Drznvraanovska dnevna soba

Drznvraanovska dnevna soba se nahaja v enem izmed stolopv Bradavičarke.Do nje prideš, če potrkaš s trkalom v obliki orla, ki stoji na lesenem opažu.Odgovoriti moraš na zastavljeno vprašanje, ki se spreminja vsakih nekaj dni.Dnevna soba je prostorna in okrogle oblike. Po stenah je veliko oken in soba je zaradi tega zelo svetla. Ob oknih so modre zavese, ki dajejo sobi neko veličino. Drznvraanovci imajo čez dan izvrsten razgled na park pred gradom. Strop je posejan z nešteto zvezdami na temno modri podlagi. V niši nasproti vrat stoji kip Daniele Drznvraan. V kotih je nekaj polic s knjigami in drugimi učnimi pripomočki. Zraven kipa so vrata, ki vodijo v spalnice, ki se nahajajo nad dnevno sobo. Po sobi je razporejenih nekaj udobnih sedežev in foteljev, ter seveda majhne mizice na katerih lahko Drznvraanovci pišejo naloge. Manjka ne niti kamin, ki je seveda v modri barvi.

Remus Lupin je sedel na udobnem fotelju ob kaminu. Čas je bil da se odpravi k pouku. Z palico je nameril proti torbi, ki je ležala ob njegovem fotelju in rekel "Accio" in torba je poletela proti njemu. Počasi se je odpravil proti vratom. Tik ob njih se je ponovno zazrl po dnevni sobi "Tu se počutim bolje kot doma."to je rekel s kislim nasmehom, ter se počasi odpravil iz Drznvraanovske dneven sobe proti eni izmed učilnic. Modra soba ga je vedno pomerila, tudi takrat ko je bil najbolj razburjen.

Jane Smart je z veseljem znova vstopila v dnevno sobo, ki je kot vedno dajala občutek domačnosti. Udobni fotelji so jo vabili in usedla se je h kaminu. Medtem ko je strmela v ogenj je razmišljala. Kljub veliki ljubezni do Bradavičarke, je vedela, da bo kot zmeraj pogrešala balet. In seveda družino. Toda bolj ko je razmišljala o Bradavičarki in o vsem, kar jo čaka naslednje šolsko leto bolje se je počutila. Zazehala je. 'Zdaj moram pa res spat, da se pripravim na jutrišnje ure', je pomislila in se odpravila v toplo posteljo.

Po dolgem stopnišču je pred Drznvraanovski portret prikorakal Sean. Povedal je geslo in stopil skozi portret. " Vau, znova in znova me navdušuje!" je rekel in se razgledal po dnevni sobi, ki je izžarevala v naravni lepoti. Ob prihodu je opazil tudi dva druga, ki pa sta bila malo mlajša od njega samega. Vsaj tako je zgledalo. " Pozdrav! Jaz sem Sean McLeany iz šestega letnika!" je dejal in se očarljivo nasmejal. " Vaju pa še ne poznam!" je nadaljeval in si jih ogledoval. " No zakaj pa je zakrit kamin s temile škatlami!" je dejal in vzel palico ven. " Poglejta tole! Mobilarbus!" je dejal in škatle so se nenadoma premaknil ven. " Incendio!" je zavpil proti ognjišču in ga hitro naredil da gori in greje sobo. " To so uroki, ki jih ti poznaš!" je dejal proti moški postavi. " No grem spat!" je dejal in se odpravil proti sobi.

Sedela je v naslanjaču in strmela v škatle,ki so zakrivale pogled na ognjišče, ko je skozi luknjo v portretu prikorakal fant. Jane mu ni namenjala posebne pozornosti, ampak je še vedno strmela v škatle in razmišljala s kakšnim urokom bi se jih dalo premakniti. Nato pa jo je fant ogovoril, zato se je ozrla k njemu. Videti je bil malo starejši od nje. Pogledal jo je, se ji očarljivo nasmehnil() in se ji predstavil.
' Zdi se prijazen', je pomislila Jane, nato pa je dejala "Jaz sem Jane Smart. Obiskujem pa četrti letnik. Lepo, da sva se spoznala." Nato je fant rekel nekaj o škatlah, jih premaknil in celo zanetil ogenj. Jane se mu je zahvalila in se zastrmela v ogenj, ki je oddajal prijetno toploto.

