Šolski park

Deblo je zadelo Remusa v trebuh in priložnost se je pokazala za Snapea. Četudi se je Lupin hitro pobral in je hotel sprožiti proti urok, a ga je spolzgadec prehitel in urok, ki ga je uporabil ga je zadel in vrgel nekaj metrov stran. Čutil je kako ga je zmagoslavje preplavilo. Premagal je ravbarja in mu dokazal, da nič ne more brez svojih prijateljev. Seveda je pričakoval, da se bosta James in Sirius maščevala za poraz njunega prijatelja, a bil je pripravljen nanju.
Poslušal je Remusa in njegove besede. Imel je pripravljeno zalogo žaljivk in posmehljivk, ki pa jih ni porabil, saj je gryfondomec odhitel za ravnateljom takoj ko je končal.
Bah strahopetec. Se bom pa ob drugi posmehoval njegovemu porazu...
Nicollina pripomba ga je zbudila iz zamišljenosti. "Kaj želiš Niccolet? Upam da me ne motiš zastonj, ko uživam v tem zmagoslavnem trenutku," jo je gledal rahlo jezno. Gledal je kako Lucius nekaj šepeta.
"Mi kaj prekrivaš Malfoy? Dobro veš, da mi lahko vedno zaupaš," je pokroviteljsko rekel in ga gledal z značilno dvigjeno obrvjo.

Avis Se je stresla. Z mislimi je bila trenutno nekje drugje, vendarr pa ni preslišala Luciusa. Obrnila se je k Snapu, ki je strmel v Luciusa.
"Snape, nič ti ne skriva. Malfoy,..." obrnila se je k Luciusu
"Ti mu pa lahko kar takoj poveš. Da ne bo umrl od radovednosti"
Naredila je nekaj korakov ter se še bolj ovila v plašč.
"jaz ne potrebujem nobene vaje. In, če sodimo po tem, kar smo ravnokar videli, Snape tudi ne. " z zelenim očesom je ošinila snapea, medtem, ko je z rjavim strmela nekam v temo.
"Zate, gospodična Parkison, ne vem. Ampak Malfoy..." Povzdignila je glas ter se z obema očesoma se je zazrla vanj
"Glede na to, da si najmlajši, je tvoja samozavest malce previsoka. Dobra kri še ne naredi dobrega čarovnika." je dejala s strupeno hladnostjo. čeprav ni imela nič proti luciusu, ga je bilo potrebno spraviti na realna tla. nekaj časa je še zrla vanj, nato pa je pogledala še poreostala dva in lahkotno rekla
"No, kaj bomo?"

Lucius se je zarežal. Snape je bil vedno hladen in obvladan. Pravo nasprotje Luciusa. Sam je bil samozavesten in rad je zafrkaval ljudi. Tudi žaljivke mu niso bile tuje, glavni pa je zmerj hotel biti.
"Rekel sem samo, da gremo lahko noter in delati kar smo načrtovali. Vaje torej ne potrebujemo, zato lahko kar začnemo z 'mučenjem'," je rekel Lucius brezskrbno in se usmeril proti šoli. Obstal je, ko je Avis spregovorila.
"Pa kaj, če sem najmlajši!" je rekel trmasto in vzvišeno. "Mogoče sem pa tako dober, kakor imam samozavesti."
Kljubovalno je pogledal Avis in jo rahlo postrani pogledal.
'Niti ne pozna me,' se je prepričeval, čeprav mu je Avisina opazka dala misliti.

Avis se je zafrkljivo nasmehnila.
"vem kaj si misliš, Malfoy. Še predobro te poznam. Malfoyi ste vsi enaki..." iz rokava je potegnila palico ter naredila nekaj korakov proti njemu.
Ustavila se ej tik ob njem ter mu potiho šepnila
"Če bi bil tako močan, kot je velik tvoj ego, bi ti lahko Gellert Grindelwald čistil čevlje. tako pa verjetno sploh ne veš, kdo je to." pri tem je izzivalno dvignila obrv ter stopila nekaj korakov vstran. Plašč ji je rahlo palpolal v vetriču. Tiho je stala in ga opazovala z rjavim očesom, medtem ko je z zelenim nekajkrat na hitro pogledala proti ostalima dvema.

