Gryfondomska dnevna soba

Hitel je po stopnicah navzgor. Ni se oziral ne na levo, ne na desno in kmalu je prisopihal pred portret Debele gospe. "Prašičji rilec", je nato še vedno loveč sapo rekel in vstopil v dnevno sobo.
Prostor se mu je zdel udoben kot ponavadi, ko je tu prebiral knjige in delal domačo nalogo, ozrl se je proti trem mizicam na katerih je njegovo pero škrabljalo pozno v noč, ker je bil čez dan preveč len, da bi anredil nalogo. Ob teh mislih se je nasmehnič in stopil do kamina. Srce v njegovih prsih je veselo zaigralo ob spominih iz prejšnjih let. Njegove misli je zopet preplavila tista čarovniška stran življenja. Kajti čeprav je njegova babica čarovnica, še vedno ne sme kar tako čarati vsevprek.
"Gorecis", zmahnil je s palico in v kaminu je zaplapolal lep plamen oranžno rdečih oblik, ki se je vrtinčil okoli svoje osi in pri tem oddajal močno toploto. Nato se je zleknil v naslanjač, da ga je bilo videt še komaj kaj in se zazrl v plamene, ki so plapolali v kaminu.
Ob njih se je spomnil svojih prvih let na bradavičarki, kako je še kot otrok gulil šolske klopi in ko je bil brez vsakršne skrbi. "To leto bo še zanimivo", si je sam pri sebi rekel še naprej zrl v plamene

Hannah se je obrnila proti premikajočim se stopnicam, ker se je namenila v Gryfondomsko dnevno sobo. A še preden se je uspela prebiti do vrha so se premaknile. ''Še to,'' je v jezi rekla in počakala nekaj trenutkov, nato pa je začela korakati prodi dnevni sobi njenega doma. Ko je prišla do Debele gospe, je ugotovila, da je ni tam. ''Danes pa res ni moj srečen dan,'' si je zamrmrala in pogledala, če je Gospa kje v bližini. In kmalu jo je našla. Ko jo je uspela prepričati, naj pride nazaj, da bo lahko vstopila, ji je povedala geslo in vrata so se odprla. V dnevni sobi je zgledalo, kot da ni nikogar, dokler ni zagledala nekega starejšega Gryfondomovca. Pozdravila ga ja: ''Živjo!'' in se predstavila, ''ime mi je Hannah, Hannah Brown. Pa tebi?'' Potem pa je prisedla, ga pogledala in mu podala roko.

Strmel je v plamene in razmišljal, razmišljal kako bi bilo, če bi bila njegova starša še živa, med počitnicami bi bil pri njima in imeli bi se lepo, vsako leto bi ga pospremila na vlak...
Tedaj, pa ga je iz zamišljenosti prebudilo odpiranje vrat portreta, za to se ni zmenil, nato pa ga je pozdravil dekliški glas.. Ozrl se je proti punci, ki je bila vidno mlajša od njega.. Njena bleda polt in rdeči lasje so vidno izstopali gruči in na hodnikih, saj jo je velikokrat videl, kako je hitela mimo njega.
"Oo.. Pozdravljena tudi ti..", se je nasmehnil ".. Tebe sem pa že videl tod okoli.. hehe.. Jaz sem pa Sindaroth.. Me veseli.. ", tudi sam je vstal, ter sprejel njeno roko. Vrnil ji je pogled, se bežno nasmehnil, nato pa se zopet zazrl v plamene, ki so se izvijali iz kamina.. "In..Khem.. kateri letnik obiskuješ", je nato nadaljeval, ne da bi umaknil pogled s kamina.. Vedel je, da je komaj opazno zardel, a to je spretno skril s kretnjo roke.
"Velikokrat sem te videl.. ko si em.. hitela po hodnikih in teh rdečih las ne pozabiš kaj hitro", obrnil se je k njej in se nasmehnil.. Nato je sledila tišina, ki jo je nekajkrat zmotil pok v kaminu, nato pa se je ozrl čez okno in dejal: "Mrzel ta letošnji september kaj.. In h katerim predmetom si se vpisala?", je hotel prekiniti to mučno tišino, ki mu nni bila prijetna, ponavadi se je po celi dnevni sobi čebljalo in slišalo se je prasketanje mnogih peres in pogovori premnogih študentov, ki niso našli svojih mest na grajskem parku ali ob jezeru.. To so bili časi.. Je zavzdihnil in se zopet posvetil v plamenom..

