Šolski park

Jack ki se je spremenil v veverico, je skakljal z veje na vejo in opazoval Jane kako sedi na travi. Skočil je na nižjo vejo ter se ji približal. Na koncu veje je skočil na še nižjo in nato na najnižjo. Ko je skočil na tla se je spremenil nazaj. Spreminjanje je bil nek čuden občutek. Ki ga je vedno spreletel.

Nenadoma je Jane za sabo zaslišala šum. Odprla je oči in se ozrla okoli. Na vejici nad njo je sedela veverica. " Kako si srčkana.", ji je rekla. Jane je oboževala luškane živalice, zlasti mačke. Nato se je spomnila, da že nakaj časa ni videla svojega mucka. Skomignila je ' Verjetno se spet potepa.' Nenadoma se je veverica pred njenimi očmi spremenila v sošolca Jacka. Jane je preplašeno kriknila. " Ti si mag? " in ga nejeverno pogledala. "Tole je bilo noro. Kje si se tega naučil?"

Jack ji je zadovoljno in nasmejano prikimal. "Od sestre" je dejal. "Sestra se lahko spremeni v volkuljo, in se je odločila da me bo naučila" je še dodal." Seveda mi za enkrat še ne uspe, kaj dobro! saj porabim za spremenitev v veverico več kot pet minut!, spreminjanje nazaj je lahko!". Hotel ji je pokazati kako se spremeni. Vstal je se skoncentriral, ter se poskušal spremeniti. Zrasel mu je samo rep, zato se je še bolj. Imel je že veveričjo glavo in telo, samo noge še niso bile v redu. Po desetih minutah mu je le uspelo da se je spremenil v veverico. Zadovoljno je zapiskal, kakor delajo veverice, ter odkopal lešnik ki je bil skrit pod zemljo.

Jane je bilo jar malo groza, ko je videla Jacka, ki se je pred njo spreminjal v veverico. Po desetih minutah, ko mu je končno uspelo, pa je izgledal kar zadovoljna veverica. " Daj spremeni se nazaj, malo čudno se počutim", ga je zaprosila. Vseeno pa se ji je to zdelo neverjetno. Da se kar tako spremeni v veverico. O magih je sicer brala, a ni vedela, da se da te spretnosti, kar tako naučiti. Mislila je, da je to dar, ki je dan samo nekaterim. ' Tole je res noro', si je mislila. Po mislih se ji je podilo, da bi ga prosila, če jo nauči, da bi tudi ona dobila lastnosti maga, nato pa je misel hitro zavrgla. ' Ne bodi trapasta, samo sošolec je, pa še eno leto mlajši od tebe. Zakaj bi ti pa pomagal?'

Hodil je po parku in iskal primeren prostor, kjer ga nihče ne bo motil. Sonce sijalo, a toplina je počasi zapuščala Bradavičarko, saj se je bližala zima. V šoli so ponehali s začetnim zagonom in končno se je lahko posvetil nekaterim, sebi pomebnim stvarem. Park je bil prepoln z dijaki iz vseh domov, a njemu ni bilo do druženja, želel je najti le prostor, kjer nihče ne bo opazoval kaj počne.
Nato je opazil nekega pihpuffovca in drznvraanko. Ponavadi ga taki bedniki niso ravno zanimali, toda izgledalo je, da se pihpuffovec spreminja v veverico. Trajalo je dolgih deset minut, preden se je popolnoma preobrazil. Lenobno je prikorakal do para in ju ogovoril.
"Kdo bi si mislil, da lahko celo med strahopetnimi pihpuffci najdeš nekoga, ki poskuša biti mag. In drznvraanka, se naslajaš na njegovih uspehih in upaš, da te bo leto mlajši dijak naučil nekaj, kar sama ne zmoreš."
Posmehljivo ju je opazoval in počasi hotel začeti z novo rundo žaljitev, a mu je nekaj drugega prišlo na misel.
"Kakor vidim, se spremeniš v veverico in kakor verjetno veš, kače obožujejo veverice. Gotovo poznaš urok Serpensortia," ju je retorično vprašal in se zasmejal in pokazal rumene zobe. Pustil je njuni nedolžni dušici in se odpravil, do drevesa, kjer nikogar ni bilo blizu. Usedel se je pod njegovo dokaj obrato krošnjo, a listov je bilo še vedno dovolj, da so mu delali prijetno senco. Iz torbe je segel po knjigi, ki je ležala na podnu...Vse in še več o Temni magiji je pisalo na naslovnici z veliki črnimi črkami. Odprl je 134 strani in začel brati prvi odstavek...

