Šolski park

Dovolj dobro ga je poznala, da ni spregledala narejene ravnodušnosti njegovega glasu, ko je z občudovanjem poslušala njegovo pripovedovanje.
"Pa si rekel, da ne prinašaš nobenih dobrih novic! Lažnivec mali," se mu je nasmehnila s ponosom v glasu. "Pa nam boš kdaj pokazal svoja odkritja, ali boš o njih samo govoril?"
Stegnila je roko in se dotaknila krokarjevega bleščečega perja.
"Tebi krokarja, meni pa mačko," je rekla sarkastično in z ne preveč spodbujajočim pogledom premerila neznanega študenta, ki je šel mimo njiju. Z zadovoljstvom je opazila, da je pospešil korak.
"Šele po enem letu izvem, da je bil tisti nesrečnež tvoj?" je bila ogorčena. "Pa koliko ljudi si ti dejansko pospravil iz te šole. Verjetno še sam ne šteješ več."
Bellatrix ni nikoli šla tako daleč, da bi koga dejansko ubila. No, razen enkrat, ampak takrat je bil tak ukaz višje pristojnih.

''Zaenkrat bom to zadržal zase. Razen ........ če pristaneš na to, da vidiš le sobane, med potjo pa nosiš prevezo.'' Vedel je, da to deluje dokaj .... nenavadno, vendar tega še ni bil pripravljen izdati. Ponosen je bil na svojo odkritje, zato ga je zdaj ljubosumno varoval. Kot mati svojega otroka.
Ob njenih besedah se je tudi sam nasmehnil. ''To najbrž izvira iz zgodovine.'' Iz rokava je potegnil palico in z njo pričaral steklenico Vilinjega vina in dva kozarca. Najprej je nalil Belli, za katero je vedel, da alkohola na bo odklonila, nato pa še sebi. ''V preteklosti so si čarovnice predstavljali kot zmešan ženske z črnimi mački. Čarovniki pa naj bi bili grčavi starci, s staro, dolgo palio, na vrhu katere naj bi bil krokar.'' Popil je požirek in premeril vino. Staro je bilo približno 150 let in temu je bil primeren tudi poln okus. ''Tudi Merlina so pogosto uprizarjali s krokarjem. Živali so ponavadi služile kot pomočniki. Znale naj bi govoriti in podobno.'' Ta govor je bil posledica tega, da je bil edini, ki se je uspel upreti melahoničnemu glasu profesorja Zgodovine.
Skomignil je z rameni in zopet malo odpil. ''Saj nisi vprašala.'' To je bil preprost in enostaven odgovor, ki ga je hranil posebaj za Bello. Le ta je imela pogosto takšna in podobna vprapanja, na katera je pač moral nekako odgovoriti. ''Štejem pa res že dolgo ne.'' Njegov nasmešek je zopet pričel spominjati na satanskega, saj se je spomnil tistih nekaj žrtev, ki njegovih 'igric' na 'žalost' niso preživele.

Topel vetrič je narahlo pihljal ter se igral z zelenimi listi starih dreves v šolskem parku, ki so nežno šelesteli ter tako ustvarjali nekakšno pomirljivo glasbo. Dekle je sedela na stari kamniti klopi, ki so jo segreli pozni poletni sončni žarki. Ob njej je počivala zaprta črna knjiga, ki jo je ravnokar prebrala do konca. Šelestenje listov je verjetno čarovnija. Mora biti. Nikjer drugje ni takega vetra... si je mislila. In bilo ji je všeč.
Avis je zrla v daljavo v še zadnji košček zahajajočega sonca, ki je počasi izginjalo za drevesi Prepovedanega gozda. Sončni zahod je na nebu pustil oranžkasto obarvane oblake, začelo se je temniti. lenobno se je pretegnila, vstala ter pobrala knjigo.
Čas bo, da se odpravi proti gradu. Počasi je hodila po s kamenčki posuti poti med drevesi ter odsotno zrla nekam v daljavo.
Naenkrat se ji je zazdelo, da sliši korake... ne, res so bili koraki. Ozrla se je okoli sebe.
V šibki svetlobi odhajajočega dne je zagledala postavo. Znano postavo.
lahko bi se obrnila ter odšla, vendar je obstala kot vkopana. Umirjenost, ki se je rej nabrala v nje je izginila. potegnila je palico iz rokava in knjiga ji padla iz rok na tla. Pustila jo je tam in oči zapičila v postavo, ki se ji je približevala.
"Remus Lupin," je rekla z ledenim glasom ter se skremžila, kot da bi bile že besede same nagnusne.

