Dnevna soba

Po obetavanju in zabavi na šolskih hodnikih je utrujen in sit od pojedine prispel do spozgadovega doma. Stopil je v toplo dnevno sobo v kateri je gorel kamin. Dva učenca najverjetneje z prvega letnika sta se učila čarovniškega šaha na šahovnici. Ostalih nekaj in nekaj deklet je pa sedelo na udobnem kavču in foteljih ob toplem kaminu kateri jih je grel septemberskega vetra. Pozdravil je učence se navidezno namrdnil in po stopnicah vstopil v fantovske spalnice.

Končno je prišla v dnevno sobo. Pogledala je okoli sebe in ugotovila, da se pravzaprav ni veliko spremenilo odkar je bila nazadnje tukaj. Edino kar je bilo novega, so bili novi obrazi. Ravno se je odpravila proti spalnicam, ko je v kotu opazila prazen fotelj. Za trenutek se je ustavila, nato pa se napotila proti hotelu, saj se ji zaenkrat še ni dalo iti v spalnice. Namestila se je vanj, noge pa položila na okensko polico poleg sebe. Nato je tiho opazovala oblake, ki so se zdolgočaseno premetavali po nebu.

Iz spalnice z knjigami v roki je pritekel v pižami. Ko se je pogledal je rekel samo še ''K vragu'' in odtekel nazaj v spalnico. Takoj se je preoblekel v Spolzgadovsko uniformo, palico vtaknil v posebno torbico in s knjigami pohitel po stopnicah navzdol v dnevno sobo. Pozdravil je učence z besedo ''Živjo'' in odhitel skozi vrata. Mudilo se mu je k učni uri spreminjanja oblike. Upal je da ni zaspal.

V njo je zamežikalo toplo sonce in Tara se je še bolj zgrbila in poskušala spati naprej. Nato pa je skočila iz fotelja, kot bi jo kar naenkrat stresla elektrika. Čakaj...sonce? Zavedla se je, da je noč prebila kar na fotelju v dnevni sobi. Očitno je prej zaspala, preden se je odločila da gre v spalnico. Toda...koliko je ura? Verjentno mora biti že pozno. Zagrabila jo je panika, ko se je spomnila, da ima že prvo uro pouk spreminjanja oblike. Izza pasu je hitro potegnila palico in zalkicala" Accio knjige," in že je slišala trušč, ki se je razlegel iznad stopnic. Kmalu so ji v roke priletele knjige in sedaj je le še hitro stekla k učilnici.

Aryo je prebudilo močno sonce, ki ji je svetilo naravnost v oči. ' Sovražim sonce' je tiho rekla in se obrnila na drugo stran. A zdaj ni morala več zaspati nazaj.Pogledala je na uro in ugotovila da je skoraj zamudila na prvo uro pouka. 'Prekleto , prekleto, prekleto, kako se mi lahko to zgodi že prvi dan pouka!!'. Hitro je skočila iz postelje se oblekla v uniformo in naličila in kar brez knjig,odhitela skozi spalnična vrata.' si bom že kaj izmislila zakaj sem brez potrebščin prišla k pouku'se je zlobno nasmehnila.Prvo uro so imeli na urniku Uroke in Arya se jih je že zelo ''veselila'' .

Bellatrix je vstopila v Spolzgadovsko dnevno sobo z nevarno zadovoljnim izrazom na bledem obrazu; šolsko leto se je komaj pričelo, pa je že nagnala strah v kosti nič hudega slutečemu prvošolčku, ki se je izgubil v labirintu hodnikov.
Vrgla se je v enega izmed velikih, udobnih naslanjačev, ki je bilo obrnjen proti kaminu, v katerem je celo leto, noč in dan plapolal ogenj. Čeprav je Spolzgadovcem kamnita in mrzla soba načeloma ugajala, se nihče ni branil tiste nekaj toplote, ki so jo oddajali plameni.
Tokrat je ogenj počasi izgubljal svojo moč in Bellatrix je izza šolskege plašča potegnila palico in jo usmerila v kup polen, ki so bila lično zložena poleg kamina.
"Wingardium Leviosa," je svečano dahnila, srečna, da ji po dolgih dveh mesecih spet dovoljeno čarati, in elegantno zamahnila s palico, da je nekaj polen zalebdelo. Razporedila jih je v ravno vrsto in jih nato s hitrimi zamahi palice enega za drugim z velikih treskom poslala v kamin, iz katerega so začele deževati prasketajoče iskre, in ko je Bellatrix končala z nalaganjem na ogenj, je bila debela preproga pred kaminom polna pepela. Že je dvignila palico, da bi počistila za sabo, a uroka ni izrekla; odločila se je namreč, da bo to delo prepustila hišnim vilincem.
'Za kaj drugega tako ali tako niso uporabni,' je pomislila, ko je s pogledom preletela čudno prazno sobo. 'Pa kje so vsi?'