((Mal sem slabe volje dans... me glava boli.se vid po postu Luc, če hočš me lahk napadš, sam mi morš pustit, da se branm al pa da se ti pol maščujm ))

''Če hočeta uroke prakticirati drug na drugem, vredu. vendar se ne pobijta - tudi jaz in Severus potrebujeva nekaj zabave.'' ju je zafrkljivo pogledala ij stopila bliže k Avis in Lusiusu. ''Sicer pa, malfoy, glede na to, da si najmlajši bi se res lahko malo...... podrejal.'' se je obrnila k Luciusu. ''In pa, mimogrede, Grindelwald je bil... no, vsaj hotel je biti mojster črne magije, s katero je hotel zavladati svetu. Samo za informacijo, če te seveda zanima.'' tokrat njen glas za spremembo ni bil napadalno sarkastičen, ampak porogljiv. ''No, sedaj pa bi se lahko končno premaknili do najbližje skupinice Gryfondomovskih prvošolčkov, ki se kar 'javljajo' za sodelovanje pri našem 'projektu'.

((Luc, ker sma dve slabe volje ti dajem enako dovoljenje kt Avis. Sam, pol neki časa nauš mirno spau... ))

Lucius je grdo pogledal Avis in zožil oči v tanko režo.
Z zaničljivim tonom je rekel: "Vem kdo je bil Grindelwald in vem kaj je delal."
Obrnil se je proti Niccolette in jo postrani pogledal. Bila je Spolzgadovka pa tako je bila neumna.
"Mogoče ne razumete ampak naj vam najmljaši razloži. Če bi se jaz, ki sem najmlajši, podrejal vsem, ki mislijo, da bi se moral zaradi moje starosti, bi si me naokoli podajali kot Mallya."
Pogledal je obe punci. Vedno so vsi starejši mislil, da morajo biti glavni. In ker je bila Lucius najmlajši so od njega pričakovali, da se jim podreja. Le Severus ga je jemal kot sebi enakega.
"In ja, lahko gremo," je rekel jezno in zaničljivo. Že je odkorakal proti Bradavičarki, ko se je nekaj spomnil.
"Razen, če mislite, da vam ne bom pomagal, ker sem pač eno leto mlajši."

Šlo mu je nasmeh, ob Avisinih pripombah, ki so se nanašale na Luciusa. Zadela je v terno, ko je izpostavljala njegov ego, ki je med njegovimimi značilnostimi najbolj izstopal. A ostal je tiho in jih le poslušal, dokler ga niso razjezile Niccoletine besede.
"Nhiče se ne bo podrejal, še najmanj pa Lucius," se je postavil za mlajšega prijatelja. "Poleg tega, sem mogoče zašel v kakšno strahopetno družbi, ki se je zmožna spravljati na prvošolčke. Če si že želite povečovati svoj ego, potem se spravite vsaj na sebi enakega in močnega nasprotnika," je zaničljivo rekel in razočarano pogledal Malfoya, saj se je z Niccolet strinjal, da se spravijo na prvošolce.
Neodobravajoče jih je gledal. Hočejo preizkušati uroke na prvošolčkih. Skrajno bedno...le kako so lahko taki osebki prišli v elitni dom, kot je Spolzgad. Res nimajo pametnejšega dela...
Čakal, je da vidi, kako se bodo odzvali in mogoče predlagali, da počenjo kaj resnega, če ne pa se bo odpravil po svoje...

Luciusu je godilo, da se je Snape postavil na njegovo stran. To je pri njemu najbolj spoštoval.
"Pa kdo je rekel prvošolčke? Mislim vem, da je rekla Niccol, ampak saj ni mislila dobesedno. Kakor jaz ne, da jih bomo obgljavljali," je rekel in grdo pogledal Niccolette.
Čisto se je strinjal s Snapeom, da to ni pravično, ampak nekaj so pač morali početi.
"Mislim, da dogovor s stopnišči velja," je rekel previdno in pogledal vse tri Spolzgadovce v parku.
"Zmedli bomo pač kakšnega.. Malo večjega," je predlagal in brezskrbno skomignil z rameni.
"In mu potem kakor svetniki prišli na pomoč, čeprav bo že čisto zmešan."
Pogledal je Snapea, če mu je to prav. Edino kar pri Severusu ni maral je bilo to, da mu je bilo težko ugoditi.