Počasi se je bližal večer in sonce je izginjalo nekje daleč za obzorjem. Lahen vetrič je premetaval listje po šolskem parku in spokojno tišino je motil le zvok šelestenja teh suhih listov, s katerimi se je igral veter.
Remus je korakall po poti med drevesi in kamenčki pod njegovimi nogami so občasno zaječali. Zdelo se je kot, da je v tem trenutku narava najbolj živa. Remus se je povsem izgubil v lastnih misli in tako prepozno opazil znano postavo. Če bi jo opazil prej bi se ji izognil, saj danes res ni imel časa za njo, a sedaj je bilo prepozno. Ostavil se je pred njo v tišini.
S pogledom je sledil knjigi, ki je padala proti tlem. Remusu se je zdelo kot, da se vse dogaja v počasnem posnetku. Sledil je knjigi, ki je zadela tla, ter nato opazoval, kako se je pred njim pojavila še njena palica in jeza ga je preplavila. Nekje globoko v sebi je začutil jezo do nekoga, ki tako ravna s knjigami. Sam jih je cenil in jih oboževal in poleg vsega kar ga je že motilo na Avis je dodal novo stvar. Sovraštvo med njima je bilo jasno in globoko in tako ni bilo presenečenje, ko je na plano povlekla svojo palico.
Remus je umirjeno pogledal proti Avis, zdolgočaseno zavzdihnil in pripravil svojo palico. Vedel je, da ga bi Avis lahko hitro preklela če ne bo pozoren.
"Avis Quaglio" je odgovoril z istim glasom, ki je bil nabit z gnusom. "V čast mi je da lahko z vami spregovorim kakšno besedo" je rekel z istim glasom, ter se nalahno preklonil.
"Kaj pa delate tukaj ob tejjuri, gospodična Quaglio? Pa ne da se spet ukvarjate s črno magijo, ali pa ste se samo prišli nadihat svežega zraka, ker v vašem Spolzgadu tako zaudarja?." je nadaljeval. Redko je bil on tisti, ki je začel žaliti a do Avis nikakor ni mogel biti prijazen, saj je med njima zeval prevelik prepad.
Palico je imel pripravljeno in tako je v tišini čakal na njen odgovor.

Avis se je rahlo prestopila ter prekrižala roke na prsih. Palico je vrtela med prsti in to je bil edini znak, da jo je Lupin zares razdražil in razjezil.
"Če ne boš zaprl svojega gobca, bom to razumela kot tvojo neustavljivo željo, da preizkusim kanček le-te na tebi," popravila si ej pramen las za ušesa ter prisluhnila.
Nič. Nikogar drugega. Bila sta sama.
"Danes te ne bo rešil noben ravnatelj in mi pokvaril zabave... vi, Gryfndomci, vedno držite skupaj. Pogumni... požrtvovalni. Za skupno dobro in podobne bedarije. " brcnila je v pesek, da so se kamenčki razpršili povsod naokoli.
"In kaj počneš ti tu? Se skrivaš pred čim, pred km? Zelo Gryfndorsko od tebe, ni kaj... "
Stopila je do knjige ter nekaj časa strmela vanjo. Med padcem ana tla se je odprla on tako se je veter poigraval z njenimi listi. Če bi lupin vedel kaj berem... kaj bi si potem mislil. Verjetno bi mu oči pometalo iz prekletih jamic...na obraz se ji je prikradel nasmešek., ki ga je poskušala skriti. Ko ji je uspelo obdržati resen izraz na obrazu, se je zazrla v Lupina, ki ej bil vidno jezen nanjo.
Zakaj že? A sem jaz njega pustila na igrišču v tistem nalivu? Namrščila se je. In to naj bi bil Gryfndomec... saj... podgane so, ne pa levi...

