Sovji stolp

Kot da ni bilo dovolj, da se je nekdo spet samo prikazal v stolpu, ne, moral se je vmešati tudi v njun pogovor. In da ji prišlec ni posvečal posebne pozornosti, jo je samo še bolj razbesnelo.
A bil je profesor, in do profesorjev je imela Bella od drugega letnika naprej poseben odnos. Odmaknjen, hladen, celo vzoren. Siceršnje vpitje in metanje po tleh je zamenjal sarkazem. Število vzgojnih ukrepov se je s tem drastično zmanjšalo.
Z izrazito vzvišenim izrazom na obrazu se je naslonila na steno in med prsti vrtela svojo palico. Poslušala je njuno pričkanje in zavijala z očmi. Malfoyeva odklonilno posmehljiva reakcija je bila točno taka, kot vse njegove odlklonilno posmehljive reakcije zadnjih pet let, pri katerih je Bellatrix osebno prisostvovala. Za njen nejeveren pogled dvignjenih obrvi je bil tako v prvi vrsti kriv profesor.
'Moški. Kot bi se ravsala dva petelinčka,' se ni mogla spomniti boljše metafore.
"To ste mu pa zelo lepo povedali, profesor," je lenobno namignila, ko je Arnold končal svoj monolog, se počasi odlepila od stene in stopila poleg Luciusa. "A prepričana sem, da gospodič Malfoy vse to tudi sam že ve, kajne Lucius? Če nama imate povedati kaj točno določenega, mogoče celo pomembnega, vas prosim da to storite čimprej. Tako razlaga vašega nepriviligiranega odnosa do študentov, kot velikodušno ponujanje privilegijev, ne spadata v nobeno izmed ravnokar naštetih kategorij. Nočem biti nesramna, a z Malfoyem imam danes še velike načrte in ne bodo se mi sfižili zaradi vajinega ravsanja glede možne ustanovitve kluba oboževalcev gospoda Malfoya starejšega."
Njen glas je bil uglajen, a prežet z zajedljivostjo in nevede je Luciusa posesivno prijela pod roko, kot da ga profesor namerava lastoročno odvleči stran.

[pa sej je zabavno če kdo vmes notr uleti]

"A nočeš me poznati? To se mi pa zdi res neumen stavek Lucius, glede na to, da se že poznava, oziroma me boš ti moral še dobro spoznati, saj so uroku zelo pomemben predmet tudi na maturi in skorajda vse zaposlitve ga danes vključujejo v zaključnih izpitih, edino če se ne boš nikjer zaposlil in bo hišnik, potem se ne bi čudil, toda dvomim, da bi bilo to za Malfoye plemenito, da je njihov edinček hišnik ali še kaj slabšega."
Arnold se je tokrat prvič čisto rahlo nasmehnil in še naprej pozorno opazoval Malfoya z resnim izrazom na obrazu, videl je namreč, da Lucius ni tako močan kot sedela, saj so v njem tudi šibkosti in slabo izgovorjene besede.
Šele tedaj ga je med premišljevanjem zmotilo temnolaso dekle, ki je stalo poleg njega, tudi Spolzgadovka, katera je prav tako kakor Malfoy bila očitno zelo samozavestna in samovšeča, ter izredno nadarjena z izražanjem.
"Hmm, izredno dobro si to povedala, a prav nič me ne ganejo tvoje besede, tako da se ne trudi naprej. Kaj je tebi pomembno, jaz nimam pojma, saj te niti ne poznam in morda so ti pomembne stvari, katere so vredne toliko, kakor lanski sneg in če je tako, ti tu žal jaz ne morem prav nič pomagati, če imaš taka slaba merila za ocenjevanje pomembnosti.
A velike načrte imaš? Veš, da jih imam tudi jaz in si ne želim prav nič veliko klepetati s tako jezikavko, kakršna si ti, toda žal moram, saj se nahajaš ob Luciusu, na katerega vidim, si izredno navezana in mi tako kvariš tukajšnjo klimo."
Arnold je to povedal z mirnim in hladnim glasom, ter se tedaj obrnil in počasi odkorakal proti izhodu a preden je dokončn odšel je še dodal "Kmalu se bo začela ura urokov, zato je bolje da prideta, v vajino dobro bo to."
Tedaj je Arnold odšel iz stolpa proti gradu.
Tedaj

"Meni se zdi ta stavek precej.. pameten," je odgovoril Lucius in zaničljivo prhnil.
'Kaj mi bo ta starec govoril?'
"Kolikor se jaz spoznam na učne ure urokov, pri njih spoznavamo uroke in ne profesorje," je rekel z narejeno začudenostjo. "Kaj pa vem, mogoče sem tolikokrat manjkal pa so spremenili pravila."
Namrščil se je, kakor da globoko razmišlja. Pripomba o hišniku ga ni prizadela, kajti vedel je, da mu ne bo nikoli treba pometati tal, ali pa popravljati razpadlih stolov.
Ne da bi kaj rekel, je poslušal Bello in ji v mislih čestital, ker se je končno spomnila nekaj reči. Nenaden poteg k njej ga je presenetil in komaj je obstal na nogah in namesto da bi se usajal, ker je to naredila, je raje držal ravnotežje.
Poslušal je njegovo nakladanje o njegovih načrtih, ki očitno niso brigali niti njega, niti Belle. Komaj je čakal, da profesor odide in na to mu ni bilo treba dolgo čakati.
"Če ne bi bil Malfoy bi verjetno pljunil za njim," je rekel in se namrščil. "Kreten," je še dodal in se obrnil proti Belli.
"Mi imaš sploh še kaj za povedati?" je vprašal. "Ker po pogovoru s cepci se mi res ne da rapravljati o mojih ljubezenskih težavah."