Avis je ob vsem zmajala z glavo
"Prvošolčki so tako...dolgočasni za napadati. edin urok, ki ga znajo je Wingadium leviosa, pa svinčnik znajo spremenit v svizca...ali pa obratno. Tu sploh ni zabave." Ob tem govoru je palico počasi vrtela med prsti. zazrla se je v nebo ter nekaj časa tuhtala. Po nekaj trenutkih je zamišljeno rekla.
"Hm...a ugrabimo kakega Drzvaanovca in na njem probavamo uroke...? Lhko ugrabimo tudi dva. Na koncu jim lahko zbrišemo spomin, da ne bo tisti smotani ravantelj kaj posumil." Živčno je brcnila v travo, a je takoj obvladala svoja čustva.
" naredimo že nekaj, ne pa sa stojimo tukaj, kot da bi nas kdo prilepil. In, malfoy..." ošinila ga je izpod čela ter se zazrla v njegove sive oči.
"Nihče te ne bo podrejal. Samo sklatili te bomo z oblakov, v katerih živiš. " zadnji stavek je pospremila z nesramnim nasmehom.

Lucius je pokimala, ko je Avis dala nekaj pametnih predlogov.
Nekaj časa je razmišljal, saj je hotel tudi sam kaj pametnega predlagati.
"Saj nisem rekel, da me ti poskušaš podrejati. Ti si samo rekla, da sem vzvišen in tega se zavedam. Imam bit za kaj vzvišen," je rekel. Meril je na svoj priimek.
'Malfoyi smo lahko vzvišeni,' je pomilil in se namrščil.
"Ona!" pokazal je na Niccolette in zaničljivo nadaljeval: "Ona je rekla, da se moram podrediti."
Namrdnil se je in s tem pokazal, kaj si misli o podrejenih ljudeh.
"Boš zanikala?" je vprašal in nato hitro rekel: "Sicer pa se mi ne da ukvarjati s tabo. Če hočeš sodelovati- prav, če ne- ne! Spodi me če hočeš!"

Nekaj časa je tiho poslušala pogovor in na tihem razmišljala. ''Prvošolčki niso bili mišljeni resno. Kot je rekla Avis poznajo dva ali tri uroke, tu pa se začne črna luknja.'' Nekoliko se je prestopila ''Ne zanikam. Sicer pa, sama mislim, da je podrejanje le za Pigpuffovce ali koga s podobnim karakterjem. Kar pa ti najverjetneje nisi.'' privzdignila je levo obrv in ošinila Luciusa. že sama sebi je šla na živce, kar je bilo pri njej redko. Pa vendar, kakšen dan je tudi ona vstala z levo nogo. ''Gremo zdaj?'' je pogledala po zbranih.

(niam neki časa, kr internet kr naprej isklaplajo..))

"lahko bi že šli." je Avis rekla sedaj slbovoljno ter jezno ošinila Snapea, ki se ej nekaj obotavljal.
"Če bi vedeli, kam gremo, bi bila stvar še boljša." je potem še mrmrajoče dodala ter se ozrla po ostalih. Ni ji bilo preveč všeč izgubljati časa kar tako za prazen nič. Še posebaj sedaj ne, ko jih je presenetil ravnatelj, ki je očitno vedel, kje so.
" Torej, ko se bosta naši trnjulčici" ozrla se je v Snapea, nato pa še v Malfoya
"zbudili iz svojega spanja, lahko gremo." Je še nekrat ponovila
"Gospodična Parkison, tako stvari stojijo." je rekla še bolj sama zase kot pa zares črnolasemu dekletu. Med svojim kratkim govorom se je lahkotno igrala s palico.