((feel free to interrupt ))

Vstopil je v Spolzgadsko dnevno sobo, kjer se je še najbolj domače počutil, v celi Bradavičarki. Kletni prostori so bili vedno hladni, ne glede na vročino ki je žgala zunaj Bradavičarke. In tudi čarovniki, ki so bili tukaj spodaj, v Spolzgadskem domu, so bili hladni, preračunljivi in neusmiljeni. Ravno pravšnja družba za nekoga, kot je bil Alucard.
Dnevna soba je bila bolj prazna kot ponavadi, vsi obrazi so se mu nekako zdeli neznani, po dveh mescih počitnic. Mogoče je bil čas, da obnovi nekatera prijatelstva, prava prijatelstva in ne tista, ki so nastala, zaradi koristi. Opazil je Bellatrix pred kaminom, kako se igra z ognjem. Usedel se je na udoben stol poleg njenega, da je ogenj osvetljeval levo polovico bledega obraza. S počasnim gibom je segel po temnih očalih na nosu in jih snel ter pokazal par rdečih oči.
"Pozdravljena Bellatrix. Kako si? Že dolga dva mesca se nismo videli, kake se drži tvoja rodbina?" Postavil ji je nekaj povsem navadnih vprašanj, ki jih je zastavil vsakemu, ki ga pozna.
"Veš, vedno sem si želel, da bi bil v taki družini, v kakršni si ti, a mi je usoda namenila dva bunklja, da skrbita zame. Nekateri imate res srečo," je rekel in se nasmehnil samemu sebi, kakor da bi se hotel potolažiti.

[Pišem pač, da te poznam, kar niti ni čudno, ker si isti letnik in hodiš v isti dom. Sam tok, da se ne boš spraševala, zakaj tak post ]

"Alucard," je bil Bellatrixin glas poln prikritega, zanjo neznačilnega navdušenja. Res, da ni bila pretiran človekoljub, a v šestih letih so ji nekateri ljudje kar nekako prirasli k srcu. Ali pa se je samo tako navadila njihove neprestane prisotnosti, da se je med počitnicami včasih zalotila, kako povsem nenamerno razmišlja o njih. "Prav imaš, ta dva meseca sta bila res dolga. Še posebej, ker nisem smela čarati. Odloka o prepovedi čaranja mladoletnih čarovnikov se je najverjetneje zmislil kakšen blatokrvnež," je zanergala. "Skrajno ponižujoče je živeti med samimi čarovniki, ne da bi se poslužil enega samega uroka. Počutila sem se kot navaden prekleti šlapl!" je besno zamahnila s palico, da se je ogenj z glasnim pokom nevarno razplamtel in ožgal preprogo, kar pa jo je očitno spravilo v boljšo voljo. "Sicer pa se moja rodbina drži kot ponavadi. Teta je v svojo zbirko glav hišnih vilincev z mojo in Regulusovo pomočjo dodala še eno trofejo, kar pa je bil nekako še največji dogodek letošnjega poletja. Dvomim, da bi te zanimali rodbinski banketi, ki jih seveda ni manjkalo."
Ob komplimentu, ki se je nanašal na njeno plemenito poreklo, je sošolcu namenila enega njenih redkih nasmehov in na obrazu se ji je jasno videlo, da so ji njegove besede ugajale.
"Ne bom zanikala, da nisem ponosna na svojo družino, čeprav sta v njej dva izdajalca. In prav tako ne bom zanikala, da globoko sočustvujem s tvojo kruto usodo, ki te je pustila odraščati pri ničvrednih bunkeljnih. Ampak," je nadaljevala, "to, da te je Klobuk Izbiruh razvrstil v najelitnejši dom na Bradavičarki jasno dokazuje, da je tvoja kri popolnoma čista."
Nikoli ni dvomila v Alucardovo čistokrvnost- če ne drugega, je že njegov nenavadni videz ovrgel vse sume, da se po njem pretaka umazana kri.
"Pa si kdaj poskušal raziskati svojo preteklost?" ga je vprašala. Zavedala se je, da je vprašanje na nek način skrajno osebno, a to je seveda ni motilo. Saj vendar ni bil občutljiv Pihpuffovec, da bi planil v jok!


