Prepovedani gozd

Že takoj ob vstopu v gozd sta vanjo šinila vonj po trhlem lesu in hlad, ki jo je mehko pobožal po licih. Njeni usnjeni škornji so se čutno, komaj znatno gibali prek gozdnatih tal. Z glave je odstranila kapuco, medla svetloba pa je osvetlila njene obrazne poteze. Meglice ki so se zbirale tik nad tlemi, so se začele ovijati okoli njenih nog kot kače, sama pa se je podala še globlje v temo. Polmrak ji ni povzročal preglavic, saj je bil tudi v temi njen vid še vedno skoraj sokolji. Poblisnila je z očmi, se zadovoljno nasmehnila in nadajevala pot v neznano. Prepustila se je lahkotnim šumom in zvokom narave in se v umirjenem hodu podala v lahen klanec. Čeprav navidez odsotno, je bila njena roka, še vedno v pripravljenosti kot tempirana bomba, saj se je spomnila Dumbledorjevih besed.
Ustavila se je na drobni jasi, kjer ji pogleda proti nočnem nebu niso zastirale gosto nasajene krošnej dreves in se zazrla v nebo. Njene smaragdne oči so bile uprte v točko, kjer naj bi bila prav danes polna luna. Praznina. Nič.
Resda je to podrlo njena prepričanja, a ni moglo umiriti volka v njej. Ognjeno vroča kri ji je divje plala v žilah, pulz ji je nenadno poskočil, kot bi ji srce skušalo skočiti iz varnega objema reber. Zvrtelo se je i nzadnji hip se je oprla na drevo. Pod prsti je začutila raskavo površino debla, pred očmi pa se ji je počasi temnilo. Vedela kaj bo sledilo, a hkrati so ji bili vsi ti občutki tako neznani. Po dolgem času priložnost...
Zgrabil jo je krč, ki se je kot virus razširil po celem telesu in jo prisilil, da je klecnila na kolena. Ujela se je na roke, globoko dihala in čutila, kako se njeno drobno telo spreminja. Zaprla je oči in se prepustila...
Ko jih je znova odprla, je par jantarnih oči zrl v neznano, ko se je znova privajala poltemí. Dahnila je, pred očmi pa so ji zaplesale meglice tople sape. Divje se je pognala v tek skozi podrast, ki jo je mehko božala ob boku, čutila veter, zaznavala gozd s celotnim telesom.
Žile ji je napolnjeval adrenalin, ki ji je na obraz slikal nevarno zadovoljen smehljaj, nekje globoko v sebi pa je čutila svobodo. Tisto svobodo, ki je v svoji naravni obliki, ni bila sposobna čutiti. Počutila se je odločno, veličastno, nepremagljivo!
Ustavila se je šele ob manjšem tolmunu, nad katerim so poplesovale blede meglice. Zadihana se je sklonila nad gladino, opazila svoj odsev. Par svetlih oči, sajasto črna dlaka..vanjo je zrla volkulja. Že dolgo ni imela priložnosti dati vsega iz sebe, sovraštva, vesekja, jeze, žalosti... 'Ahhh... čustva.. samo zavirajo nas v življenju, nam blodijo in meglijo misli. Čustva so za slabiče in bojazljivce!'
Privoščila si je kratek požirek, osvežilne hladne vode iz tolmuna in šele nato v odsevu mirne gladine zagledala veliko, žarečo belo kroglo. Luna. Nekoliko se je nasmehnila in izpila nekaj dolgih požirkov vode, da se osveži...


[Me pride kdo obiskat x3 ?]

Arlette je nekoliko plašno stopala po vlažnih gozdnih tleh. Čisto se je bila izgubila. "Kje za vraga sem?!" Je jezno vzkliknila sama nase. Hodila je ure in ure in nikakor ni našla poti nazaj na Bradavičarko. Globoko je vzdihnila očitno sprehodi zvečer, ki sem ji na Beauxbatonsu redno opravljala tukaj niso priporočljivi... le kako bom našla pot nazaj? si je mislila in pri tem pozorno poslušala, kaj se dogaja okoli nje. Nekaj je zatulilo in Arlette je obšla hladna polt "Kdo oz. kaj je to?!" Je nekoliko živčno vprašala a odgovora ni bilo in spet je zavladala tišina. Arlette se je ustavila pred velikim drevesom in njen pogled je še vedno švigal v smer iz katere se ji je zdelo, da je nekaj slišala. Drevo je bilo ogromno in visoko, da mu ni bilo videti vrha. Naslonila se je na trdo in grobo skorjo, ter sedla na mokra tla. Pod plaščem je čutila neprijeten mraz. Ozračje je bilo napeto in v zraku je bilo toliko vlage, da so se ji kodri začeli še bolj kodrati. Bila je utrujena in mračilo se je. Iz plašča je potegnila dolgo rjavo palico "Zroxis!" je mirno dejala in jo visoko dvignila. "Mislila sem, da je manj strašno..." si je tiho zašepetala in priprla oči. skušala je misliti na vse kaj drugega, kot na grozno mesto kjer je bila zdaj. Upala je, da jo bo kdo našel, a je tudi močno upala, da ta nekdo ne bo kakšen učitelj, zaradi katerega bi imela probleme. "Komaj pridem sem in se že izgubim?" si je dejala, zamaja z glavo in spet globoko vzdihnila. Pogledala je proti neb. S kotičkom očesa ujela prelepo veliko luno, ki je močno svetila skozi oblake. Luna ji je bila vedno všeč in občudovala je njeno spokojnost. Ko je bila včasih sama in se je počutila nesrečno je vedno pogledala v luno in se pomirila. Nikoli ni vedela, zakaj na njo deluje tako pomirjujoče, a v teh okoliščinah je delovala nekoliko bolj strašno in nemirno. Stresla se je. "Moram naprej. Ničesar me ne sme biti strah." Si je govorila in bolj kot ne samo sebe prepričevala. Spet se je vstala, popravila rumene kodre, ki so ji silili na oči in ponovno namestila črn plašč. Hodila naprej zdaj bolj sigurno in pogumno. Slišati ni bilo ničesar. Postala je mirna in nekoliko se je opogumila, saj se je navadila na to okolje. Ravno, ko se je prepričala da je vse vredu in da bo kmalu že v topli postelji je zaslišala korake, ki so nemirno in divlje lomili stare suhe veje. Urno je izvekla palico, jo dvignila nekoliko višje in pripravljena za obrambo čakala, da se ji ta nekdo približa. "Vse bo vredu... ostani mirna... ostani mirna" Si je šepetajoče ponavljala, čeprav je globoko v sebi vedela, da jo ne čaka nič prijetnega.