"Pa pojdimo," je rekel Lucius, ki je bil še vedno jezen in zato ni ničesar rekel.
Pogledal je Snapea, ki je bil tiho, kot ponavadi. Ampak tokrat je bil še bolj tih.
"Greš?" je se je s celim telesom obrnil proti svojemu dololetnemu prijatelju in ga vprašujoče pogledal.
"Gremo pač, kamor pridemo, se bomo že popoti kaj spomnili. Navsezadnje se imajo nekateri tukaj za glavne in pametnejše," obrnil se je proti Niccole, "torej morajo imeti toliko domišljije, da se spomnejo, kaj bi počeli."
Zaničljivo jo je premeril od nog do glave in se namrdnil.

S pogledom je premeril trojico. Dvomil je, da bodo danes počeli kaj pametnega, a v celemu dnevu je doživel eno svetlo točko in to je bilo, da je premagal Remusa in njemu in njegovim prijateljem za nekaj časa zaprl goflje.
"Mislim, da bom ubral svojo pot. Upam, da boste našli kaj pametnega za početi in ne boste cel dan postavali in pri tem vam želim veliko sreče," je rekel besede z nesramnim priokusom. Odpravil se je proti gradu in pustil spolzgadce za sabo.

Avis je zavila z očmi
"Tudi tebi želimo lep dan, Snape" je rekla s preveč prijaznim glasom, da bi mislila resno. Potem se je obrnila k preostalima.
"A poiščemo tisto dvorano zj - zjn? Tam bomo našli primerne stvari za ...vajo." na obraz eji je vrnil zlobni nasmešek in počasi se je odpravila proti gradu.

Lucius je z dvignjeno obrvjo pogledal Snapea, ki ni želel z njimi.
Namrščeno je pogledal Avis in Niccolette, ampak rekel ni ničesar. Niti poslovil se ni, le grdo je gledal nekam proti gradu in se spet zatopil v svoje misli.
Predramil se je šele, ko je Avis predlagala, da gredo poiskati zj - zjn.
"Gremo," je rekel in začel hoditi proti šoli.
"Se vama mogoče sanja približno kje je? V katerem nadstropju?" je vprašal in se narahlo obrnil, da bi vsaj približno videl, če sta še za njim.

[no ideas.. sorry..]

Tudi sama je nekoliko očiatajoče pogledala Severusa, nato pa sledila Luciusu. ko se je nenadoma obrnila se je skoraj zaletela vanj, vendar se je uspela ustaviti. ''Sedmo nadstropje pred sliko... kaj jaz vem koga. V glavnem, pred sliko pač. Mislim, da je tista zuraven trolov..'' je rekla, nato pa si začela nekaj mrmrati. Na koncu je le zmajala z glavo in se ozrla za Avis. ''Gremo?'' je vprašala in pomignila proti gradu.


[jas tut brez idej...]

Lucius je pogledal Niccole. Kljub temu, da je bila starejša je bila za nekaj centimetrov manjša od njega.
Dvignil je svojo obrv (spet) in povzdignil kotiček svojih ust.
"No, gospodična pametna ve. Zanima me, kako ve, ampak tega ne bom vprašal," je rekel sarkastično in se obrnil proti Avis.
"Če ji ti zaupaš, gremo, ampak ne bom tvegal, da me spremeni v vampirja ali kaj takega," je rekel hladno in vrtal s pogledom v Avis.
Ta je vedno vedela, kaj narediti in čeprav je Malfoy ljudi dobro presodil, je vseeno vprašal Avis, kajti ta je lahko njegove sume presodila, ali pa je povedala, kar sama misli. In nerad je priznal, da je ponavadi imela bolj prav kot on.

Avis je preračunljivo gledala Malfoya, medtem ko so hodili po poti do gradu. roke je imela na toplem v žepu, tako da i je trenutno zmrzoval le nos. vedela je, da Malfoy ne zaupa Nicolette in dsa ji še ni odpustil prejšnje žalitve. tudi sama je vedela, kje jevhod, a se ji trenutno ni ljubilo o tem razpravljati. Zato je roke potisnila v žep kolikor se je ledalo in z hladnim glasom rekla
"Gremo. Gospodična Parkison, vodi. "

In so šli.


