Drznvraanovska dnevna soba

Wish je vstopila v Drznvraanovsko dnevno sobo. Zazdela se ji je kar prijetna. Imela je kar nekaj polic s knjigami, zato je Wish stopila do nje in si začela ogledovati knjige. Izbrala si je eno in se zleknila v udoben naslanjač. Po nekaj straneh je k njej prišel njen maček in se udobno namestil na njenih kolenih. Odsotno ga je pričela božati in medtem še naprej brala. Naenkrat se je spomnila, da se bo kmalu pričel pouk. Sama pri sebi je zavila z očmi, odložila knjigo in mačka, ter stopila do vrat. Počakala je še mačka, ki se je zmuznila skozi vrata in odšla.

Caley se je po "sprehodu" po knjižnici vrnila v dnevno sobo. V tem času je bila večina učencev zunaj na zraku, nekateri zamudniki pa so lovili kosilo. A njej ni bilo preveč do sprehoda po parku, zato se je sesedla v prost naslonjač in odsotno strmela predse. Morala je nekako dobiti tisto presneto dovolilnico za Ognjene uroke, če ni hotela tvegati in knjige kar tako odnesti iz Prepovedanega oddelka. Razmišljala je, če bi ponaredila podpis. A če bi knjižničarka kar koli posumila, bi lahko poiskala profesorja in potem bi se Caley znašla v še večjih težavah. "Sranje." je zamrmrala. Očitno do knjige ne bo prišla tako lahko, sploh če je bilo za verjeti tisti Spolzgadovki, ki jo je srečala.

Remus je prišel do lesenega opaža, ki je bil postavljen na koncu hodnika, ki je vodil do Drznvraanovskega doma. Opazil je kljuko v obliki orla a je vedel da mora počakati Caley, da mu odpre prehod. Zelo redko se je dogodilo da bi lahko kakšen študen iz drugega doma prišeč v drug doma, pod katerega ni spadal, a Remus je imel zaveznico, ki mu bo omogočila da bo nekako prišel do Drznvrannovske dnevne sobe.
Bil je skrit pod Jamesovem plaščem nevidnosti in vseskozi je gledal na ravbarjevo karto. Na žalost nikoli niso uspeli vrisati notranjosti Drznnvranovske dneven sobe in tako ni vedel koliko ljudi je v njej. Tako je moral v tišini čakati na Caley. Vedel je da je prišel vsaj deset minut prehito in zato se je psotavil v kot ter čakal. V dnevno sobo je med tem smuknilo nekaj Drznnvrannovce, ki se jim je že očitno mudilo spat. Nihče ni niti posumil da je kdo v bližini. Na Remusov srečo so bili Drznvrannovci tisti, ki so sledili pravilom in jih skoraj nikoli niso kršili. Bili so vzorni in vestni, čeprav pa so imeli nekaj izjem. Med te je spadala tudi Caley, ki se očitno ni zmenila za to če bo kdaj kaznovana ali zasačena pri načrtovanju kakšne potegavščine.
Remusa je že resnično zanimalo, kako si je Caley zamislila vso stvar, a še vedno jo je moral počakati pred vhodom. Šele ko bosta na varnem v njenem domu bosta lahko predebatirala njen načrt.

Fenrir je zdolgočaseno bral knjigo. Odločil se je da se bo odpravil ven na svež zrak. Le še trije dnevi so bili do polne lune in upal je da na tisto noč ne bo tako hladno. Pred vrati je zagledal gryffindorca, Remusa Lupina, ki naj bi bil, prav tako kakor on volkodlak. Vendar govoricam ne gre verjeti. "Živjo!" ga je pozdravil. "Koga čakaš?" je še vprašal, nato pa pogledal proti kljunu. Mislil je da se bodo vrata kmalu odprla. V tišini je počakal Remusov odgovor, ter se nekaj krat namrdnil ob pogledu na njegovo uniformo. Pogledal je po stopnicah, kjer so prihajale gruče študentov. Upal je da je nekje njegov brat. Zagledal ga je ter mu rekel:" Kako ti je šlo pri spreminjanju oblike?" . On pa mu je odgovoril: "V redu" in odšel.

