Astronomski stolp

Juan Raul, študent Pihpuffa je korakal iz učilnice Napojev direkt proti Astronomskem stolpu. Bil je malo razburjen, ker ni napoj naredil tako kot rabi, naredil ga je z napako. Odprl je vrata in vstopil, bil je sam, osamljen. Vstopil je žalostno, tako kot da bi se mu svet podrl. Torbo je položil na suha, mrzla tla, na katera se je na to skoraj vrgel, skočil je kar na tla. Ob stiku hrbta z mrzlim zidom je bilo res hudo, mrzlo je bilo, ledeno mrzlo. Juan je pripravil njegovo palico in se začel zabavati. Zamahnil je s palico in iz palice je švignil svetlo moder curek, ki se je nastanil nekaj centimetrov nad njegovo glavo.
" Spremeni obliko!" je dejal in s palico pokazal na curek. Ta je takoj zamenjal obliko, postala je velika barka. Ne velika kot prava, velika kot modelček prave barke. Nasmejal se je, vendar le za nekaj sekund. Nato mu je na obraz prišel izraz osamljenosti in žalosti, kakor ga je imel prej, ko je prišel. Zamislil se je, kakšna prihodnost se mu bliža, čista ali z napakami. Upal je, da bo lahko sledil svoje starše in postal, postal čarovnik z zelo malo napakami.
" Spremeni obliko!" je ponovno dejal in s palico zopet pokazal na curek, ki je tokrat pokazal obliko klovnovega obraza. Pravtako kot prejšnič se je zasmejal, za sekundo ali dve, nato... Spet tisti grd, žalosten, osamljen izraz na obrazu.
" Zakaj me spremlja žalost in beda ter grda osamljenost! Bil bi lahko srečen otrok z veselim, posmehljivim izrazom na obrazu!" in jezno hitro vstal.
" Reducto!" je jezno dejal in kar palico premaknil nekam. Po izvedenem uroku je pokleknil in začel spuščati ledene solze. Bil je zares osamljen, brez prijateljev in kontakta s starši. Jokal je, jokal je močno, da je malo stran od kolen nastala luža od njegovega joka. Čutil je moč, ki jo ni znal uporabiti, slutil je željo po moči, katera se mu ni uresničila. Stisnil je dlani in jezno stisnil zobe.
Naenkrat so se mu zobi začeli ostrit in dlake so mu hitreje začeli rasti. Čutil je neko moč, ki ni vedel kaj je. Dal se je na vse štiri in pot je začel teči iz njega. Naenkrat je šolska uniforma počila in hrbet je kar švignil ven, dlake so postale trdnejše in več jih je bilo. Čudil se je, kaj se mu dogaja, ni pa vedel, da je mag in da postaja volk. Nato mu je na obraz prišel jezen izraz, ki se je nato prelevil v obraz Belega volka.
Trenutki spreminjanja so se končali, Juan je stal kot volkodlak sredi Astronomskega stolpa.

Caley je počasi prišla na vrh stolpa. Takoj se ji je odprl čudovit razgled, a ni imela časa za to. Za seboj je vlačila težak kotel in prav odleglo ji je, ko ga je lahko odložila. S palico je pod njim zakurila ogenj, potem pa iz notranjega žepa plašča privlekla vrečko. Njeno vsebino je previdno razpostavila po tleh. Sedla je na tla poleg kotla in začela stvari stresati in zlivati v kotel. Malo že prej pripravljene osnove pa seveda še samorogove solze in sesekljana zelišča. Ni pozabila niti na Ognjeno zel, ki jo je pred kratkim našla v Prepovedanem gozdu. S palico je zaokrožila nad vsebino in tako vse skupaj premešala. Napoj se je moral dobro segreti preden je lahko dodala zadnjo sestavino in kmalu je bil pripravljen. Z obraza je umaknila lase, s katerimi se je veter nadležno poigraval že ves čas, nato pa odprla majhno stekleničko. Sklonila se je nad kotel in jo previdno nagnila. 'Samo eno kapljico' si je ponavljala v mislih.