((najbol d začnete tm pisat))

Tišina, ki jo je obdajala je bila bolj srhljiva, kot bi si kdo lahko predstavljal. Njeni koraki so bili edini, ki so rezali skoznjo, dan pa se je počasi prevešal v prelep zimski večer. Park, skozi katerega je Mel hodila že šest let je bil še zmeraj enako kot prej... Le ona se je spremenila. In izgledalo je, kot da bi se spremenila tudi celoten dom Drznvraana. Niso bili več tisto, kar so bili. Spustila je svoj, skoraj večno dvignjen pogled, zadnje jesensko listje je zaplesalo skupaj z njenimi črnimi lasmi, v vetru, ki je pripihal od nikoder. Vendar, Mel se ga ni branila. Še vesela ga je bila. Počasi je zavila z makadamske poti, ki je vodila skoz park ter se podala na še zmeraj mehko zeleno travo, ki je še zmeraj kje vztrajno kukala izpod snega, čeprav je slednja že kazala znake utrujenosti od celotnega leta, ki ga je preživela odkrita in razkazovala svojo smaragdno lepoto. Iz Melinih ust se je izvil kratek vzdih, nato pa je tiho zašepetala eno izmed kitic svoje najljubše pesmi: "I walk alone, Every step I take, I walk alone, My winter storm, holding me away, It's never gone, When I walk alone ..." dvignila je pogled, ter izpred njenih oči odmaknila golo vejo, tako, da se ji ni bilo potrebno sklanjati, na ustnicah pa ji je zaplesal blag nasmešek.
Samota ji je prijala. Tokrat je ni motila, čeprav je bila nekoliko čudna. vendar vseeno, bolje, kot pa, da bi se okoli nje slišal trušč in neprestano govorjenje sošolcev... Ni se zmenila za vprašujoče poglede mimoidočih, vendar ji tudi pozornost ni nekako pristajala. Obrnila se je, ter se zagledala nazaj, proti poti, po kateri je hodila nekaj minut prej, nato pa se naslonila na suho lubje drevesnega debla, ki se je znašlo za njenim hrbtom. Z desnico je segla po plamenu las, ki ji je plapolal v vetru, teg ga nežno pospravila nazaj, za svoje uho. Oboževala je takšne dni, ko ni imela skrbi in je lahko le mirno opazovala okolico. Naravo. In sonce, kako počasi tone v njen horizont, ki so ga tokrat zastirala drevesa. Nebesne barve so se spreminjale iz ene v drugo in se bleščale v njenih zelenkastih očeh.
Me sploh kdo opazi tako, kakršna sem?... so dahnile njene misli in počasi se je sesedla na snežna tla, ki jih je po nekaj predelih prekrivalo suho listje... Morda pa samota le ni bila tako zelo dobra, kot je sprva mislila...

[Anyone ^^?]