Tudi na Bello nov profesor ni naredil ravno najboljšega vtisa, prvič s tem, ko je ni prepoznal kot članico častivredne rodbine in drugič, ko ni razumel njenih besed. Oboje skupaj je tvorilo smrtonosno kombinacijo in učinek je bil isti, kot če bi s kosom surovega mesa v roki hipogrifa zmerjal z navadno kokošjo. Le da so bile posledice slednjega veliko manj ponižujoče.
"Nadut tepec. Naj si gre ploskajoče občinstvo iskat med Pihpuffovce, oni radi poslušajo solzave avtobiografije," je zasikala in stisnila pesti in šele takrat se je zavedala Malfoyeve roke, ukleščene v njeno dlan. Ogorčeno ga je izpustila iz jeklenega prijema in ga ošinila s besnim pogledom, kot da je bil on tisti, ki je visel na njej in ne obratno. Bilo ji je rahlo nerodno in otepala se je neizogibnega dejstva, da sta bila, čeprav samo za kratek čas, z Luciusom na isti strani.
"Hišnik torej. Pa je mogoče idiot sploh že kdaj slišal za besedo dediščina? Sožalje, ta pajac ti je ravnokar speljal prvo mesto na moji osebni dnevni lestvici umsko zaostalih primerkov," je rekla izrazito prijazneje in na njenem obrazu je bilo zaslediti celo nekaj smehljaju podobnega. "Ti imaš za svoje neumno vedenje vsaj dober razlog."
Misli so ji preko nesrečne ljubezni, Mikea, Tare, Avis in mnogih drugih preskočile nazaj do Narcisse in spomnila se je, da glavna tema pogovora ne bi smelo biti duševno stanje motečega elementa v obliki novega učitelja urokov. A bilo je prepozno; Bellatrixina jeza si je že našla novo tarčo.
"Mislim, da te je profesor rešil pred mojim nadaljnim vpitjem," je rekla skoraj razočarano in trmasto prekrižala roke na prsih. "Izvedel si vse in še več, kot bi bilo potrebno, do kakšnih stranskih informacij se boš pa že dokopal sam. Če pa slučajno," so se ji oči bojevito priprle, kot vedno, kadar je komu z veseljem grozila, "izvem, da si se spet obnašal svojemu imenu skrajno neprimerno, bom na tebi preiskusila vse kletve, poznane in nepoznane, ki sem jih naštudirala med poletjem."

[js se s tabo sploh nam več pogovarjala.. ti čist predobr pišeš.. fouš sm ti ]

Lucius je nekaj časa gledal Bello in njen odziv na profesorja, ki je zmotil njun pogovor. Takoj ko je zapustil stolp je vedel, da Bella ne bo ostala hladna. To mu je dokazovalo tudi njeno stiskanje njegove roke, ki je bilo vedno bolj boleče.
Ko jo je spustila je skoraj olajšano zavzdihnil in si jo pogladil ne meneč se za njen ogorčen pogled, ki mu ga je namenila.
"Kako lahko nekdo, pri katerem pri uri spoznavamo njega samega, lahko sploh pomisli na besedo dediščina?" je vprašal z zaničljivim glasom in obrnil hrbet Belli, ter se zazrl v vrata.
Nekaj časa je zamišljeno stal in se ni odzval na komentar o njegovem 'neumnem' vedenju, saj se je zavedal, da je Bella ravno to hotela od njega - da se začne usajati.
Prav tako kot ona, je začel razmišljati o Tari, Avis, Mikeu in nenazadnje o Narcissi, o kateri naj bi tekel pogovor preden je prišel v stolp neuspeli bunkeljski kemijski poskus.
Spet se je začel Bellin monolog, katerega je v večini preslišal, prisluhnil je le grožnji s kletvami, za katero je vedel, da se je bo držala. Kajti kar Bella obljubi velja. V večini primerov.
"Prav," je rekel hitro in še vedno ni pogledal Belle. Nekaj časa je še stal, le nekaj sekund, nato pa zakorakal proti vratom.

[ Ma to pride z leti. A dej no jst sm pa upala d bova pol enkrat ratala prjatla. v jok pa na drevo pa gajbo mleka s sabo ]

Pravzaprav se je Lucius nekoliko motil glede Belle. Pri njej so veljale tudi stvari, ki jih sploh nikoli ni obljubila, a je le začutila neustavljivo potrebo po tem, da jih uresniči. Če je prišla že do nivoja groženj, je bil to znak, da je stvar postala resna.
Takrat se je šele zares začelo. Oprezala je za žrtvijo, oziroma so to pogosteje zanjo počeli drugi, in čakala na najmanjši napačen korak, ga so skrajnosti napihnila v neodpustljiv prestopek in posledice opravičevala z besedami: "Saj sem mu povedala, kaj se bo zgodilo."
In zgodilo se je vedno. Vedno. Zato je bila z grožnjami precej skopa. Zasledovanje namreč vzame veliko časa in energije.
"Lep dan še naprej," mu je naveličano navrgla, ko je odpeketal po stopnicah, se zasukala na petah in stopila do okna.
Takrat, ko je hotela imeti prostor zase, da bi lahko Malfoya v miru pošteno razcefrala (zaenkrati seveda samo z besedami), so ljudje kar naprej čutili željo po pošiljanju pisem, in naslanjanju na okensko polico in nakladanju o tem, kako bo Lucius postal hišnik, zdaj, ko pa bi z veseljem nekoga nadrla, ker bi pač preglasno dihal ali samo prepočasi zaprl vrata za sabo, pa je bil stolp nenadoma nenavadno prazen.
Potrebovala je cigareto.