((Zgleda, da imava glede tega isto mišljenje. A to s pravimi prijateljstvi mogoče leti tudi name? Btw, a si vedu d je naša dnevna soba pod jezerom? Found on the internet. That makes us soooo coool!))

Vedno se je rad pogovarjal z Bellatrix. Bila sta podobnega mnenja in vedno ga je razumela. Večkrat si je zamišljal, kako bi bilo, če bi ga Klobuk izbiruh dal v kakšen drug dom. Kako bi se razumel s sošolci iz drugih domov, polnih blatnikov.
"Ministrstvo je na psu, saj je zaposleno polno blatnikov, ki branijo sebi enake in bunkelne ter izdajajo zakone, ki kvarijo čarovniški svet. Toda vse se bo spremenilo, zelo kmalu...za nekatere na bolje, za druge na slabše..." Zamišljeno je zrl v plamene, ki so poplesavali v ognjišču.
Zasmejal se je, ko se je razburila in ožgala preprogo.
"Sočustvujem s tabo in vem, da je hudo, če moraš vse opraviti lastnoročno, na bunkeljski način. Sam to še najbolj vem, saj sem deset let živel v nevednosti, da sem čarovnik, dokler nisem nekega dne dobil pošto iz Bradavičarke in takrat se mi je vse razjasnilo, zakaj se dogajajo čudne stvari okoli mene. Toda še kako leto ali dve, pa te tisti neumni odlok ne bo več omejeval, kakor tudi mene ne."
Dolgi dve leti, v katerih se moram še veliko naučiti...
Četudi ni bil član družine Black, so ga razjezili izdajalci o katerih je govorila Bellatrix. Da obrnejo hrbet lastni družini...
"Ne skrbi za izdajalce, v vsaki družini se najdejo črne ovce. Prišli bodo na svoj račun in takrat bodo obžalovali svojo izdajo, kakor vedno...in vesel sem, da ne dvomiš od moji krvi."
Zdrznil se je, ko ga je vprašala, če je že kdaj raziskal svojo preteklost. Tudi sam se je večkrat vprašal, zakaj se nikoli ne potrudi in poizve več o pravih starših, a si ni nikoli konkretno odgovoril. Mogoče se je bal, da so njegovi starši kakšni bunkeljni ali pa da je kateri izmed staršev krvoželjno bitje, imenovano vampir.
"Nikoli nisem zares raziskoval svojih korenin. Skoraj sem odrasel in jih ne potrebujem več. Svoj dragocen čas raje porabim kakor drugače, koristneje..."
Z zadnjo besedo je nastala mučna tišina. Alucard je mrtvo strmel v ogenj, kakor da bi bil na drugem planetu.
"Kaj pa ti? Si prišla že s kom v spor, s kakšnim blatnikom. Sam sem pred kratkim v učilnici za Uroke sporekel z nekim Drznvraancem, ki je branil svojega prijatelja. Z njim moram še imeti zmenek, kjer se bom poigral z njim, le dobiti ga moram na samem, daleč stran od profesorjev..."


[S pravimi prijatelji? Mhm, če se ti strinjaš
Edit:Post sm mal spremenu, ker sm ugotovu da sm površn prebral en pravil, tko da bom ostal loh še s tabo in malo klepetal... ]

"Sicer je res splošno znano, da se zelo pogosto znajdem v sporih, ki se tičejo čistokrvnosti, ampak letos pa ta čast res še ni doletela nikogar. Mogoče sem se med počitnicami res polenila. Sem pa, kako naj se izrazim, pospešila bitje dveh šibkih srčkov. Prvošolčka. Luštkana, majhna, izgubljena na temnem hodniku. Sama sta si kriva," je brezbrižno skomignila. "Napačen čas, napačno mesto. Potrebovala sem prostovoljca za nekaj urokov, ki sem se jih naučila med počitnicami, seveda samo teoretično," je poudarila z izrazitim odporom v glasu. "Z Drznvraanovcem si se sprl? Zanimivo, mislila sem, da slovijo kot pametni študentje. Očitno jih je res sama piflarija, nihče, ki ima vsaj nekaj kolesc v glavi, se ne bi prostovoljno sprl s Spolzgadovcem. Zanima me, koliko let bo še potrebno, da jim bo končno postalo jasno, da je ena izmed naših lastnosti tudi maščevalnost."
Za hip je pomolčala in med prsti vrtela svojo ljubljeno palico, nato pa se spet vrnila k pritoževanju glede pripovedi čaranja, čez katero je vestno pljuvala vsako leto znova, prvih nekaj tednov po začetku šolskega leta.
"Še eno dolgo mučno poletje! Absurd je, da mi je bilo kot šestletni punčki čaranje dovoljeno- če odraščaš v čarovniški družini je namreč povsem samoumevno, da že kot otrok izvajaš razne hokuse pokuse- zdaj, pri skoraj šestnajstih, pa mi v glavo vržejo nekakšen trapast odlok, spisan od, kot si že sam rekel, umazanega blatokrvneža in, in...."
Zmanjkalo ji je besed in tokrat se je spravila na skladovnico lično zloženih polen.
"Naj imajo vilinci poleg težaškega postiljanja postelj še nekaj dodatnega dela."
Izgledalo je, da je jezo začasno spravila iz sebe in ko je ponovno spregovorila, je bil njen glas povsem miren.
"Rekel si, da se bodo stvari spremenile. Upam. In ravno zaradi tega, bi mogoče moral izbrskati kaj o svoji preteklosti. Ko bomo čistokrvni spet prišli do privilegijev, ki nam pripadajo, boš potreboval dokaz, da si eden izmed nas."
Nenadoma je prešinilo, kako malo pravzaprav ve o Allucardovi čudni preteklosti.