Keisha je prišla na hodnik in povedala geslo. Na srečo si je vsa zapomnila, kajti gesla so se pogosto spreminjala. V dnevni sobi je bilo neko dekle, ki jo je osvetljevala le svetloba ognja. Videla je tudi fanta, ki je v kaminu zanetil ogenj potem pa odšel. Pristopila je k dekletu. " Živjo, jaz sem Keisha." se je predstavila. " Ti pa nisi šesti letnik kajne?" je še dejala. Dekle ji jee bilo znano iz dnevne sobe in hodnika.

Alexandrini koraki so odmevali po praznem hodniku. Kako je bilo to domače... Ampak zakaj je vedno hodila - sama? Obstala je pred vhodom v njihov dom in mirno povedala geslo. Vhod se je odprl, sama pa je splezala v dnevno sobo v značilni, mordi Drznvraanski barvi. Tukaj je bilo kar nekaj učencev in odločila se je pristopiti k eni izmed svojih sošolk, ki jo je navidez poznala - dekle je bilo njen letnik. "Živijo..." se ji je rahlo nasmehnila. "Keisha si, kajne? 6. letnik?" je vprašala in povzdignila obrvi, nato pa dekletu ponudila svojo roko. "Jaz sem Alex. Alexandra Leroy, ampak mislim, da se ti resnično ni potrebno mučiti z mojim celotnim imenom." ji je pomežiknila.

Še preden ji je dekle odgovorilo je Keishi pristopilo še neko dekle. " Živjo, jaz pa sem Keisha. Pravzaprav imam tudi jaz dolgo ime." je dejala in se zasmejala. " Ime mi je Keisha Leah Watts, vendar me vsi kličejo po prvem imenu, prijatelji pa so mi dali še kakšne okrajšave."je dejala in se spet zasmejala.

"Se mi je zdelo, ja." je pokimala Alex in se ponovno nasmehnila svoji sošolki. "Kaj praviš na to, da se spraviva kaj ven? Ne poznam te prav dobro, pa si moja sošolka, in zagotovo bo boljše, če se spoznava na letošnjih zadnjih sončnih žarkih." se je zasmejala in povzdignila obrvi, češ kaj praviš? "Sicer pa..." je dejala in se razgledala po množici učencev. "Tukaj tako ni miru. Kaj praviš, da se spraviva v park ali kaj podobnega?" se je ponovno nasmehnila in naredila korak ali dva proti izhodu iz njihovega doma. Počakala je, če ji bo Keisha sledila. Upala je, da ji bo.

Keisha je poslušala Alex, potem pa je dejala: " Seveda bi se bilo pametno bolje spoznati" je dejala. " Ja, park bi bil dobra ideja. Ali ti igraš Quidditch? Moj najljubši čarovniški šport. Drugače pa imam rada balet." je še dodala. Park se ji je res zdela dobra ideja in sledila je Alex in počasi odšla za njo.

Alex se je ob Keishinem prvem stavku nasmehnila, nato pa pokimala. "Igram Quiddich, ja. Prej ga sicer nisem, vsaj ne v naši ekipi - igrala sem ga zgolj ljubiteljsko. Zdaj pa sem na poziciji prvega tolkača. Pa ti? Igraš v naši Drznvraanski ekipi?" je vprašala in ob tem odrinila vrata njihovega doma. Splezala je skozi odprtino, nato pa počakala na Keisho. Ko sta se odpravili po hodniku naprej, proti parku, jo je vprašala: "Balet - ali ni to bunkeljski šport? Ples ali nekaj podobnega, kajne?"

((Kar nadaljuj zunaj, v parku al kamorkoli pač greva ))

Alexis je prihitela v dnevno sobo. Malo se je razgledala in pomislila: 'Nič novega.' Usedla se je na kavč in se zatopila v svoje misli. Nekaj ni bilo v redu to leto. Nekaj se bo zgodilo, to je vedela. Zaskrbljeno je pogledala skozi okno in nato vstala. Nemirno je korakala po sobi, dokler ni nekdo vstopil v sobo.