Ko so se šštudenje že sprehodili skozi vhod v Drznvrannovski stolp, je pred Remusom obstal Fenrir Greyback. Najprej je spregovoril nekaj besed z bližnjim študentom nato pa ogovoril Remusa. Remus je bil začuden saj je menil da je prekrit z plaščem nevidnosti a očitno temu ni bilo tako. Za hip se je ozrl na steno za sabo in opazil da Jamesov plašč visi na drobni izboklini, ki je štlela iz stene in Remus očitno sploh ni opazil, da plašča ni već na njem.
Verjetno se je snel ko sem se premaknil je hitro pomislil. Na Remusovo srečo se je hodnik ravnokar spraznil in Remus je v tenutku pograbil palico ter rekel "Stupefy." Vedel je da ni možnosti da bi Fenrir pričakoval njegov napad, saj je bil tako nenaden.
Remus se je ozrl po telesu, ki je ohromljeno padlo na tla. Preziral je Fenrira saj je imel nekatere krute navade in slišal je govorice, da se družži samo s Spolzgadovci. Praivli so tudi da je volkodlak, a Remus o tem ni bil prepričan. Čeprav je bil tudi sam tak in se mu je Fenrir zaradi tega smilil pa mu je bilo ob njem vedno nelagodno.
Hitro je spet dvignil palico in dvignil ohromljeno telo Fenrirja ter ga popeljal proti enemu izmed bližnjih hodnikov.
"Na žalost ti moram zbrisati spomin saj me nebi smel videti." žalostno je zavzdihnil in ponovno vzdignil palico "Obliviate."
Hitro je stekel po Jamesov plašč nevidnosti in si ga sedaj pazljivo ogrnil. Spet je šel do Fenrirja in preklical svojo kletev hromljenja. fenrir je bil malce zmeden a drugače popolnoma uredu. Zdelo se mu je čudno kako je tako hitro prišel izpred vrat svojega doma na ta hodnik, saj mu je Remus zbrisal spomin samo na dogodek pred vrati.
Remus je pustil Fenrirja in se vrnil na prostor kjer je stal prej le da je tokrat bil pokrit s PLAŠČEM NEVIDNOSTI. Še vedno je čakal na Caley.


[ Fenrir ali Rodolphus nisi vredu prebral prvega posta pa nisi opazil da sem pod plaščem nevidnosti, zato sem tudi napisal da sem te uročil ker je brezveze spet popravlat tvoj post. Drugače pa vem da ne bi smel biti v vaši dnevni sobi samo imama z Caley nek dogovor tako da .... Upam da ni kaj preveč narobe z mojim postom samo drugič bolje preberi post tistega, ki ga hočeš ogovorit ]

Caley je po večerji prišla v dnevno sobo in se skušala zamotiti s kakšno knjigo. Bolj kot je buljila v strani, manj je vedela kaj bere. Ves čas je pogledovala na uro in spremljala kdo je še v dnevni sobi. Končno je v dnevni sobi ostala sama in ravno je hotela stopiti na hodnik, ko se je iz spalnic prikazal Fenrir. Sama pri sebi je preklela njegovo ponočevanje in obsedela na naslonjaču. Upala je samo, da ne bosta z Remusom naletela drug na drugega ter da se Fenrir ne bo kaj kmalu vrnil.
Ko je ura odbila enajst, je Caley stopila do vrat in jih odprla. A hodnik je bil prazen. Začudeno je še enkrat preverila koliko je ura, potem pa se spomnila, da je Remus verjetno neviden. "Em... Si tukaj?" je tiho vprašala pri čemer se je počutila dokaj neumno.