[jst bom še mal tle, da še en pride pol pa tut jst grem.
K je Bella preveč high da bi za Malfoyem hodila, če pa hoče pred njim, bi mogla pa lufat, to je pa tut tko mal nespodobno]

Povzpel se je po stopnicah, ki so se vile v krog v krogu v krogu... rahlo se mu je vrtelo.
Zakaj Morajo biti šolske sove na tako zarukano odmaknjenem mestu? postal je in si vzel trenutek, da se je zzrl skozi eno izmed lin v zidu. razgled je bil lep, še posebaj zanj, ker ga še ni bil navajen. Z muko se je odpravil naprej. upal je le, da ni ostalo preveč stopnic.
če se bo tako nadaljevalo, bom prišel do nebes... si je mislil ter se nasmehnil svoji ideji. Lahko si je prerdstavljal kako bi bilo na takem kraju precej težko srečati nekoga s krili. Končno so se prikazala vrata. Odprl jih je. Ozrl se je po temačni, zapuščeni sobi.
le kdo bi sploh hotel biti tu?
In teda jo jezagledal. Slonela je na oknu. Očitno je bila študentka. Nasmehnil se je ter snel klobuk z glavw
"Dober večer, gospodična. " narahlo se je priklonil ter si poveznil klobuk nazaj na glavo. stopil je do nje ter se naslonil na oknu.
Aha, to je torej Bellatrix Black. Težko bi jo zgrešil, toda le kaj počne tu sama? si je mislil profesor. Na pamet se je namreč naučil vsa imena in obraze spolzgadovcev in tistih, ki bi mu poleg njih še lahko prišli prav pri odkrivanju skrivnosti profesorja....
"lep razgled, ampak cena zanj je velika, mlada dama. Saj te lahko kličem Bellatrix? Torej, Bellatrix, verjetno te malce zebe... kaj praviš na čaj s piškoti?" Nasmehnil se ji je ter ji pomežiknil izza svojih očal z zlatim okvirjem. tlesknil je s prstom in na polici med njima se je pojavil paldenj s čajnikom, skodelicami in s skledo polno čokoladnih piškotov. vzel je čajnik ter nalil najprej snjej in nato še sebi.
"Prvovrsten angeški čaj. Aroma vanilije in pomaranče. Spominja me na božič in praznike, ko sem bil majhen sem vedno dobil od staršev veliko oranžno pomarančo. Kar nisem si je upal pojesti, tako je bila lepa..." razlagal je o tem in onem. Ob tem se je ves čas prijetno smehljal. me dtem je iz žepa potegnil zavojček s tobakom in papirčke ter si zvio cigareto
"Stara razvada, ki se je nekako ne morem odvaditi. Ah, sem nevljuden!" zvil je še eno cigareto ter ji jo ponudil. Potem je izvlekel iz žepa star kovinski bunkeljski vžigalnik. ter prižgal najrej sebi, nato pa ponudil ogenj še njej.
"Ne zatoži me ravnatelju." je rekel ter pomežiknil. Puhnil je oblaček proti nebu.

[šit, to me je pa spravlo v smeh]

Bila je ravno dovolj osupla, da je predstavo spremljala do konca in ravno dovolj prisebna, da mu je namenila vzvišen pogled, ko ji je ponudil vžigalnik in si ponujeno cigareto prižgala s konico palice.
"Raje imam navadni angleški čaj, brez vsakih arom in dodatkov," je suho pripomnila, a kljub temu pograbila skodelico in si, po krajšem premisleku, priskrbela tudi pest piškotov ter si jih stlačila v usta.
K vragu z lepim obnašanjem, če so pa čokoladni!
Zadržala se je s komentarjem glede njegove opazke o božični pomaranči. Že tako ji je šlo na bruhanje. Pomaranča! Če je samo pomislila, kaj vse je ona dobila za božič....
"Ste vedno tako radodarni in hiperaktivni, ali imam posebno čast?" je skozi okno puhnila dimnega netopirja, ki je nekajkrat zafrfotal s krili in se razblinil.
Prišlec ji je resda šel na živce s svojim obnašanjem, a nekako se ji je prikupil s tem, ko je poznal njeno ime. Mogoče pa je v tem trenutku potrebovala gostobesedneža, ki je trosil nesmisle, da bi se odklopila od sveta, v katerem se je znašla.
"Razgled vam je všeč? Sprehodite se kdaj do astronomskega stolpa, a če vam je že tole predstavljalo napor vam svetujem, da si za pot tja pripravite malico."