Hodil je po stopnicah na astronomski stolp, ko je zagledal na vrhu stolpa ogenj.
Le kdo bi se v tej temno noči se potikal po šoli, če je to prepovedano...mogoče je kak spolzgadec...
Zvezde so oddajale dovolj svetlobe, da ni potreboval palice in se je brez problema vzpenjal po strmih stopnicah.
Po nekaj minutnem vzpenjanju, je bil končno pri vrhu. Ni hotel, da bi oseba zvedela zanj, zato je čez rob opazoval kaj počne.
Svetlobe je bilo dovolj, da je videl, da neka neznana ženska kuha napoj.
Le kdo bi kuhal napoj sredi noči na vrhu astronomskega stolpa, se je spraševal.
"Kaj počneš tu sredi noči," je stopil na vrh stolpa in jo vprašal. Sedaj si jo je lahko normalno ogledal. Bila je drznvraanka po plašču sodeč in to lepa drznvraanka.
"Jaz sem predstavnik Spolzgada," se ji je zlagal" in če nočeš, da te zatožim profesorju, raje povej, kdo si in kaj počneš tu?"
Ker je nikoli ni videl, je domneval, da je nova in je upal, da ga ne pozna. Rad se je včasih poigral z dijaki ostalih domovih in smrtnoresni izraz na njegovem obrazu ni izdajal, da ni se lagal.

Caley ni slišala njegovega prihoda. Bila je tako zatopljena v svoje delo, da se sploh ni zavedala, da ima družbo. Šele, ko je spregovoril, je pokazala kakšen znak življenja. In to precej burno. Trznila je dovolj močno, da se ji je roka zatresla in je v napoj vlila veliko več kot eno kapljico. "Bedak! Se moraš tako plaziti naokoli?" je bila njena prva reakcija.
Jezno in razočarano se je zazrla v napoj, ki se je takoj zgostil in se spremenil v nekakšno zdrizasto sluz. Bil je uničen. Zazrla se je v mrakobnega Spolzgadovca, ki pa je pod svetlobo zvezd izgledal nekako zanimivo. Nekaj na njem jo je pritegnilo. Morda to, da je tako spretno in samozavestno lagal, čeprav je bilo očitno, da ni predstavnik. Za kaj takega mu je manjkal tisti bleščeči P.
"Zvezde opazujem." je odgovorila že malo manj nesramno, potem pa vstala in si pretegnila razbolele noge. "Za to ni bolj primernega kraja od astronomskega stolpa." Še kar je razpredala zgodbo o opazovanju zvezd, kotel in razne sestavine na tleh pa popolnoma ignorirala. "Ime mi je Caley. Ti pa si?" Privzidgnila je levo obrv ter z rokama uprtima v bok čakala na njegov odgovor.

Ni opazil, da je ravno sredi dela, ko se je prikazal in roka, ki je držala stekleničko, se je zdrznila in preveč kapljic je padlo v napoj. Ta se je zgostil in se spremenil v neuporabno brozgo.
"Pri izdelovanju napojev moraš imeti mirno roko, ne glede na to, če te nekdo zmoti...toda, le kdo bi ti zameril, ko pa si drznvraanka," se je posmehoval.
Ponovno je pogledal v kotel in se spraševal, kaj je izdelovala. Gotovo je bilo nekaj nenavadnega, je razmišljal, ko se je začela razpravljati o zvezdah in nekaj tveziti, da je prišla na stolp, zaradi zvezd, a kotel je sam zase dovolj povedal.
"Ah moje ime Severus, ljudje me bolje poznajo pod Snape. Večinoma se ne družim z drznavraanci ali s komerkoli iz drugih domov razen iz Spolzgada, a imaš srečo, da sem dokaj dobre volje in naju nihče ne gleda."
Za trenutek je okleval, nato pa nadaljeval," kakšen napoj si varila. Lahko ti ga pomagam narediti, preden poženeš v zrak cel astronomski stolp."

