Sovji stolp

Strah, ki ga je bilo moč čutiti pri Strahomirju je naenkrat izginil, kar je Marku vse prej kot ugajalo.
»Ne, ne naj gospodična Black kar ostane, mogoče se še kaj pametnega nauči, kajne Bellatrix«, vanj se je zopet naselil občutek, ki ga je venomer zaznal, ko je bil v bližini Strahomirja…jeza.
Počasi se je začela kopičiti, ter se okrepila z vsako izrečeno besedo Strahomirja.
Ko je že prišlo do te meje, ko je bil pripravljen zadati kolegu največje bolečine, kar jih je premogla temna čarovnija, ga je nekaj zmotilo.
Pred njim se je pojavil Albusov feniks in spregovoril z gospodarjevim glasom.
Mark se je namrdnil, ko je takoj za tem neumni ptič izginil. Čeprav ga je feniks zmotil samo za trenutek, je bilo zadosti, da se je Mark malce zbral in ne prepustil jezi, da mu je zameglila um. Moral je biti previden, mogoče ne bo imel nikoli boljše priložnosti, sicer pa mora preveriti tudi kako zvesta mu je Bellatrix pripravljena biti.
Torej Albus ne ve kje sem, zato je tudi poslal ptiča, da me najde. Torej če še vedno ne ve, saj je feniks samo posrednik, je odlična priložnost, ki mora biti izkoriščena.
S kotičkom očes je zasledil nedaleč stran premikanje njemu še neznane osebe. Ne da bi jo pogledal mu je skozi glavo šinila zlobna misel.
Še vedno pozoren na novo osebo na sovjem stolpu, ki se je ukvarjala z živalco, se je obrnil k Strahomirju.
»Ne vem, če se je pametno z menoj tako pogovarjati tu, če še nisi opazil ni okoli skoraj nobenega, ki bi ti lahko pomagal. Niti tisti kozel, ali kako si mu pravil. Mogoče kozel, a bi te zdaj skušal rešiti, saj mislim, da res ne veš s kom imaš opravka. Star kozel že, a sem prepričan, da bi zate dal življenje, pa ne zato ker si ti, ampak zato ker si živo bitjo. Vidiš to je njegova šibka točka, preveč mu je mar za ostale. Po drugi strani, jaz nebi niti trznil, ko bi te na mestu odrli iz kože….ne, ne…mogoče pa… verjetno bi jim pomagal. Glede ljubezni… ljubezen je samo za slabiče in ne vem od kod si toliko izvedel o meni kolikor trdiš da si, a si me samo prepričal, da si postal nevaren za mene…..torej se te moram znebiti…in o ja..Strahomir..«, približal se mu je, da je začutil hlad, ki ga je oddajal, »..jaz vedno zmagam…«.
Ne, da bi počakal na kakršen koli Strahomirjev odgovor, se je posvetil Belli. »Torej misliš, da bi mi bila zvesta, da si vredna mojega zaupanja,…torej mi to tudi dokaži«, s palco je pokazal na Strahomirja in se malce zadržal, da ga ni na mestu preklel, nato pa s hladnim glasom izrekel, » Ubij ga zame…«.
Ni mu bilo mar kako ga bo ubila, samo upal je, da bo karseda boleče. Oseba, na katero je bil ves ta čas še vedno pozoren se je zopet začela premikati, nakar je izgledalo, da hoče zapustiti sovji stolp. Ko se je že spuščala po stopnicah, je z neverjetno hitrostjo usmeril palico proti neznanemu dekletu in mrmraje sprožil urok. Vedel je, da dekle ne pričakuje napada, saj mu je kazala hrbet in po njegovih sposobnostih, ni mogel zgrešiti in ne izvesti popoln gib palice.
Dekle je uspaval, da se je zgrudila in obležala na stopnicah. Rabil jo bo, če ne drugega ji mora vsaj izbrisati spomin, saj jih je videla vse na stolpu, a v mislih ima še malce drugačno vlogo zanjo. Ne samo, da ji bo izbrisal spomin, ampak jo bo v času, ko bo še spala izkoristil za nekaj drugega.
Če bo Belli uspelo dokazati svojo zvestobo, jo bosta popihala brez sledu, umor pa podstavila dekletu. Umazal jo bo z njegovo krvjo in v času ko se bo zbudila in ju z Bello že zdavnaj ne bo več na stolpu, jo bodo z mrtvim Strahomirjem zasačili učenci, ki bodo čez nekaj ur začeli prihajati v sovji stolp, saj mnogi pošiljajo pred začetkom pouka pisma domov.
V primeru, da Bella ne bo za to, bo poskrbel še za njo.
Dekle je z nežnim premikom palice dvignil in jo posadil na mesto kjer še poprej hranila sovo.
Ne da bi se zanimal, kaj si o vsem tem mislita Strahomir in Bella je čakal na naslednje poteze Bellatrix.