Profesor jse je začudil. Otresel je cigareto ter si poravil očala s srebrnim okvirjem
"Sem radoveden? Oh, tega sploh nisme opazil. ampak verjetno bo že tako, saj mi je že veliko ljudi reklo kaj takega. " zsamejla se je ter opazovla netopirja iz dima.
"Mojstrsko, gospodična, mojstrsko. " je ves navdušen prikimaval ter tudi sam pograbil piškot oblit s čokolado.Ob njeni šali z malico se j spet zasmejal in se pri tem malodane zadavil s piškotom. Ko se je odkašljal in spet prišel k sebi je zamahnil z roko.
"Ah, gospodična, vi pa ste za šale. od te bi me skoraj pobralo. Na srečo nimam kaj iskati v astronomskem stolpu. Malico imava pa že sedaj, kajne." nagajivo je pomežiknil ter se spet zazarl skozi okno.
"ja všeč mi je tu. Tole jezero, je kot idelano za plavanje..." v tistem trenutku je iz vode pogledla velikanska lovka. profesor je nekaj časa nejeverno zijal vanjo, dokler se ni del očitno nenavadne živali ni skril pod vodo in se je gladina umirila.
"..če dobro premislim, pa mogoče niti ne. Vsekakor se je lepo sprehajati okoli jezera. pa mogočen gozd je tu. baje živijo v njem kentavri in druga bitja. Samo zmajev ni,..."slednje je rekle malodasne žalostno. o<dsotno je nekaj časa gledal nekaj v daljavo, anto pa se je spet zazrl v dekle poleg sebe
"Kja pa je vas prineslo se, gospodična, če smem vprašati? Dvoim, da je bil to razgled...." najsmehnil se ji je. Ni želel biti preveč vsiljiv, saj je bilo dekle očitno slabe volje.

((to je bil namen itaknje pa strahi dokaj car, čeprav preveč govori in je tak happy hippi))

"Radodarnost in radovednost še zdaleč nista ista stvar," ga je domala previdno opomnila, presenečena nad njegovim burnim odzivom v obliki smejanja in davljenja s čokoladnimi piškoti. "In vnaprej bodite torej pazljivi, da vas ne bo res pobralo pri kateri izmed mojih šal. In če vas že bo, poskrbite, da boste za sabo pustili dovolj piškotov."
Očitno je bil eden izmed ljudi, ki si jih lahko teptal, jih zaničeval na vse možne načine (do zdaj jih je odkrila že več kot stodvanajst), hodil in pljuval po njih, pa so se še vedno sproščeno smehljali z optimizmom. S takimi primerki se Bella ni rada spuščala v spore in prepire, ker so bili že vnaprej obsojeni na propad. Enostavno jih nisi mogel razjeziti, in če jih nisi mogel razjeziti, se niso razbesneli nate in če se niso razbesneli nate, se nisi mogel razbesneti nazaj, in šele ko si se razbesnel nazaj, si si lahko prilastil občutek zmagoslavja.
A do manjšega zadovoljstva je le prišla, ko je profesor zagledal smrtonosno lovko, ki se je vsake toliko prikazala iz jezera ter hipoma preklical svoje navdušenje nad plavanjem. Bilo bi bolje, zavoljo Bellinega psihičnega stanja, če zamenjave ne bi takoj srečno našel v sprehajanju okoli jezera.
Moralo mu je poskušala zbiti z razlago in natančnim opisom vseh strašljivih bitij, ki so poleg kentavrov še prebivala v gozdu, a se je zaradi neuspeha raje osredotočila na njegovo zadnje vprašanje.
"No, glede na to, da se zgradba, v kateri se nahajava, imenuje Sovji stolp, sem tukaj izkoriščala njegovo prvobitno funkcijo. In še nekomu sem morala pošteno izprašiti visokostno rit."
Frcnila je ogorek skozi okno, pograbila še nekaj piškotov in se nato v zadregi odkašljala.
"Bi se mogoče dalo.... dobiti.... še eno.... cigareto? Zmanjkalo mi jih je."
Besede 'prosim' enostavno ni bila zmožna izgovoriti. V življenju ji ni bilo treba (skoraj) nikoli prositi, in na prosjačenje je vedno gledala z velikim odporom. Nečastno in ponižujoče.

[sej glih to je tok srčkano, k model toooook naklada, kr tazga ga obdrž... a ratava mal taka freaky frenda? ena čist zamorjena, pa zmer k se razpizdi, pa en hippy k se zmer smeje pa poskakuje pa our world is beautiful?]

"Ah, seveda seveda." je prikimal profesor ter pograbil nov piškot
"Tudi jaz sem prišel s tem namenom. dopisujem si namreč s prijateljem iz švice. Obvestil me je, da so našli primerek zelo lepega zmaja - ime ji je Rozamunda. pa ne vejo, kaj bi z njim... ubistvo z njo. mogoče nam jo bodo sem poslali. Moram govoriti z ravnateljem, a mi verjetno ne bo dovolil. " skomignil je z ramenom ter ugasnil cigareto. nato je na plano iz druhega žepa svojega plašča potegnil črno cigaretnico z vgraviranimi inicialkami ter davno letnico. Odprl je škatlico ter ji poudil eo izmed lepo zloženih cigaret črne in rdeče barve.
"Najboljše, kar se lahko dobi. Hranim jih za posebne priložnosti. sicer sedajle ikaka posebna priložnost, pa... vseeno, da ne boš rekla da sem škrt, ker ti ponujam samo navaden tobak, gospodična. " ko je iz nje zbebzala cigareto zase in ko je tudi on vzel svojo, je škatlico z tleskom zaprl ter jo vrnila na svojo prejšnje mesto - v žep. najprej je ponudil ogenj njej,nato pa je prižgal še sebi.
"ne skrbi glede piškotov. na zalogi jih imam še dovolj. ubistvu jih pečejo vilinci, spominjajo me pa na tiste od moje babice. Samo njeni so imeli še cimet in kadar jih je pekla je po celi hiši tako dišalo... ja,t o je bilo verjetno za božič. " prikimal jes amemu sbi ter se zazrl nekam v daljavo.