''Ja tudi mene veseli,'' je rekla Hannah, se mu nasmehnila ter pogledala po dnevni sobi in mu odgovorila na vprašanje, ''kot si najbrš že opazil sem nekaj let mlajša od tebe in hodim v 3. letnik. Pa ti?'' Ko ji je rekel tisto o rdečih laseh je malo zardela, saj ne mara da jo vsi gledajo, ampak je vseno pripomnila: ''Vem, da so moji lasje malo nenavadne barve, ampak taki so in taki so mi všeč pa tudi če drugim niso.'' Pogledala je proti plamenom in se spet obrnila nazaj proti Sindarothu. ''Letos sem se odločila za obrambo ter za spreminjanje oblike. Najbrš se bom prijavila tudi k napojem. Te predmeti so mi najbolj zanimivi in zato sem se odločila zanje,'' mu je povedala Hannah in vstala in se sprehodila do bližnjega okna. ''Kaj pa ti?'' ga je vprašala in se obrnila proti njemu in se nasmehnila. ''Mogoče se je res shladilo že zgodaj, ampak se mi zdi da ne bo tako hudo.''
Ko je gledala skozi okno je pomislila na svojo družino, sploh pa na svojega dedka, brez katerega je najbrš ne bi bilo tu, čeprav se ga ni dobro spominjala. Pomislila je Me prav zanima v kakšni družini je rojen ta fant. Če je v bunkeljski, potem imava vsaj nekaj skupnega, to je že nekaj.
''Upam, da ne posegam preveč v osebnost,'' je vljudno začela, ''ampak zanima me ali si čisto krven ali izhajaš iz bunkeljske družine?'' Malo je počakala nato pa dodala: ''Sicer pa imam starše, ki niso čarovniki...''

Ob njenih besedah se mu je pogled zmračil, v njegovih očeh ni bilo več zaznati radosti, le še dve zenici, ki sta strmeli v prazno črnino.. "Moja starša sta bila čarovnika.. Aurorja.. Med pregonom je oče umrl, mama pa leži v bolnišnici Svetega Munga.. ", je nato pridušeno spregovoril in se zazrl vstran, skozi okno, v nebo, prek katerega so se podili sivi oblaki, ki so se razvlekli čez igrišče, ter s svojo sivino obdali igrišče za quiditch ter park.. Ti oblaki so ga spominjali nase, v tistem tenutku se mu je zdelo, kot da je tudi na njegovo srce padla sivina, njegov glas je bil pridušen, hladen...
"Bila sta dobra čarovnika.. A to delo je bilo nevarno in še kar je ampak, nekdo ga mora opraviti.. Tudi sam bi rad postal Auror, da ju maščujem, da se maščujem za veselo otroštvo, ki so mi ga odvzeli ti prekleti coprniki", v glavi mu je začeli topo udarjati, pravkar je svojo skrivnost razkril dekletu, ki ga je šele spoznal..
"Ampak to je bilo.. Sedaj živim naprej, a še vedno živim s tisto praznino, ki sta mi jo nekdaj dopolnjevla.. ", naredil je kratek premor spomnil se je vprašanja glede letnika in hitro pograbil priložnost in zamenjal temo "..Drugače pa obiskujem šesti letnik.. heh.. Je zanimivo živeti pri bunkljih.. kakšne navade imajo?.. kako jim uspe brez čarovnije..", se je njegov glas razvedril.. " In poznajo kakšen šport?.. Jaz najraje igram quiditch, v Gryfondomskem moštvu sem že od drugega razreda, a letos me je doletela čast kapetana.. ",nasmehnil se je in se ozrl proti njej.. "Drugače pa sem se tudi jaz vpisal k obrambi in spreminjanju oblike.. Obramba pred mračnimi silami me že nekdaj mika, saj za poklic Aurorja potrebuješ dobre ocene prav iz tega predmeta.. Kaj pa želiš postati ti?.. Po zaključenem šolanju mislim", ogenj v kaminu je se nemirno zavrtinčil, a se zopet povzpel višje..

