Dnevna soba

Dnevna soba je pravokotne oblike. Ima zelo velik strop. V njem so koman, veliko udobnih naslonjačev, navadni stoli, mize, police s knjigami, potreti. S sobi so maloštevilna okna, ki se raztezajo preko celotne dnevne sobe, d ajo popolnoma osvatlijo. Soba se nahaja nekje v keleteh in vstop vanjo je strogo prepovedan vsem drugim študentom. Za vstop v dnevno sobo imajo portret njihove ustanoviteljice Helge Pihpuff.
Slika:



geslo: Nočni urok

Kairi je zadihano pritekla do portreta Helge Pihpuff. Ura je bila že kar pozna. 'Jaz in moja naivnost ...' je pomislila. Neko dekle iz Spolzgada jo je 20 minut prej usmerilo na napačno pot, rekoč, da so Pihpuffovske sobane v drugem nadstropju. Po nekaj minutah nestrpnega iskanja portreta je žalostno ugotovila, da je očitno bila nalagana. Skomignila je z rameni in se odpravila do glavne hale in se razgledala po njej. Večina učencev z Pihpuffovskimi uniformami se je odpravljala proti kletnim prostorom. Sledila jim je, a na koncu ugotovila, da so se odpravili nekam drugam. Prestrašeno se je sprehajala po neštetih kletnih hodnikih, nato pa po nekaj časa na svojo srečo opazila portret Helge Pihpuff na koncu enega izmed njih. Zdaj je bila tu. 'Nočni urok," je rekla in portret se je obrnil na tečajih. Vstopila je. Nekaj časa je le zvedavo opazovala dnevno sobo, nato pa se je usedla na enega izmed velikih naslanjačev, v katerega se je skoraj pogreznila, vzela iz nahrbtnika knjigo 'Prednosti in pomanjkljivosti metamorfoze - 101 razlog za in proti' in začela brati.

Dedalus je pristopical v dnevno sobo. Bil je vesel da je v njej vsj kdo s kom se bo lahko pogovarjal. Stopil je do portreta, se nasmehnil ter odšel k učenki. Stopal je in stopal, dokler ni prišel do nje. Nasmehnil se je in se usedel zraven nje. "Dedalus Diggle" je skromno in nenavdušeno končno po dolgi tišini končno spregovoril. Študentka je bila zelo mlada. "Prvi letnik?" je še dodal. Pogledal je na njeno knjigo. Ni ga preveč zanimala. Odšel je do omare izvlekel svojo knjigo ter sespet usedel zraven nje. Začel je brati.

Kairi se je zdrznila, ko je zaslišala, da se je portret spet obrnil na tečajih. Skozi luknjo je prišel fant, po videzu sodeč iz šestega ali sedmega letnika. Nekaj sekund je bila popolnoma otrpla, nato pa je rekla: "Živijo." Tišje je dodala: "Ja, prvi letnik. Kairi Ateshi sem," se je predstavila in obrnila še eno stran v knjigi, naslov naslednjega poglavja je bil: "Kako prespati vse ure predmeta 'preobleke in krinke' ter kljub temu na izpitu dobiti oceno izjemno" Nato je zavzdihnila in s kazalom označila, kje je ostala v knjigi, ter jo postavila na mizo poleg naslonjača. "Amiya!" je zaklicala in velika črna mačka se je prikazala od nekje in ji skočila v naročje. Kairi je postala nekoliko odsotna in čez nekaj minut je kar tako rekla: "Znan se mi zdiš ... Poznaš Ami Ateshi?" Nato se je vprašujoče zazrla vanj, saj ji je njena mama pogosto pripovedovala, da ima kar nekaj bratrancev in sestričen, a se zaradi stranskega učinka uroka pozabe nikoli ni spomnila imen. Svoje bratrance in sestrične je nazadnje videla pri treh letih, a je imela izjemen spomin.