Da, to je bil njen trenutek. Trenutek dokazovanja, na katerega je čakala. In ne samo to. To je bil trenutek osebne potešitve. Striktno omejeno mučenje prvošolčkov in hišnih vilincev ji še zdaleč ni prineslo potrebnega zadoščenja.
Priložnost je bila enkratna.
Na ukaz je reagirala bliskovito hitro, da se je zdelo, kot da je komaj čakala, da ji Neelstin izreče dovoljenje za ubijanje.
Ni vedela, kdaj je zadnjič s takšno strastjo dvignila palico, jo uperila v človeka in si z vsako celico svojega telesa posebej zaželela, da bi mu povzročila surovo bolečino, da bi se naslajala ob nemočnem kričanju.
Naj ga boli. Naj ga peklensko boli. Naj se mu trgajo kosti in naj se mu cvre koža in naj se mu vsa mehka tkiva spremenijo v želatino....
"CRUCIO!" je rezko zavreščala in iz palice je bušknil močan živo-rdeč pas svetlobe, kot bi bil dolge mesece ujet v konici palice in bi samo čakal, kdaj se lahko prebije na svobodo in izpolni gospodaričine ukaze.
Urok je zadel Strahomirja s tako silo, da ga je vrglo po tleh še preden je prišla na vrsto bolečina. Bellatrix je s fanatičnim sijem v črnih očeh in vznemirjeno hladokrvnostjo opazovala fizično uresničitev svojih izkrivljenih misli na človeškem telesu.
Nato pa je, nepovabljeno, nepričakovano, docela nezaželjeno in povsem iznenada, bliskovit monolog njenega notranjega glasu zmotil njeno koncentracijo.
Ubila ga boš? –Ja.
Še nikoli nisi nikogar ubila! –Tukaj se začne.
Kaj ti je naredil? –Nič. Taka so bila navodila.
On ti je ukazal? In? Boš zdaj kar ubogala karkoli ti reče?-Ja.
Ja? –Ja.
Adijo črni čaj! –Ja.
Adijo čokoladni piškoti! –JA!
Zmedla se je le za trenutek- a bilo je dovolj, da je bila žrlela kletev prekinjena.

((nespečnost dela svoje...........pa Bella ni shozofrenik, da ne bo pomote. Zdej pa pustim še ga. Hrabremu do besede..... mal čudn bi zgledal da bi tm kr ena tamala v prvem šusu fentala prfoksa.... morm mal zadramatizirat))

Oziral se je preplašeno zdaj proti Bellatrix, zdaj proti profesorju
"Belaltrix, veš, ni ti treba..." je začel, a stavka ni mogel dokončati, saj ga je kletev vrgla na tla in neznosna bolečina mu je zameglila razum. želel je zakričati, da ji ni treba tega početi, a ni mogel. bolečina je bila prehuda, da bi karkoli kričal, akrkoli mislil..l.
in naenkrat je ponehala...
Počasi je odprl oči ter se zazrl okoli sebe. ležal je a tleh, skrčen in zadihan zaradi bolečine. tresel se ej po vsem telesu. Želel se je premakniti, a ga roke niso ubogale. Zagledal je palico, ki mu je padla iz rok in je sedaj ležala deset centimetrov stran od njegove roke.
poskušal je stegniti tresočo roko, amu ni uspelo.
"Veš, Mark, ne moreš zmagati. pa če jaz tu na mestu umrem... ne ti NE MOREŠ ZMAGATI!" je reel . s konicami prstov se je že skoraj dotaknil palice.
Nekaj upanja je še vseeno bilo. Lahko zagrabi palico, lahko kdo pride, lahko si premislita... Strahomir je še vedno upal. In naenkrat je spoznal, da ga sploh ni strah, kaj bo z njim. končno je lahko zgrabil palico. Pčasi je dvignil roko ter palico anmeril proti bellatrix...

