Prepovedani gozd

Že od nekdaj jo je mamil ta prelep gozd, ki je segal od Bradavičarke in do koder je segalo oko. Prepovedan gozd
Stala je na vrhu enega izmed stolpov in ga opazovala.
Vedno ko se je sprehajala mimo njega je obšel 'lačen' občutek...Vedela je da je v gozdu veliko sveže krvi.Ker so profesorji vedeli da je pol vampirka,se je zavedala , da ne sme na akademiji priti do napadov, saj bo sama glavna osumljenka.Nihče ni vedel, da na skrivaj obiskuje Prepovedan gozd, niti profesorji.Kadarkoli je postala preveč željna krvi , se je tiho odpravila prek grajskega posestva naravno vanj.'Ene živali pa seveda ne bodo pogrešali' si je vedno rekla.
Sonce je že zahajalo in veter je rahlo pihljal.Aryi se je prek obraza razlezel zloben nasmešek. Kmalu bo spet prišel čas,ko bo obiskala Prepovedan gozd. Še dobro da ima plašč nevidnosti...

Začudeno je opazovala postavo,ki je ravnokar zginila v gozd.'Le kdo bi to lahko bil? Eden izmed učencev?..hmmm ne vrjamem nihče nima vstop v prepovedan gozd, saj je preveč temačen in nevaren...nooo ok tudi jaz nism izjema , ampak dokler nihče ne ugotovi kam izginem ponoči, me ne bo doletela nobena kazen'si je dopovedovala.'Mogoče pa je eden izmed profesorjev,ali pa čisto neka tretja oseba'.Z uso močjo je začela teči po številnih stopniščih na dvorišče in prek celega parka naravnost v prepovedan gozd.Odločila se je , da bo neznani postavi sledila , neglede kam gre.Toda kje jo naj začne iskati?Odločila se je, da gre naravnost po glavni poti.Nobeden bedak nebi zapustil poti.Tako je hodila že približno pol ure in nastala je ž trda tema.Že se je obrnila, da bi se vrnila nazaj v grad,saj za neznancem ni bilo nobene sledi...pa je zaslišala šelestenje lista nedaleč stran od nje..

Ignorirala je samostrel v njegovi roki in rekla: 'Kdo sem, se te popolnoma nič ne tiče in niti malo mi ni mar, če sem tu dobrodošla ali pa ne, saj glede kar se vas kentavru tiče.Sploh pa nisem 'človek'..sem še malo več.Po mojih žilah se pretaka tudi vampirska kri. Tukaj pa sem, ker sem nekaj minut nazaj še sledila nekemu neznancu, ki je prečkal šolski park.Si ga mogoče kaj videl? In kdo je ta temni čarovnik? poznaš njegovo ime? Mi lahko poveš kdo je in spusti že enkrat ta samostrel' je rekla in nalahno zavila z očmi, ter napeto čakala na odgovor.

Kentaver je še naprej resno opazoval učenko in njegov obraz je bil videti še bolj namrščen kot prej. "Preveč si domišljaš, saj si na našem terenu, kjer živimo kentavri, vi ljudje pa ste le prišleki tukaj. Ali bom spustil samostrel ali ga ne bom spustil bom odločal samo jaz in nihče drug, ti pa povej Dumbledoru, naj svoje učence zadržuje pri gradu, če jim želi dobro."

Kentaver je nato stišal glas ter dejal učenki "Torej te zanima temno bitje ki se potika po našem gozdu? To je najhujše in nastrašneja pojava, kar smo jo kdaj videli pri nas, kajti pod njenimi uroki so padli že številni moji bratje in tudi pripadniki druge vrste. Najhuje pa je to, da se nam vohuni in zavezniki od tega bitja vedno izmuznejo in prav lahko si ti tudi zaveznik, zato se poslovi od življenja, kajti tvegal več ne bom ničesar."
Kentaver je dvignil samostrel in ga nameril proti učenki in iz daljave se je slišalo še kopitljanje številnih drugih kentavrov, ki so se bližali.