[da ti bo kaj jasno, glej temo RPG povezave ... =D sva lahko bratranec in sestrična, ja xD samo jaz zdaj nekaj kompliciram zgodbo. xD]

"Da" je začudeno pogledal. Do te pihpuffovke je čutil nekaj, kakor bi bila iste krvi. Nasmehnil se je. Spomnil se je. Kairi Ateshi.. V prazni glavi mu je odmevalo to ime. Brskal je po spominih. Spominjal se je. Poznal je nekoga ki se je pisal Ateshi. Spomnil se je na teto. V glavi mu je spet odmevalo. Moja sestrična. Zavzdihnil je. "Ti si moja sestrična" je presenečeno vzkliknil, da se ga je slišalo po celotni dnevni sobi. Moja sestrična je še enkrat veselo vzdihnil.

Ozdravljeni, a še vedno utrujeni Juan je prikorakal proti portretu prelepe dame, čigar vhod je vodil v sobano Pihpuffa, doma zvestih po srcu.
" Nočni urok, moja dama!" je dejal proti portretu, ki je prisrčno stal in se smejal duhovom in vsem mimoidočim. Mnogi so jo poznali kot pošteno žensko, ki je bila vsem blizu srca, še posebej pa se je razumela s tistim duhom, Derekom, kateri jo je osvajal kot še nobeno, najbrž.
" Ja sine, kar vstopi. Naj te prijaznost spremlja dalje v življenju, da boš vedno tak, sine." je posmehljivo dejala gospa. Takrat so se vrata, oziroma portret odmaknil in bila je prosta pot v veliko dnevno sobo, kjer ob strani gorel je topel ogenj in grel mnoge mrzle obraze in... ob ognjišču pa je stala zofa, rumena, kakor barva jeseni, barva vseh študentov tega doma, Pihpuff-a torej. Vsi, tako novinci, kakor zadnji letniki so imeli zofo za sprostitev ter mnogo drugih stvari, kar ni bilo v navadi vsem. No, kakor mnogi je imel lepe spomine na zofo tudi Juan, ki je tedaj stal desno od ognjišča, gledal je če je kdo notri, na njegovo presenečenje je bil sam.
" Čas je, da sem nekoliko sam. Že nekaj tednov sem v družbi novincev, ki se ne morejo odmakniti. Niti otresti se jih ne morem, kaj šele svobodno zadihati." je jezno a tiho rekel Juan, ki se je nato skoraj vrgel na zofo. Nato je pomislil, češ da bi se sprostil, nekoliko bunkeljsko.
" Kam sem lani spravil tisto, spomnim se da sem, a le bežno kam. " je zamišljeno govoril mladenič, ki je ležal na zofi. Gledal je stopnice, ogenj in police ter razmišljal, kam za vraga je dal nekaj, o čemer je vedel le on.
" Vem. Na stopnicah je bila luknja. Velika kakor miš, prava, da si vanje nekaj skril. Tam je bila!" je veselo bleknil in pokazal na tretjo stopnico od spodaj. Naglo je vstal, pogledal proti stopnici, na plano potegnil palico in zavpil.
" Reducto!" in iz palice je izstrelil oranžen curek proti tretji stopnici. Naenkrat je nastala luknja, luknja, ki je tako onemogočala dostop do spalnic. " Točno tam!" je tiho dejal in se nato podal proti luknji. Gledal je, gledal, a žal najprej nič našel. Nato pa...
" Tukaj so!" je zavpil in roko stegnil proti škatlici. Počasi jo je povlekel ven, odprl in pogledal notri. Notri so bili, štiri cigareti, so ga čakali, drugo leto.
" Reparo!" je nato s tihim glasom dejal in rahlo zavil s palico. Stopnica se je povlekla nazaj in se popravila na prvorno obliko, torej celo obliko.
" Ja, končno se lahko oddihnem in si privoščim tale cigaret, kot oddih od šole." je dejal in se spet vrgel na zofo. Z roko je segel malo proti ognju in prižgal je cigaret, katerega je peljal proti ustim.