Prepovedani oddelek.

Na prepovedanem oddelku se v glavnem nahaja literatura, ki po mnenju knjižničarke ni primerna za učence. Med to spadajo knjige o raznih pošastih, Črni magiji, skrivne prerokbe in podobno... to je včasih tudi kraj, kjer se srečujejo študentje, ki nimajo ravno čiste vesti...

Avis se je potiho prikradla na prepovedani oddelek ter se skrila za kup knjig, ki jih je knjižničarka verjetno pred kratkim določila za prepovedane
zakaj bi bilo znanaje prepovedano? si je mislila, ter si ogledala nekaj platnic.
1001 čarobni napoj z uporabo človeške krvi, Katere keltve so prepovedane in kako jih uporabljamo, ... hm ... poučno. Ampak to ni tisto, po kar sem prišla. S palico je prekinila uro, zaradi katerega je bila nevidna. Me zanima, če bi tega tudi našla v indeksu prepovedanih...Sprehodila se je med policami.Na srečo knjižničarka ni verjela,d a bi se lahko kdo izmed učencem priklatil sem, tako, da ni pogosto preverjala, če je komu slučajno čle uspelo.
Našla je knjigo, ki jo je iskala. Bila je majhna, debela nekaj centimetrov, vezana v črno usnje s srebrno zaponko in porumenelimi listi. Priročnik za študente črne magije se je izpisalo na paltnici. Avis se je nasmehnila ter jo odprla.

Caley se je že nekaj časa stiskala ob steni. Bila je na najbolj oddaljenem delu prepovedanega oddelka in se skrivala za številnimi knjigami. Srce ji je ves čas divje utripalo, saj ni hotela, da bi jo kdo našel. Ampak ni bila ona kriva, da te knjige ni bilo v oddelku za učence. Uroki so jo vedno privlačili, v njih je blestela in taka malenkost kot je prepovedani oddelek je že ne bo ustavila, da se spozna še z ognjeni uroki.
Slišala je, da še nekdo stika po policah v njeni bližini in previdno pokukala čez knjige. Ni bila knjižničarka. Žal pa tudi Spolzgadovci niso pomenili nič dobrega. Prebrala je naslov knjige v učenkinih rokah in se komaj opazno marščila. "Črna magija, kaj? Spolzgadovci očitno še niste slišali za kaj drugega." je mirno zašepetala.

Avis je zaslišala šepetanje. Zgrabila je palico, ki jo je imela v rokavu in se obrnila. Ko je za seboj zagledala dekle, ki je ni poznala, je pa po barvi uniforme prepoznala, da ne pripada pravemu domu, je uperila palico vanjo in stopila nekal korakov naprej. Pri tem je posoravila zaprto knjižico v žep ter jezno zasikala "Pa kaj?!... kaj sploh delaš tukaj? GVerjetno si prišla, da na tebi poizkusim nekaj novih urokov..."
Sedaj je bila že čisto blizu. Z prosto roko jo je porinila ob steno ter ji nastavila svojo palico na vrat " Kdo sploh si? vohuniš za mano..." Bila je zelo slabe volje.

"Kako tipično. Ne delaj si utvar, da se cel svet vrti okoli tebe. Nisi dovolj pomembna." se je zarežala Caley. Palica na njenem vratu je očitno ni čisto nič motila. Kmalu se je pokazalo zakaj. Malenkost je stresla z desnico, da ji je palica zdrsnila v dlan in jo uperila v Spolzgadovkin trebuh. Seveda jo je potisnila dovolj naprej, da je njena napadalka lahko začutila leseno konico. "Neumna si, če misliš, da je vrat edino šibko mesto. Z veseljem ti premešam notranje organe, če že govoriva o urokih." jo je čisto mirno obvestila. Vedno se je zabavala, če so komu popustili živci in se ni znal obvladovati. "Si vedno tako paranoična?" Svoj pogled je izzivalno zapičila vanjo, saj je dobro vedela, da gre njeno strmenje ljudem zelo na živce. "Še bunkeljni bi se ti smejali, če bi videli tvojo paniko."