[vooops, sploh nisem opazila, da si popravil, tako da se mi ni mudilo odpisovati... Let's chat! Ja seveda se strnjam, da sta Bella in Allucard prijatelja. Je enostavneje, kot pa da tratiš 20 postov s spoznavanjem.]

Naslonil se je nazaj in se še udobneje namestil, ko jo je poslušal. Dnevna soba je bila še vedno prazna, kar mu je ugajalo, saj si ni želel, da bi kdo poslušal njun pogovor, čeprav je bila večina dijakov Spolzgada podobnega mnenja kot onadva.
"Da, da...prvošolčkom je treba že takoj na začetku vcepiti strah v glavo, da vedo s kom imajo opravka in ko nasljednjič vidijo, se ti iz strahospoštovanja umaknejo," je rekel in jo začudeno pogledal, ko je rekla, da se je naučila nekaterih urokov.
"Kakšnih urokov si se teoretično naučila? Mogoče kakšnega iz ranka žrlelih kletev?" Že samo ob omembi besede kletev mu je nasmšek zlezel na obraz. Kletve je dodobra preučil, a ni jih še uspel zares uporabiti, razen na kakšnih pajkih.
"Komaj čakam na uro Obrambe pred mračnimi silami. Baje se novi profesor rad ukvarja črno magijo in lekcija o žrlelih kletvah nam gotovo ne uide..."
Smeje jo je opazoval, kako se spravlja na kup polen, dokler ni spravila vso jezo iz sebe. Nato je z mirnim glasom ponovno posegla v njegovo preteklost. Začutil je kako mu je zrastel pritisk in hotel ji je protestirati, a vedel je, da ima prav. Nekaj sekund je mirno gledal ogenj, da se je pomiril in ne bi opazila, da se je razjezil.
"Mislim da imaš prav. Verjetno ne bi bilo tudi težko najti prave starše, saj so v košari, ko so me odložili pred pragom hiše skrbnikov, pustili listek na katerem je pisalo Alucard Hellsing. Tako so pravi starši verjetno hoteli, da mi je ime in če je priimek pravi, potem staršev ne bo problem najti, a včasih me skrbi, da je eden izmed staršev vampir, kajti verjetno si opazila, da imam rahlo vampirski izgled..."
O takih stvareh se ponavadi ni z nikomer pogovarjal, a vedel je, da je dovolj zatiskanja oči in bo enkrat moral izvedeti resnico, ne glede na to, kakšna je ta...

Lillith je vstopila v Spolzgadovsko dnevno sobo, zamahnila s palico, da je kovček, ki je prej lahkotno lebdel za njo pristal poleg nje. Na licih je čutila rahle hlad, ki je vladal v sobi in mimogrede opazila nekaj učencev. S pogledom je posmehljivo ošvrknila par prvošolčkov ob vhodu in se pretkano nasmehnila. Globoko je vdihnila, hladen, svež zrak pa je napolnil njena pljuča. Že takoj ob vstopu je začutila neko pripadnost, a jo je že vso pot do Bradavičarke spremljala enotna misel, katera jo je tudi napeljala k vpisu na šolo.
Zamrmrala je nekaj nerazumljivega, zamahnila s palico, kovček pa je počasi odlebdel proti vratom, za katere je predvidevala da vodijo k dekliškim spalnicam. Stopila je v notranjost, medtem ko pa je opazovala zbrane v dnevni sobi je še z ledeno hladnim izrazom na obrazu in brezizraznim glasom dahnila »Huhhm... Zdravo!«
Noge so jo kar same ponesle k najbližjem fotelju v katerega se je kar sesedla. Sproščeno je dahnila, glavo vrgla vznak in za nekaj časa zaprla oči in skušala premleti dogodke zadnjih dni. Ko je znova odprla oči so bile te uprte daleč v daljavo, ki jo je ponujalo odprto okno. Nekje v njej je tlela in se prebujala želja po maščevanju...

