Šolski park

Počasi je stopala po zelenici, ki je bila skrbno negovana. Nikoli ni razumela zakaj so jo tako skrbno urejali, ko pa je bila konec koncev le navadna rastlina, ki pa za povrhu vsega še niti lepa ni bila.
Sedla je na klopico, ki je bila dobro skrita med listjem, drevjem in grmičevjem. Z klopice je bil lep razgled čez celotno posestvo Bradavičarke.
Želela si je biti sama. Rada se je sproščala v naravi in pozabljala na vse travme, skrbi in tesnobe, ki so jo dajale v času preživlanja tu. Zaprla je oči, noge je stegnila daleč predse, roke pa je sproščeno položila na leseno naslonjalo klopice. Pred očmi so ji švigali spomini na mladost, ki pa jih je po nekaj minutah prekinil globok moški glas, ki pa da Karon ni marala..

[ Mark? Prepared for fight? ]

"Uživajte dokler lahko" je dejal mark z globokim in mirnim glasom. "Ker kmalu bo prišel trdi čaš šole testov in tako naprej ne boste počeli nič drugega kot bi se piflali in piflali" je rekel Mark. "Sicer pa je tako ali tako da so 5. letniki Spolzgad zelo zelo leni in so radi zamudniki in tako da boš verjetno težko prešla skozi leto"

"Profesor, počakajte!" se je skoraj zadrl Joey in prihitel blizu. Bal se je, da bi mu profesor ušel. Nato je pogledal v tla in pozdravil tudi Karin, dekle iz Spolzgada. Ni vedel kako bi začel. Začetek je bil zanja vedno težak, a sedaj kot predstavnik se je moral zbrati in uporabiti pogum. " Profesor, ali bi lahko nad vami poiskusil hromilni urok, ki sem se ga naučil med poletjem. " je rekel, ter naredil nekoliko nelagoden obraz. Bil je skoraj prepričan, da mu nebo dovolil, češ, kako se on obnaša do profesorja. Celo točke bi mu lahko odbil. oh, ne...je odtaval zaskrbljen glas iz njegove glave v praznino...

Profesor Trundell je hodil po parku, ko je v šolskem parku opazil Karon, Marka in Joey, ki so se nekaj menili. " Mark!" je dejal in mu z glavo podzdravil." Joey in Karon, lep pozdrav!" je dejal in se nasmejal. " Joey, slišal sem, da bi rad poskusilč hromilni urok, ki si se ga naučil. Če želiš ga lahko na meni, vendar ne misli, da bom pustil da me zadene!" je dejal in se nasmehnil. Z roko je prijel palico, ki je bila nekaj časa neuporabna in rekel:" Obranil se bom z urokom Protego, velja!" je dejal in se postavil.

"Joey" je dejal Mark počasi:" Bi bil to lahko urok Stupefy?" je nadaljeval:"Na meni ga lahko poskusiš brez da bi se branil saj me zanima kako močne uroke lahko izvedeš mogoče ti bo to prišlo prav pri dvobojevalnem krožku...A če smo popolnoma odkriti Pihpuffovci nikooli niso bili zelo sposobni za kakeršne koli uroka sam za bunkeljske in čarovniške rastline" se je nasmejal in počakal na odziv vseh treh.

"Jah no. Zatem ti bom jaz pokazal pravi Stupefy.!" je dejal Marku in čakal na njegov odgovor.

Mark Neelstin je napisal/a:

"Uživajte dokler lahko" je dejal mark z globokim in mirnim glasom. "Ker kmalu bo prišel trdi čaš šole testov in tako naprej ne boste počeli nič drugega kot bi se piflali in piflali" je rekel Mark. "Sicer pa je tako ali tako da so 5. letniki Spolzgad zelo zelo leni in so radi zamudniki in tako da boš verjetno težko prešla skozi leto"