Mally se je od Vrbe Mesarice odpravil proti velikem Šolskem parku. Počasi je hodil s palico v roki in eno knjigo pod roko. Nič slteč se je sprehajal in iskal svoje prijatelje, Lunca, Kopitlaja in Tacneistra. To so bila imena za Lupina, Siriusa in Jamesa. Gledal je naokoli in opazil znane Drznvraanko in Pihpuffca.
" Pozdravljena! Jane in Abbot, če se ne motim! U mag si! Zelo dobro!" je dejal in se nasmejal.
" No grem naprej!" je dejal, ko se je s pogledom vstavil na temnolasemu Spolzgadovcu, katerega je rad James hecal. Bil je Severus Snape. Mally ju je pozdravil in se premaknil naprej.
"Expelliarmus!" je dejal in izstrelil urok proti Snape-ovi knjigi. Knjiga se je odbila in Mally je dejal.
" No Snape! Vračam ti zato, kar si mi dejal v kabinetu urokov. Si pripravljen za dvoboj!" ga je jezno vprašal.
" No da vidim kakšno knjigo imaš! Accio knjiga!" je zavpil in knjiga mu je bržkoone priletela v naročje.
" Vse in še več o temni magiji! Zanimaš se za temno magijo kaj... No da vidimo tvoje zmožnosti." je nadaljeval in pripravil palico.
" Expelliarmus!" je zavpil in izstrelil svetleči urok proti njemu.
" Obrani se Spolzgadovec! Naj bo tvoje obnašanje izkoriščeno!" je zadrl in počakal.
(( Snape, ta dvoboj bo ocenjeval Mark))

Sedel je pod drevesom in v tišini prebiral knjigo. Obstal je na odstavku, ki se mu je zdel zelo zanimiv: Nekatera predmeti oz. orožja so narejena s pomočjo Temne magije in imajo ogromno pomebnih lastnosti, ki so jih Temni čarovniki pridoma izkoriščali skozi stoletja. Ena najpomebnejših lastnosti, je ta, da rana, ki je narejena s tem orožjem ne more biti zaceljena na noben način. Urok ki bi imel takšne lastnosti še niso odkrili....
Zadnji stavek si je še nekajkrat ponovil.
Urok, ki bi sovražniku delal nezaceljive rane bi bil res pravo orožje...
V glavi si je že pletel formulo, vse je povezoval skupaj, kar ni razumel, je poiskal v knjigi.
"Semprasectum" je polglasno izgovoril. Zgodilo se ni nič. Jezno je zaklel. Hmm, sectum je odsekati, sempra za vedno. Mogoče bi tako delovalo.
"Sec-tum-SEM-pra", začutil je energijo, kako je spolzela skozi jedro palice in le malo je manjkalo, da bi se urok sprožil in koga zadel, a na srečo je zadržal. Kotički ustnic so se vzdvignili v nasmeh, ki je bil pri njem redek kakor pohvale ostalim dijakom, praznoglavcem brez kančka pameti. Meseci ritja z nosom po knjigi so se obrestovali, urok ki mu je uspel sedaj je bil prvak med vsemi, ki jih je do sedaj naredil. Še sam Temni čarovnik bi mu zavidal, je pomislil, ko je nenadoma, začutil, kako je knjiga zletela iz njegovih rok. Pred njim je stal Marius, v vsej veličini, ki jo je revše premoglo. Jezen pogled ga je prebodel, ko je pogledal katero knjigo je imel Snape.
"Kaj je ti mali črv. Je Temna čarovnija preveč zate. Raje se pojdi k mamici jokat. Kaj si prišel iskat? Težave? Toda saj nimaš nikjer prijatelje, ki bi ti krili hrbet, če se mali Marius slučajno poškoduje," je zasikal.
Zdelo se mu je čudno, saj se je strahopetec Marius ponavadi prikazoval s tremi prijatelji, za katerimi se je skrival in vrtel jezik. A tokrat je bilo drugače...
Ko je omenil dvoboj, je Snape skoraj dobil napad smeha. Zaničevalni smeh je prišel iz globine," ti, mali črv bi se boril z mano. Če bi ravnokar prišel na Bradavičarko, bi te premagal. Ne zdi se mi vredno ukvarjati s teboj, a ker sem dobre volje ti bom ustregel."
Lahko bom preizkusil nov urok, pa da vidim, kako učinkovit je, je pomislil globoko v sebi in koval načrt.
"Protego", je bil odgovor na njegov razozorožitveni urok. "Bedak, misliš, da ti bo res uspelo. Bolj se boš moral potruditi," je rekel in še dodal, "accio knjiga," ki je priletela naravnost v njegove levico, a jo je vrgel na stran.
"Fornuncolus" je lenobno izgovoril urok in iz palice je švignil zeleni curek. Njegove črne oči so opazovale gryfondomca, čakale da naredi napako, ki jo bo moral drago plačati...