Avis jo je nekaj časa neprizadeto gledala zobema očesoma, potem pa se je z zelenim ozrla proti najbližjemu prehodu. Ni se preveč menila za palico, na obraz se je je celo prikradel rahlo nesramen nasmešek.Ampak samo zatrenutek. nato je brž spustilasvoko palico z dekletovega vratu, ter se obrnila in naredila nekaj korakov. ko je videla, da ji dekle ne sledi se je obrnila proti njej, jo zgrabila za iztegnjeno roko v katei je še vedno držala palico ter jo potegnila za sabo za velik kup knjig. "Trapa... Tvoj smeh bi prebudil še naglušnega trola!" In res. Kamlu so se zaslišali koraki in izza kupa sta lahko zagledali knižničarko , ki se je približevala. " Da mi ne črhneš besedice. " je je polglasno zašepetala, potem pa nad obema izvedla urok nevidnosti.

Caley je s prikrito zmedenostjo opazovala nepričakovano reakcijo. Ko je eno oko še vedno gledalo njo, drugo pa se ozrlo nekam drugam, ji je ušel kratek vdih zgroženosti. Očesa niso mišljena za tako premikanje. "Kam me vlečeš?" se je uprla, a kmalu tudi sama zaslišala korake. "Ta zoprna stara kokoš sliši bolje kot sem mislila." je zašepetala, potem pa utihnila.
Knjižničarka je s svojimi majhnimi očmi za debelimi očali preiskovala vsako polico. K sreči se je zadovoljila s tem, da ni nikogar videla in se ni zatekla k tipanju. Caley je stala kot vkopana dokler je ni slišala na Oddelku za učence kako nekoga ošteva. "To je bilo pa blizu." Šele takrat je normalno zadihala.
"Hvala." je dejala z manjšim občutkom nelagodja, čeprav je bila iskrena. Tisto oko ji ni in ni šlo iz glave. "Em... Tvoje oči... Zakaj se premikata vsaka po svoje? Vem, da je vaš simbol kača, ampak naravno imajo to zmožnost samo kuščarji..." Še vedno je šepetala, da ne bi knjižničarke priklicala nazaj, ampak sedaj je odkrila nekaj kar jo je nadvse zanimalo.

"Da bi tebe preslišala, bi morala biti že zares gluha. " je hladno rekla in zamahnila s palico "Finite incantatem" . Urok je izginil.
Popravila si je šolsko uniformo, palice pa še vedno ni pospravila.
Ob komentarju o njenih očeh se je rahlo namrščila, ustnice pa je stisnila v ravno črto. "Ne vem, ali si brezkrvnica ali pa grozno neumna. Oko je magično, ni pravo!" je dejala z z lobnim glasom ter potem vse pospremila z zlobnim nasmeškom " Ah, seveda, ker sta si očesi tako podobni verjetno sploh nisi opazila tega." je dodala osorno.Ozrla seje po policah in ez čas dejala "Sploh pa,... Kaj, za vraga, iščeš tukaj?" Vprašala je brez prevelikega zanimanja, ter si začela ogledovati hrbtiišča knjig na polici.

"Res sta si zelo podobni. Da pa to ni tvoje pravo oko, mi je jasno. Škoda, le kaj se je zgodilo s tvojim očesom, da moraš nositi to stvaritev." je odvrnila Caley brez pravega sočutja. "Naj uganem - zganjala si črno magijo pa ti je vse skupaj razneslo v obraz. Ni čudno, da rabiš priročnike..." Njena nesramnost včasih ni poznala nobene meje. Odšla je nazaj proti mestu kjer je prej brala in s police ponovno vzela knjigo. "Ognjeni uroki. Pri pouku smo zgolj omenili kaj zmorejo." je odgovorila na njeno vprašanje. "Škoda, ker je knjiga na prepovedanem oddelku, ampak če bi se vsak igral s tem, bi šola verjetno že zdavnaj zgorela." Tukaj ni bilo več varno za prebiranje knjig. Mora dobiti dovolilnico ali pa knjigo nekako pretihotapiti iz knjižnice in jo v miru prebrati v dnevni sobi.