Caley mu je namenila strupen pogled, ko je navrgel posmehljivo pripombo o tem, da je Drznvraanovka. "Kot, da bi bili Spolzgadovci pri napojih kaj boljši, če ne bi ves čas goljufali." mu je vrnila milo za drago, čeprav to ni bilo povsem res. Na žalost so imeli naraven talent za napoje. Spraševala se je, če bi bili posledično tudi dobri kuharji.
"Ne skrbi Snape. Tudi meni ni do tega, da bi me videvali s Spolzgadovci. Kdo bi lahko še napačno razumel vse skupaj." je zmajala z glavo. A ravno njen oče, ki naj bi delal na ministrstvu je bil nekoč v tem domu, kar pa je Caley spretno prikrivala.
Zopet se je prebrisano nasmehnila in priprla oči: "Kako pa veš, da nisem točno tega nameravala?" No ja, to je bilo bolj težko verjeti. Le zakaj bi kdo razstrelil astronomski stolp, ki je bil ravno prav odročen, da je bil vedno mir? Skoraj vedno. "No prav. Določeni profesorici sem dolžna majhno maščevanje in to sem nameravala doseči s tem napojem. Varim pa Helnex, če ti je poznan." je počasi le povedala kaj namerava. Helnex je bil brez okusa in vonja, zato ga je z lahkoto primešala skoraj čemer koli. Profesorica se bo vedla nekako kot kokoš brez glave, izblebetala vse svoje najglobje skrivnosti in podobno. Popoln urok, da jo osramoti pred celo šolo, tako kot je ona njo na hodniku.

((ok išče se žrtev. se kakšna profesorica javi? ))

Zaničljivo je prhnil, ko je omenila, da spolzgadci goljufajo pri napojih. Res da so bili znani po tem, da so velikokrat ubrali alternativne metode, toda Snape v življenju ni nikoli goljufal pri napojih. Ni mu bilo potrebno nikoli, saj je bil za ta predmet izredno nadarjen.
"Nekdo bi lahko napačno razumel, če bi naju videl skupaj? Mislim, da je preprosto. Vsi bi mislili, da potrebuješ inštrukcije iz napojev, saj sem jaz najboljši izdelovalec napojev na šoli in tebi le ti ne grejo ravno najbolje, kakor vidim," jo je zbadal in pomilovalno gledal brozgo v kotlu.
Zazrl se je v zvezde na nebu in se vprašal, kaj počne na vrhu z drznavraanko. Njen dom je vse prej kot maral, še posebaj, ker so iz njega izhajali tepci. Hotel je oditi dol, a ga je nekaj zadrževalo.
"Hočeš se maščevati in to na tak neusmiljen način, ki bi ga pričakoval pri spolzgadcih," je začudeno rekel, ko je povedala, kaj je varila. "Mogoče si zgrešila dom. Kakorkoli, kateri profesorici si pripravljala to presenečanje. Če mogoče ne maram slednje ti lahko pomagam pri napoju, a nekoč mi boš bila dolžna uslugo."
Česa takega nikoli ne bi storil, a ko je slišal kakšne namene ima dijakinja, je v njej začutil zlo, ki se hoče prebiti ns plano...

"Če me ne bi zmotil, bi bil napoj že zdavnaj pripravljen. Nikakor ne rabim tvojih inštrukcij!" je jezno prhnila Caley. Čutila je, da jeza v njen narašča. Z vsakim bednim nasmeškom, z vsako zbadljivko, je bila bolj slabe volje. Že samo dejstvo, da diha ji je šlo na živce. Najraje bi mu nudila ištrukcije iz letenja in ga vrgla z vrha stolpa.
"Nikar me ne zamenjuj s spolzgadovskimi podganami." mu je hladno zabrusila. Zahtevala je svoje maščevanje a bila je daleč od spolzgadovskih izmečkov. Nihče ni maral ponižanj, a nekateri so jih pač požrli. Caley pa ni odpustila tako zlahka.
"Hvala, ampak ne hvala. Ne rabim tvoje pomoči. Profesorici Runologije se lahko oddolžim popolnoma sama." ga je ostro zavrnila. Prepozno se je zavedla, da je izdala komu pripravlja presenečenje. Mogoče pa sploh ni dojel in tega ne bo znal uporabiti. "Jaz tebi dolžna uslugo?! Pha!" je zopet zaničevalno prhnila. Malo tudi zato, da se ni ustavila pri Runologiji, v večini pa ker je bil Spolzgadovec in ji je šel na živce.