''Zelo mi je žal,'' je s Sindarothom sočustvovala Hannah. Vedela je da ni lahko če izgubiš starše oziroma, da ležijo v bolnišnici. Govorjenje je prekinila tišina. Bolje je da imam starše ne čarovnike, kot da jih nimam. To da so bunklji pa še ne more biti tako narobe, si je mislila Hannah in se zazrla v plamena. Tišino je prekinil Sindaroth, ko jo je vprašal o bunkljih. ''Hmm...zanimivo vprašanje,'' je začela Hannah, ''Če bi povedala vse navade bi najbrš dolgo trajalo. Sicer pa normalno živijo tudi brez čarovnije, le da morajo stvari, ki bi jih namesto njih naredila čarovnija, narediti sami.'' Malo je počakala nato pa nadaljevala: ''Seveda poznajo športe! Od vodnih do kopenskih. Pri tem si pomagajo z različnimi pripomočki, med njimi je najbolj uporabljena žoga, katero uporabljajo pri nogometu, ki je zelo priljubljen med bunkeljni. Drugače pa sem s quidichem pričela lansko leto, ker me je zamikalo k igranju, ko sem gledala tekme in treninge.'' Ko jo je vprašal o tem kaj želi postati, je ugotovila, da še nikoli ni razmišljala o tem, pa vendar povedala: ''Če povem po pravici še nisem niti razmišljala o tem. Vseeno se mi pa zdi, da imam še nekaj časa, da se odločim. Sicer je res, da je poklic aurorja zanimiv, a nisem še čisto prepričana, da bi to rada počela v življenju. Mogoče pa. Nikoli ne veš...'' je še pristavila...

"Hvala", je nato zopet potihem odgovoril, ko mu je izrekla sožalje."Veliko mi pomeni", je nato še dodal ter se zazrl predse.Nato pa je slišal pripoved o življenju tistih, ki ne znajo čarati.
"Kaj res? Quidditch si že igrala? Potem si se letos prav tako prijavila v moštvo kajne?", je nato nadaljeval. "Nogomet? Kaj je to? Še nikoli nisem slišal za ta šport.. A verjetno je quidditch v vsakem primeru bolj zanimiv.. Kaj je bolj zanimivega od letenja in zabijanja lokla v obroče.. Vse naredijo sami?..", v njegovi glavi so izbruhnila nešteta vprašanja o življenju ne čarovnikov, zmeraj jih je gledal po cesti, kako so se sprehajali gor in dol, ter se vozili okoli z nakakšnimi štirikolesnimi bunkerji, kot je mladi čarovnik rad poimenoval avtomobile, saj si te besede nikakor ni mogel vbiti v glavo, zdela se mu je preveč..Nenavadna?.. Sindaroth je vedno hotel spoznati življenje in navade bunkljev, saj sam ni ravno veliko okušal svet tistih, ki jim magija ni bila blizu, čeprav jih je srečeval na ulicah in v trgovinah. Življenje mlade čarovnice se mu je zdelo iz tenutka v trenutek bolj zanimivo, a se j vendar vzdržal vseh vprašanj, ki so mu tolkla v glavi.
"Ja seveda.. Nikoli ne veš.. Sicer pa si res mlada, da bi sprejemala takšne odločitve.. Pred tabo so še štiri leta šolanja na Bradavičarki.. A kaj bo z menoj.. Ti imaš dom.. A Bradavičarka je moj dom, seveda z veseljem se bom vrnil k babici a v svetu buknljev čarovniška izobrazba ne šteje prav veliko kaj?.... Mogoče pa se bom nato vrnil sem in postal učitelj.. hehe nikoli ne veš", pogled, ki ga je prej usmerjal v tla se je zasukal proti kaminu, nato pa zopet k Hannah.. "Kako pa si preživela počitnice", je še pristavil in se bežno nasmehnill

Hannah je opazila, da Sinadrotha zelo zanima življenje bunkljev, zato je vprašanje o quidichu preskočila in povedala: ''To je šport pri katerem se pomerita dve ekipi. V vsaki ekipi je enajst igralcev, ki si žogo podajajo in jo morajo spraviti v nasprotnikov gol,'' je na kratko opisala nogomet in še dodala, ''sicer je pa seveda quidich bolj zanimiv. Vsaj meni, ker mi nogomet ni zanimiv. Sicer je pa res, da sem quidich že igrala. Lansko leto sem se sicer šele učila, letos pa bo najbrš drugače. Bomo videli...''
Najbrš bi tudi mene zanimalo življenje bunkeljnev če bi bila čistokrvna čarovnica, si je mislila Hannah, ko je opazila, da na okno dnevne sobe trkajo dežne kapljice. Pa so se začeli jesenski deževni dnevi, si je potihem rekla, nato pa se je obrnila proti Sindarothu. ''To da si čarovnika bunkeljnem gotovo nič ne pomeni, mogoče te kdo občuduje, to je pa tudi vse. Mislim, da bom jaz ostala v čarovniškem svetu. Mogoče pa se po opravljenih sedmih razredih oba vrneva sem...nikoli ne veš...'' je povedala Hannah in nadaljevala, ''Kako sem preživela počitnice? Bilo je vredu. Srečala sem se s svojimi ne čarovniškimi prijateljicami, pri katerih se čudim da me še sprejmejo tako kot sem...Pa ti?'' je še vprašala Hannah...