Remus je končno dočakal da se je Caleyina postava prikazala pred njegovimi očmi. Ko je tiho vprašala če je tam ji je iz kota odgovoril. "Seveda. Bolje da se ti prikažem šele ko bova na varnem" je rekel in pohitel v Drznvrannovsko dnevno sobo.
Bila je izjemno prijetna in lepo urejena. Udobni fotelji, mizice na katerih so lahko pisali naloge, velika okna, ki so prepuščala veliko svetlobe in izjemen pogeld skoz njih. Remus si je občudojoče ogledal tudi ki Daniele Drznvrann, nato pa le slekel plašč nevidnosti.
"Si imela kaj težav?" jo je nasmejan vprašal. Še vedno je bil malce napet kajti če bi ga ujeli v tuji dnevni sobi bi se znašel v velikih težavah. A že pred tem je pripravil načrt. S Caley bi preprosto hlinila ljubezen in upal bi na to da bi kdorkoli bi ga že ujel nasedel. Za trenutek je pomislil kako bi reagirala Tara na to in grenko se je nasmehnil nato pa se spet razvedril.
"Lepo imate urejeno tukaj. Skoraj tako prijetno kot je v Gryfondomou." je rekle in ji pomežiknil.
"Torej da preideva na stvar, kaj si imela v mislih? Malo mi predstavi tvoj načrt. Usedel se je v bližnji fotelj in se zazrl v Drznvrannovko.

Saphira je sedela v najbolj oddaljenem naslanjaču v sobi. Ura se je že bližala polnoči in ona še vedno ni prebrala te knjige, ki jo je ravno zdaj držala v naročju. Zavesa črnih las ji je padala na obraz, a če bi jo kdo pogledal bi takoj opazil, da se komaj opazno mršči in guba čelo. Poglavje o volkodlakih je prebrala, a zdaj jo je čakalo še pet poglavij. Prelistala je svoj Priročnik za obrambo pred mračnimi silami do zadnje strani, preletela kazalo in se spet namrščila. Zadnjih pet poglavij je govorilo o Rdečenosih trdožerih, Vodnih kapicah in o še nekih drugih čudnih bitjih o katerih je prvič slišala. Zaprla je knjigo in vstala iz naslanjača ter se nameravala povzpeti po stopnicah v spalnico in se vreči v posteljo, a je za sabo zaslišala glasove. Sunkoma se je obrnila in zagledala neko Drznvraanko Coley .. ne, Caley in nekega (je to mogoče?) Gryfondomca. Ni bila tožibaba in Remus (saj mu je bilo tako ime?) ni hotela 'zašpecati' učiteljem, toda vseeno jo je prevzemala radovednost, kaj za vraga z Caley počne v Drznvraanovski dnevni sobi. Rekla si je, da se ne bo vmešavala in se spet obrnila, da bi odšla v splanico, toda spotaknila se je ob visok kup knjig na tleh.

Caley je počakala, da je lahko videla, da je Remus v dnevni sobi in šele potem zaprla vrata. Bilo bi precej zoprno, če bi mu jih zaloputnila naravnost v obraz, ko bi plezal skozi vhod. "Nobenih težav nisem imela." se je nasmehnila. Dnevna soba je bila prazna že veliko prej in razen posameznih učencev, ki so kaj zablodili sem ter tja ni bilo nikogar že dolgo časa. Vsaj tako je mislila, saj ni videla mlajše sošolke, ki je sedela čisto v kotu.
Ravno je hotela Remusu razložiti kako in kaj, ko je zaslišala hrup. Sunkoma se je obrnila, verjetno precej bleda, in se zazrla v na videz poznano dekle. Z Remusom sta sedela drug zraven drugega in oba strmela v Drznvraanovko, ki je bila očitno v enaki zadregi kakor onadva. Caley je mrzlično tuhtala kaj naj naredi. Naj jo povabi, da prisede in povpraša kaj meni o Spolzgadovcih? Naj se pretvarja, da je ni opazila? Naj se pretvarja, da Remusa sploh ni tam in skuša sošolko prepričati, da halucinira? Čisto je otrpnila.