Karon je neakj trenutkov še zrla v tla pred seboj, šele ob njegovih naslednjih besedah je osuplo dvignila pogled in se srepo zazrla u učitelja. "Tudi vi še uživajte dokler lahko. Dokler vas vsaj kdo še spoštuje." je zamrmrala in ob tem odmaknila pogled. "Zapovnite si moje besede. Kmalu ne boste imeli nobene avtoritete nad učenci. Vsaj nad mano ne. Ne, ne boste me več poniževali in me klicali zamudniki, kot da me skupaj za tri ljudi." Zazarjeno se je zazrla vanj in komaj umirjala svojo jezo, ki se je že nekaj let nabirala v njej.
Ko je k njima pristopil še en učenec se je ob poglebu nanj namuznila. K profesorju je prišel tako ponižno, da je mislila, da se bo od strahu kaj skozi hlače ušlo. Ob njegovm vprašanju, ki je bilo sicer namenjenu profesorju se je orešerno zasmejala. "Ha, Mark, se boste res spustili tako nizko?" je v smehu vprašala, besedo Mark je pa nalašč poudarila.

Mark Neelstin je napisal/a:

"Joey" je dejal Mark počasi:" Bi bil to lahko urok Stupefy?" je nadaljeval:"Na meni ga lahko poskusiš brez da bi se branil saj me zanima kako močne uroke lahko izvedeš mogoče ti bo to prišlo prav pri dvobojevalnem krožku...A če smo popolnoma odkriti Pihpuffovci nikooli niso bili zelo sposobni za kakeršne koli uroka sam za bunkeljske in čarovniške rastline" se je nasmejal in počakal na odziv vseh treh.

"Motiš se Mark" je nenadoma dejal glas za profesorjem obrambe pred mračnimi silami. "Perwolla Piphuff je bila zelo sposobna čarovnica in po svoji čarovniški moči ni prav nič zaostajala za ostalimi tremi čarovniki, ki so ustanovili to šolo, poleg tega pa poznam veliko slavnih čarovnik iz Pihpuffa, ki še danes živijo, tako da je vsak dom po svoje dober in se lahko z čim ponaša."
Ravnatelj je utihnil, ter se ozrl po zbranih, tedaj pa pogled zasukal proti podravnatelju in mu dejal "Mike, prosil bi te, če bi me pospremil v moj kabinet, kajti morava se pogovoriti o nekaterih kar pomembnih zadevah, ravno zato sem te tudi prišel poiskati."

Mike Trundell je napisal/a:

"Jah no. Zatem ti bom jaz pokazal pravi Stupefy.!" je dejal Marku in čakal na njegov odgovor.

"Me izzivate na dvoboj gospod podravnatelj...torej naj bo po vašem ko bo moje ure konec pridite v mojo učilnico in se bova pomerila" je rekel Mark. Slišal je Karon preklinjati čez njo a se ji je samo ansmehnil in ji dal vedeti da se prav malo birga za to. Nato pa je počakal na to kako se bo odzval Joey.

" Dragi Albus, seveda vas bom pospremil!" je dejal in ga pogledal." Za vami!" je dejal in je pokazal naprej." Aja še nekaj Mark. Velja za dvoboj kasneje, nekje ob 19.00 v tvoji učilnici, nobenih kletev!" je dejal in se odpravil za Albusom proti njegovi pisarni.

Karon se je glasno zasmejala. "Tale Pihpufovec je sem prišel kot majhen, ponižen, polulan ps, in prosil učitelja, če lahko na njem preizkusi urok." Zasmejala se je. "Nisem vedela, da obstajajo tu taki strahopetci," umirila se je, njene oči pa so še vedno kazale veselje nad tem da se norčuje iz drugih in jih ponižuje. "Tepec, namesto da bi samo preizkusil na profesorju, saj te ne bi odkril, da si bil to ti." Prav nič je ni brigalo, da poleg njih stoji ravnatelj Bradavičarke. Njemu tako ali tako ni rekla ničesar.
"Haha, Mark. Da vas ne bomo čez nekaj učnih ur videli z pokonci stoječimi lasmi in ožganim obrazom. Ah, kaj bi dala za ta prizor," je bolj zamrmrala sama sebi kot pa komu drugemu.