Gryfondomec je pogledal Snape-a ki se je vstal in se začel bojevati tako kot se je treba.
" Daj no! Ne reci, da si ti nov temni čarovnik! Ali je tvoja pamet le prešibka, da bi bil! Saj si samo zatopljen v svoje napoje!" je dejal in se glasno nasmejal.
" Protego!" je zavpil in močno stisnil palico. Snape-ov urok se je bližal, vendar Mally-jev urok, ni prišel na plano.
" Protego!" je še enkrat glasno zavpil. Takrat je začutil moč uroka, bila je dokaj velika. Iz palice je naenkrat švignil sinje moder curek pred mladega Gryfondomca. Snape-ov urok, je bil blizu, ko je naenkrat udaril v nevidni ščit. Marius je jezno, močno in strpno stisnil palico in dodal nekaj moči, ki je nato nasprotnikov urok ustavil in ga odbil stran.
" Res, da se ne obnašam tako kot ti in da se skrivam in da me je marsikrat sram! To je le moja druga plat! Prva plat je veliko močnejša od te!" je jasno zavpil.
Obrambni urok se je umaknil izpred Mariusa in bil je pripravljen na drugi urok. Snape je zavpil urok, ki ga vendar ni poznal a ga je bil pripravljen ustaviti.
" Finite " je glasno zavpil obrambno kletev. Naučen jo je bil dosti, dosti več kot ostale uroke. Palice se je na koncu zasvetila in izstrelil je rdeč urok proti danem uroku zelene barve, ki ga je izstrelil nasprotnik. Upal je, da jo bo obranil, ampak vedel je, da je njegov urok močan in da mu bo zadal rane. Delček ga je nato obranil, drugi del pa ga je vendarle zadel. Odbilo ga je vstran, ampak kljub bolečini je vstal.
" Urok... je bil močan! Vendar moja vzdržljivost je močnejša od tega!" je v bolečinah dejal.
" Expelliarmus" je zavpil in iz palice izstrelil urok, razorožitveni urok Obrambe pred Mračnimi silami. Bil je urok, ki se ga je naučil iz knjig o urokih in OPMS-jem.
" Pojej to!" je zavpil in mu zabrusil dane besede.
" Stupefy!" je nadaljeval z uroki proti neznosnemu Snape-u. Bil je samovšečen Spolzadovec, katere Mally nikoli ni maral.
"Dejansko si močan!!" je posmehljivo in željno maščevanja dejal.
"Me prav zanima od kje si se vse to naučil!!" je zabrusil Spolzgadovcu.
" Tvoja knjiga bo kmalu le pepel." je dejal in jo pogledal.
" Gorecis " je zavpil in izstrelil ognjeno kroglo manjše oblike proti knjigi.
" Jej moje maščevanje! Upam,da kmalu zgubiš!" je dejal in pripravil palico predse.