"Za koga me pa imaš?" je preračunljivo dvignila obrv. "Žrlelih kletev se učim že od četrtega letnika. Impero in Cruccio sta se zaenkrat že izkazala kot zelo uspešna, Kletve Smrti pa na žalost še nisem imela možnost preizkusiti na čim večjem od zajca. Precej dobro mi je uspelo izpopolniti uroka Flagrate in Expulso, za popolno izvedbo uroka Confundo pa mi manjka samo še nekaj vaje. Nedolžna prvošolčka sta fasala Furnunculus. Opekline jima ne bodo izginile vsaj nekaj dni."
Zaprla je oči in ob spominu na krut pripeljaj se ji je po obrazu razlezel zloben nasmešek.
"Nemogoče bi bilo spregledati tvoj rahlo vampirski izgled, glede na to, da s tabo že šesto leto zapored preživljam več časa kot s svojo družino," ga je ironično opomnila, ko je nehala sanjariti in sledila njegovemu zgledu ter se ugnezdila še globje v naslanjač. "Vampirji, volkodlaki in ostala bitja, ki so jih zaradi strahu pred njihovimi magičnimi sposobnostmi, do katerih čarovniki nimamo dostopa, razglasili za nižjerazredne bodo na naši strani. Strah te je, kajne," ga je nato pogledala naravnost v oči, kot da bi poskušala ugotoviti, kaj se skriva za njegovim hladnim pogledom in besede so se ji zataknile v grlu. "Lahko.... Lahko ti jih, saj veš. Pomagam najti. Če želiš."
Pogled je usmerila nazaj k ognju, ki je plapolal v kaminu. Nenadoma se je počutila silno trapasto, a obenem jo je prešinil nov, popolnoma neznan in rahlo srhljiv, a vseeno prijeten občutek; kot da dejansko ima prijatelja.
"Ob naslednjem obisku Meryascoveene se nameravam utaboriti v najbolj zanikrni gostilni in se v spomin na stare čase nalivati z Ognjenim viskijem in rumom, dokler se ne bom zrušila po tleh," se je pretegnila kot mačka in potihem upala, da zavoljo njenega ponosa ne bo opazil njene očitne zmedenosti.

Seveda, je pomislil, bedak. Kaj sprašujem neumnosti. V rodbini kot je njena je črna magija bolj domača kot karkoli drugega. In žrlele kletve so bistvenega pomena v črni magiji...
Ko je omenila kateri urok je uporabila za prvošolka, sta se mu skoraj zasmilila. Hehe, kakšna dobrodošlica...
V sebi se je zasmejal, ko je omenila, da z njim preživi več časa kot z lastno družino. Na nekatere osebe se je neverjetno navezal in je z njmi preživel precej svojega časa, četudi je bil zelo nazaupljiv.
Strah te je, kajne?
Res ga je bilo malce strah. Bitja kot so bila volkodlaki, vampirji...oblast ni odobravala, ker se jih je bala in jih je preganjala. Bi ga slučajno izgnali iz Bradavičarke, če bi se razvedlo, da ima kakršnokoli zvezo z vampirji.
"Oblast se je vedno bala bitij, ki niso bila neumna, kakor velikani in so imeli čarobno moč. Zatirale so jih in preganjali, zato gotovo ne bi bilo prijetno, če bi imel kakšno krvno zvezo z vampirji ali pač..."
Obrv se mu je dvignila, ko je omenila, da bi mu jih lahko pomagala najti. Pri veliki družini kot je njena ne bi bilo čudno, če bi imeli zveze z vampirji, a vseeno je bil začuden.
"Praviš, da bi jih lahko pomagala najti," ji je potiho rekel, četudi je bila dnevna soba skoraj prazna. "Toda...da, rad bi jih spoznal. No vsaj mislim, da bi jih rad."
Ni vedel kaj točno si želi, toda stvar je zagotovo moral prespati in dobro premisliti, da bi zagotovo vedel. Hotel je že dati očala na nos, da se ne bi videlo, kako zmeden je, a si je premislil, saj bi bilo to potem še bolj očitno.
"Tvojemu načrtu bi se z veseljem kdaj pridružil, saj je v družbi pitje zagotovo prijetnejše. Najbolj zanikrna gostilna pa je zagotovo Merjaščeva glava, kjer se vedno slišijo zanimive govorice in jo vedno rad obiščem, če le lahko..."