(res da se slabo vid na sliki k je mejhna, ampak en uč mam črn en pa zelen. Kr dobr poglej )

"ni bilo ravno tako." je z ledenim glasom odvrnila. Bilo ji je vseeno, kaj si je mislila o njej in se ji ni dalo razlaagti, zato je molčala in jo nezainteresirano opazovala, kako je s police izbrala knjigo.
"Draga moja," je rekla sarkastično " verjetno so to storili zaardi takih kot si ti. Če ti dovolim odnesti to knjigo, bo verjetno res nastal požar..." je nadaljevala, potem pa nenadoma premolknila, kot da bi se nečesa domislila. "Čeprav " zlobno se je nasmehnila " to sploh ni tako slaba ideja." stopila je k njej in z palico potrkala po knjigi, ki jo je dekle držala v roki. Knjiga se je pomanjšala na veliost vžigalične škatlice. "Urok končaš s Finite incantatem, če še ne veš" je rekla, si poravila pramen las z oči ter se obrnila, da bi šla.

((sonce mi sije na ekran, tko da vidm sam 2 velka temna kroga ))

Caley se je za trenutek zazrla v knjigico na svoji dlani. "Oh to bi bilo pa kar prelahko... Povzročiš manjši požar, obtožiš mene in mimogrede še poveš katero knjigo sem odnesla iz knjižnice. Drznvraan bi bil ob vse točke, mene pa bi vrgli s šole." je prhnila. S konico palice se je dotaknila knjige, izrekla urok in jo postavila nazaj na polico. "Še Spolzgadovci niste več kar ste bili. Spomni se česa boljšega." Je res mislila, da jo bo tako z lahkoto spravila v ogromne težave? Bolje bo, da dobi dovolilnico. Zdaj, ko to dekle ve kaj hoče, ne bo imela miru, če knjigo odnese kako drugače. "Lep dan še naprej in previdno s črno magijo. Vse je igra, dokler nekdo ne izgubi očesa." je rekla mirno, potem pa si narejeno presenečeno z dlanjo pokrila usta. "Ups, očitno se je to že zgodilo." Njeno sladko opravičilo je kar prekipevalo od sarkazma.

( vsak izgovor je dobr )

Ozrla se je nazaj proti dekletu in neprizadeto dvignila obrv. " V bistvu je šlo za nesrečo pri letenju. me prav zanima kako bi ti izgledala, če bi padla na ograjo iz višine desetih metrov." spet se je obrnila in že mislila oditi, ko se je še nekaj spomnila. " a, zaradi mene lahko uzameš knjigo. Si pa neumna. Kako naj pa vem, da si jo uzela če me sploh ni bilo tukaj? Pa sem mislila, day ste vi Drzvaanovci malcebolj pametni. " Dvignila je obrv, drugače pa ni pokazala nobenega čustva. " In še prijazen nasvet. Ne hodi več sem. Nekateri niso tako prizanesljivi kot jaz." zlobno se je nasmehnila " In ne govorim o knjižničarki, če to misliš" stopila je še do ene police ter tam pregledala ekaj knjig.

((levo je zeleno, a ne?))

"Nekateri ne padamo z metel kot hruške z drevesa." je odvrnila Caley. Še nikoli ni telebnila z metle pa je bila povprečna letalka, čisto nič posebnega. "Ni te bilo tukaj? Ne hvala. Spolzgadovci ste polni izgovorov in primernih laži." jo je zavrnila. Previdno je stopila naprej in skrita za policami preverila kje je knjižničarka. Še vedno je bila preblizu, da bi se Caley lahko neopazno vrnila s Prepovedanega oddelka. "Oh nikar se ne boj. Nisem prepogosto tukaj in gotovo te ne bom več zmotila." PRav vseeno ji je bilo kdo je prizanesljiv in kdo ne. Znala se je braniti, poleg tega jo je zanimalo toliko stvari in če bi vedno igrala po pravilih, ne bi dobila odgovorov.

"Ni bilo po moji krivdi. In stara sem bila štiri leta. " skomignila je z rameni in jo pogledala izza knjige, ki jo je brala. "pa nič. Ampak te knjige ti ne bojo oddobrili. Preverjeno." spet je začela brati "sploh pa ne izdajam drugih študentov. Za to imamo že Gryfndomovce." je pripomnila vmes, nato pa je sedla na tla in začela brati knjigo . ko se je čez čas ozrla in videla, da dekle še vedno stoji tam, je zavila z očmi in rekla. " "Uporabi urok nevidnosti ali pa vrži z zadnje police eno knjigo, da bo šla stara vešča tja." zamežikala je, potem pa se je ponovno zatopila v knjigo. " In samo omeni profesorjem da si bila ti..." stavka ni dokončala...