Ko se je zavedla palice, ki je bila uperjena vanjo, so se zametki morale in usmiljenja v njenih mislih razblinili hitreje, kot se razpoči milni mehurček.
"Frangereosssis!" je divje ukazala svoji palici in jo usmerila v Strahomirjevo roko. Težko izgovorljivi urok je imel nadvse preproste posledice- počasi, mukoma počasi je ukrivljal kosti, dokler se niso naposled zlomile z glasnim hreščanjem.
"Nisi ravno v položaju, da bi odločal, kaj MI lahko in česa ne moremo," se je posmehnila. Bila je povsem mirna. Psihično se je pripravljala na zaključek. Na svoj prvi umor.
Še nikoli nisi ubila nikogar večjega od zajca.
Ja in?
Njena podzavest je blebetala naprej, a Bellatrix je bila z mislimi drugje.
Tukaj se začne....
"Avada Kedavra," je hladokrvno izrekla usodni urok s tako strupenim, privoščljivim tonom glasu, da je presenetila še samo sebe.
Sledil je slepeč blisk zelene svetlobe.
Zaprla je oči.
Ko jih je spet odprla se je svetleča svetloba že izginila. Z gnusom se je zazrla v truplo na tleh in poskušala kontrolirati divje bitje svojega srca.
Nato so se njene osuple oči zazrle v Marka, ki je nemo opazoval njeno predstavo.

nepopisna bolečina ga je prisilila, da je izpustil palico in zakričal. Bolelo ga je po vsem telesu. slišal je rahel pok, njegova roka je bla zlomljena. Ni je mogel več premikati, ni mogel več kričati.
Ni mogel čisto nič več...
Vedel je, da se nebi smelo tako končati.
Da bi moralo biti drugače.
Zelo drugače.
Dobri bi morlai zmagati. V imenu ljubezni.
Zakaj je potem izgubil?

Naenkrat je bolečina prenehala. nadomestil jo je prijeten občutek lahkotnosti. Oblila ga je zelena svetloba. v njej je Strahomir zegledal čudovito pokrajino. In zagledal je vazo, ki jo je kot otrok ponesreči razbil, zagledal je svojo mamo, kako mu bere pravljice za lahko noč, očeta, ki se vrača iz službe in njo, ki jo je nekoč že davno davno ljubil. zagledal je njene modre oči, mehke poteze obraza, nežne rožnate ustnice.
In vse je bilo v redu.


Roka je omahnila poleg palice na tla, potno čelo je udarilo ob kamnite tlakovce. Bil je, kot da bi zaspal.
Vendar bi ob bližnjem pogledu Bellatrix lahko ugotovila, da so nejgove oči brez svetlobe, čeprav so bile njegovr ustnice razpotegnjene v nekaj nasmešku podobnega.