***
***

Avis se je po stopnicah namenila proti stolpu. Ozrla se je. Profesor ji je molče sledil. V stolpu ni bilo nikogar. Prav tako se je bilo varno pogovarjati, saj ni bilo načina, da bi kdo prisluškoval. prav tako sta od tam imela dober razgled nad celotno šolo ter pokrajino vse tja do prepovedanega gozda.

Avis je sedla na leseno klop ter se zazrlav profesorja z zanimanjem in pričakovanjem. Kaj lahko pove novega? kaj ji lahko ponudi boljšega? onec koncev je bil le mlad profesor, malce starejši od nje in po videzu sodeč ne preveč močan čarovnik. vseeno se je odkašljala ter počasi rekla
"Zdelo se mi je, da imate zame neko ponudbo, gospod profesor. Ali se motim?" S hrbtom se je naslonila na hladen zid in ga pričakujoče opazovala.

Bilo je že pozno, moral bi se že počasi odpraviti v svoj kabinet, saj je imel pred spanjem še veliko dela, a ga je nekaj, vleklo za Avis, ko se je povzpela po stopnicah do astronomskega stolpa.
Ostal je tiho in razmišljal kaj vse bo pripravljen izdati Avis.
Beseda ponudba ga je zbodla. Odločno se je zazrl v Avisine oči in skušal iz njih razbrati čim več.
»Čeprav je težko verjeti gospodična Quaglio, sem vas opazoval, tako tebe kot ostale v tvojem razredu. Skozi leta sem opazoval vaš razvoj in pri nekaterih opazil neverjetne sposobnosti, ki jih niti ne bi pripisal šestnajstletnim učencem….Ali pa sem vas samo podcenjeval…Opazil sem tudi vaš odnos do ostalih domov in moram reči, to je eno izmed glavnih razlogov zakaj sem sedaj z vami tukaj. Nisem prepričan, ampak občutek imam, da ne prenesete nečistokrvnežev…«, malce je postal in vso pozornost preusmeril v dekle, »..torej upam, da me ne boste narobe razumeli…če se mi pridružite, bomo skušali zavladati čarovniškem svetu, imeli bomo vse, vsi te bodo častili, te ljubili in ti bili predani, zate bodo pripravljeni storiti vse, pa če bomo to dosegli s tem, da jim preženemo strah v kosti tudi prav. Znebili se bomo vseh nevernikov in vseh, ki niso zaslužili naziva čarovnik, mislim, da veste o kom govorim…«. Ni ji hotel izdati vsega, a ji je kljub temu veliko povedal. Ni se je bal, če ga je imela namen izdati in vse to izblebetati ostalim, bi že poskrbel zanjo. Pa tudi, kdo bi verjel čudaški učenki šestega letnika, ki ni ravno popularna med svojimi vrstniki.
Globoko je vdihnil in nadaljeval, »Z vašo pomočjo in pomočjo ostalih zaveznikov bomo nepremagljivi. Lahko bi vas naučil črne magije in vas popolnoma pripravil. Skupaj bi delovali kot celota, ki bi jo vodil jaz. Bil bi vaš odrešenik, če lahko temu tako rečemo.«.

Avis ga je pozorno poslušala, nato pa je vstala ter naredila nekaj korakov.
"Ampak to so samo besede, gospod profesor. besede, izmakljive, neoprijemljive. veter jih raznaša, dež jih izpere, človek jih pzabi. Izkušnje so me naučile verjeti besedam, ne dejanjem. Tako da, gospod, lahko računate na mojo pomoč, ampak... " prekinila je za trenutek, kot da bi hotela zbrati misli. Staknila je konice prstov obeh rok ter se s pogledom osredotočila na svoje roke.
"...mojega zaupanja, gospod, še nimate. Ker, če bi zaupala vsakomur..." naglo se je zazrla vanj.đ"pravijo, da je previdnost mati modrosti." je rekla. nato se je njena drža popolnokma spremenila. Roke so ji omahnile ob telo ter na obrazu se ji je narisal vljuden nasmešek.
"Torej, gospod: haz, malfoy in...še kdo morda?" v njenem glasu je bilo zazanati narejeno lahkotnost in dobrohotnost. sprehodila se je po prostoru ter se zazrla v nočno pokrajino.