"Tu se pa popolnoma strinjam. Večjih tožibab ni na šoli." je Caley prikimala. Nenavadno je bilo, da Drznvraanovci ne marajo Gryfondomovcev, ampak ona pač ni bila tipična Drznvraanovka. "Človek bi mislil, da živijo samo zato, da lahko druge opominjajo na njihove napake, se prilizujejo profeosorjem in izdajajo." Zmajala je z glavo. Knjižničarka se očitno res ni imela namena premakniti. Skozi vrzeli med policami se je zagledala v primerno debelo bukvo, daleč na drugem koncu knjižnice, že dvignila svojo palico, a se nenadoma premislila. "Da sem bila jaz kaj?" se je zopet zazrla v Spolzgadovko. Kakor vedno je želela odgovore. Nekega dne jo bo to še stalo življenja.

No, vsaj Glede nečesa sva enakega mnenja, sij emislila Avis, ko je zazrta v bukvo poslušala dekletovo pritoževanje čez Grfndomovce. Z rahlim nasmeško je, ne da bi pogledala izza knjige, dejala:" Si že pomislila, da so te dali v napačen dom? In ne skrbi, za knjigo bom kriva jaz. Saj veš, kdo vedno nasrka. Spolzgadovci. Ker smo vsi tako lepo hudobni. " ker dekle še ni odšla je dvignila pogled izza knjige ter jo pogledala in rekla: " ja, da si bila ti,kdorkoli pač že si, tu in da si videla mene, potem, se ti bo zgodilo kaj neprijetnega. Uporabi domišljijo." Zaprla je knjigo, jo pomanjšala in jo dala v žep. Potem je vzela drugo in jo začela brati.

"Ne, hotela sem v Drznvraan. Če si v Drznvraanu se nikomur ne zdi čudno zakaj ves čas tičiš med knjigami, niti te nihče ne sprašuje kaj bereš." Na Caleyinem obrazu se je izrisal zvit nasmešek, ki ga je do sedaj skrbno skrivala pred ostalimi. "Kar se pa tiče knjige... Nameravala sem dol vreči enciklopedijo nečesa poleg tistih dveh Gryfondomovk." Pomignila je proti drugi strani knjižnice, kamor se je prav lepo videlo, če si si skoraj zvil vrat. "Ravno prav daleč sta, poleg tega ves čas nekaj stikata glavi, tako da sklepam, da tukaj nista zaradi knjig. Knjižničarka bi znala malo znoreti, ampak vsak se mora kdaj žrtovati za druge. Naj se tokrat onidve zame." Sedaj se je smehljala že prav nesramno in oči so se ji nenavadno svetile. "Nimam namena povedati, da sem bila tu, niti da nisem bila sama." ji je še zagotovila, potem pa pomignila s palico in uživala v rezultatu. Knjiga je z vsem možnim truščem zletela na tla, nekaj listom se je zmečkalo, knjižničarka pa je s svetlobno hitrostjo odhitela tja. "Prijetno branje." se je Caley poslovila z normalnim glasom, saj je knjižničarkino besno oštevanje preglasilo vse ostale. Spolzgadovki je še pokimala, potem pa se vrnila na Oddelek za šrudente.

(sory, pozabla sem.)

Avis je kmalu zbasala vse knjige v žep ter se odpravila, seveda pod urokom nevidnosti, iz knjižnice.