Hladno je opazoval Bellatrix, ki se je avtomatično odzvala na njegov ukaz in napadla Strahomirja.
Zanimivo se mu je zdelo, da dekle ni kazalo nikakršnega strahu, pa čeprav je bila komaj šestošolka, ki je skušala ubiti izkušenega krotilca zmajev.
Strahomirja je odneslo po tleh, prav tako pa tudi njegovo palico, ki je obstala nekaj centimetrov stran od svojega lastnika.
Želja po smrti prav tega človeka se je v Marku z vsakim utripom hladnega srca še bolj okrepila. Na živce mu je šlo, da ga je lahko tak izmeček razjezil že samo s tem, da je odprl svoja umazana usta. Sedaj ga je imel končno na dosegu rok. Užival je ob mukah, ki jih je prestajal Strahomir in ko je že mislil, da ga bo Bellatrix z lahkoto ubila, jo je nekaj zmotilo.
Postala je in čeprav za trenutek, je to Mark opazil in se namrščil.
Omahuje kaj? Očitno pa le ni tako močna kot sem mislil. Mu je švignilo skozi glavo, ko je zaslišal piskajoč glas žrtve.
Bes v njem se je okrepil do te meje, da je bil Strahomirja pripravljen ubiti sam, samo da se ga že znebi. Hotel je, da prestrašeno cvili in moleduje za svoje življenje. Hotel je, da vrešči od bolečin in ga prosi odpuščenja. Hotel je, da uvidi, da se je motil in se nespoštljivo vedel do njega. Prav tako pa je hotel , da Strahomir okusi njegovo moč, ki je večja kot bi si jo kdarkoli lahko predstavljal.
Zato ga je še toliko bolj zapeklo, ko mu je Strahomir še naprej pogumno nasprotoval.
Nihče nima pravice, da mojstra črne magije razjezi in jo odnese brez kazni. Zanj je že zdavnaj izbral kazen in to je smrt. A še preden ga je lahko sam pokončal ga je prehitela Bellatrix. Izbrala je dva uroka, ki sta le popravila mnenje, ki si ga je maloprej ustvaril Mark o dekletu.
No pa le ni iz slabega testa, a jo moram držati na kratkem, saj se ne bi čudil, da bi se ustrašila in se premislila, ter se mi uprla.
Z gnusom je ošinil truplo na katerega obrazu je počival nekakšen blažen nasmešek z široko odprtimi očmi, ki so prazno zrla predse.
Dekle, ki jo je par minut poprej uspaval, je z gibom palice ponesel bližje k njimi in ga položil v neposredno bližino trupla.
V tistem trenutku jo je prepoznal, dekle, ki sta kar nekaj let nazaj skupaj obiskovala Bradavičarko. Že od vedno mu je šla na živce.
Odlično…dve muhi na en mah.
»Bellatrix dobro si storila… sedaj pa zamaži to dekle z Strahomirjevo krvjo in nastavi njuni palici tako, da bo izgledalo, kot da sta se bojevala preden sta oba obležala, eden mrtev drugi v nezavesti…ko končaš se odpravi v spalnico in pazi, da te nihče ne vidi, saj mislim, da nobeden od naju noče, da kdorkoli v kaj posumi. Jaz imam opravke, zato te ne morem počakati a bi te prosil, da opozoriš vse ostale, da bo jutri ob šestih zvečer sestanek v ječah, naj pridejo kar vsi, saj se moramo pomeniti o nekaj pomembnih rečeh«.
Še preden bi lahko Bellatrix odgovorila je izginil.



(( jaja sej vem, da ni nč kej tazga… tale sestank ni nujno, da dobesedno že jutr izvedemo, pač k se vsi naberemo, pa k jz opravm v Albusovem kabinetu. Nism vedla kam bi ns dala tko da
sm pač zbrala ječo, se opravičujem tistim, ki spodi že pišejo kej zanimivega, če se ne motim sta to Sandley pa Lestrange, saj vidva lohk kr naprej pišeta ker verjetno bo sestank napisan v drugih barvah, da ne bo pomešan vse
in ja za sestanek so sklicani vsi že nastali jedci pa tud bodoči, sej smo rekl, da ne bomo kompliciral glede tega, tist k ne ve kaj delat se lohk že kr v ječe odprav ))

Nejeverno je srepela za profesorjem, ko ji je takole naložil grdo delo in jo popihal. Kaj pa hvalnice? Prekleto, prvič v življenju je ubila človeka, pričakovala je vsaj nekaj več od bežne pohvale in brezizraznega obraza.
Naenkrat jo je spreletelo spoznanje, da je ostala sama s truplom in uročeno neznanko in počutila se je tako grozno osamljeno, da ji je šlo že skoraj na jok. Hip zatem je bila spet popolnoma besna.
Kdorkoli se lahko prikaže v sovjem stolpu!
Upala je, da je Neelstin vsaj za to poskrbel, da ne bosta vmes, ko se bo mazala s krvjo, pridrobencljala dva prvošolčka s pisemci.
Dvignila je palico in opazila, da se ji roka nenadzorovano trese. Strahomirjeve hladne, mrtve oči so bile uprte naravnost vanjo in nehote se ji je naježila koža.
'Spravi se na delo,' si je ukazala in palico tesno stisnila v dlani.
Na njeno srečo je poznala dovolj urokov, da se ji trupla in nezavestnice sploh ni bilo treba dotikati. Ko je opravila, kar ji je ukazal Neelstin, si je prižgala cigareto, neozirajoč se na dejstvo, da ji je ukazal, naj se čimprej podviza v spalnice. Ko je živčno kadila, je na tleh opazila pladenj z dvema praznima skodelicama in čokoladnimi piškoti, ki jih je bil ubiti radodarno pripravljen deliti z njo. Ponovno jo je spreletel srh; ugasnila je nepokajeno cigareto in domala stekla iz Sovjega stolpa.