Čutim, čutim njegovo zlo in jezo. Močan je, a vendarle sem lahko močnejši! Z glavo moram mu zadati uroke in mirne vesti izvesti jih! Previdno moram izbirati med znanimi uroki, saj je lahko kakšna napaka usodna in me lahko terja življenja! Če ne bo druge, bom moral uporabit pač kletve, zle in žrlele. si je jezno in spodbudno mislil.

" To še en urok ti dam in pol ti pustim, da se braniš le-teh." je nasmejano dejal in se pripravil. Pri sebi si je predstavljal kako izvaja pravi urok in kakšen namen ima. Zbistril si je misli in nato.
" Incarcerous!" je zavpil in izstrelil snežno bel urok, ki je z veliko hitrostjo letel proti Snape-u, črnolasemu Spolzgadovcu, slabega obnašanja.
" Brani se. brani se izmeček!" je zavpil in čakal na Severus-ov odziv.


" Obrani se tega! Ne zanima me več tvoja sposobnost! Bojevanje s takim študentom mi ni kaj pri duši! Grem!" je dejal in po opravljenih urokih šel stran od Snape-a.

((Dovolj je dvoboja! Ne da se mi več in res ne gremo tamo, ko naj bi JKR opisala v knjigi.))

Proti njemu je letela salva izstrelkov iz palice.
"Protego" in okoli njega se je prikazal modri ščit, ki je odbil izstrelke. Še eden je letel proti knjigi. "Mobiliarbus" je izgovoril in knjigo rešil, medtem časom, pa je Marius že pobegnil.
"Strahopetec" je bila edina beseda, ki je prišla iz njegovih ust. Pobral je knjigo in jo dal nazaj v torbo. Ne glede na vse, izumil je nov urok, ki bo pognal strah v kosti sovražnikov. Zadovljen se je odpravil proti šoli.

[d0h...]

___čez nekaj dni__

Niccole je po pouku odnesla svoje stvari v Spolzgadovsko dekliško spalnico, nato pa se počasi odpravila po hodniku do avle. Tam si je mimogrede ogledala tablo z obvestili, na kateri ni zasledila ničesar novega, nato pa skozi velika lesena vrata odšla proti parku. Ko je prečkala dvorišče se je ozrla naokrog in se napotila v park.
Nekaj časa je stopala med visokimi drevesi, nato pa urno splezala na eno izmed dreves. Zaslišala je namreč komajlišen cvilež. na drevesu je bilo veveričje duplo, v njem pa štiri prav prikupne veveričke. Nicc se je hladno nasmehnila, se postavila tako, da ji veverice niso mogle uiti, nato pa segla po prvi in ji zasadila dolge podočnike v vrat. Začutila je, kako ji sveža kri pla po žilah in kaj kmalu so bila v duplu le še trupelca. Sama si je, napolnjena z energijo obrisala kri, ki ji je ostala okrog ust v rokav, nato pa skočila z veje približno 15 m nad tlemi. Spretno je pristala v počepu, nato pa vstala in se odpravila do mogočnega drevesa. Namestila se je med koreninami in opazoval park.

((Avis? ))

((že tle. A pride še kdo?))

V park je prispela tudi Avis. Tja ni pogosto zahajala., vendart pa je sam prostor kar dobro poznala. nekaj časa se je ozirala okoli, ko je naposled zagledala kraj, kjer bo lahko pačakala na ostale. usedla se je na tla in se s hrbtom naslonila na drevesno deblo starega hrasta. Iz rokava je za vsak slučaj privlekla palico.

nekaj ptic je preletelo nebo. le kaj jih je splašilo?. Ali kdo?
zmrazilo jo je. še bolj se je zavila v plašč šolske uniforme in čakala dalje.