S počasnimi koraki se je premikala po parku brez kakršnegakoli cilja. Toda vedela je le, da v gradu, utesnjena med štirimi stenami, ni mogla preživeti niti trenutka več. Ne, potrebovala je vsaj delček svobode, ki ji ga je trenutno ponudila edino narava. Toplo sicer ni bilo, toda to dejstvo je ni motilo. Enostavno se je tesneje zavila v plašč nato pa se sklonila in v pest prijela mrzel sneg. Nekaj časa je le gledala snežinke, ki so se počasi topile v dlani, nato pa je iz tega naredila kepo. Kot žogico jo je vrgla v zrak in jo zopet spretno ujela ter se zraven nevede nasmehnila. Navsezadnje je bila zima res njen najljubši letni čas.
Ozrla se je okoli sebe, toda opazila ni nikogar, s katerim bi se morda zabavala. Še Remusa ni bilo...je pomislila in se otožno zazrla v žarečo kroglo na obzorju. Kepo je zagnala visoko v zrak in jo nato opazovala kako je mehko padla na tla nekaj deset metrov proč od nje in se zgubila v snežni belini.
Tara je zavzdihnila in se napotila proti klopci. Pomedla je sneg z nje, nato pa se je usedla in zazrla nekam v brezčasje. Hotela je še malo ostati tu, zato je s polnimi pljuči zajela svež zrak in nato opazovala toplo sapo, ki se je kot meglica zvila pred njo. Tako je sedela zavita v svoje misli, svoj nerealni svet, dokler jo mrzel piš ni zopet priklical v sedanjost. Počasi se je dvignila in se po daljši poti odpravila proti šoli.
Nato pa je pod drevesom, na eni izmed suhih zaplat, ki jih sneg še ni prekril, zagledala postavo. Dekle s črnimi lasmi je nemo sedelo tam in zazdela se ji je tako odmaknjena od sveta, kot bi bila le privid. V Tari je vzbudila zanimanje, ko je tako tiho sedela, ne meneč se za nikogar. Spominjala jo je nase in na njene pogoste trenutke zamaknjenosti. Poskušala si jo je priklicati v spomin, če jo je že videla, toda to ji nikakor ni uspelo. Vprašala se je, če jo sploh lahko zmoti, a že jo je radovednost gnala, da je obstala nekaj metrov stran od nje.
"Lepo kajne," je njen glas izzvenel v zraku. Tudi sama je zelene oči spočila na vijolični krogli ter roke potisnila globoko v žep. Mimobežen komentar je kazal nevsiljivost, toda vseeno je bila tam, če bi dekle, navezalo pogovor.

Jenny je poslušala Hannino pripovedovanje o svojem življenju. "Ti vsaj imaš starše," je zamrmrala. Pogledala je v zrak in zavzdihnila. "Ah, moje življenje,..." je tiho rekla. "Starši so me zavrgli, ker sem bila drugačna od vseh otrok v družini. Moji lasje niso bili črni, kot od vrane perje in moje oči niso bile modre barve, kakor morje." je rekla in zavila z očmi. "Za njih bi morala imeti črne lase, modre oči, morala bi biti bleda kot sneg, hladna kot noč, da bi me sprejela medse, a sem bila žal drugačna in so me zavrgli," je povedala.
Pogledala je sogovornico in nadaljevala." Sedem let sem preživela v sirotišnici, kjer sta me pustila in nekako sem vedela, da nisem, kot vsi ostali, čutila sem da sem nekaj posebnega." je rekla in brcnila kamenje in pogledala po parku."No, potem sta enkrat prišla v sirotišnico dva zakonca, da bi posvojila otroka in sta izbrala mene. Do desetega leta sta mi dala vse kar mi je moje srce poželelo in zato sem tako razvajena. Ko sem dopolnila 10 let, sta mi povedala, da sta moja biološka starša in da sem čarovnica." je rekla in mimogrede še dodala."Čistokrvna čarovnika," je rekla in zavzdihnila. "Tako sta obsedena s čistokrvnostjo, da mi ne pustita, da bi se družila s bunkeljni, "mešanci", popolnoma me spravljata ob živce." je pripovedovala. "Rekla sta mi, da sta me posvojila nazaj zato, ker sta imela slabo vest, ko sta me zavrgla," je rekla in skomignila s rameni in utihnila. Hanni je povedala kar velik del svojega življenja, in ne bi ji bilo čudno, je Hana ne bi več poslušala, saj se je kar razgovorila. "Nisem taka kakor vsi ostali Spolzgadovci," je rekla. "Vsaj tako se mi zdi," je dodala in pogledala sogovornico.