((pa si ti mal softič ratala, da se ti je tak prfoks prirastu k srcu ??? jah, kokr pravim: piškotki pa čajček delajo čudeže ))

'Božič, Božič, Božič, spet ta božič, a človek še nikoli ni slišal za Noč čarovnic in Novo leto?' je pomislila medtem ko je strastno kadila rdeče-črno cigareto. Bila je dobra cigareta. Nenavadno dobra. Česa takega še svoj živi dan ni imela v pljučih. A seveda je beseda hvale ostala neizrečena; za nekoga kot je bila Bellatrix se ni spodobilo, da bi priznal, da je nekaj tako izjemnega prvič dobil od čudno oblečenega, zblojenega profesorja s čokoladnimi piškoti.
Čokoladni piškoti.... Privoščila si jih je še nekaj in z obžalovanjem pomislila, da ji nekaj ur letenja in tekanja po stopnicah v nočnih urah ne uide, če hoče obdržati linijo.
"Se strinjam, da ravnatelj nad Rozamundo ne bi bil preveč navdušen, sploh če ima poleg tega, da je zmaj, še sposobnost bruhanja ognja," je nekako prikrila navdušenje nad možnostjo nelegalnega tihotapljenja. "In če jo nameravate spraviti sem takole, kako bi rekla, na prikrito, me resnično zanima, kako se bo stvar iztekla."
Profesor jo je vedno bolj begal. Ni ga mogla uvrstiti ne v skupino ljudi, ki jih je sovražila, ne med tiste, ki jih je pomilovala, ne med osebe, ki jih je prenašala, niti med občudovanja vredne. Imel je čokoladne piškote in cigarete in mogoče bo tihotapil zmaja. To je bilo dobro. Preveč je govoril, nakladal o pomarančah in božiču in bil oblečen v žive barve. To je bilo iritirajoče. Vsi plusi in minusi so se nekako uravnovesili v nevtralnost in izgledalo je, da bo morala Bella posebej zanj ustanoviti novo skupino.


((tea and cookies, that's right. pa a ne bi bla dobr team. Sj ne da bi bla best frenda, sam všeč mi je misel na Bello, k je jezna sama nase ker ga ne more sovražit. ))

Strahomir se je nekaj časa nasmihal, nato pa počasi odgovoril
"Sanja se mi ne, kao bi spavil Rozamundo sem. Je kar precej velika in na vsake toliko časa.. neobvladljiva. Drugače pa je kar srčkana žverca..." je rekel te rse še nasmehnil.
"Imam občutek, da za to, da jo bom spravilsem, ne bom niti imel časa. " sedaj je njegov glas zvenel zamišljeno, nekoliko skrivnostno. ugasnil je cigareto ter vzel iz sklede še en piškot v obliki srca. Nekja časa ga je odsoto valjal po rokalh, nato pa ga je prelomil na dvoje ter en kos nesel v usta, drugega pa vrtil med prsti. Nato se je spet obrnil k njej., njegov las je bil resen.
"Oba veva, da se nekaj pripravlja, gospodična. Morda jaz vem celo preveč. " nato je lahkotn vrgel še drugo polovico pikota v uta ter veselo nadaljeval.
"Gospodična, igrate kaj quiddich? nekoč sem bil sodnik. Nato pa me je nek navijč poraženegamoštva hudo preklel. Dva meseca me nso spustili iz svetega Munga. Baje sem trdil ,d asem Napoleon in jedel samo pokovko. Še danes ne vem katera letev je bila to. " pb lastnih spominih se je zasmejal.
"In od takrat iz nekega razloga nisem več želel biti sodnik. " spet se je nasmehnil tr srknil požirek čaja. Pri em se je ozrl k vratom. Pomirjen, ker ni zagledal nikogar, se je spet obril k beli ter jo radovedno opazoval.

"Na Bradavičarki se vedno nekaj pripravlja, tako da morate biti bolj specifični," je brezbrižno rekla in se s tem izognila priznanju, da nima pojma, o čem profesor sanja in upala, da ji bo povedal kaj več. Ko je o tem govoril, je bil njegov glas resda lahkoten, a Bella je bila vseeno radovedna, o kateri dogajajoči se stvari profesor ve preveč.
"Quiddich igram samo občasno, kadar res moram. Raje navijam. Tam te vsaj ne kaznujejo, če koga mahneš po nosu. In lahko tudi prekolneš sodnika, pa nihče ne bo vedel, da si bil to ti," je skomignila in si po grlu zlila preostanek še vedno vročega čaja. Skodelica je bila očitno uročena z urokom proti ohlajevanju in to je Bellatrix spravilo v dobro voljo. Sovražila je hladen čaj.
"Kartoteka v Svetem Mungu, pravite? Ni ravno stvar, s katero bi se človek hvalil."
Poleg hladnega čaja, brezkrvnežev, Gryfondomovcev, bučnega soka, bedakov, bunkeljnov, Siriusa in Andromede, Drznvraanovcev, roza barve, šlaplov, knjižničarke, hišnih vilincev, krastač, jutranjega vstajanja in Pihpuffovcev, so Belli šli na živce tudi zmešani bolniki Svetega Munga, ki so govorili bedarije in se slinili po bolniških haljah.