Pogledala ga je in se na ves glas zasmejala. ' Jaz da bi bila zaveznica nekega temnega bitja oz. čarovnika ? No sicer ne morem zanikati , da na to ponudbo nebi z veseljem pristala..ampak..ne, na mojo veliko žalost nisem.
Zdaj su ju dosegli tudi ostali kentavri, ki so prav tako vanjo merili z samostreli. Arya je izza plašča potegnila svojo palico. Eden sam napačen gib, pa bo mrtva.Vendar če izrabi pravi trenutek...Že je razmišljala, kako jih naj pretenta in pobegne, pa sem jim je pridružilo še par postav. Stale so v senci, tako , da se jim ni razločilo obrazov, a nekaj je bilo jasno..bili so ljudje.Vsak je v roki držal palico in meril v kentavre. Toda kdo so?..'Morda pa so to... zavezniki tega tmnega čarovnika?' si je rekla sama pri sebi. Ni se motila, res so bili. Pozornost vseh kentavrov se je obrnila na osebe skrite v senci. ' Zdaj imam priložnost, da pobegnem', je bila njena prva misel. Toda kaj ko jo noge niso ubogale. In tako je stala in opazovala dogajanje, ki se je odvijalo okoli nje.

Tedaj so po zraku poleteli številni curki urokov in po zraku so zabrenčale številne puščice od samostrelov, tako da je nastal strašen nemir.
Velika tema je Aryi preprečevala, da bi karkoli videla, toda nenadoma jo je za roko pograbila neka močna sila in jo omrtvičila.
Arya je prišla k zavesti šele na robu gozda in se takoj zavedla da ni sama. Poleg nje je stala oseba v črnem plašču in vsa je bila zakrinkana, tako da se ji obraz ni videl, ko pa je spregovorila, je bil njeni glas ledeno hladen "Na tvojo pomoč bom tudi računal dekle, kajti lord Mrlakenstein ne pozabi nikdar tistih, ki so mu naklonjeni. Kmalu bo prišel njegov čas, da se bo razodel in le čistokrvnim čarovnikom bo prizanešeno tedaj, le potomcem Salazarja Spolzgada, ostali bodo ubiti. A vseeno ne zaupam še nikomur" je naposled dejal temni čarovnik ter na plan izvleke svojo palico jo usmeril v učenko in dejal "Obliviate!"
Aryi je s tem zbrisal spomin in kmalu zatem je temni lord z nekaj pomočniki izginil v temo, ter se ni več pojavil.

[amm.... a zdaj že imamo Mrlakensteina?]

Neprestano jo je spremljal zoprn občutek, da jo nekdo opazuje. Ko je prispela do prvih dreves, se je še enkrat ozrla čez ramo, nato pa se tesno oklenila svoje palice in izginila med vejevjem. Z nekaj težavami se je prebila skozi gosto rastje in stopila na sicer že zaraščeno, a dokaj dobro prehodno pot ter si s plašča otresla liste in vejice.
Prepovedani gozd ji je bil vabljiv izključno zato, ker je bil prepovedan. Starodavna drevesa in razraščeno grmovje je niso pretirano fascinirala. Želela si je sicer srečati kentavra, mogoče celo samoroga, a zato bi se morala prebiti globje v gozd, kar pa si ni upala, vsaj ne sama.
'Mogoče mi bo uspelo nekoga prepričati, da se mi nekoč pridruži pri odisejadi v osrčje Prepovedanega gozda,' je veselo pomislila in uživala v adrenalinu, ki se ji je nenadoma pretakal po žilah. S pripravljeno palico v desnici je stopila naprej po poti, v smeri manjše gozdne jase. Postajalo je vedno temneje, saj so vedno gostejša drevesa prepuščala vse manj sončne svetlobe.
"Lumos," je povsem avtomatično izrekla urok, da se je konica palice zasvetila in že po nekaj minutah hoje je opazila svetlo liso med drevesi.
'Jasa,' jo je spreletelo olajšanje. Pospešila je korak.