"Zanimiv šport.. Goli in žoga.. ta šport izgleda kar podoben quidditchu le da pri nogometu stojiš na tleh in poskušaš zadeti en gol.. preprosta igra ni kaj.. Koliko igralcev pa je ekipi?.. Verjetno kar veliko glede na to da ciljajo sam eden gol kajne?.. In ali imajo tudi pri nogometu kakšnega branilca gola?", Sindaroth še nikoli ni bil tako navdušen, lahko se je pogovarjal z osebo, ki je poznala bunkeljsko življenje.. V mislih se mu je že risala tekma nogometa, kako se igralci podijo gor in dol, ter pri tem poskušajo zadeti..
"A za quidditch je ne zamenjam nikoli", je še dodal in se nasmehnil. Ujel je njen pogled, ko je opazovala jesenski dež.. "Ja.. mrzel je tale letošnji september kajne?.. ". "Lani si se učila igrati quidditch? Verjetno ti bo letos šlo veliko bolje..", takrat pa se mu je v glavi porodila zamisel ".. bi rada preizkusila svojo metlo letos? Jutri ali pa pojutrišnem bi lahk odšla na stodion in malo povadila.. Ker moramo letos imeti dobro pripravljeno ekipo, da bomo Spolzgadovce nalomili tako hudo, da bodo še naslednje leto krpali svoje vrste", zadnje besede je že skoraj zakričal s takšnim ponosom in veseljem jo je povabil na trening, ter ob besedah upanja na zmago je že skoraj skakal po preprogi pred kaminom takrat pa se je zavedel, da vendarle ni sam.. Rahlo je zardel in se zleknil nazaj v naslanjač.. "No. kaj praviš na to", je nato z zopet mirnim a še vedno veselim glasom vprašal.. Nekaj ternutkov je počakal nato pa zopet pretrgal tančico tišine..
"Svoje počitnice sem preživel pri babici.. a sam nimam prijateljev.. No nekaj že ampak.. le oni so tudi čarovniki, ki živijo blizu.. Ampak so bili na počitnicah po svetu.. zato sem lahk samo čakal na začetek leta..". Ja mogoče pa bunkeljsko življenje le ni tako napačno.. je še pomislil.

Lily je pridrvela pred sliko Debele gospe. Grdo je gedala in pihala ter ni bila prav nič podobna Lily, kakršno so jo poznali. Nerazločno je povedala geslo in grdo pogledala Debelo gospo, ki jo je zanimalo, zakaj se tako obnaša. Hitro je skočila skozi luknjo in se znašla sredi dnevne sobe, kjer sta se ravno pogovarjala Sindaroth in Hannah. Namrdnila se je in se usedla nasproti njiju. Accio knjiga, je zamrmrala in debela bukva je priletela ter med letom delala poskoke ter obrate. Zaletela se je v Sindarotha. Lily je zaslišala glasen pok, zato se je zdrznila in se čemerno zazrla v par nasproti. "Oprosti," je iskreno dejala ter priklicala knjigo. Zazrla se je v Sindarotha, da bi videla, kako je reagiral. "Res oprosti," je še enkrat rekla in skomigila z rameni. "Verjetno je na vse to vplivala moja slaba volja."

Za prišlo učenko se ni zmenil, saj se je ob pripovedovanju mlade čarovnici zamislil in se čimbolj poskušal vživeti v svet bunkeljnov. Ni se zmenil za glasno zaloputnjen portret...Pravzaprav se ni v tistem trenutku zmenil za nič.. a to je kmelu obžaloval..
Ko si je že v mislih predstavljal nogometno tekmo, pa je s topim udarcem vanj priletela knjiga.. Z zamolklim udarcem se mu je od sence odbila na tla... Sindaroth, ki ga udarec ni kaj prida bolel, pa je vseeno hotel malo razvedriti tuhomorno vzdušje, ki je prej ležalo nad dnevno sobo. Kot kak komik je skočil na noge in začel skakati po prostoru, ter si ob tem z roko drgnil udarjeno mesto in neprestano ponavljal:"Boli, boli.. av.. ti bom že pokazal", a tega ni izgovoril z jeznim glasom, temveč z hihitajočim glasom, kar bi obema moralo dati vedeti, da se samo šali..
Kmalu se mu je njegovo početje zazdelo nesmiselno, zato se je ustavil, si z roko še zadnjič segel po senci ter rekel: " Ni problema..hehe.. se zgodi, vsi imamo slabe dni in tiste dobre, a ne vem kaj te je že na začetku leta tako razjezilo, da si mi v glavo poslala knjigo.. in..eemmm.. ti pa si?",je z nervoznim glasom spregovoril, ko se je ozrl proti ljubkemu prav tako rdečelasemu dekletu... Takrat mu je bilo skrajno nerodno, saj je bil obkrožen z dvema predstavnicama ženskega spola..
Zopet se je vsedel na svoj stol, ter se posvetil plamenom, čeprav je s kotičkom očesa še vedno opazoval prišlo čarovnico.. "In.. kateri letnik pa obiskuješ ti", je nervozno vprašal ter se zazrl proti Lily..