"no, no, saj s tem, da sem bil v svetem mungu se ravno ne hvalim. V bistvu, gospodična ste vi in ravnatelj edini, ki sem vam to povedal. " srknil je še nekaj čaja.
"Hotel sem vas, gospodična Bellatrix, samo spraviti v dobro voljo. " zasmejal se je. ter spet poškilil proti vratom.
"Kaj se pripravlja. mislil sem na...nič specifičnega. pozabite. " je rekel čez čas, rahlo jecljajoče. Iskal je bolj primerne besede. Zaman. Nikoli ni bil preveč dober v laganju.
"Ampak baje kartoteke v svetem mungu sploh nimam. Po nesreči je izginila. Če me razumete. " zagledal se je vanjo ter ji hudomušno pomežiknil.
"Ampak quidditchje zelo zanimiva zadeva. Obstaja tisoč taktik, položajev, ... Oh ja, kos em bil vaših let, sem vedel na pamet vse igralce na svetovnem prvenstvu. Še sedaj ne moram pozabiti Rodmunda Van Zelenca. Tak tolkač, d ga zlepa ne pozabiš. Najboljši iskalec pa je za moje pojme še vedno Tonin Rezky. Zviz je ujel, še vedno imama ta trenutek pred očmi, kot da bi se zgodilo včeraj... priletel je zd esne strani igrišča, lilo je,... ljudje so kričali in on.... direktno navpično, ujel je zviz, z metlo se je zapičil v zemljo in odneslo ga je v blato. kakšna zmaga! Svet tega še ni videl" Oči so se miu svetile in zasanjeno je gledal v nebo nekam tja...

Hotel je biti sam, imel je veliko za razmisliti, zato se je napotil proti Sovjem stoplu.
Ponavadi ni tam nikogar, vsaj ob tej uri.
Tiho se je povzpel po stopnicah, ko je zaslišal glasove. Stisnil se je k zidu in prisluhnil.
Ahh…spet tisti cepec od Strahomirja čveka o nekih bedarijah…in pa..to pa je zanimivo..Bella? Kaj pa ona počne z njim tukaj..res nenavadno.
Hotel se je že obrniti in najti kak prostor, kjer bi zares lahko bil sam in se prepustil svojim mislim, ko mu je zlobna misel šinila skozi glavo. Kotički ustnic so se mu narahlo zavihali navzgor, ko se je obrnil in se še tišje kot prej povzpel na vrh stolpa.
''nono, kaj pa imamo tukaj, Strahomir kaj res moraš nadlegovati čisto vsakega na tej šoli…cccc'', ustnice je tokrat poravnal v ravno tanko črto, v očeh pa ni bilo razbrati nobenega čustva.
Mogoče je zdaj, pravšnji čas, da se odkrito pogovorim s to golaznijo, v primeru seveda, da Bella ne pajdaši z njim.

Tudi Bella je zasanjano gledala v nebo nekam tja v daljavo. Pogovori o Quidditchu so jo vedno dolgočasili in oči so se ji kar zasvetile, ko je v Sovji stolp uletel še profesor Neelstin. Namenila mu je nekaj, kar je že skoraj spominjalo na hvaležen nasmešek: "Dober dan, profesor."
Ni bilo težko ugotoviti (bila je vendar Spolzgadovka), da Mark Strahomirju ni preveč naklonjen. Kdo bi mu pa sploh lahko bil? Res da je imel čokoladne piškote in dober čaj, a s tem si je lahko pridobil le začarno naklonjenost deklet s predmenstrualnim sindromom.
'Mogoče se pa obeta še pravi teater,' je vedro pomislila in spustila prazno skodelico, da je odlebdela nazaj na pladenj.
"Ne zdaj me pa res zanima profesor Hrabri, kaj ste imeli v mislih, ko ste omenili, da se na šoli nekaj pripravlja. Moralo je biti nekaj specifičnega, sicer vsega skupaj sploh ne bi omenili."

((wiiiiii kera prasica.))

Strahomir se jesunkovito brnil in iz rokava potegnil svojo palico. zazrl se je v profesorja, ki je prišel in Bellatrix poleg nejga ni namenil pozornosti, čeprav je vedel, da mu nekaj govori. Njegov obraz je postal resen, brezizrazen, vendar se mu je v očeh svetlikal strah.
" Profesor neelsten!" je rekel, ter se nasmehnil
" Kakšno prijetno presenečenje! čaj?" je rekel s prijaznim glasom, palice pa vseeno ni izpustil iz rok. V nejgovem glasu je bilo zazanati sarkazem. Po srcu je bil gryfndomec, a je kmalu uvidel, tudi če bi hotel pobegniti, ni imel niti najmanjše šanse.
"Tudi piškoti so še ostali..." je še doaol, tokrat malnj prepričan vase. Kljub vsemu je tu še Bellatrix... zrl se je proti njej in takrat ga je prešinilo spoznanje... ki mi ne bo pomagala. Bil je sam. še bolj se je oklenil palice. kaj pa je lahko hujše od zmaja? zavladala je napeta tišina.