[anybody? ]

Jane je vedela, da je pozna in da je pred njo še veliko domače naloge. Ko se je končno znašla v dnevni sobi je ta bila prazna. ' Super', si je mislila. 'Pa še osamljena bom.' Usedla se je na naslanjač in iz torbe potegnila knjige, ter pergamentni papir in se lotila pisanja naloge.

(( Kam si pa šla ti Alexis? No lej če slučajn kdo pride sm lepo prosim js sm pri jezeru))

Alex se je zdrznila in pogledala sošolko.
Stopila je do nje in vprašala: "Kaj pa delaš?" Vedela je, da to zveni zelo nevljudno zato je hitro dodala: "Če smem vprašati."
"Mimogrede, jaz sem Alexis," je rekla čez nekaj časa.

[sorry za kratk post, sam reees nwem kva nj napišem.]

Jane se je mučila z nalogo iz obrambe, ko je kar naenkrat za seboj zaslišala glas. Obrnila se je. " Nalogo pišem. Za obrambo" je še dodala. Slišala je, da je punci ime Alexis. Nasmehnila se ji je "Zelo lepo ime imaš. Tako... posebno je."

Remus je prišel v Drznvraanovsko dnevno sobo. Danes ob polnoči ga je čakala nenavadna dogodivščina. Priponka kapetana Drznvraanovskega moštva se mu je svetila na prsih in zakorakal je proti najbližjemu fotelju. Vrgel se je vanj in poizkušal zaspati, a zaradi bližajuče pustolovščine ni mogel. Nekaj časaa se je premataval po fotelju nato pa se je odločil da bo začel brati. Iz torbe je vzel knjigo, ki pa je prav tako ni mogel brati, saj so mu misli neprestano uhajalae v prepovedan gozd.Ko je bila ura dvajset do polnoči se je odpravil v sobo po popotniški plašč in izginil proti ravnateljevemu kabinetu.

Alexis je prikimala.
"Najbrž je učitelj precej strog," je rekla. Ponavad je bilo tako. Profesorji za Obrambo so bili zmeraj strogi in mračni.
"Tudi sama se bom prijavilla k temu predmetu. Je težko?" je vprašala. Bila je polna pričakovanj. Njen najljubši predmet je bila Obramba Pred Mračnimi Silami in ni želela, da bi imela pri tem predmetu slabe ocene.

(( ok ubistvu me un .. neelstin še ni sprejel tko da nwm ))

" Niti ne. Samo veliko naloge je. " Vesela je bila, da je končala z nalogo. " H katerim ostalim predmetom pa še hodiš?" jo je vprašala. " Jaz še k urokom, spreminjanju oblike, astronomiji in pa prijavila sem se k napojem. " Ko je omenila spreminjanje oblike, je pomislila na učiteljico in na njero presenetljivo preteklost.

Jane je videla, da je v dnevno sobo vstopilo še eno dekle. Bila je mlajše od nje, kakšen prvi letnik. Delovala je zelo nesproščena. Sedela je v enem izmed naslanjačev in gledala v ogenj. ' Da', je pomislila Jane ' ogenj zna biti zelo pomirjajoč. Tudi sama je namreč rada strmela v ogenj in preprosto razmišljala o vsem kar ji je prišlo na pamet. Največkrat o baletu. Pogrešala je dneve, ko je si je upala plesati pred ostalimi in je večkrat s tem zabavala celo dnvno sobo. Toda danes je že plesala. Ko je pomislila na to se ji nasmehnila. ' Še večkrat moram v KŽTD' , tam imam res mir in odličen prostor za vadbo.'

Alexis je malo pomislila in nato rekla: "Prijavila sem se na Vedeževanje, na Obrambo.. No sedaj pa razmišljam, kam bi še lahko šla. Nekako bi šla k urokom. Navsezadnje se lahko tam veliko naučiš." Malo je še pomislila, nato pa prikimala, češ, to je to.
"Kaj pa ti?" je potem vprašala.