Remus je ravno pričakoval da mu bo Caley razložila načrt, ko je zaslišal hrup, ki je pretrgal tišino. Palico je iml v roki še preden se je zavedel in jo upiril naravnost v .... še eno Drznvrannovko. Očitno se je hotela vrniti v svojo splanico, brez da bi zmotila Remusa in Caley a je pri tem prevrnila kup knjig. Očitno je bilo da če bi dekle imelo namen izdati Caley in Remusa bi že kričalo na ves glas tako pa je prestrašeno prav tako kto Remus iN Caley zrla v njuno smer.
Remus se je živčno nasmehnil in pospravil palico.
"Dober večer. Mislim da ni potrebe da bi za tole izvedel še kdorkoli drug " je Remus živčno rekel proti Saphiri. "Saj razumeš da bi se znašla v majhnih težavah, če bi kdorkoli izvedel za tole."
Upal je da bo dekle razumelo. Tudi sam ni vedel ali naj jo povabi zraven ali ne. Glasek mu je rekel
Vsaj toliko ji dolguješ, glede na to da te šše ni zašpecala
Remus se je nato spet nasmehnil " Bi se nama pridružila pri pogovoru. Nekaj pomembnih stvari se poiskušava dogovoriti ampak najprej morava vedeti če ti lahko zaupava. Saj razumeš kajne?"
Remus je vede da ji vsega ne moreta povedati a lahko bi se prepričala če je dekle vredno zaupanja. Nenazadnje potrebuejta zaveznike saj so trenutno Spolzgadovci v veliki premoči. Upal je da mu bo Caley sledila in ne bo prestrašila ali odgnala Saphir. Bil je prepričan da se tudi Caley zaveda kako pomemben je vsak član v boju proti Spolzgadovcem in da morajo reklrutirati čim več članov,.
Rekrutirati, to pa se res sliši kot da stopamo v vojno

Caley se je počasi pomirila. Zavedala se je, da so Spolzgadovci v veliki premoči, zato je bil vsak, ki se bi jim uprl zelo dobrodošel. Še sploh, ker se je v času njene odsotnosti izgubilo še tisto malo učencev, ki sta jih z Remusom že pridobila na svojo stran.
"Saphira si, kaj ne?" se je nasmehnila sošolki. "Ne skrbi, saj ne grize." je dejala v šali, da bi umirila napeto ozračje, ki je nastalo ob nepredvidenem srečanju. S palico je pričarala tri skodelice kakava in počakala, da se je Saphira dovolj sprostila. "Če te lahko čisto naravnost vprašam - kaj meniš o Spolzgadovcih?" je nedolžno vprašala in si prisvojila eno skodelico toplega kakava.

Saphira je še naprej nemo stala zraven kupa prevrnjenih knjig in čez nekaj trenutkov se ji je na obrazu narisal nasmešek. »Ja, Saphira sem,« je odvrnila, se nekoliko poobotavljala, nato pa sedla na najbližji naslanjač. »O Spolzgadovcih?« je presenečeno ponovila, se nekoliko presedla, nato pa nadaljevala: »No, saj je splošno znano, da so nadute tečne riti, ki imajo rade Črno magijo,« se je nasmehnila in segla po skodelici kakava, spila požirek in nadaljevala: »Večina Spolzgadovcev obvlada temne zareke in kletve, ki jih včasih ne poznajo niti učitelji, kaj šele študenti. Baje radi posežejo po kletvi križanih in, ko se je moja mama šolala na Bradavičarki, je nek Spolzgadovec enajstletno dekle preklel z nekim temnim zarekom ali kletvijo, ne vem, vem le, da je pristala v sv.Mungu.« Saphira se je stresla.