"Spoznal bi jih rad?" ga je nejeverno vprašala. "Jima podal roke, se predstavil, povedal kako sta uničila tvoje življenje, ker sta te zapustila? Saj nimam nič proti, tvoja družina, tvoja odločitev, ampak mislila sem, da iščeš le potrdilo o čistosti svoje krvi in zatem.... Saj veš. Maščevanje."
'Vsaj tako bi načrt potekal iz mojega vidika,' je pomislila, a si je nato morala priznati, da se ne more vživeti v njegovo vlogo. Ni imela empatije in imela je družino.
"Trenutna oblast se boji teh bitij. Ne morejo si jih podrediti, kot jim je to na srečo uspelo s hišnimi vilinci- kdo bi nam pa sicer pospravljal? A če, oziroma ko pride do nove oblasti, se bodo stvari spremenile. Zdaj preganjanim bo za zameno v sodelovanje ponujena enakopravnost," je nadaljevala in z urokom Flagrate v zrak s palico napisala svoje ime. "In od kje ti ideja, da bi za tvojo povezavo z vampirji, če seveda obstaja, moral kdorkoli izvedeti? Saj tega ne delaš zavoljo vsega dobrega na svetu, ampak zaradi sebe. Ali pač?"
Pomenljivo ga je pogledala in se zasmejala. Njen smeh je hitro zamrl, a bil je iskren.
"Včasih se mi zdi, da imamo preveč bremen na naših ramenih. Gryfondomovci večinoma razpravljajo o Quidditchu, Drznvraanovci z nosom rijejo po knjigah, Pihpuffovci pa preživljajo dneve skupaj z veliko skupino najboljših prijateljev. Vsi so neizmerno srečni in oh in sploh. Spolzgadovci pa čakamo, kdaj bo končno konec te sluzaste osladnosti in kujemo maščevanja. Le zakaj nas nihče ne mara?" je sarkastično zastavila retorično vprašanje. "Malo sprostitve res ne bi škodilo. In Merjaščeva glava je čudovita izbira. Kdo pa danes še pije maslenušek v gneči v Treh Metlah?"

[Hehe, Allucard in Bellatrix odkrivata pomen prijateljstva in sta oba čist zmedena.... Nesrečni otroci. Take a chill pill. Kaj ko bi organiziral kakšen pristni Spolzgadovski žur.... ]

Nasmešek je prilezel na obraz, ko je pravila, kako naj naredi. Ob omembi maščevanja, se je pogrelo črno srce. Imela je prav, da bi bilo tako najbolje, a iz te zveze bi se dalo veliko več pridobiti.
"Jima podal roke, se predstavil, povedal kako sta uničila tvoje življenje, ker sta te zapustila", je ponovil za njo. "Nato bi se lahko maščeval ali pa...jim ponudil kakšno zavezništvo. Če je čas sprememb, nam bodo ta krvoželjna bitja prav prišla na naši strani, mar ne? In sam bi lahko bil zveza med nami in njimi..."
Temna očala, ki so ponavadi tičale na nosu je vrtel v rokah in globoko razmišljal. "Četudi mi je bolj všeč tvoja zamisel o maščevanju, je včasih je treba pozabiti na osebne zamere in misliti na dobrobit ostalih."
Stavek ki ga je izrekel se mu je zdel nesmiselen in bi ga pričakoval kvečjemu iz ust kakšnega Gryfondomca, a dobrobit ki ga je v tem stavku mislil, je bil namenjen le nekaterim in še blizu ni bil dobrobitu vsesplošni populaciji.
"Stene imajo ušesa in lahko bi hitro prišlo komu na uho, če bi imel kakšno zvezo z vampirji. Zadnje čase niti spolzgadcem ne zaupam, razen nekaterim izjemam. Haha, zavoljo vsega dobrega na svetu. Vse kar je dobrega na tem svetu preziram, saj je dobrost lastnost slabičev, ki so nevredni da hodijo po tej zemlji."
Zazdelo se mu je, da se je v dnevni sobi shladilo, kljub temu, da je sedel poleg ognja.
Rahlo se je zasmejal ob njeni pripombi glede domov.
"In zato iz našega doma prihajajo najboljši dijaki, medtem ko iz ostalih domov prihajajo zgube."
Nato se je zazrl v plamene ognja in njene besede poslušal le napol, dokler ni izgvorila zadnjega stavka. Nehote je pogled zlezel na bled obraz Bellatrix. Ali ve, da sem šel k Trem metlam z Gryfondomko ali pa je to namenila naključno, čeprav je za slednje dvomil, saj je bilo pri spolzgadcih le malo naključij.