[Victoria? Come and get me! ]

Počasi se je vračala nazaj proti svojemu domu, vmes pa je ves čas vneto premišljevala.Spomnila se je, da je bila v gozdu obkrožena s kentavri...toda kar naenkrat se je znašla na robu prepovedanega gozda. kako je to možno? nekaj je moralo biti še vmes, vendar ni vedela kaj. Očitno je bilo,da ji je nekdo zbrisal spomin.
toda kdo, tam ni bilo nikogar drugega razen kentavrov.Ne vrjetno se moti.
Zaprla je oči in se poskušala spomniti podrobnosti.' Bili so kentavri,z samostreli in merili so vanjo,potem pa so se samostreli obrnili v drugo smer in in...tam so v senci stale postave...potem pa ...tema...zbudila pa sem se na robu prepovedanega gozda' hmmm..še nekaj je moralo biti..

Prišla je do svojega doma in se splazila v svojo sobo.Preveč je bila utrujena, da bi še vedno razmišljala zato se je ulegla in v hipu zaspala, in sanjala....

kentavri, neznane postave..zbudi se v gozdu ob njej je neznana postava skrita za kapuco...''Na tvojo pomoč bom tudi računal dekle, kajti lord Mrlakenstein ne pozabi nikdar tistih, ki so mu naklonjeni. Kmalu bo prišel njegov čas, da se bo razodel in le čistokrvnim čarovnikom bo prizanešeno tedaj, le potomcem Salazarja Spolzgada, ostali bodo ubiti.'' vanjo je udaril urok in..

...zbudila se je. ' To je to, zdaj se spomnim vsega' je skoraj zavpila,potem pa se je zavedala , da ni sama v spalnici. 'Računa na mojo pomoč? Me je slišal v gozdu govoriti?Seveda,saj nisem ravno šepetala...lord Mrlakenstein? Zelo dobro ime si je izbral, to morem priznati'...Postava na robu gozda se ji je zdela zelo znana.. mučilo jo je le še eno vprašanje...kako se je lahko vsega spomnila,če pa jo je zadel urok za brisanje spomina.Poznala ni nobenega drugega čarovnika, ki bi mu kdajkoli to uspelo.ahh bo že ju3 razmišljala naprei...zazehala je in zaspala nazaj.

Albus in Remus sta prispela naposled do roba Prepovedanega gozda in nikjer ni bilu nobenih sledi o ljudeh ali drugih živih bitjih.
Noč je bila mirna, tiha in jasna in le občasno se je slišalo skovikanje sove iz daljav gozda.
"Ostali v gozdu pod plaščem in bodi ves čas ob meni, ter se ne oddaljuj, prav tako pa ne izpusti palice iz rok, kajti to je lahko usodno.
Kot sem ti povedal, je gozd zelo nemiren in nevaren v zadnjem času, tako da ne pričakujem najboljšega sprejema od gozdnih bitij.
S samorogi se bom sam pogovoril, z kentavri bo težje, glede ostalih pa bova videla. Kar pojdiva, kajti čas teče, če pa me kaj želiš vprašati me kar lahko, a tiho prosim."
Ravnatelj se je zazrl še zadnjič po gradu in nato kot senca zakorakal skozi drevesa v gozd in mladi Remus mu je za petami sledil.
Takoj ko sta prišla v gozd, ju je zaobjel toplejši zrak.

Remus je sledil ravnatelju vse do prvih dreves prepovedanega gozda. Še vedno pod plaščem nevidnosti je poslušal profesorja Dumbledorja. Zopet je pripravil palico, se še tesneje zavil v plašč nevidnosti in zakorakal za njim v gozd. Trenutno ni imel kakšnega posebnega vprašanja. Ko ju je zaobjel toplejši zrak v gozdu je začel Remus razmišljati o ravnateljevih besedah Z kentavri bo težje, glede ostalih pa bova videla to so bile ravanteljeve besede, ki Remusa niso povsem pomerile. A vedno je bil pripravljen za pustolovščino in ob nevarnosti je bila pustolovščina samo še bolj zanimiva. Hodil je ob ravantelju in čakal na kakršenkoli znak življenja. Ravnatelj je mirno stopal po gozdu, Remus pa mu je tesno sledil s palico pripravljeno. Kar nekaj časa sta hodila v tišini in Remus se je zadržal z vprašanji, saj ni hotel, da bi ju kdo slišal. Profesor Dumbledore že ve kam greva si je rekel in še naprej sledil ravantelju.

(Dokler nama NPC ne bo odpisal in dodal kakšen pripetljaj se kaj veliko ne bo zgodilo, le hodila bova in opazovala gozd.)