Remus je pozorno poslušal pripoved Saphire in lahko je opazil da SAphira čuti podobno do Spolzgadovcev kot onadva. Zatorej se je odločil da ji prebliža njuno idejo.
"Zanima naju, če bi se bila pripravljena pridružiti boju proti Spolzgadovcem: Sumiva da naklepajo nekaj groznega in to jim bomo skušali preprečiti. Žal ti o tem ne moreva trenutno povedati ničesar več, saj načrt šele razvijava, poleg tega pa se morava najprej prepričati če hočeš sodelovati pri tem. Ni se ti treba še takoj zjasniti ali si pripravljena sodelovat. Ko se boš odločila pa le povej Caley ali meni da bomo vedeli če lahko računamo nate."
Remus je povedal vse zelo umirjeno in kar se da prijazno. A misli v njegovi notranjosti so kar rojile. Saphira mu je dala misliti o vsej stvari.
Nekako se morava zavarovati, saj nebi bilo prijetno če bi se jim pridružil kakšen Spolzgadovski vohun. Saj ne mislim da je Saphira vohun a v prihodnje bo treba novačiti bolj previdno. A sedaj je pomemben le Saphirin odgovor nato pa se bova s Caley že kaj domislila.
Zbudil se je iz lastnih misli in počakal na Saphirin odgovor. Ko mu je odgovorila pa ji je Remus vljudno rekel "Sedaj bi te prosil če naju pustiš sama. Morava se pogovoriti o nekaterih pomembnih stvareh. O vsem boš obveščena saj bomo kmalu sklicali sestanek in se dogovorili o vseh stvareh. Upam da nisi užaljena ampak še sama ne veva celotnega načrta zato je toliko bolj pomembno da ga najprej dobro pripraviva in da zanj ne bo izvedel nihče drug" Remus se je Drznvraanovki prijazno nasmehnil. Čudno se mu je zdelo da podi Drznvrannovko iz njune družbe a ura je bila že pozna in nevarnost da jih odkrijejo vedno večja. "O sestanku te bo obvestila Caley. Želim ti prijetno noč in upam da nam boš pomagala."
Vedel je da je kar malo nevljuden a ni si mogel privoščiti da bi ga kdo ujel v Drznvraanovski dnevni sobi.

Caley je Saphiri zažela lahko noč in počakala, da je odšla v spalnice. Veselilo jo je, da jih je vse več, ampak z Remusom nista imela veliko časa in dnevna soba se je izkazala za vse bolj oblegan kraj.
"Dobro, poslušaj." je polglasno zašepetala. "Spolzgadovci imajo veliko prednost v tem, da so enotni. Vsi so enako nadležni in vsi se radi spravljajo na ostale. Torej, moja ideja je bila ta, da jih spremo med sabo. K temu bi moral pomagati že tisti napis, saj računam, da bo to vsaj nekaj Spolzgadovcev verjelo. Še sploh, če pripomoreva z govoricami." Pretajen in že kar malo zloben nasmešek je šinil preko njenega obraza. Vsi so vedeli kako hitro se govorice širijo in koliko učencev jim gladko nasede.
"Poleg tega bi morala nekako razbiti Black-Lestrange navezo. Tako lepo so poparčkani in složni, da niti smešno ni več. Pomoje bi tako cel dom razklala na najmanj dva tabora, če jih spreva med sabo. S tem bi jih verjetno zaposlila za dovolj dolgo, da se ostali zorganiziramo in skupaj nastopimo proti Spolzgadovcem." je razložila precej na hitro, potem pa malo pomolčala, saj jo je mučilo še nekaj. "Tvoj prijatelj in sošolec, Sirius Black... Vem, da ni nič podoben svoji družini, ampak vseeno - koliko dobro prikritih podrobnostih bi bil pripravljen razkriti? Mislim samo o njegovih ljubih sorodnikih, ki se trenutno šolajo, v ostalo se ne mislim vtikati." Že tako je bilo to malo vsiljivo. Navsezadnje Siriusa še poznala ni, kaj šele, da bi si bila tako blizu, da bi se razgovoril o svoji družini.