"Tisto glede vsega dobrega na svetu je bilo mišljeno sarkastično," ga je prijazno opomnila. "In stene poslušajo samo tisto, kar rečeš, ne znajo pa brati misli. Si pa dober, oziroma močan v duhu bi bil boljši izraz, da se lahko odrečeš maščevanju. Meni ne bi uspelo," je preprosto priznala, kot da bi se pogovarjala o povsem vsakdanjih stvareh. "Priznam da sem egoistka."
Preden je nadaljevala, je s pogledom preletela celoten prostor.
"Prav imaš, zadnje čase se celo Spolzgadovci obnašajo nekam čudno. Čas revolucije se očitno približuje in nekaterim se je zgleda težko odločiti na čigavi strani bodo."
Z vajeno kretnjo si je zataknila pramen dolgih črnih las za uho in umolknila, kot bi preučevala, kako naj oblikuje naslednji stavek.
"Ali ti lahko zaupam?" ga je vprašala, pogled pa vztrajno upirala v ogenj, kot bi se sramovala svojih besed. A mogoče je bil čas, da si po nekaj letih ponovno najde nekoga, ki bo vreden njenega zaupanja in tokrat ni nameravala izbrati na slepo. Čeprav temu nihče ne bi verjel, a tudi ona je imela svojo mehkejšo plat. Konec koncev je bila le človek. Seveda ni vedela za njegov obisk Treh Metel z Gryfondomovko, saj bi v nasprotnem primeru, prepričana da jo je ponovno nekdo izdal, s primernim urokom razsula kar cel kamin, a način, kako jo je pogledal, ko je omenila skomercializirano gostilnico, ji je dal misliti in skoraj je že začela norčavo drezati vanj, ko se je premagala. Spolzgadovci so bili občutljivi. Seveda na povsem drug način kot Pihpuffovci, a končna zamerljivost in odtujitev, čeprav se je le pri slednjih končala z jokom, sta bili identični. Sklenila je, da bo svojo aroganco stresala na druge.
Že drugič v tem večeru ji je zmanjkalo besed.

Ponovno se je vprašal, če bi res bil sposoben opustiti maščevanje. Ko je bilo to tako daleč, je lahko govoril o tem, da bi pozabil na vse in jim ponudil zavezništvo. A ko bi jim enkrat zrl v oči in jih vprašal zakaj so ga obsodili na trplenje, bi se lahko potem zadržal in vso stvar potlačil globoko v sebe.
Začudeno jo je pogledal, ko ga je vprašala, če mu lahko zaupa.
Mi lahko zaupa? Ji lahko jaz zaupam?
Življenje ga je naučilo, da nikomer ne zaupa, saj se to vedno le kaznuje. Izdajalstvo je bilo prirojeno vsem ljudem in je bilo le eno izmed mnogih slabih lastnostih. Toda le kdo je bil on, da je pravil, kaj so dobre in slabe lastnosti. Gryfondomci so cenili lastnosti, ki pa so jih spolzgadci zaničevali in obratno.
Na njeno vprašanje ni odgovoril, tudi na svoje ni. Bi ji lahko pokazal znamenje na roki, ne da bi ga skrbelo, da bi to izdala komu.
"Zaupanje si pridobiš in ne z besedam, temveč z dejanji. Bi mi zaupala, če bi rekel, da mi lahko. Le bedak verjame na besedo."