Ob Jennynih besedah, je Hannah zastal dih. Ni si mogla predstavljati, da imajo nekateri mnogo hujšo preteklost, kot jo ima ona.
Da moraš imeti črne lase, modre oči in vse drugo, da si všeč staršem...to se mi zdi pa malo preveč. Jaz mislim, da te morata imeti oba starša rada, ne glede na to, kakšnega videza si in kakšne so tvoje značajske lastnosti. In potem, ko te zavržejo, te pridejo čez nekaj let iskati v sirotišnico in še to samo zaradi slabe vesti. To se mi zdi pa prav hinavsko, prav hinavsko dejanje, se je v mislih jezila Hannah, pa da si še prijateljev ne smeš izbirati po lastni izbiri...to je pa še pika na i za že tako zagnojeno živlenje...
Malo je stresla glavo in se vrnila iz svojih misli ter se posvetila sogovornici. ''Sočustvujem s tabo. Gotovo ti ni lahko, ko si ne moreš niti izbirati prijateljev po svoji volji.'' Spet se je spomnila prijateljev, ki so bili z njo preden je prišla na Bradavičarko. Ubistvu sploh ni so bili prijatelji ampak navadni zahrbtneži, vsaj tako je mislila Hannah. Z njo so bili prijatelji, le kadar so jo potrebovali in še to le v nujnih primerih.
''Ah...ne sekiraj se zaradi svojega videza. Poglej mene in moje lase. To je moja naravna barva. Lasje niso pobarvani z nobenimi bunkeljskimi barvami za lase. Zaradi las sevam med množici in me vsak, ki me ni navajen čudno gleda, ampak se zaradi tega sploh ne sekiram več, pa tudi ti se ne obremenjuj s svojim videzom...'' je rekla Hannah in se usedla na klopco v parku in pokazala Jenny naj prisede.
Mi je kar všeč, da mi je ona toliko zaupala. Mogoče še celo več, kot sem jaz njej. Še nekaj minutk pogovora bo minilo, pa bova postali dobri prijateljici. Saj dom ni vse. Tja te da samo Klobuk Izbruh in še to samo zato, ker je takrat misli, da spadaš v tisti dom, je pomislila Hannah in težko verjela, da so v Spolzgadu tudi dobri ljudje. Vedno je bila trdno prepričana, da v Spolzgad sodijo samo nesramneži, ki vsem privoščijo slabo.
''Nisi taka kot ostali Spolzgadovci? Upam...ker so le redki, oziroma ste le redki, ki niste taki kot so ostali. Od vseh, kar vas je, vas je samo kakšnih ducat, ki niste v kakšnih skupinah z nesramnimi nameni...ali pa vas je mogoče več ampak je krivo samo moje prepričanje, da so Spolzgadovci vsi nesramni...'' je povedala, kaj si misli o učencih iz Jennynega doma.
''Torej...si ti hotela priti v Spolzgad...ko si prišla na Bradavičarko, ali si hotela v kater izmed preostalih domov?'' je še vprašala Hannah in se zazrla v Jenny.


((eii...sam to ti še povem...moj lik je Hannah in ne Hanna...sei vem da se isto prebere ampak useen...za naprej d boš vedla...sei za nazaj ti ni treba popravlat...))

((Aja..Sorry...))

Jenny jo je pogledala. "Ne rabim sočustvovanja," je rekla s hladnim glasom, saj se ni hotela smiliti komu, če se sama sebi ni, se tudi drugim ne rabi. Pogledala jo je in skomignila s rameni."Tako jih ne upoštevam, ker mi ne bodo govorili s kom naj se družim s kom ne," je rekla s bolj vedrim glasom. "Nisem taka, da bi sledila ukazom, ki mi jih kd ozada," je dodala in se kislo nasmehnila. Pogledala je Hannahne lase in se rekla:"Drugače je meni tvoja barva las zelo všeč," Bila je živo rdeča in je res odsevala v množici in takoj pritegnila tvojo pozornost. Zamahnila je s roko."Saj se ne sekiram zaradi videza. Sama sebi sem všeč takšna kot sem. Rozasti lasje s črnimi prameni, rjave oči, postavo imam pa tudi kar v redu. Zaradi ljudi si že ne mislim kupovati kontaktnih, modrih leč pa se barvati na črno," je rekla.
Pogledala jo je."No, jaz sama mislim, da nisem taka kot vsi ostali. Res da me včasih premami, da bi ne vem kaj vse naredila, vse preklela vse pobila, ampak ne vem no." je rekla in skomignila s rameni. "Res, da je večina takih, ki vsem želijo slabo, saj ne rečem, tudi jaz nekaterim želim, da bi padli s metle pa si zlomili vrat, sam nekako čutim, da nimam tiste zlobosti v sebi," je rekla.
Na njeno vprašanje, če je želela priti v Spolzgad se je malo zamislila. Še sedaj se je spomnila kako je Klobuk izbiruh izrekel Spolzgad na začetku njenega šolanja in kako so bili starši takrat nanjo ponosni. Skomignila je s rameni in na kratko prikimala. "Mislim, da sem si želela ja. Saj se mi je takrat zdelo, da so Spolzgadovci edini, ki si upajo delati norčije in vse, ne da bi bili prestrogo kaznovani," je rekla in pogledala Hannah v oči. "Ti si si želela biti v Gryfondomu?" je vprašala in se popraskala po roki.