Rahel nasmešek se mu je narisal na obrazu. Vedel je, da dekle ni neumno, a ga je še vseeno presenečala.
»Povedal ti bom nekaj, kar niti sam Albus še ne ve. Odločil sem se zapustiti Bradavičarko, še posebej po tem, ko me je odstavil z mesta profesorja Obrambe pred mračnimi silami. Čakajo me mnogi opravki, a vseeno moram ostati povezan s to šolo, še več, moram biti obveščen o vsem kar se dogaja na tej šoli. Še posebej kaj se dogaja z Albusom. Za to potrebujem tebe in še nekaj ostalih učencev, ki bodo moj vir informacij, seveda boste po uspešno opravljeni nalogi bili nagrajeni, a o tem kasneje. Za enkrat ni važno kdo vse še, a boš že še izvedela.«
Začelo je snežiti, nešteto snežink je tekmovalo, katera bo prej dosegla tla. Nekaj jih je Mark prestregel s svojimi hladnimi rokami. Na njegovih dlaneh so se nekaj sekund bleščale, nato pa počasi stopile.
»Postaja mrzlo, kaj ko bi se odpravila in naslednjič nadaljevala najin pogovor. Takrat se nama lahko pridruži tudi Malfoy, vi pa lahko razmislite komu je za zaupati, meni, ki vam nudim nekaj kar verjetno nikoli ne bi imeli, ali nekomu, ki nima niti toliko moči, da bi preprečil smrt nepomembnega dijaka na njegovi šoli.«
Pomignil je na izhod, »Takoj za vami gospodična Quaglio.

Avis je nemo prikimala njegovim besedam. O tem bo morla govoriti še z Malfoyem. vendar nekja stvari je bilo že poplnima jasnih.
"Misli, mda nadaljni pogovor ni potreben, profesor. " narahlo se je priklonila
"moje sove nas bojo našle kamorkoli greste. In verjemite, ne boste razočarani." sedaj ga je spet pogeldala. Usta je imela razpotegnjena v zloben nasmešek. Nato se je obrnila ter se odpravila po stopnicah. Ni bila tako zelo neumna. pogovor s profesorjem je bil tveganza njen ugled pri ravnatelju, če mu ta ni zaupal. Odšla sta vsak na svoj konec, ne da bi spregovorila še kaj besed.

Rodolphus je pritekel v astronomski stolp. Napisal je pismo svoji materi, saj je imela danes rojstni dan. Bolj iz obzirnosti, kakor iz veselja. Pritekel je v astronomski stolp in sam pri sebi začel brati pismo:

Draga mati,
Vse najboljše za tvoj 35 rojstni dan,
želim ti vse najboljše,
k pismu sem priložil še majhno darilce.
Tvoj najljubši sin Rodolphus

Zdelo se mu je nekoliko osladno, prevarantsko in prilizovalno, a kaj, le tako bo lahko preživel počitnice v Transilvaniji, kjer se bo odpravil na ogled vampirjev. Odločil se je da bo še postal na stolpu, saj je bila ura šele šest popoldne. Pogledal je proti krošnjam Prepovedanega drevesa, ki so se rahlo gugala sem ter tja. Bil je čudovit dan, malce vetroven in Rodolphus je lahko opazoval celo posest. Nasmehnil se je, saj že dolgo ni videl tako lepega sončnega zahoda. Malce je postal na stolpu, nato pa iz plašča povlekel palico. "Sione" je dejal in na tleh se je pojavil pajek. "Crucio" je dejal in pajek se je začel tresti. Tresel se je in tresel, Rodolphus je lahko slišal cviljenje pajka, ki ga je muči. Nato je pajka izpustil in ga postavil na kamnito ograjo. Ni vedel, kaj bi počel. Iz žepa je potegnil stekleničko maslenuška in začel piti. Čeprav je bil že mesec marec, je bilo zunaj ledeno mrzlo. Pogledal je proti stadianu za Quiddich, ko ga je od odzadaj presenetila postava.