"Ooh, saj bo, ne se jokat," se je pošalila Lily, ki je že postala boljše volje. Zardela je, ko je omenil njeno jezo na začetku šolskega leta. "Lily sem. Vidva pa sta..?" se je predstavila in se hkrati pozanimala še za njuni imeni. "Pravkar sem prišla v 6. letnik. Samo upam, da nas profesorji ne bodo spet tako mučili, kot so nas lani. Sta videla, da imamo kar nekaj novih učiteljev? Kam se bosta pa prijavila? Najraje bi imela čim manj predmetov ter tako manj dela - in več prostega časa." Razgovorila se je in ni mogla nehati. "Se opravičujem," je skomignila z rameni in se zasmejala. Prav takrat je nekaj počilo. Lily je pogledala proti oknu in opazila svojega skovirčka, ki se je skozi zaprto okno trudil priti v dnevno sobo. "Oh Neal, ti si pa tudi pameten," se je zarežala in stopila k oknu. Odprla ga je ter spustila Neala v sobo. Odvezala mu je pismo, ki ga je imel privezanega za desno nogo. "Res nisi mogel počakati v Sovjem stolpiču?" Trenutek kasneje se je raznežila in ga začela božati po pegastih perutih. Odprla je pismo in se zazrla v pergament. Zelo očitno je pismo spisala njena sestra Petunija, saj je bil primerno obarvan in odišavljen. Nasmehnila se je že ob pogledu na prve besede - Draga sestrica! Odvila ga je do konca in začela brati.

Pozdravljena. Kako si kaj? Si živa in zdrava? Dihaš? Mi se imamo prav lepo. Pogrešamo te. Neal je malce poškodovan, a se bo zacelilo. Morda si že opazila njegovo perut. Naš maček je postal lačen, pa sta se malce podila po hiši. Nobena stvar ni ostala cela, brez skrbi. Malce smo zalepili, pa je bilo takoj boljše. Edino mami je zelo žal za njeno najljubšo vazo - saj veš, tisto, ki ji jo je oči kupil za Božič, visoko zavito in porisano z rožicami. Še vedno mi ni povsem jasno, kako cvetlico lahko spravi noter.

Tole bo zaenkrat vse. Vem, nič posebnega, a sem ti morala pisati. Se vidimo, če ne prej, pa za Božička. Upam, da mi bo prinesel tiste svetleče roza uhane, ki sem jih zadnjič opazovala v trgovini. Res so enkratni!

Lepo se imej,
tvoja Petunija.

Pergament je zavila nazaj ter si ga pospravila pod plašč.

Lily je že odprla usta, da bi komentirala svoje predstavništvo, a iz grla se ni izvil niti najmanjši glasek. Ko si je malce opomogla od šoka, se je prijazno nasmehnila profesorju. Res je bila vesela, da imajo tako dobrega predstojnika, saj je tudi od njega odvisno, kako se bodo študentje med seboj razumeli. "Hvala za čestitke, profesor," je še zaklicala za njim, preden je odšel, "upam, da se bom dobro odrezala v vlogi predstavnice." Nato se je spet posvetila Nealovi poškodovani peruti. Rana resda ni bila globoka, toda oteževala mu je letenje. Nežno se ga je dotaknila, a ga je zabolelo in le malo je manjkalo, da je ni kavsnil. Odmaknila je roko in ga pomirila. Razkužila je rano, nato pa jo je s povojem rahlo obvila. "Zate bo boljše, potrpi," je rekla skovirju. Dvignila je palico in priklicala pergament ter pisalo. Nakracala je nekaj besed. Ko je pismo dokončala ga je pospravila v žep. Skovir se je začudeno dregnil obnjo, saj ni razumel, zakaj mu ne pusti, da bi pismo odnesel Petuniji. "Počakaj dan ali dva, da okrevaš. Potem boš lahko odletel," mu je šepnila in si ga postavila na ramo. "Kaj pa vidva delata v prostem času?" je vprašal Sindarotha in Hannah. "Zna kateri od vaju igrati šah? Zanimiva igra.."