Niccole je zaslišala tih šum na drugi strani drevesa, pri katerem je sedela. Vstala je in previdno stopala med koreninami, da je prišla na drugo stran. zagledala je dekle, staro približno toliko kot ona sama. Črni lasje so ji padali na obraz, vendar je kljub temu razločila, da ima dve različni očesi. Visoka je bila pribčližno tako kot Nicc, pa tudi njena polt je bila bleda.
''Hey. Niccolette Parkinson, 6. letnik'' pokimala ji je in sedla zraven nje. Zadovoljno je ošinila Spolzgadovski znak na njenem plašču. ''Nova sem, zato me najverjetneje ne poznaš.'' je pripomnila, nato pa ošinila jezero, ki se je lesketalo v svetlobi sončnih žarkov.

((Severus, Lucius...?))

Lucius je korakal po hodnikih in naveličano v roki vrtel palico. Vedel je, da to ni ravno varno, ampak bilo mu je vseeno. Važno da ne ubije sebe, za ostale mu ni bilo mar. No mogoče za nekaj osebkov na tej šoli..
Ko je stopil skozi vrata in pogledal v smeri, kjer je stala Avis je ravno opazil, kako je njemu še neznano dekle skočilo iz drevesa. Začudeno je obstal in s široko razprtimi očmi gledal vanjo. Bila mu je znana na pogled, imena pa še ni poznal.
Odkorakal je proti njima in že na daleč opazil, da sta obe iz Spolzgada.
"Torej se bomo kar razumeli," je rekel sam sebi. Najbrž je izpadel precej neumno, zato je zardel. Obstal je, da se je rdečica razblinila in potem spet zakorakal po poti proti Spolzgadovkama.
"Živijo Avis," je rekel in jo na hitro pogledal, potem pa pogled preusmeril proti Niccole. "In ti si.."

Že od daleč je opazila blondinca, ki se je namenil proti njima. Na sredi poti se je ustavil - s svojim ostrim pogledom je lahko razločila rdečico na njegovih licih - nato pa končno prišel do njuju. Ko je opazila, da je Spolzgadovec, se je sprostila in zopet ošinila jezero; videti je bilo kot območje bleščeče bele luči.
Spolzgadovec, ki je prišel je pozdravil dekle, ki je sedelo zraven nje, nato pa se obrnil še k njej. ''Niccolette Parkinson.'' pokimala mu je, nato pa dodala še ''Krajše Niccole. In ti?'' Predirno ga je pogledala in svoj pogled zadržala na njem.

Lucius je vedel, da kot vampirka dobro vidi, sliši, voha in čuti. Nje vsekakor ni želel razjeziti.
"Ni me treba gledati tako.. Požrešno," je rekel in čeprav se je hotel zasmejati, se ni.
Pogledal jo je v oči in se na hitro presstavil: "Lucius Malfoy, leto mlajši od tebe, najboljši dom naokoli in to vesta obe."
Zarežal se je. Bil je ponosen, da je v Spolzgadu, kakor pač vsi Spolzgadovci.
Pogledal je Avis, ki je bila nenavadno tiho, potem pa še Niccole.
"Sta za to, da 'uničimo' življenje enemu Gryfondomovcu?" je vprašal z iskricami v očeh, kakor pač vedno, ko je bil izzvan, ali pa je postavljal izzive drugim.

Ob Luciusovem komentarju se je zasmejala. ''Ne gledam te požrešno. Sem že jedla.'' zadnji stavek je zvenel malce pomenljivo, vendar je zvit nasmeh na njenih ustnicah dal vedeti, da ga samo preiskuša.
''Ah, Malfoy torej... zanimivo.'' Ob iskricah, ki so se prižgale v njegovih očeh je vedela, da njegova ideja nebo od muh. ''Seveda! Lahko tudi Pihpuffovcu, Drznvraanovcu... vseeno.'' Zlobno se je zasmejala. ''Sicer pa, kdo je tarča?''

Malfoy se je zarežal ob njenem odgovoru.
'Seveda se bomo dobro razumeli,' je pomislil.
"Dober tek, čeprav z zamudo," je rekel in ji iz lica obrisal kapljo krvi, ki jo prej ni obrisala.
"Upam, da je bilo okusno," je rekel in jo gledal naravnost v oči, ko je še vedno odstranjeval nekaj manjših kapljic.
Pogledal je proti Bradavičarki in nekaj časa tiho gledal tja.
Potem se je obrnil proti Niccole in rekel: "Ti bolje vidiš. Prihaja mogoče Snape?" je vprašal. "Ker bo bolj zabavno, če bo tudi on tu. Veliko bolj zabavno.."
Zlobno se je nasmehnil in gledal proti gradu.
"Saj veš, kdo je Snape kajne?" je za vsak slučaj vprašal in jo spet pogledal v oči.