Regulus je z togimi in hitrimi koraki stopal proti astronomskemu stolpu. Njegove, ponavadi nevihtno sive oči so bile tokrat globoko črne in v njih se je dobesedno bliskalo. To pa je bil obenem tudi edini znak kakršne koli razpoloženjske spremembe, ki se ga je dalo najti na njem. Vendar se je pozornemu opazovalcu lahko posvetilo, da ge je nekaj spravilo iz tira. In Regulusa nič ne spravi iz tira. Nič razen .... njega. 'Prekleti imbecil!' se mu je podilo po mislih. 'Samo on se lahko spusti tako nizko, da blati ljudi, ki so ga preživljali polnih 15 let.'' ustnice je stisnil v ravno črto in vanje zasadil zobe. 'Imbecil nehvaležni!'
Ravno je stopal po kamnitem hodniku, mimo tapiserije Gromzćheka Gromćheznega, ko je zagledal, da je bližnja grgojla odskočila. Njegove oči, še vedno nevarno temne barve, so za hipec ujele konec plašča osebe, ki se je napotila na vrh stolpa. Na njegovem obrazu je zaigral zloben nasmešek. Na vrhu stolpa bi prav mogoče lahko našel nekoga, na katerega bi lahko stresel jezo. Ta trenutek bi mu to prišlo še kako prav.
Hitreje je stopil in se še zadnji treutek povlekel skozi ozko razpoko, ki je še ostala. Z hitrimi, neslišnimi koraki je stopal navzgor in se kmalu zagledal hrbet rjavolasca. Stopil je do njega in se zazrl naprej, enako kot Rodolphus. Spolzgadovca je brez težav prepoznal, saj si je naljudeh zapomnil marsikatero podrobost, po kateri jih je lahko kadarkoli prepoznal.

Rodolphus je zagledal postavo. Zdelo se mu je da je Regulus, najljubši bratranec njegove punce, vendar ni bil prepričan, saj je stal v senci. "Regulus?" je vprašal čisto radovedno in imel je že pripravljen odgovor, če bi se slučajno zmotil. Nato pa je zagledal Regulusov obraz in bil je prepričan da je on. "Živjo" je dejal čisto preprosto. "Kako si?" je še vprašal, nato pa z pogledom ošinil njegovo uniformo. Čeprav je bil Regulus le leto mlajši kakor on, ga ni poznal natančno. Vedel je da je Bellin, Cissin in Andromedin bratranec. Z njim ni govoril ravno veliko. Kdaj pa kdaj sta si izmenjala kakšno besedo. "Je res, kar se govori o tebi?" je spet vprašal, tokrat manj radovedno. "Je res da si preklel Marlene iz Gryffindora?" je še enkrat vprašal, tokrat z navdušenjem. "Če si, ti moram čestitati. Tista brezkrvnica, je spolzgadovcem povzročila že mnogo težav" je še dejal in že pripravil roko, da bi mu čestital, če bi rekel da je vse res.

Vprašanje, ki mu ga je Lestrange namenil, je bilo izrečeno z dokaj negotovim glasom. ''Ne. Merlin v krilu z pentljo v laseh.'' Sarkazma v njegovem glasu preprosto ni bilo mogoče prezreti, sa je bil popolnoma neprikrit. ''Kot ponavadi. Diham, hodim naokrog in opazujem butce, ki mi stojijo na poti.'' ni se ukvarjal s tem, da bi bilo vljudno, če bi vprašanje vrnil. Vljudnost je hranil za trenutke, ko bo resnično potrebna.
Čeprav se je zdelo, da zre naprej, j videl, kako ga je Rodolphus premeril. Sam je o Spolzgadovcu, ki je bil slabo leto starejši od njega, vedel precej. o ljudeh, ki so bili v njegovi neposredni bližini se je vedno podučil. ''O meni se govori marsikaj.'' ton njegovega glasu je bil običajno hladen. Na naslednje vprašanje ni odgovoril. Čisto na lahno je prikimal, ob tem pa še zmeraj zrl proti stolpom na nasprotni strani. ''Briga me, koliko težav je povzročala vam. Brezkrvnica si me je drznila žaliti. To je edino, kar me zanima.''