Citiram :

"Zanimiv šport.. Goli in žoga.. ta šport izgleda kar podoben quidditchu le da pri nogometu stojiš na tleh in poskušaš zadeti en gol.. preprosta igra ni kaj.. Koliko igralcev pa je ekipi?.. Verjetno kar veliko glede na to da ciljajo sam eden gol kajne?.. In ali imajo tudi pri nogometu kakšnega branilca gola?", Sindaroth še nikoli ni bil tako navdušen, lahko se je pogovarjal z osebo, ki je poznala bunkeljsko življenje.. V mislih se mu je že risala tekma nogometa, kako se igralci podijo gor in dol, ter pri tem poskušajo zadeti..
"A za quidditch je ne zamenjam nikoli", je še dodal in se nasmehnil. Ujel je njen pogled, ko je opazovala jesenski dež.. "Ja.. mrzel je tale letošnji september kajne?.. ". "Lani si se učila igrati quidditch? Verjetno ti bo letos šlo veliko bolje..", takrat pa se mu je v glavi porodila zamisel ".. bi rada preizkusila svojo metlo letos? Jutri ali pa pojutrišnem bi lahk odšla na stodion in malo povadila.. Ker moramo letos imeti dobro pripravljeno ekipo, da bomo Spolzgadovce nalomili tako hudo, da bodo še naslednje leto krpali svoje vrste", zadnje besede je že skoraj zakričal s takšnim ponosom in veseljem jo je povabil na trening, ter ob besedah upanja na zmago je že skoraj skakal po preprogi pred kaminom takrat pa se je zavedel, da vendarle ni sam.. Rahlo je zardel in se zleknil nazaj v naslanjač.. "No. kaj praviš na to", je nato z zopet mirnim a še vedno veselim glasom vprašal.. Nekaj ternutkov je počakal nato pa zopet pretrgal tančico tišine..
"Svoje počitnice sem preživel pri babici.. a sam nimam prijateljev.. No nekaj že ampak.. le oni so tudi čarovniki, ki živijo blizu.. Ampak so bili na počitnicah po svetu.. zato sem lahk samo čakal na začetek leta..". Ja mogoče pa bunkeljsko življenje le ni tako napačno.. je še pomislil.

''Ja, zate najbrš je zanimiv, saj ga ne poznaš, meni pa ni nič do njega,'' je začela Hannah, ''sicer pa ni tako preprost, kot si misliš...včasih na tekmi igralci ne dajo niti enega gola...v ekipi je enajst igralcev...torej jih je skupaj dvaindvajset...v ekipi je po en branilec, tako kot pri quidichu, le da on brani gol...''
Sicer tega športa ne poznam dobro, je potihem ugotavljala Hannah, ampak čarovniku, ki pa prvič sliši za ta šport bom pa le razložila kaj je nogomet...sicer pa tudi če sem se kje zmotila ne bo vedel...
''Seveda sem za!'' je po kratkem premoru dejala Hannah, ''prej ko bom začela vaditi, bolje bom znala za tekme,'' je še dejala Hannah, ki se ji je zdela misel, da bodo porazili Splzgadovce izjemna.
Kmalu je zagledala punco ki je vstopila v sobo. ''Živjo!'' jo je pozdravila, in se predstavila, ''Ime mi je Hannah, Hannah Brown...''