"Karon, hočeš da te kazensko vprašam tukaj pred vsemi ali boš lepo tiho in se potuhnila v kot ter kakor majhna punčka bila tiho in pustila da se odrasli pomenijo s tistimi ki bodo postali nekoč celo odrasli" je rekel Mark a to mu ni bilo dovolj zato je nadaljeval:" Verjamem da si podpovprečna in boš zelooo težko prišla skozi letnik brez da bi ti pomagal eden od sošolcev a nažalost si priložnost sedaj zapravila. Zato boš kot majhna umazana punčka ki ne ve kaj je to šlapl ostala ozadaj in boš Bradavičarko delala do konca svojega svinjskega življenja"

"Prav" je dejal Dumbledore in ni rekel več nobene, pač pa se je na petah zasukal in se za podravnateljem podal proti gradu. Med potjo je bil videti zamišljen in z Mikeom ni spregovoril o veliko rečeh, pač pa si je ogledoval drevo in okolico.

Karon se je osuplo zazrla v Marka. Takšnega pristopa res ni pričakovala. Toda hitro se je zbrala, ni se smela zlomiti pod njim, ni se smela zlomiti pod njegovim napuhom.
"Mark," je znova glasno igzovorila njegovo ime, "nikoli si ne bi mislila, da se boste spustili tako nizko." Pogledala ga je in ga nekaj trenutkov motrila z očmi. "Nikoli si ne bi mislila, da boste začeli groziti z ocenami in ostalim, ki je povezano z vašim predmetom." Nejeverno je zmajala z glavo. "Ponavadi ste spore reševali takoj, besedno in zraven niste mešali prepirov z ocenami in svojim predmetom. Očitno se vam je poslabšalo," je skomignila in se ob tem zahahljala.
"Sploh pa. Bomo videli kdo je podpovprečen. Če ste bili vi to v maldosti to še ne pomeni da smo vsi Spolzgadovci taki. In pa še to. Letnik bom izdelala. Zapovnite si to, ker vam bo mogoče še prošlo prav," pomežiknila mu je. V glavi ji je vrelo, toda ostala je mirna. Z svojimi globokimi, zelenimi očmi se je zazrla v nje gov obraz.

"Profesor Neelstin za tebe" je rekel Mark ostro."Dokler so to šolska tla lahko šolo mešam z čimerkoli in midva nisva na ti. Zahtevam da se pokaže malo spoštvoanja do mene. Kajti če ne pokažeš spoštovanja je moja pravica ali dolžnost bodisi da te vprašam kazensko in ti lahko zaradi neznanja podelim zeloo slabo oceno ali pa te kazensko pridžim v kabinetu" in jo pogledal nazaj.

"Dobro Profesor Neelstin," je zajedlivo ponovila in ob tem Profesor Neelstin še posebej poudarila. "No ja, glede nato, da si le nekaj let starejši nevem zakaj te ne bi tipakal," je skomignila ni se ob tem široko namshenila. "Ah, neznaš drugače urediti stvari kot z kaznijo. Mene bi bilo sram," še vedno ni odnehala. Mark si je ne želi zaposliti v pisrani, bolje zanga da je ne, je pomislila Karon in se ob tem prešerno smehljala. Danes je bila izredno dobre volje, kar pa pri njej ni v navadi.
"Toda, povej mi. Kaj pa če bom vse znala? Kaj pa boš potem?" ga je zajedlivo vprašala. Bilo ji je vseeno, če bo dobila slabo oceno, bilo ji je vseeno, če bo popoldan preživela v profesorjevem kabinetu.

Pihpuffovec je poslušal pogovor. Bil je tisti Pihpuffovec, ki je bil vajen stalnega ponižanja, zato mu ni bilo nič. Čustva so še vedno ostala trdna. Nato j ezačel govoriti. "Karon, lepo te prosim. ne, da bi bil izmeček, tisti starhopetec, ki si nič ne upa. Navsezadnje mislim, da bi bil urok premočan za tebe. Saj veš, si še mladoletna oseba." premolknil je. Pogledal je naokoli če vsi poslušajo. Nato je nadaljeval. " Kot so v starih časih govorili, učiti se je bolje na starejših, ki ti lahko dajo še kakšen nasvet. In sem prepričan, da nimam šans proti Prefoserju Neelstinu." Končal je njegov govor in odmislil vso zadevo.
Končno je čakal, da bi lahko preizkusil urok, zato je vprašajoče pogleadal profesorja.