[djte bit mal realne.. lucius je bil najbolj zaželjen na šoli. you have to bage me to be my friend.. ne sj joke.. uglavnem očarat vs morm.. če ne takoj pa po eni uri, kokr Avis.. ]

Ko je začutila, da ji z obraza briše kaplje krvi, ki so ostale, se ja zasmejala in pri tem razkiral svoja dolga podočnika. ''Hvala. Sicer pa, veveric niti ne maram preveč. Njihova kri je grenka.'' spačila se je, nato pa se zvito nasmehnila. ''Katero krvno skupino imaš?''
Tudi sama se je zazrla proti gradu, vendar ni opazila Severusa. Sonce, ki je bilo ravno uprto na dvorišče pa jo je tudi rahlo zaslepilo.''Ne vidim dobro, saj je sonce premočno.'' zopet je napela oči, vendar je dokaj kmalu odnehala. ''Vem ja, razkazal mi je grad in okolico. Ali pride sem?'' je vprašala, v njenem glasu pa je bilo zapaziti kanček zanimanja. S hrbtom se je obrnila proti šoli in pogledala Avis.

Stopil je čez vrata šole in se odpravljal proti šolskem parku. Lucius mu je povedal, da se dobita tam in sedaj je korakal po zelenici. Plašč je za njim plapolal, kakor vedno, ko je hitro hodil, zato je izgledal kakor velikanski netopir.
Ko se je bližal, je v daljavi videl črne pike.
Lucius je rekel, da se dobiva sama, nisem vedel, da bo še druščina...
Radovedno se jim je približeval, da bi videl, kdo jima bo delal družbo. Kmalu je opazil, da sta poleg njega še Niccole, s katero je nekoč že bil in kakor takrat je bila tudi tokrat izzivalno oblečena. Zaradi Luciosovega zmedenega izraza se je skoraj nasmehnil. Tam je bila še neka nepoznana spolzgadka, a kljub temu zanimiva. Ko je bil že bližje je videl, da ima različne oči, kar je prineslo začuden izraz na njegov obraz.
"Prišel sem Lucius, kakor si rekel. Vidim, da te obkroža zanimiva druščina. Tebe že poznam" je gledal Niccole," medtem ko se mi ti zdiš neznana. Bi mi mogoče povedala svoje ime."
Še vedno je gledal v njena različna očesa.

Za seboj je slišala plapolanje plašča. Ni se potrudila obrniti, saj je Lucius že prej povedal, da naj bi prišel Snape. ''Smo že mislili, da si pognal korenine.'' je sarkastično pripomnila in si obliznila ustnice. ''Sicer pa, v planu smo imeli zagreniti življenje kakšnemu Gryfondomovcu... ali komu drugemu.'' sedla je na korenino, visoko približno meter in prekrižala noge. Premerila je sogovorce, njen pogled pa se je ustavil na Avis. Bila je nekam tiho in njene oči so se ustavile na njej.

[pomanjkanje volje do poisanja.. .]

Lucius se je ozrl, ko je za sabo slišal šume. Kakor je pričakoval je Snape prišel.
"Saj sem rekel, da bom sam, ampak potem sem videl Avis, katero poznam, pa sem odšel do nje. Pa Niccole sem spoznal in dojel, da bi bilo super če bi mi, vsi skupaj, obglavili kakšnega nedolžnega malčka," je rekel in pokazal na zbrano druščino.
"Obglavili ne v dobesednem pomenu," je rekel in vse štiri pogledal.
Bil je najmlajši v skupini in to mu ni bilo prav. Navsezadnje se je prišteval med najbolj pametne. Počutil se je ogreženega, da ga bodo zapustili, ampak pričakoval je, da Snape tega ne bo storil. Tudi za Avis je tako upal. Niccole pa..
"Saj res! Vprašala si me, katero krvno skupino imam.. Tisto najboljšo," je rekel in se zarežal. "In tisto najbolj redko."
Meril je na to, da je čistokrven potem pa še povedal krvno skupino- seveda če je vedela, katera je najbolj redka.