((sam res:D tale bella se pa obnaša čist kot... bella pač ))

Rahlo si je obliznil ustnice in zadovoljno zrl v Strahomirja.
Približal se mu je za nekaj korakov in zaprl oči ter globoko vdihnil.
Čutil je Strahomirjev strah in to, da ga je končno uspel spraviti iz tira mu je bilo neizmerno všeč. Ob vsakem pljučnem mešičku, ki se mu je z vdihom napolnil je bil srečnejši. Skozi vsak delček telesa se mu je prelil ta čuden občutek, ki ga je vedno obšel, ko je zaužil tuj strah.
Imel je občutek, da je nekaj…nekaj več kot izmeček, ki stoji pred njim…mnogo več.
Odprl je oči in tokrat…ne samo, da je iz temnih črnih kolobarjev sevala tema, nekaj je bilo za njimi. Nekaj veliko bolj zlobnega in nevarnega, kot najnevarnejši zmaj na vrhu gorovij.
V tistem trenutku je mrzel piš vetra švignil mimo njih in jim pognal kri po žilah.
''No no kolega, kaj se pa to pravi, res ni potrebe po dvigovanju palice mar ne? Dajte no pustite to palico, saj si boste še kaj naredili z njo…'', obrnil se je proti Belli in ji odobravajoče prikimal, ''Pozdravljeni gospodična Black, lepo, da se zopet srečava…''.
Za vsak slučaj je preveril če ima palico na mestu, kjer je lahko dosegljiva v primeru napada, nato pa nadaljeval.
''Torej Strahomir…bi mogoče še kaj ponovili, kar sva se pogovarjala v zbornici…sedaj ni nikogar, ki bi naju lahko zmotil… za Bello sem pa prepričan, da ne bo imela nič proti, če se malce pogovoriva, ravno nasprotno, če bo prišlo do tega, nama lahko pomaga pri…kakšnih odločitvah ali dejanjih…''.
Zazrl se je v Strahomirja in pričakoval odgovor.

roka, v kateri je držal palico, se mu je rhlo tresla in na sencih se mu je nabralo nekja kapljic znoja. globoko je vdihnil in glasno izdihnil skozi nos. zbral je svoje misli. pogledal je proti vratom. mogoče bo nekdo prišel...? se je tolažil, čeprav je vedel, da ne bo nikogar. tudi če bi kričal, ga nebi slišali. predaleč so...
"mark, še sanja se ti ne, kaj lahko naredim s tole palico." je rekl poplnoma umirjeno in z nasmeškom. prikrite grožnje so mu vedno šle dobro od rok, čeprav jih ni kaj preveč uporabljal.
s kotičkom očasa je poazil Belatrix, ki je še kar stala na mestu.
" Gospodična Black, morda bi bilo bolj primerno, da odidete. S profesorjem imava nekaj zasebnih problemov..." je rekel, ne da bis e ozrl proti njej. ko je ugotovil, da mala izdajalka ne bo odšla, je svojo pozornost namenil profesorju, ki ga ni niti za hip spustil izpred očil.
"Mark, vse vem. Vem za tvoje načrte, saj nisem slep kot tisti stari kozel, kivodi šolo. ja, dumbledore je kozel, ker te ima pred nosom pa mu še ni postalo jasno, da bi moral kaj ukreniti. ampak jaz vem, MArk, vse vem..." še enkrat je globoko vdihnil in s tem poskušal umiriti rahlo tresenje glasu
"močan čarovnik si, Mark. zelo močan. Ampak nikoli ne boš najmočnejši. Veš zakaj?" zasmejal se je. nejgov smeh je bil suh. njegovo grlo ej bilo suho in hrapavo. nakaj časaje lovil besede
" zaradi ljubezni. mark... Veš kaj je ljubezen? to je nekaj, česar ti ne boš nikoli imel in je najmočnejša stavr na svetu. pozabi magijo, denar, slavo, moč. Ljubezen - tako preprosta, a tako močna. ta bo vedno močnejša od tebe." sedaj se je smehljal malce otožno
"V bistvu se mi smiliš, Mark. ker ne moreš zmagati... nikoli."


((uf,se je pa razgovoril. ampak je v bistvu res - marka je premagala ljubezen - prvič mamina ljubezen do sinčka harryja, drugič pa Snapova ljubezen do lily ... sej moje mnenje je tako))

Nenadoma se je sredi okroglega prostora na vrhu sovjega stolpa prikazal srebrn feniks, ki je bil ravnateljev varuh in sprehovoril z njegovim resnim a mirnim glasom "Ko boš utegnil, pridi v mojo pisarno Mark kajti pomeniti se morava o nekaterih pomembnih rečeh, ki sva jih prekinila pred časom v tvojem kabinetu."
Feniks se je tedaj pri priči zasukal in izginil tako hitro, kakor je tudi prišel v stolp.