"Jaz da bi se jokal.. ta je pa dobra", se je zarežal Lily v odgovor.. A Ravno, ko se je hotel predstaviti, se je v okno zaletel skovir, ki je Lily prinesel pošto. Takrat se je odločil, da se bo pametneje umakniti in se bo predstavil kasneje..
Po nekaj minutah je spet skoraj prišel do besede: "Lepo jaz hodim v šesti letnik in ime mi je..", takrat je skozi duplino vstopil njihov predstojnik in Lily poklical k sebi.. Takrat bi Sindarothu skoraj prekipelo.. Dvakrat so mu že vzeli besedo, hotel je že nekaj reči učitelju, a se je raje vzdržal.. Saj je še vedno on predstojnik Gryfondoma in pri njemu ne bi bilo pametno priti na slab glas, zato si je zopet oprostil in počakal, da je njihov učitelj urokov odšel. "Nasvidenje pri uri", je še uspel zaklicati za njim, ko so se vrata zamolklo zaprla in na sobo je zopet legla tišina.
"No kot sem že omenil.. Ime mi je Sindaroth in obiskujem šesti letnik.. Ha in ne sprašuj, kaj so učitelji delali z nami lani.. A sem se navadil.. drugače pa sem se vpisal k obrambi in spreminjanju oblike.. Nedavno pa tudi k urokom..",pokroviteljsko se je zarežal in se zopet obrnil proti Hannah "..Odlično.. potem se jutri vidiva na stadionu? Čas mi ni pomembem enkrat v popoldanskih urah..prav?". Nato pa se je spomnil, da v sobi nista sama, zato je Lylijino vprašanje o šahu preskočil in spregovoril:" In ko smo že pri quidditchu.. poznaš ta šport? No seveda ga če si že četrto leto tukaj a... Bi se pridružila moštvu, saj moramo letos zbrati dovolj močno ekipo, da bomo dotokli Spolzgadovce..", zadnji dve besedi je izgovoril privoščljivo, saj jo hotel pridobiti v ekipo.. "In če si za se nama jutri pridruži na igrišču prav?..", nato se je spomnil, da je pozabil odgovoriti na vprašanje o šahu in ker ni hotel ostati nevljuden, je še dodal ".. Šah.. da zanimiva igra, še posebej v čarovniški različici.. Rad vidim, kako se figure potolčejo med sabo..", se je še nasmehnil. Zdelo se mu je, da mu je Lily postaja nekako všeč, a tega si ni upal priznati.. Čeprav mu je njena lepota zavozlala jezik, je ohranil mirno kri, čeprav se ni mogel izogniti rdečici na licih. "Drugače pa... Vaju bom pustil, da še malo poklepetata, sam pa bom odšel mal ven.. Vreme se je precej zjasnilo, pravzaprav me že dolgo vleče ven na svež zrak. Se vidimo okoli in Hannah ne pozabi jutri, tudi ti ne Lily če se slučajno odločiš", je med odhodom proti vratom dejal. Odrinil jih je, ter jih za sabo lahkotno zaloputnil in se po zavitih stopnicah odpravil v učilnico obrambe pred mračnimi silami.. Te ure se je veselil že dolgo časa.. samo upal je, da bo profesor začel z zanimivo temo.

''Adijo,'' je Hannah pomahala Sinadrothu v slovo. Hmm...koliko je pa ura? se je potihem vprašala, da ne bom zamudila ure urokov... Pogledala je na uro in opazila da manjka pet minut do pričetka ure. ''Hmm...'' je začela, ''mislim, da bom morala iti...samo še pet minut manjka do pričetka učne ure iz obrambe pred mračnimi sliami...tako da moram pohiteti...'' je povedala Lily, nato pa stekla po učbenike, po pergament, črnilo in pero.
Ko je vse imela se je poslovila od prisotnih, nato pa izginila iz dnevne sobe...

Lily je komaj sledila osebama, ki sta se nenavadno hitro pobrali iz njene bližine. "Qudditch me je vedno mikal, mogoče pa se res vidimo na igrišču," mu je odvrnila. "Ja, se vidimo. Adijo!" se je poslovila od Sindarotha in trenutek zatem še od Hannah. Pa sem spet sama, si je mislila, nato pa vstala in pustila Nealu, da je zaprhutal s krili in se z ene rame premaknil na drugo. "Kar v Sovji stolpič greva. Vso tvojo kramo imam tam," se je nasmehnila skovirju in svojo glavo prislonila k njegovi. Popravila si je plašč ter si zapela dva gumba, saj jo je začelo zebsti. Upam, da nisem staknila kakšne mrzlice, je rekla sama sebi, nato pa zlezla skozi luknjo in se odpravila na drugo stran mogočnega gradu.