"Zanimivo!" je vzkliknil Rodolphus ko je poslušal njegovo pripovedovanje. "Odlično je da se spravljaš na brezkrvneže in gryffindorce, vendar nikoli ne pozabi kaj se lahko zgodi, saj lahko kmalu kdo mrtev pade po tleh, in v bitki v kateri bomo odpravili to golazen, bom uporabil vse uroke, četudi bom moral v Azkaban" je dodal Rodolphus, katerega oči so se svetile v besu, saj naj bi njegov mlajši brat, katerega je imel za nekakšnega služabnika, že prej napadel Marlene. "In, kako je kaj tvoj odnos z tvojim ljubim bratcem Siriusom?" je vprašal režajoče se in ga spet pogledal v oči. "O tebi se širi veliko govoric, seveda nekateri skušajo vse zatreti, vendar zakaj bi se mučili prekleti vse ljudi, ki so o tebi govorili resnico. Da naj bi bil ljubitelj bunkeljev, kar se mi zdi po tvojem govorenju čista laž" je dejal čisto nedolžno in ljubeznivo. Na njegovih ustnicah se je pokazal nasmeh in zagledal je obris v bližini stolpa.

Sunkovito je zasukal glavo in se srepeče zazrl v rodolphusove oči. ''Ne uči me, kaj lahko in kaj ne. To je popolnoma moja odločitev.'' Pogled, ki ga je še naprej vstrajno pošiljal Spolzgadovcu, ki je stal ob njem, je postajal vedno ostrejši.
Ob naslednjih spolzgadovčevih besedah je sunkovito iztegnil roko in jo nato zopet pokrčil, v njej pa je že držal palico, ki jo je nameril v Regulusove prsi. ''Nikoli več... '' je tiho in preteče dejal '' ... ne ponovi tega. ''Palico je še vedno upiral v Lestranga, ki pa je bil, čeprav je bil starejši, nekaj centimetrov manjši od njega. ''Sirius ni velč moj brat. Izdal je lastno kri.'' Lestrangove besede so kljub palici, ki jo je imel Reg naperjeno proti njemu, postajale vedno drznejše. Blackova palica pa je zdrsnila nižje in se usmerila v predel želodca. ''Če veš, kaj je dobro zate, boš te govorice zanikal... In mi jih neboš več trosil naokrog.'' Naklonil mu je še en strupen pogled. ''Ne meni, ne komu drugemu.'' Palico je umaknil in pospravil. ''Priporočam ti, da me ubogaš. Moje zmožnosti so precej večje, kot si predstavljaš. Priimek black ni samo okras.'' Še zadnjič ga je ledeno pogledal, nato pa odvihral iz stolpa.

Rodolphus ga je poslušal. "Spolzgadovca sva, ni se nama treba prepirati, imava iste cilje, čeprav kdo misliš da si?" je vprašal hladno. Ko je Regulus že odhajal, je vzkliknil:" Počakaj!". Ko se še vedno ni obrnil, je z zgroženim glasom dejal:" Nekdo naju je opazoval!". Z prstom je pokazal proti stopnicom, kjer je nemirno stal pihpuffovec Diggle, ki je očitno hotel pobegniti. Rodolphus se je spustil po stopnicah in pihpuffovca ujel. "Zakaj naju opazuješ?, ti je to spet naročil Potter?" je rekel z groznim glasom. Vedel je, da če ga je Potter resnično poslal, se mu slabo piše. "Kdo?" je še enkrat zakričal in mu pljunil v obraz. "Kdo? Če ne poveš kdo, ti bo kletev križanih, vsekakor zelo hitro razvezljala jezi" je dejal in vanj že pomiril palico. Le en urok, pa bom izvedel vse, le en urok, je premišljeval.

Dedalus je grozeče zavreščal, ko ga je Rodolphus ujel. Vedel je da bo moral slej ali prej povedati, da ga je poslal Sirius, ki mu je dejal da naj opazuje svojega brata Regulusa, če bi se slučajno družil z kakšnim spolzgadovcem, ki je bil obseden z črno magijo. Ta oseba je bila zanj Rodolphus. Že velikokrat ga je preklel in bilo ga je že malo strah. "Nihče mi ni ukazal da naj vaju opazujem!" je dejal prestrašeno in jokajoče. "Prišel sem v astronomski stolp, ker sem si želel tišine" je dejal in solza mu je spolzela po licu. Bil je prestrašen.

[Vem, zdej sm Diggla upodobil kk največjega debila, revo = moj mnenje za pihpuffovce, Rodolphusa pa kot enga frajerja]