub. Obrnila se je in tiho stekla proti dvorišču in nazaj v šolo.