Albus je mirno in tiho stopal po gozdnih tleh in si s palico osvetljeval pot, po kateri sta z Remusom stopala. Drevesa so rasla čedalje bolj gosto skupaj in zrak je postajal topel, o živih bitjih pa zaenkrat še ni nilo nobenih sledi.
Albus je tako opazoval drevesa in pazil, da Remusa ni izgubil izpred oči, saj se je kar pogosto oziral nazaj k njemu, bil pa je tudi pozoren na vsak šum izza dreves.
Z Remusom nista veliko govorila, saj se je ravnatelj bal, da bi ju tako kdo še prej slišal, ali da bi sam spregledal kakšen šum, všeč ša mu je tudi bilo, da učenec ni nič spraševal.

Nenadoma pa je šum presekal veliko bolj rezek zvok. Palica je počila in kot da bi bil to znak za napad, se je na vaju kot od nikoder vsula skupina kentavrov. Bili so videti divji in razjarjeni. Obdali so vaju v živi obroč in nemara bi vaju brez premisleka nabodli na svoja kopja, če ne bi v starcu, ki je stal zraven fanta prepoznali Dumbledorja.
Njihovo obnašanje se je malo spremenilo - postalo je nekoliko manj nasilno in tudi sulice so spustili in jih niso imeli naperjene v vaju. Kmalu se je skozi obroč prebil en kentavr, še posebej velik. Bil je svetle polti, njegov konjski del pa je bil brezhibne rjave. Z razkavim glasom je spregovoril: "Dumbledore, veliko tvegaš s tem, ko pripelješ mladca v gozd! Dogovor velja, da ne zahajajo v gozd! Po kakšnih opravkih ga vodiš? In kakšni vodijo tebe?!"
S srepim pogledom je pričakoval odgovor.

Čeprav je bil Remus pod plaščem nevidnosti se je zdelo da ga kentavri vidijo. Najprej ga je hotel že sneti a si je premislil. Z palico je meril v najbližjega kentavra in poslušal njegov govor. Bilo mu je neprijetno a ostal je zbran. Ker je bil v bližini profesor Dumbledor ga je to napovnilo z samozavestjo in pogumom. Bil je pripravljen na spopad hkrati pa je vedel da ne sme začeti prvi. Čakal je na ravnateljev odgovor. Ko se mu je pogled za trenutek ostavil na ravnateljevem obrazu se mu je zdelo kot da se smehlja. Sam pa je bil resen in ker sta bila stisnjena v obroč se je Remus počutil sila neugodno. Le kako se bosta lahko izvlekal iz te zagate. Bila sta samo dva kentavro pa je bilo veliko več. A iočitno je bilo da je profesor Dumbledore spoštovan tudi med kentavri, saj nihče ni napadel.

"Pozdravljen Magorian. Dolgo časa se že nisva srečala" je mirno dejal Albus in se rahlo nasmehnil velikemu kentavru, ki je prej spregovoril nekaj besed.
"Dobro vem, kakšen je dogovor, saj sem še sam sodeloval, ko ste ga sestavili z prejšnjim ravnateljem, toda sem nisem prišel zaradi tega, da bi vam škodil ali vam na kakršenkoli način ogrozil vaš življenjski prostor.
Dolgo časa me že poznate in veste, da vam nisem nikoli škodoval, poleg tega pa sem tudi učence odvračal, da bi zahajali v gozd.
Temu fantu, ki pa stoji poleg mene pa zaupam svoje življenje, kajti ima izredno dobro srce in oškodoval ne bi nikogar. Sam je bil v preteklosti priča zlim dejanjem, zato lahko njemu zaupate vsaj toliko, kot meni.
V gozd pa sva prišla izključno s tem namenom, da bi obiskala samoroge in se z njimi pogovorila, saj kolikor vem, to dogovor ni prepovedoval. In če bo fant z menoj, ter vam ne bo škodoval in bom sam prevzel odgovornost zanj in za njegova dejanja, vas nima kaj skrbeti."
Ravnatelj ki je nehal govoriti, je opazoval Magoriana v njegov obraz s svojimi modrimi očmi, ter nato nakazal Remusu, naj takoj izpusti svojo palico.