Avis je končno spregovorila z lenobnim glasom :
"Pozdravljeni, Nicollete, Lucius in tudi ti Sni... Snape."
Potem se je zazrla v Luciusa.
"Kako to misliš? Zakaj nebi koga obglavili kar dobesedno?"
Zlobno se je nasmehnila ter vstala. Z rokami si je pogladila nagubano in zmečkano šolsko uniformo ter se še bolj zavila v plašč. Sa je da bi jo preveč zeblo, samo tako se je počutila bolj udobno.
"ko smo že ravno tukaj... koga bi pa skrajšali za eno glavo? Kar enega rdečega, ali imate v mislih kakšno posebej določeno ime?"
Ob tem se je spet zlobno nasmehnila ter se ozrla po preostali druščini. oči so ji obstale na Snapeu :
"Ti imaš baje majhne težave z nekaterimi... Snape?"

Niccole je poslušala Luciusa in na to še Avis. Ker je imela kot vampirka bolj izostrene čute od človeka, je zaznala Luciusovo rahlo nelagodje in se namuznila. ''Lucius, nihče te nebo snedela za večerjo.'' stavek je izrekla kar se da sarkastično in porogljivo, pri tem pa svetlolasca gledala naravnost v oči.
''Sicer pa, škoda bi bila, če bi koga obglavili. Raj bi kaj drugega..'' na hitro se je obliznila, saj ji tisti liter ali dva krvi, ki je je dobila od veveric, nikakor ni povrnil vse energije.
''Škoda, Lucius. Najboljša je bunkeljsa negativna ničla.'' zopet se je obliznila in pri tem ošvrknila Snapea, ki mu, če se je dobro spomnila, ni povedala, da je vampirka. ''Mislim, Pihpuffovec bolj primeren. Večina bunkeljnov je tam. Sicer pa, tudi proti komu drugemu nimam nič proti.'' skomignila je z rameni in s tem nakazala, da ji je vseeno. Ošinila je vsakega posebaj in čakala na kakšen odgovor.

Avis je ob njenih besedah zavila z očmi
"A lahko vsaj za trenutek nehaš misliti na hrano?! Sploh se pa učencev na tej šoli ne uporablja za prigrizek. "je rekla rahlo naveličano. ter naredila nekaj korakov ter se postavila poleg luciusa.
"Ne morejo dijaki kar izginiti. Lahko so malce... bolj prestrašeni, ko pridejo iz naših rok, vendar morajo ostati živi. " je potem razložila v bolj umirjenem tonu.
"Nebi bilo najbolje, če bi začel Dumbledore vtikati svoj nos v naše zadeve. Ne smemo mu dati razloga za to." je zalkjučila resno
"Kar pa dijak, ki se je "izgubil" v Prepovedanem gozdu in je izgubil spomin vsekakor NI:" je rekla in se zpoet zlobno nasmehvila. roke je prekrižala na prsih ter čakaala na odgovor ostalih.

Namrščeno je pogledala Avis in zamrmrala ''Če bi bila ti na mojem mestu in štiri mesece nebi zaužila niti kaplje krvi, bi najbrž počela enako kot jaz.'' namršeno ji je poslala leden pogled, nato pa se je njen obraz zoprt zjasnil.
''Dobra ideja. Prvošolčka je zanimalo, kaj je takega v prepovedanem goudu, da je vstop vanj prepovedan. Mislim, da nihče nebi smel ničesr posumiti.'' Rahlo se je namrščila, saj je pretehtavala možnosti. Čez nekaj dolgih ekund je le skomignila z rameni in sklenila, da je bolje vse prepustiti naključju. Zopet se je ozrl po ostalih, da bi videla, kakšno je mnenja Luciusa in Snapea.