(evo. Zdej pa lahko pišeš)

[ni pene še mn pa je problemou ]

Lucius je pokukal v knjižnico in napel ušesa. Bilo je preveč tiho. Nič se ni slišalo in v ušesih mu je začelo od tišine kar zvoniti. Pogledal je Avis in rekel: "Prazno. Popolnoma."
Na obrazu se mu je zarisal njegov značilen nasmeh, ko je bil zadovoljen. Vstopil je v knjižnico in odšel do prehoda v Prepovedani oddelek. Obstal je pred vrati in razprl roke.
"Dom sladki dom," je rekel. S tem ni meril čisto na knjižnico. Njemu je bilo domače vse, kar je bilo prepovedano.
Odkorakal je do prve police in prebiral naslove s platnic. Ko je prišel do konca vrste se je spet obrnil k Avis.
"Kje naj sploh začneva? Tako kakor sem sedaj iskal kaj zanimivega, torej knjiga po knjiga, nama bo vzelo preveč časa," je rekel in dojel, da je to zvenelo, kakor da je mislil, da je odkril nov urok. Verjetno mora biti kaj, kar bi nama pomagalo."

avis, ki je do tedaj stala za njim se je zvito nasmehnila ter rekla.
"Tu sem kar pogosto. In do sedaj nisem zasledila nič pametnega v prvih sedmih vrstah. " z roko je pokazala do kam je že prišla z branjem.
" Ostane nama tako še...deset vrst." je rekla manj navdušeno, a je takoj nadaljevlal "vendar... lahko mirne vesti spustiva polico o Negi čarobnih živali, zmajologiji in tisto s knjigami o krvni magiji." vidno se je stresla " mimogrede, tiste nebi šla v nobenem primeru pregledovati. Leta 1922 je neki učenec eno odprl... v Sv. Mungu niso znali rešiti težave. Videla sem sliko..." še enkrat se je stresla.,potem pa je z uradnim glasom nadaljevala
"Večina teh knjig je tako starih in zaščitenih z raznimi uroki. Ponavadi jih smejo odpreti samo čistokrvni čarovniki in če jih odpre kdo drug... tu gre za zelo staro magijo." ozrla se je po knjigah
"Tako nama ostane samo devet vrst. " je nadaljevala prej končano misel.
"Splača se začeti pri..."sprehodila se je med vrstami "...prepovedanih urokih. knjiga bo verjetno bolj stara, manjše velikosti, najverjetneje vezana v črno ali zeleno usnje. Ti začni tu, jaz grem na drugi konec. Prevrila bom zgodovinske knjige, če kje dobim kak podatek. Prav?" naslonila se je na omaro, ter roke prekrižala na prsih.

Lucius je z zanimanjem poslušal, kar je govorila Avis. Pogledal je prvih sedem vrst in videl, da to sploh ni tako malo knjig. Zanimalo ga je, v kolikih letih je prabrala vse te knjige, a ni vprašal, saj je nekaj bolj pritegnilo njegovo pozornost.
"Krvna knjiga?" je vprašal in se zvito nasmehnil.
Mogoče bo enkrat, ko bo imel čas prišel sem in malo pobrskal. Navsezadnje je bil čistokrven in Malfoyev. Zakaj se mu knjiga torej ne bi odprla?
"Ah, najbrž ni zanimiva," je rekel in odmahnil z roko.
Odšel je naprej in pogledal polico, katero bo pregledala Avis. Bila je dolga in polna prašnih knjig. Zdelo se mu je, da je bila še daljša kot prejšnje dve in da je bilo na njej še več knjig.
"Jaz grem pregledati tole," je rekel in pokazal na polico za Avisino. "Mogoče pa bo kaj."

[čak kuko sm že pooimenovala tisto rimo? k nimam cajta zj gledat.. ]

((?ne vem bom pogledala...Posebni ljudje ga znajo, le redki ga poznajo. Ni močnejšega uroKa, ki to skrinjo bi odprl, za vedno v skrivnost prodrlbajdvej...a že veš kwa bo v skrinji? ))