Remus je poslušal ravnatelja. Ko je govoril o njem je Remus rahlo zardel saj ni pričakoval takšnih besed iz profesorjevih ust. Vesel je bil da ga profesor tako ceni. Ob profesorjevem povelju je Remus spustil svojo palico. Občudojoče je zrl ravnatelja nato pa se je obrnil in z očmi srečal Magoriana. Ni vedel kako ga kentavri vidijo a se s tem ni obremenjeval. Čakal je na njihov odgovor. Malce se je namrščil ko je opazil da nekateri še vedno napirjajo sulice proti nima a ravnatelj se je še naprej smehljal in tako se je tudi Remus sprostil.
Še nikoli ni bil tako blizo kentavrov a prebral je o njih veliko. Tako je vedel da jih ne sme žaliti. Ker ni imel predsodkov o večvrednosti jih je spoštoval kot da bi bili tudi oni čarovniki. Pogumno je zrl Magorianu v oči in upal da se kentavri ne bodo preveč razburili ob njuni pristonosti.

....V času obiska Meryascovene....

Remus je pogumno korakal med drevesi ki so postala vedno gostejša. Z ravnateljem sta prejšni večer hodila po povsem drugi poti a Remusu ni bilo mar. Prav želel si je dogodka, nevarnosti in seveda borbe. Želel si je umreti saj kot volkodlak ni hotel več živeti. Če je zaradi tega moral celo življenje preživeti sam je bil raje mrtev. Z dvignjeno palico je korakal vedno globje v gozd. Občasno je slišal da se nekaj giblje okoli njega a se ni preveč vznemirjal. ko je hodil prebližno pol ure se je končno ustavil. Usedel se je na bližnje podrto drevo in solze so mu kapljale iz oči. Jeza je počasi zapuščala njegovo telo in počutil se je bolj osamljenega kot kadarkoli. Sedel je tam si obrisal oči in pomislil Ne bom se predal ampak se bom boril to je bila njegova zadnaj misel nato pa.....


[upam da ni preveč zmede s tem postom. Pač tu bom nadaljeval ko se bova z ravnateljem vrnila iz gozda tako da do tedaj ne bom pisal dvakrat.]

Magorian se je ob Albusovi izjavi, da je prišel k samorogom zakrohotal: "Albus, menda ja ne misliš, kljub tvoji mogočnosti, da bo samorog kar prikorakal k tebi oziroma se ti pustil izslediti?! In tudi tale fanté tule ti pri tem ne bo nič kaj koristil! Sam dobro veš, da samo brezmadežna devica privabi samoroga!"
Ob njegovih besedah so se zahahljali tudi preostali kentavri, nato pa je nadaljeval: "Ako želiš od mene informacije o jasah, kjer se nahajajo samorogi, ti ne morem pomagati! A ena izmed jas je dobro uro hoda v tej smeri." Ob tem je z roko zamahnil v vajino levo.
"A ne gojita upanja, da jih najdeta. Že sam, ki bivam tu notri dolgo, sem samoroga ugledal le trikrat. In še takrat me je poiskal sam, zakaj znašel sem se v hudi zagati! Toda! Ne bomo vaju ovirali na vajini poti, zakaj vidim da nimata zleh namenov! A naj to ne postane praksa!"
Pomignil je svojim sodrugom kentavrom in ti so se zbrali pod bližnjim drevesom. Tedaj je Magorian dejal, potiho, skoraj v šepetu: "Previdno. S seboj nosita senco, ki se je ne zavedata... A čutim..."
Po teh besedah se je v galopu odpravil proti svojim sodrugom in kmalu, že čez nekaj trenutkov, ni bilo o kentavrih nobenega sledu, razen poteptanih gozdnih tal.