"Ne," mu je povsem iskreno priznala. "A besed kljub temu ne gre zanemarjati, so vendar začetek dejanj. In tudi z dejanji pridobljeno zaupanje je včasih lažnivo. Kar sem imela priliko izkusiti. In to ne samo enkrat." je dejala nekoliko tišje in pred oči se ji je pokazala podoba nekdaj ljubljenega Siriusa, kako ji nameni opravičujoč nasmeh in sede za gryfondomovsko omizje. Spomin je bil živ, kot bi se zgodil včeraj in ko je nadaljevala, se ji je glas kar tresel od besa. "In najhuje je bilo, da se je zgodilo prav tam, vsem na očeh! Da je ja izvedela cela šola! Potem ga pa še vsi hvalijo in trepljajo po ramenih, kako da spoštujejo njegovo pogumno odločitev! In kar je najhuje- pričakoval je, da najinega odnosa to ne bo spremenilo. Seveda, on je poslušal same pocukrane besede, medtem ko sem jaz morala nositi sramoto, ki nam jo je nakopal."
S prsti je nervozno pobobnala po naslonjalu. Njeni izbruhi jeze so bili zadnje čase vedno pogostejši, in če jih ni umirila z vpitjem, je bila pač primorana kaj uničiti, raztreščiti ali se spraviti na nedolžno živo bitje.
"Najraje bi zadavila tistega Blacka, po katerem sem podedovala to povsem nepotrebno lastnost zvestobe."

Rahlo ej stresla z glavo, se zdramila iz zamišljenosti. Slišala je polglasen pogovor dveh starejših spozlgadovcev. Ni ji bilo do sedenja v dnevni sobi in počutila se je nekako nezaželjeno. Dahnila je in svoj strupen pogled uprla skozi okno. Ja, potrebuje nekaj svežega zraka, da si zbistri misli. Vstala je in nemo odkorakala skozi vrata in s pogledom prestrelila nekega prvošolčka, ki je že tako prestrašeno stopal proti Dnevni sobi.

"Bellatrix Black. Kako sem vesel da te vidim," je sarkastično rekel Lucius, ko je prišel v dnevno sobo.
"Še ljubše bi mi bilo, da bi naenkrat zagledal tvojo sestro," je rekel malo tišje in se ozrl naokoli, toda Narcisse ni bilo v sobi.
Pogledal je Bello in rekel: "Ne pusti se motiti, jo bom že sam poiskal." Še enkrat je pogledal po dnevni sobi, ki je bila, kot vedno, popolnoma urejena.
"Papa," je rekel z zafrkljivim glasom in se teatralno odpravil iz sobe ven.

Niccolette je z dolgimi, elegantnimi koraki prišla v dnevno sobo. Za njo je lebdel zaboj s prtljago, ki ga je uročila.
Ko je vstopila se je ozrla po sobi. Vse v črno-zelenem-srernem stilu. Dnevna soba ji je bila kar všeč. Nato se je pričela ozirati, kje bi bile lahko spalnice. V sobi je zagledala neka otroka, najbrž prvošolčka, ki sta igrala šah. prezirljivo je prhnila, nato pa se ospravila k enim od dvoje vrat, ki jih je videla.
povzpela se je po zavitem stopnišču in se ustavila pri vratih, kjer je kraljeval napis 6. letniki. Vstopila je v sobo in zagledala fata, ki je ravno stopil iz kopalnice. ''Ni prav..'' si je zamrmrala in se obrnila. Vstopil je skozi druga vrata in odlpžila zaboj pri prazni postelji ob oknu. Nato se je vrnila v devno sobo in sedla na fotelj ob kaminu. S seboj je iz spalnice prinesla knjigo o škodljivih kletvah in začela je brati.

Hitro je hodil proti dnevni sobi. Današnjega dne je imel do vratu in zadnja ura napojev mu je še vse poslabšala. Še vedno je bil jezen zaradi Rachel, a počasi se je ohlajeval. Dnevna soba je bila dokaj prazna, četudi je bil večer in je bilo dosti dijakov notri. Torbo je odnesel v spalnico, nato pa sde je vrnil nazaj v dnevno sobo. Zvrnil se je na prosti sedež, ob kaminu in se zazrl v ogenj. Popravil se je mastne lase, ki so silili na obraz in pogledal kdo še sedi v bližini. Dosti dijakov je poznal, nekatere bolj, druge slabše, a njegov pogled je obstal na spolzgadki, ki jo še nikoli ni videl. Na pogled je bila prijetna. S črnimi očmi je sledil od dolgih nog do obraza z nežnimi potezami. Bilo je očitno, da ga ni opazila, ko pa je tako zavzeto brala knjigo v rokah. Knjiga je bila o kletvah, kar niti ni bilo tako presenetljivo v spolzgadski dnevni sobi.
"Tebe pa še nisem videl na naši šoli," ji je rekel. "Si mogoče nova ali pa si se do sedaj tako uspešno skrivala, da te nisem opazil."
Poslušal je zadržati pogled, ki je kar sam polzel po njenemu telesu, namesto, da bi ji zrl v oči. "Kaj pa to bereš? Hočeš reči, da se ukvarjaš s Črno magijo...toda to ni za nedolžne punčke" je posmehovalno pripomnil.