((ma ni panike ))


Hannah se je zamislila ob sogovorčinih besedah. Prav ima, noben ji ne sme govoriti s kom naj se druži. Noben sploh nobenemu govoriti s kom naj se druži. Ne meni, ne njej in katerikoli drugi osebi. In obratno. Tudi jaz si ne smem tega dovoliti.
''Moja barva las, da ti je všeč? Si pa prva, ki je to rekla...vsaj zdi se mi tako...mogoče je bil že kdo pred tabo ampak to so le redke izjeme...mislim, da še mojim staršem niso všeč. Ah...saj njim tako ali tako ni všeč nič, kar je nenavadno ali da je povezano s čarovništvom ali magijo nasploh. Kar me sploh ne čudi...bo že bolje, če sploh kdaj bo bolje...''
Nato se je zazrla v Jenny. Njenih las prej sploh ni opazila. ''Tudi tvoji sploh nislo slabi. Ubistvu...so mi zelo všeč...sploh zato, ker so tako dolgi. Moji pa sploh nočejo rasti. Take dolžine so že vsaj dve leti, pa niso skoraj nič zrasli. Ne vem kaj je to...'' je povedala. Z roko si je šla skozi svoje kratke lase. ''No...mogoče pa so zrasli za kak centimiter. Ampak to je nekam malo v primerjavi z nekaterimi, ki si jih strižejo vsak mesec...'' je bolj zase, kot za Jenny rekla Hannah.
Ob sogovorčini izjavi se je široko nasmehnila. ''Hahh...no to se je tudi meni že velikokrat naredilo....ampak še nisem poskusila koga ubiti...no vsaj za enkrat...ampak upam da se sploh ne bo naredilo...da imam dovolj živcev, da ne bom prišla do te meje, ko bom začela pobijati ljudi. Ker sploh nimam želje pristati v Azakabanu...''
Prekrižala je nogi in nato nadaljevala: ''Mislim, da ima vsak na seznamu nekaj ljudi, ki jim privošči slabo...čeprav jaz osebno večini privoščim vse najboljše v življenju. Jih je pa seveda tudi nekaj na seznamu, ki jim pa tega ne privoščim...''
Kdo je že na tem seznamu? se je v mislih vprašala Hannah, še sama se ne spomnim nobenega. Torej jih je res malo in upam da število ne bo preveč naraslo.
Odtavala je stran iz svojim misli in se spet posvetila Jenny. ''Aham...'' je zamrmrala, ko je Jenny povedala stavek do konca. Ampak ob postavitvi vprašanja, si je pa vzela malo časa za premislek. ''Torej...'' je začela, ''glede na to, da sem iz bunkeljske družine sploh nisem vedela, da si razporejen po domovih. To sem izvedela šele tisti večer, ko sem prvič prišla na Bradavičarko. Ko me je Klobuk Izbruh izbral, sem samo skomignila z rameni in se posedla za gryfondomovsko omizje. Takrat mi je bilo vseeno, sedaj mi je pa zelo všeč, da sem v Gryfondomu.'' je povedala. ''Leto kasneje, ko sem bila drugi letnik, sem se odločila, da bom šla igrat Quiddich. Zdel se mi je zelo zanimiv, kot igra, ko sem hodila navijati na tekme. Tudi letos sem se prijavila v ekipo... Ali si ti tudi v Quiddich ekipi?'' je še vprašala in pogledala Jenny...