Prepovedani oddelek

Bilo je še precej zgodaj zjutraj in Elle je dvomila, da bo v knjižnici, kamor je bila znova namenjena, naletela na kogarkoli. Navsezadnje ni poznala veliko ljudi, ki bi bili nad knjigami navdušeni tako kot ona sama, zato si ni delala praznih upov. Vstopila je v knjižnico. Nikjer ni bilo videti žive duše, zato se je odpravila naprej.

Ena izmed prednost tega, da je bila šolska zdravnica, je vsekakor bila v tem, da je imela neomejeni dostop do vseh oddelkov knjižnice. Ni se preveč obotavljala, ko je zavila proti Prepovedanemu oddelku. Navsezadnje so bile tam precej uporabne knjige in čeprav je marsikatera od teh dobesedno grizla, je Elle vedno imela tisti dar, da je znala ravnati s knjigami. Njen pogled je obstal na profesorici - če se ni motila, je poučevala spreminjanje oblike - in mehko se ji je nasmehnila ter jo pozdravila, potem pa se je obrnila k polici in s pogledom zdrsnila čez knjige, da bi našla tisto, ki jo je iskala.

Anastasia?^^

Marsikdo bi rekel, da je bila ura, ob kateri je Anastasia vstopila v knjižnico, popolnoma nečloveška. Le kdo pri zdravi pameti bi se v soboto okoli sedme ure zjutraj smukal med knjigami? No, Stasia je že bila prvi primerek. V knjižnico je prišla brez posebnega razloga, a je vedela, da bo ob odhodu s seboj zagotovo odnesla vsaj eno knjigo. Nenazadnje je nekoč bila Drznvraanovka in če so katerega iz modrega doma takrat videli brez knjige v rokah je bilo to podobno Spolzgadovcu z veliko škrlatno pentljo. Ob misli na to podobo se je zasmejala in njen zvonki smeh je odmeval po prazni knjižnici. A ker je bila sama se v ogromnem prostoru ni počutila niti malo neprijetno. Pravzaprav ji je bilo to neizmerno všeč in z užitkom se je ozirala po policah, vse dokler ni od daleč zagledala vrat, ki so vodila na prepovedani oddelek. Njen nasmeh je v trenutku, ko se je približevala vratom, izdajal navdušenje otroka, ki na božično jutro odkrije, da je največji paket pod smrečico njegov. Tik preden je vrata odprla se je še enkrat na hitro ozrla na okrog, česar je bila navajena še iz let, ko se je skrivoma tihotapila tu mimo. In že čez nekaj trenutkov so se vrata za njo neslišno zaprla.

Ko so bila vrata za njo varno zaprta se je počutila, kot da bi vstopila na nov svet. Na teh policah je bilo toliko znanja o vseh mogočih stvareh, ki pa ga je uporabljal le malokdo, saj so bile vsebine knjig tako ali drugače neprimerne širši javnosti. In ona ima sedaj končno dostop do tega znanja. Oči so se ji radostno zasvetile in že se je napotila proti policam, na katerih so počivale knjige o zdravilstvu. To je bila zagotovo ena njenih najljubših tem in če ne bi bilo mesto šolske zdravnice zasedeno, bi se zagotovo potegovala zanj. Na polici je zagledala knjigo z nadvse zanimivim naslovom, ki pa je temu primerno tudi izgledala. Bila je ogromna ter verjetno tudi težka, zaradi pogoste uporabe pa je imela vogale ojačane z nečem, kar je izgledalo kot kakšna kovina. Ah ja, pa še grizla je. Ne glede na to je Anastasia seveda segla po knjigi, ki pa je bila kot ponavadi previsoko. ''Prekleto..'' je svojo majhnost mrmraje pokomentirala, nato pa rahlo poskočila, da se je z roko le oklenila knjige. Previdno jo je povlekla iz police in skorajda bi jo že imela v rokah… Ko je za seboj nenadoma zaslišala pozdrav. Roko je sunkovito povlekla k sebi ter se obrnila, da bi videla, kdo ji je namenil pozdrav, med tem pa je popolnoma pozabila na knjigo, ki se seveda ni mogla upreti zakonom gravitacije. In z tisto ojačano konico je priletela naravnost Anastasii na glavo. Še preden bi utegnila temnolaski, ki je stala pred njo, vrniti pozdrav, je že kriknila od bolečine in se z rokami zgrabila za glavo, od koder ji je po čelu počasi primezela kri.

Bolezni srednjega sveta, Zdravilna moč krvi, Uroki za boleče celjenje. Elle je s pogledom spolzela preko platnic knjig, ki so bile urejeno postavljene na policah, in se pri tem mehko nasmehnila. Bilo je prav neverjetno, koliko domišljije so v zvezi z zdravilnimi uroki čarovniki pokazali skozi tisočletja v preteklosti in jih obenem tudi tako skrbno shranili za prihodnje generacije. Oboževala je vonj starih knjig in čeprav je bila večina knjig tako ali drugače zavarovana, se je Elle vedno nekako uspelo prebiti skozi napadalne uroke, platnice ali liste, ki so varovali znanje. Navsezadnje bi bil svet precej čuden, če bi se lahko vsak prebil do tako skrbno zaželenega znanja, ki se je skrivalo okrog nje.

Potem pa je njeno pozornost pritegnil polglasen krik, zaradi katerega je refleksivno obrnila glavo. Temnolaska, ki jo je prej Elle pozdravila, se je držala za glavo in nemogoče je bilo prezreti tudi majhen potoček krvi, ki si je utrl pot po njenem čelu. "Mon Dieu," je zamrmrala, potem pa pustila knjigo, ki jo je nameravala izvleči, in se odpravila do temnolaske. Navsezadnje je Elle videla že toliko takšnih in podobnih nesreč, da je dogodki kot je bil ta sploh niso več šokirali. Imela je presneto dober želodec in potrpljenje, to pa je bilo tisto, kar jo je hkrati delalo tako dobro zdravnico. Ustavila se je pri temnolaski in se odločno zazrla vanjo. "Pokaži," je mehko ukazala. Že zdavnaj se je naučila tudi vseh postopkov - najprej zahtevaj, potem naredi. V mislih je iskala primeren urok za celjenje, medtem ko se je na njenem obrazu pojavil tisti pomirjujoči nasmešek, ki ga ni nujno vedno uporabljala.

Artemis je vstopila v prepovedani oddelek in svetilko, ki jo je držala v roki dvignila predse. Rumen žarek svetlobe je osvetlil knjižnje police s starimi, že precej zaprašenimi knjigami. Previdno je stopala naprej. Njene korake je udušila debela preproga, ki je ležala na tleh. Paziti, je morala, da kdo ne ugotovi, da je tu. Na prepovedani oddelek je že podnevi prepovedano hoditi. Kaj šele ponoči... Iz bližnje police je potegnila debelo v usnje vezano knjigo. Hitro si jo je spravila za plašč. Potem je s tihimi in hitrimi koraki, zapustila knjižnjico.