" Na obrambo, spreminjanje oblike, napoje, astronomijo, uroke. Ja uroki so v redu in so zelo pomembni za naprej. Kako se ti zdi pa vedeževanje? Mene nekako ne zanima, pa zato nisem šla."
Vedeževanje je res ni zanimalo, pa tudi ni verjela, da lahko nekdo dejansko pogleda v prihodnost. Zavedala pa se je tudi, da še ni srečala veliko vedežavalcev. Obrnila se je k mlajši deklici, Tjaši in jo vprašala " H katerim predmetom pa ti hodiš?"

"Hja.. na uroke bom verjetno šla," je rekla zamišljeno. Nekaj časa je bila tiho, pa ne predolgo.
"Vedeževanje je super. Učiteljica dejansko vidi v prihodnost," je rekla navdušeno. Nato pa se je njeno navdušenje poleglo.
"Škoda, ker jaz ne morem gledat v prihodnost. V začetku bi verjetno porabila svoje sposobnosti za brezvezne stvari. Denar, ljubezen, prijateljstvo.. Toda čez nekaj časa pa ti sposobnosti pridejo prav!" Pokimala je in se vrgla na kavč.
"Mogoče bi šla tudi na spreminjanje oblike," je rekla čez nekaj časa. "Je tudi tam v redu?"

" Ja spreminjanje oblike je zelo v redu. Tudi zato, ker je učiteljica tudi naša predstojnica in nam zato verjetno ne bo preveč težila. " ji je odgovorila Jane. Zunaj se je že mračilo, saj je bila že jesen in dnevi so se krajšali. Jane ni marala zime, ker je bila pogosto bolna in je morala večino časa preživeti v gradu, medtem ko so se ostali zunaj kepali in sankali. Zelo pa ji je bilo všeč poletje, ko je lahko prosto tekala okoli in zvečer posedala pred hišo, ter strmela ven. " Ali imaš rada jesen?", je vprašala sošolko.

Remus se je komaj skobacal v dnevno sobo. Bil je popolnoma izmučen. Opotekel se je do najbližžjega naslonjača in se vrgel vanj. Bila je noč in na srečo je bila dnevna soba popolnoma prazna. Ni bil sposoben da bi prišel v fantovsko spalnico in ko je za trenutek zatisnil oči ga je zamnjkalo. Zbudil se je naslednje jutro. Sonce je sijalo skozi okna in potreboval je nekaj trenutkov da se je sploh zavedel kje je. dogodki pretekle noči so mu napolnili glavo a jih je hitro odmisli. Vstal je ter stekel po torbo. Pred poukom se mora ostaviti še v sovje stolpiču. Z torbo na ramenih je izginil iz Drznvraanovskega stolpa.

Vinyacaliel je vstopila v dobro poznano dnevno sobo. Usedla se je v enega prijetno toplih naslanjačev ob kaminu ter izvlekla iz torbe nekaj učbenikov ter pergament in črnilnik. Nameravala je predelati učbenik zmajeslovja, saj se ji je zdel resnično zanimiv in kar ni mogla dočakati, da ga vzame v roke. Zmaje je imela rada, čeprav se je v njihovi neposredni bližini znašla le enkrat. Bili so mogočni in neustrašni in v njihovih očeh je sijala premetenost. Obrnila je stran. Naslednje podlavje je govorilo o vodnjakarjih. Kako lepa so bila ta bitja. Najlepši pa so se ji zdeli tisti zeleno modri. Čeprav niso leteli, kar se je Vinyacaliel pri zmajih zdelo imenitno, so imeli strup, ki so ga uporabljali za lovljenje in branjenje...

Vinyacaliel se je zazrla skozi okno. Odspodaj v parko so se sošolci veselo pomenkovali ter se sprehajali po sveže zeleni zelenici. Nekateri so tudi ležali pod drevesi ali brali knjige. Nikoli ni čutila kakšne posebne povezanosti z njimi. In čeprav ni imela nobenega prijatelja se ni čutila osamljene. Družbo sta ji delali njena sova in mačka, ki pa ji je ravnokar skočila va naročje ter zapredla. Vinyacaliel jo je odsotno počohljala za ušesi, ter še naprej gledala skozi okno. Ni več gledala ljudi, gledala je nebo. Veliko in prostrano. Vrata svobode. In tako je, še sama ni vedela kdaj, s knjigo v naročju zaspala.