Albus je z roko prijel Remusa za ramo, ter mu tiho, a razločno dejal "Magorian ima povsem prav. Samoroge bova izredno težko našla in tega sem se tudi nadejal Remus, ampak upanje vseeno umre zadnje.
Če jih ne bova našla in se z njimi srečala, pa nisva prišla v gozd zaman, saj mi je kentavrov podton in gozdno razpoloženje že kmalu dalo vedeti, da tukaj ni vse tako, kot bi moralo biti."
Ravnatelj se je nato ozrl po drevesnih krošnjah in tedaj proti smeri, ki jima jo je nakazal kentaver.
Z roko je pokimal Remusu in mu dal znak, naj mu teno sledi po tej poti, kjer boste prispela do jas.
Albusova palica je še naprej dajala močno svetlobo in je osvetljevala pot pred njima in jima jo tako olajševala, klima pe je bila vendo bolj topla in vlažna.
Visoka drevesa so zdaj že čisto skrila pogled na nebo in tako sta oba počasi korakala še v notranjost gozda, nezavedajoč se, kaj se bo še lahko zgodilo.

Mladi Gryfondomovec je tesno sledil svojemu ravnatelju. Počasi sta nadaljevala pot in Remusu se je še vedno v glavi odvijal pogovor z kentavrom. Ni ga bilo strah a bil je napet. Pričakoval je da se bo to noč nekaj še zgodilo. Zamislil se je ob ravnateljevih besedah. Vedel je da je samoroge res težko najti a profesor Dumbledore je najmogočnejši čarovnik na svetu. Palico je imel pripravljeno za vsak slučaj drugače pa je samo tiho sledil mogočni postevi pred sabo. Gozd je postajal vedno gostejši in profesorjeva palicaa je bil edini vir svetlobe. Drevesa so se začela počasi redčiti in začela sta se prebliževati jasi. Remus je nekoliko lažje zadišal saj so mu gosta drevesa dajala nek občutek tesnobe. Pomislil je na Jamesa in ostale kaj bi dali da bi bili zraven. Nasmeh se mu je narisal na obrazu. Zdelo se mu je da se bo ravnatelj počaasi ostavil zato je upočasnil korak.

Ravnatelj in Remus sta se počasi približevala jasi, na katero ju je opomnil kentaver, a vendarle ni vse šlo mirno. Albus je imel stalni občutek, da nista sama in jo opazuje mnogo oči, poleg tega pa je imel tudi slabo slutnjo, da se lahko zgodi nekaj slabega. Zaradi tega je Remusu tiho dejal, naj ves čas ostane skrit pod plaščem, poleg tega pa naj ima pripravljeno v roki palico prav tako ves čas.
Po nekaj korakih, pa je ravnatelj zaslišal za bližnjim drevesom šume, ter opazil premikanje temne postave.
"Ostani za menoj" je šepnil Remusu, ter nato stopil tiho do drevesa in ga osvetlil, ter tam opazil profesorico vedeževanja.
"Victoria, kaj pa vi počenjate tukaj ob takem času?" je ravnatelj presenečeno dejal, ter se zazrl v profesorico. Palico je imel še vedno v roki in je z njo osvetljeval prostor, kjer je stala profesorica v svojem temnem plašču.

Ko mu je profesor svetoval naj ostane pod plaščem in ima palico pripravljeno je Remus začutil da gre sedaj za res. Tiho je korakal za ravnateljem in razmišljal o urokih ki bi jih lahko izvedel v primeru napada. Tudi njemu se je zdelo, da je še nekdo poleg njiju to noč v gozdu. Zdelo se mu je da se v sencah skriva mnogo oči in da opazujejo vsak njun korak. Ko je profesor posvetil proti bližnjemu drevesu je Remus ostal čisto tiho. a izraz presenečenja se je narisal na njegovem obrazu. Nikakor ni pričakoval profesorice vedeževanja v tem odročnem delu gozda. Palico je imel še vedno pripravljeno in upal je da ima profesorica dober izgovor kaj počne v tem času v gozdu. Vedel je da ga ne more videti a ob njenih sposobnostih v to ni bil popolnoma prepričana. Zato pa je bil pripravljen uporabiti prvi urok ob vsakem znaku napada. Ni ji zaupal saj vsaka oseba ki raziskuje po gozdu ne more imeti dobrih namenov. A odločil se je da ne bo prehitro sklepal ampak bo počakal na njen odgovor saj bo le tako vedel zakaj je bila tam. In tu je bil še seveda profesor Dumbledore. On bo gotovo vedel kako naprej in Remus je bil prepričan da bo ravnatelj vedel če se mu profesorica laže.