Pred njenimi nogami se je vilo stopnišče, ki je vodila v sam vrh Sovjega stolpa. Dan se je počasi prevešal v večer, v zraku pa je bilo čutiti zimski hlad. Ozrla se je proti vrhu, njeno telo pa so za kratek hip stresli mravljinci. Nostalgija, ne mraz, kateri se je je le bežno dotaknil in prijetno del. Zadnjič je bila tu, še kot učenka Bradavičarke. 6. letnik. Vrnila se je na kraj, ki ji je v mislih izrisoval mnoge podobe, spomine. Boleče, ne glede na to, kako lepi naj bi bili. Morda le ni sprejela dejstva, da so ti dnevi mimo. Ne bo več tistih prekleto resnih, sovražnih, a hkrati tako mladostniško nedolžnih prepirov. Sem je zahajala kadar je želela mir, čeprav ga nikdar resnično ni imela. Si ga je resnično želela? Medtem ko so ji spomini meglili um, je dosegla vrh stopnišča, opazila neznane obraze, a se ni pustila znova prizemljiti na realna tla. Šla je mimo, s svojimi kačjimi očmi iščoč svojega skovirja. Slišala je pridušene glasove, a bila je v svojem svetu. Z glave je snela kapuco, bleda svetloba pa je osvetlila njene obrazne poteze.
Ni bila prepričana, kako se bo navadila dela na stari šoli. Ne kot učenka, pač pa kot Oskrbnica Prepovedanega gozda in morda v prihodnosti tudi pripravnica Zmajeslovja, ki ga je tako oboževala.
Zagledala ga je, starega čuka, ki jo je prebadal s svojimi ciničnim pogledom. Njene polne ustnice so se ukrivile v droben, komaj znaten smehljaj, ko se mu je približevala. Čeprav jo je njegov svareč prebadal kot neznanko, je vedela, da je to le nejgova stalna maska. Trdna lupina, pod katero se skriva sovji mehkužec.
Z dlanjo je mehk ozdrsela po njegovem mehkem, kot noč črnem perju in mu ponudila njegovo najljubšo hrano, čokoladne piškote. Cinizem v njegovih jantarnih očeh je zamenjalo veselje, ko je z njene dlani čutno vzel piškot in se pričel mastiti. Prisluhnila je tleskanju njegovega kljuna in se medtem zazrla skozi okno, kjer se ji je ponujal čudovit pogled na park in jezero ob šoli. Uprla se je spominom, saj je verjela, da ti človeka le zavirajo, mu preprečujejo da bi živel zdaj, sedanjost, ta trenutek.
Čeprav potlačeno nekje globoko v sebi, je vedela, da bo njen začetek dela na šoli težak, saj ni dobra v kontaktih z ljudmi. Nikdar ni bila. Njen ščit je bil vedno tisti hladni sarkazem, ki ljudem ni dopuščal, da bi se zbližali z njo, jo spoznali.
Kako se bo znašla z ostalimi profesorji, kako se bo pogovorila s profesorico Zmajeslovja, o njenem pripravništvu, ji bo resnično uspelo? Dvom jo je razžiral, počasi, a vztrajno.
Skovir jo je dregnil s kljunom in dobil še en piškot, sama pa je s pogledom nežno drsela po speči, pobeljeni pokrajini. Pustila je, da je lahkoten zimski veter mršil njene dolge lase in se nekoliko tesneje ovila v dolg črn plašč.

((sj vem da nimam glavne vloge ampak vseeno lahko na vsake tolk cajta kej začivkam))

"Lep dober dan tudi vam, profesor Neelstin," je z izkrivljenim nasmeškom na ustnicah odzdravila Marku, nato pa pogled zapičila v Strahomirja. "Morda pa ne bi bilo primerno, da odidem. Z veseljem prisostvujem razpravi o vajinih osebnih problemih in kdo ve, kot je že omenil profesor Neelstin, mogoče celo najdemo splošno dobro rešitev."
Kot odlična bleferka je dajala vtis, kot da je s celotno stvarjo popolnoma seznanjena, čeprav seveda ni imela niti najmanjšega pojma, zakaj se profesorja tako odkrito sovražita.
Kar je pri njej samo vzbudilo še večjo radovednost. Pogled na znerviranega Strahomirja je bil nadvse prijeten, sploh ker se je zavedala premoči strani, na katero se je postavila.
Poslušala je njegovo besedičenje. In poslušala je pozorno, medtem ko se je njena desnica vedno krčeviteje in vedno tesneje oklepala ročaja palice, ki jo je imela v žepu šolskega plašča. Najraje bi ga preklela kar tam, kar takoj, a ker ni vedela kako resna je v resnici situacija, se je zares močno potrudila, da je ostala tiha in negibna.
V uteho ji je bila misel, da Mark takih žaljivk ne bo mirno prenesel.

Zaradi tehničnih zadev (beri: nastajanja zgodbe) naprošam vse RPG- jevce, da do nadaljnega pustijo to temo pri miru (to ne velja za Blackovo Belaltrix, za Strahomira Hrabrega ter za gospodiča MArka.

Hvala za razumevanje!

Shade se je odrinil z okna in poletel proti njuni koči, sama pa je zrla za njim dokler ni kot drobna pikica izginil izpred njenih oči. Začutila je leden veter, ki je zarival hladne osti v njena nekoliko pordela lica. Tesno se je ovila v dolg plašč, nato pa se po stopnišču podala navzdol, medtem ko so njeno glavo še vedno napolnjevali neurejeni spomini.