"Torej Joey kar daj si duška kajti uspelo ti pomojem zelo dobro ne bo" pripravil se je v borbeno palico. Pospravil je palico za pas zato da jo ne bi mogel uzeti med bojem in bi ga ne napadel z kakšno zelo grdo kletvijo. Počakal je naj bi ga Joey napadel in med tem si mrmral v brado z zelo globkim glasom:"Insi Vnsi spider climbing up the spole, down cames the rain and wash the spider down. Up came the sun drei up all the rain Insi Vinsi spider climbing up again.

Joey je stisnil roko in se pripravil to pogumnega obraza. Le zakaj je bilo to potrebno?! Profeosr je vedel, da nebo nič iz tega a je lahko le poskusil. Za Karin pa se sploh ni nameraval truditi. a sedaj jo je odmislil. Besede, ki si jih je ponavljal profesor so za Pihpuffovca predstavljala nekakšen strah, ki je rezal v kosti. Sedaj sta stala eden proti drugemu 15m narazen. " No dobro, pa poiskusimo" je izrekel. Nekaj sekund je počakal, nato zavpil " Stupefy" in z neznansko silo opazoval svetlo moder curek, ki je drvel proti profesorju. Joey se je malce opotekel.

Profesor je padel na kolena. Presenečen je bil, izraz na njegovem se je hipoma spremenil. Urok je bil presenetljivo dober. Pihpuffovec je bil zelo dober in Markov odnos do Pihpuffovca se je spremenil. Ni bil več osovražen do njega. Pripravlejn mu je bil svetovati:" Pri sami izgovorjavi uroka Stupefy bi lahko več pozornosti namenil na T roko bi lahko iztegnil malo bolj ampak ne čisto do konca tako da je pri sklepu malo skrčena. Palico oziroma dlan pa obrni tako da so tvoji nohti na spodnji strani.!"

Nekoliko je izbuljil oči. Bil je presenečen nad svojim delom. Navsezadnje je profesorj padel na kolena. On pa je mislil, da bo samo pomignil s prstom in že se bo urok odbil. No, morda pa le ni bil tako slab. Pogledal je palico, ko se je zavedel, da mu profesor nekaj govori. Poslušal ga je do konca in prikimaval. To si je moral zapomniti. " Bom se držal tega, profesor.
V daljavi je zazvonilo. Joey se je opletel in rekel: " sedaj pa moram se posloviti, zvonec že cinglja, pouk kliče." je rekel in začel bežati. " Nasvidenje profesor!" še izdavil nato pa hitro zbežal proti glavnim vratom.

" Mark no kako se obnašaš z učenci mojega doma! Še enkrat da te vidim bo nekdo ukrepal proti!" je dejal in odkorakal stran.

Karon je namuznjeno opazovala dvoboj, ki se ji je odvajal pred očmi. Pravzaprav niti ni bil dvoboj, temveč je le učenec preizkušal svoje znanje ohromitve. In pravzaprav se niti ni odrezal tako slabo, toda tega Karon ne bi za nič na svetu priznala. "Torej, Mark, ali si ti tako slab, ali pa je učenec dober." Je povedala na glas in se zasmejala. "Predvidevam, da si ti tako slab." je tiho, sama pri sebi rekla in se ob tem še bolj zasmejala. Bila je dobre volje. Že je hotela oditi, ko se je zopet prikazal učitelj.
"Ohoho profesor. Tole bo še zanimivo," se je zarežalo temnolaso dekle in z zanimanjem opazovala Markov odziv na Mikove besede. Tale dvoboj bo še zanimiv, si je mislila Karon in se nekoliko bolj udobno namestila na klopici. Presedla se je za nekaj centimetrov bolj v lebo, noge je potegnila k sebi in jih objela z rokami, brado pa je naslonila na kolena.
Bila je nestrpna kaj se bo dogajalo, a zgodilo se ni nič drugega, kot to da sta se oba profesorja umaknila drogam. Presneto, je pomislila Karon. Spravila se je na noge in poačsi zapustila park..

Jane se je sprehajala po parku in občudovala drevesa. Občutek je imela, da se ji nasmihajo in prijazno prikimavajo. Jane se jim je smehljala nazaj. Na svoji levi je zagledala drevo z širokimi koreninami in košato krošnjo. Stekla je do drevesa in se usedla na listnato preprogo, ter se naslonila na deblo. Zaprla je oči in pustila sončnim žarkom, da so ji božali obraz. ' Živim za take trenutke', si je rekla in prisluhnila pesmi ptic.