Bil je vesel, da jo je uspel vsaj malo razdražiti.
"Ti kar izvoli, saj se ti ponujam kot na pladnju." je rekle ter se nasmehnil. Ni ga bilo strah pred njo a čutil je določenso spoštovanje do nje, saj je vedel da je zelo sposobns čarovnica.
"Mi Gryfondomovci imamo vsaj načela za razliko od vas, sluzavcev." je mirno rekel. Zbadanja na račun Gryfondoma, ga niti niso več tako ganila, saj jih je bil že pošteno vajen.
"Skrivam? Nimam razloga da bi se skrival pred kom ali pred čim. Pravzaprav raziskujem, če te že zanima." je rekel z nasmeškom na obrazu. To sicer ni bilo povsem res amapk kar Avis ne ve,....
Opazil je njen trud, da je zakrila nasmeh, ko je zrla v tisto knjigo in jeza ga je preplavila. Kar mislil si je o čem razmišlja in komaj se je zadrževal da je ni napadel.
"Kaj me misliš napsti? " jo je direktno vprašal. Ni vedel s čim jo je tako razbesnil. Pravzaprav je ni videl vse od krožka letenja.
Verjetno bo to, da ji je ravnatelj ukazal, da mora sodelovati pri krožku in sedaj je jezna name je pomislil. Ampak na njeno srečo se je krožek hitro končal, saj ga je prekinila nevihta in Remus res ni vedel, če je to pravi razlog za njeno povečano jezo nanj.


(oooo brez domišlije res )

((Oukej, stiska s časom, zato bom malo zate pisala. ja, vem, osmi smrtni greh, ampak, se ne bom velik pregrešila ))

Ob njegovem vprašanju je priprla oči ter stisnila svoje že tako drobne ustnice. Nato je nenadoma uprla vanj svojo palico.
"ja, rit potuhnjena." Prvi urok je švignil proti Remusu, a se je ta še pravi čas odmaknil. ugriznila se je v ustnico
Dajmo, punca, zbranost! ne more te takole zafrkavati takle usrane! si je mislila, rekla pa je
"In ne pričakuj usmiljenja, ker ga nisi vreden. če smo natančni, nisi vreden niti mojega pogleda, kaj šele kletve. Ampak naj bo to moje darilo tebi" zasmejala se je zlobno. kot Bellatrix je pomislila. in drugi urok je zletel proti Lupinu...


... in ponovno zgrešil svoj cilj te zadel bližnje drevo, ki je okamenelo, nato pa razpadlo v prah.
"pamž nehvaležni! te bom že! Misliš, da jaz, Avis, kdaj pozabim in oprostim ponižanje? NE! če bi rad oproščenja, si se zafrkaval z napačnim!"
ČE je bila avis prej jezna, je bila sedaj besna kot sam vrag. Pobrskala je po glavi in izbrala najboljšo kletev.
res moraš sovražiti, res moraš biti prepričan, da želiš nekomu salbo...
In Sovraštva je imela dovolj
"CRUCIO!" je zavpila in iz palice je švignil rdeč plamen svetlobe naravnost proti Lupinu, ki je ravno takrat dvignil palico ter urok odbil. Urok je s veliko večjo hitrostjo zletel v nasprotno smer... naravnost proti Avis.
Ni imela časa niti, da bi odprla usta in zaklicala obrambni urok.
Rdeč snop svetlobe je priletel naravnost v trebuh. Kričala bi, pa ni imela glasu. Bolečina je bila neznosna. Padla je na tla in mišice so ji trzale od preveč bolečine. Avis se je zadelo, da vidi neznano svetlobo, potem pa je postalo vse črno.
nezavestna je obležala na tleh, poleg nje pa knjiga Ime Rože avtorja Umberat Eca.

((okej. nekaj izhodišč: Lupin, spravi me v bolnico. kako se boš izvlekel pri ravnatelju. Zgleda bolj tako, kot,d a bi me ti zadel... (ha ha ha!) In podatek: avis je brala bunkeljsko knjigo - kaj nenavadnega? lp))