Avis je ob njegovem zanimanju za nevarne knjige zavila z očmi
"moški..." je zamrmrala zdolgočaseno, nato pa s svoje police potegnila nekaj knjig ter sedla z njimi na tla. Med knjigami je bila tudi majhna črna knjižica, ki je bila videti izredno stara.
Hm... očitno je nekakšen dnevnik... je ugotovila, ko si jo je ogledala z vseh strani ter preverila, če je slučajno zaščitena s kakšnim urokom. Odprla jo je in prebrala naslov, napisan z lepo, čitljivo pisavo. Dnevniški zapisi Georgiusa Xaveria Lanseder
In kdo za vraga naj bi bil to? In zakaj hranijo to na prepovedanem oddelku?se je vprašala ter preletela nekaj strani. Kniga se ji je zdela popolnoma neuporabna, ko je med tekstom slučajno zasledila besedico dvorana...
... kljub temu, da trdi, da je na šoli obstajala Dvorana skrivnosti, je doslej še nihčle ni videl, kaj šele, da bi vstopil vanjo. Po mojem mnenju sploh ne obstaja, ampak Tom trdi, da obstaja nek skrivni prehod...
"To bi lahko bilo to." je rekla sama zase, potem pa polglasno poklicala Malfoya "Hej,...pridi sem! Poglej si tole...."
Pustila je, da prebere odlomek, nato pa ga je z zanimanjem vprašala
" Kaj misliš? Si ti kaj našel?"

Lucius je pregledal že nekaj knjig, ampak ni ničesar našel. Ravno jo hotel vzeti v roke že drugo, ko ga je Avis poklicala. Pogledal je proti polici in si zapomnil, kje je ostal, nato pa odšel na drugo stran, k Avis.
"Je kaj?" je vprašal še preden je prišel do nje.
Pogledal ji je čez ramo in gledal v dnevnik. Prebral je nakj vrstic se navdušeno zasmejal.
"Saj to je ta dvorana, katero sva našla!" je rekel in veselo pogledal Avis. "Našla sva Dvorano skrivnosti!"
Navdušeno je začel korakati od začetka police do konca in razmišljati.
"Samo nekaj mi ni jasno," je začel in še malo pomislil. "Mark? Mark Neelstin? Učitelj OPMS?"
Namrščeno je pogledal v neznano knjigo vezano v zeleno usnje, ki je nosila naslov Kačji jezik.
Vzel jo je v roke in rekel: "No ta bi nama tudi lahko pomagala pri čem!"
Pregledal jo je z vseh strani in jo podal Avis.
"Še ti jo preglej," je rekel in nerad priznal, da je včasih površen.

prikimala je ter vzela knjigo, ki ji jo je podal. Odpral jo je nekje na sredini ter se namrščila.
"Tega pa ne razumem...je to ta jezik?" Pokazala mu je celo stran poisano s s-ji,š-ji in nekaj drugimi znamenji
"Ničesar ne razumem. Je to sploh jezik?" je rekla žez čas ko je nekjakrat poskušala prebrati in je dvakrat obrnila knjigo okoli, saj ni bila prepričana, da jo drži prav.
"Poskusiva kakšen urok..." je zamrmrala ter začela mahati s palico. po treh urokih je obupala.
"Imaš kakšno idejo?" podala mu je knjigo nazaj, pri čemer je izza ovitka padel košček pergamenta, ki ga ni opazila.

[aha men pa pustiš nalogo kva nj bo na tem papirju.. mislm.. krivica.. spet bom napadala mojo frendico nj se mi zmisl kšno rimo al pa kj.. ]

Lucius je zmedeno opazoval čudno kačjo pisavo. Bila bi naj kačja, ampak brati je ni znal. Ko je Avis obračala knjigo je tudi sam pomislil, da nekaj ni v redu, ampak lahko bi jo obrnil na dvesto načinov, pa ne bi nič razumel.
"Taki uroki gredo tebi bolj od rok," je rekel Lucius, ampak je vseeno napel možgane, če bi se slučajno spomnil, kaj pametnega. Pa se ni.
"Lahko jo pomanjšaš in jo bova v dnevni sobi prebrala. Ta dnevnik daj meni. Poiščiva še kakšno knjigo, ki namo bo mogoče v pomoč," je rekel in odkorakal nazaj do 'svojih' polic.
Ko je hodil je slišal čudno šumenje, ampak ni vedel kaj je bilo. Pa ga tudi ni preveč zanimalo, čeprav se je slišalo kot podrsavanje po tleh. Za hip se je ustavil in šumenje je potihnilo. Skomignil je z rameni in odšel pregledovati knjige od tam, kjer je končal.

[napiš, da se mi je zalepl na podplat al pa kj, sam da js mojo frendico prašam kva nj napišem. ona ma zmer take dobre ideje.. tista rima je njena izmišljotina.]