Remus je napeto prisluhnil Caley, ki mu je začela šepetati njen načrt. Caley je govorila hitro in povedal le bistvene stvari saj nista imela ravno veliko časa. Tako je Remus samo poslušal brez da bi motil njeno pripoved. Strinjal se je z njo da morajo nekaj storiti in tako je samo prikimaval Caley. Vedel je da je ta način mogoče celo malo podel a nista imela preveč izbire in tako je širjenje govoric očitno postala njuna prva naloga. Spolzgadovci so se morali spreti emd sabo, saj je bil to edini način da ne bodo več tako nevarni. Vsaj za nekaj časa ne.
Tudi sam je opazil da so Blackovi in Lestrangovi nekako poparčkani. Zelo všeč mu je bil Caleyin drugi predlog in zato spet ni ugovarjal.
A ko je Caley vpletla Siriusa se je Remus le oglasil "Oprosti Caley ampak ne vem če bi v to vpletal Siriusa. Mislim prepričan sem da se je pripravljen boriti proti svoji družini ampak ne na takšen način. Ne poznaš ga tako kot jaz. Imajo zelo ... zakompliciran odnos. Milorečeno. na primer prepričan sem da bi se takoj spopadel z Bellatrix in jo ubil ampak da bi o njej širil govorice... Seveda ga bom vprašal ampak moraš razumeti da ne rad govori o svoji družini, ki jo tako prezira. Njegov brat Regulas pa je tako prepovedana tema. Bom poiskusil in videl kaj lahko storim a nič ne morem obljubiti." Remus je za trenutek premolknil nato pa se nasmehnil "Nekaj podatkov bom gotovo dobil, nekaj jih že vem in zato mislim da je tudi ta del povsem izvedljiv. Me veseli da si prišla do tako dobrega zaključka in načrta."
Za trenutek je utihnil in prisluhnil tišini, ki je vladala. "Tudi jaz ti imam nekaj za povedati a ne danes in ne tukaj. Ob rpimerni priložnosti in na primernem kraju boš izvedela. Sedaj pa je bolje če se odpravim. Saj veš da bodo počasi začeli vstajati in če me zalotijo tuakj potem bodo res težave. name lahko računaš Caley. Se vidiva jutri." moral je pohiteti saj se mu je zdelo da sliši glasove v splanicah. Izginil je pod plašč in zaklical proti Caley "Lepo prespi ostanek noči. Se bova še dogovrila kdaj bova izvedla celotno operacijo. mogoče se dobiva v naši zapuščeni učilnici, kamor nimajo vsi vstopa? Saj še imava čas bova se že dogovorila. Dijo."
Odšel je skozi vhod v dom naravnost proti Gryfondomovskemu stolpu.

[ Malo bolj beden post samo res nimam nekih idej. Pošli mi ZS da se bova zmenila kdaj začneva z najinim načrtom:D in kje. ]

Caley je v vsej svoji vnemi pozabila natančno razložiti kako Sirius spada v njen načrt, zato ni bilo čudno, da sta se narobe razumela. "Ne ne, ne pričakujem, da bo razširjal govorice. Ne glede na to kako grozni so, vseeno so njegova družina in tega ga ne bi nikoli prosila." je na hitro razložila. Grozno jo je zanimalo kaj ji mora Remus še povedati, saj je že v Treh metlah nekaj omenil. Ampak imel je prav - mudilo se jima je in nadaljno zadrževanje tu bi bilo lahko nevarno. "Prav, se vidiva." je prikimala ter vstala. Remusu je zaželela lahko noč in počakala, da so njegovi koraki zamrli, potem pa se povzpela do spalnic in padla v posteljo.