Remus se je grel v svojem najljubšem naslonjaču ki je stal ob kaminu. Vsi njegovi prijatelji so se odpravili spat sam pa se je odločil da bo še malo bral. Čez koleno je imel poveznjeno knjigo Ta hudi uroki ki jo je dobil za darilo a je ni mogel več brati Razmišljal je o Tari in njunem poljubu. Jutri ji bo predstavil svoje prijatelje in potem bo kar bo. Nato pa mu je na misel prišla še ena temna misel Bliža se polna luna. Še dva dni.... A odločil se je da o tem ne bo razmišljal še danes. Poleg tega pa sta se James in Sirius že resnično veselila da bodo spet pohajkovali po parku. Vzel je knjigo v roke jo prelistal in nato zaprl in odložil na tla. Zaprl je oči in v trenutku zaspal. Sanjalo se mu je da leti z zmajem. Nato pa so se pred njim pojavile tri živali ki so stale okrog Tare. Hotele so jo napasti... Nato pa se je Remus zbudil. Bilo je jutro in čas za spanje je minil. Hitro se je dopravil po torbo ter nato pohitel k pouku.

lucianne je vsa izmučena vstopila v dnevno sobo, torbo zabrisala v kot in se sesedla na naslonjač čisto v kotu dnevne sobe. Od tukaj je lahko odlično videla luknjo, njo pa se je zelo težko opazilo, saj je bil kot precej mračen.
Luc se je spomnila, da ima v torbi knjigo Uroki sveta, ki jo je dobila od mame, ko se je prepisala. Zaječala je, ko je videla, da je torba najmanj 10 m oddaljena od nje. nikakor se ji ni dalo vstati, zato je s priklicem podprla svojo lenobo.
Dokaj hitro se je zatopila v knjigo z Mp4 v ušesih je čisto pozabila na vse okoli sebe.

(Lily?)

V kavbojkah, ki si jih je nadela pod spalno srajco, se je zehaje pridružila Lucianne v dnevni sobi. Spet je zazehala, nato pa se opravičila Lucianne: "Oprosti, nisem veliko spala. Se zgodi.." Z roko si je šla skozi rdeče lase, ki so ji neukrotljivo plesali okoli glave. Ker se od včeraj zjutrajše ni počesala, je imela v glavi celo sračje gnezdo. Zavzdihnila je. "Upam, da si bom lahko razčesala ta pragozd, ki ga imam na glavi," je pripomnila, nato pa se usedla poleg prijateljice. "In kako si ti kaj danes?"

Ko je Luc opaila Lily, ki se je primajala iz spalnic je iz ušes snela Mp4. ''Saj jaz tudi ne. Zadnje čase se ponoči vsaj trikrat zbudim.'' Skomignila je z rameni. Ko je zagledala Lilyine lase, se je morala zasmejati. Izgledalo je, kot da bi jo močno stresla elektika.
Ko se je malo umirila je zopet skomignila z rameni. ''nič posebnega. Mislim, da imam kar nekaj prostih ur, tako da bom šla najverjetneje kaj k jezeru, mogoče pa bom brala. v knjižnici sem našla neko dobro knjigo.'' S pogledom je šinila po dnevni sobi, nato pa se je pogled zopet ustavil na prijateljičinih laseh, kar ji je zopet pregnalo nasmeh na obraz.

"Oh, prosim te," se je zasmejala Lily, "imam res tako grozno frizuro?" Skočila je z naslonjača, nato pa se hitro opravičila za sekundo. Trenutek zatem je že bila v dekliških spalnicah, kjer je brskala po svojem kovčku in iskala krtačo za lase. S svojim rdečimsračjim gnezdom se je vrnila ravno taka kot je tudi odšla,mogočecelo bolj razmršena zaradi iskanja. Kihnila je in si postavila roko pred usta. "Koliko prahu," se je zasmejala in še enkrat kihnila, "res si moram en dan vzeti čas in vse raztovoriti. Vse obleke imam še lepo pospravljene v kovčku, pa je že oktober." Ponovno se je usedla poleg Lucianne. "Bi mi lahko prosim naredila uslugico? Emm.. Ne najdem svoje krtače za lase. Mi jo lahko prosim posodiš?" Rahlo je zardela, nato pa se zazrla v sošolko.

Navdušeno je pokimala ob Lilyinem vprašanju, nato pa se spet zasmejala. Medtem ko je Lily odšla v dekliške spalnice, najbrž da bi našla krtačo, se je Lucianne počasi razgledala po dnevni sobi. Nabralo se je že nekaj učencev, vendar le taki, ki jih ni poznala. Skomignila je z rameni in se ozrla k stopnišču, po katerem je Že prihajala Lily.
''Seveda lahko! Accio krtače!'' kaj kmalu je lahko z roko ujela svojo toaletno torbico, v kateri je imela vse potrebno za nego las. ''Notri je tudi sprej za lažje razčesavanje.'' se je prizanesljivo nasmehnila prijateljici in ji podala torbico.