Pri treh metlah

"Tečka," je prijazno zabrusila Avis in se vzdržala želje, da bi jo krcnila po nosu; zdelo se ji je, da Avisine reakcije kljub zabavi niso nič drugačne. "Plesali bomo kasneje. Ko nam postavijo štango za striptiz. Pustimo Pihpuffovcem da se zdivjajo, uboge reve se morajo vedno podrejati in tiho prenašati naše ukaze."
Pomežiknila je Nicc, ki je pomenljivo opazovala pihpuffovski plesni šov in si prižgala novo cigareto.
Večinoma so kadili le Spolzgadovci. Ostali so se zadovoljili z zgražanjem, kako je lahko človek tako brezčuten, da uničuje njihova zdrava, rožnata pljuča.
"Torej se Gryfondomovci spet igrajo male heroje?" je zavihala nos in sedla na prazen stol. Seveda se ob tem ni pozabila pridno nalivati s svojim koktejlom. Ko ji ga je zmanjkalo, je pomignila natakarici in se v hipu začela usajati, ko ta do njihove mize ni prišla še v isti sekundi. Pridržala si je to pravico, da je sama naročila pijačo za vse in ko so na njihovo mizo začeli prinašati velikanske kozarce, polne živo zelene tekočine, so se ji oči kar svetile od sreče. Raje ni razmišljala, s kakšnim glavobolom se bo mogla spopasti naslednje jutro; dvignila je kozarec in se zazrla v zbrane Spolzgadovce.
"Na kaj se danes pije? A Narcisse in Malfoya še vedno ni?"

Ko so vrata padla s tečajev se ni niti ozrla, saj je vedela, da Bella brez takšnih dramatičnih prihodov (tudi odhodov) pač ne bi bila Bella. ''Hej.'' popila je požirek koktejla, preostanek pa vrtela v kozarcu. ''Dobra ideja. Kaj misliš, koliko bodo morali popiti gryfondomovci, da bodo priredili karaoke?'' Ko je za seboj zaslišala zvok, ki je bil še najpolj podoben cviljenju, kot če z nohtom potegneš po tabli. ''Kot vidim, sta bili dve pijači dovolj. Zelenci.'' Popila je preostanek koktaila, nato pa se nasmehnila Bellini navdušnosti ob zeleni pijači. ''In kaj naj bi bilo to?'' je vpraašala in naredila požirek.

Karai je počasi stopila v gostilno, kjer je več ali manj pričakovala mir. Toda zagledala je množico Gryfondomovcev in ostale navlake, ter končno Spolzgadovce, kar jo je nekam presenetilo. H nikomur ni pristopila, sedla je malo bolj stran, naročila pijačo bledo modre barve in zdolgočaseno srkala hladno tekočino. Kmalu je bila njenega prijema deležna cigareta in že naslednji trenutek je gorela v bledem, čudno ampak hladnem, dimu.
Njen brezbrižen pogled je ujel različne maske, ki so krasile neznane obraze.
Dokler se ji je posvetilo, je z koščeno roko rahlo zamahnila prek obraza in njen obraz je zakrila maska.

(hope you don't mind, da sm takole vdrla, nism vedla kje začet )

Avis se je zdolgočaseno ozrla po dekletih, ki so prišle na novo. Očitno spet spolzgadovci.
zanimivo, me prav zanima kaj si bosta sedaj upali tisti dve gryfndomski mrhi... si je mislila, ter besno ugasnila cigaretni ogorek v pepelniku. V primerjavi z Bellatrix je ohranila nekaj pravil obnašanja in ogorkov ni metala v druge, čeprav jo je včasih imelo, da bi kaj takega z veseljem storila. prhnila je skozi nos ter se zazrla v dekel v kotu sobe. Bila ji je znana, vendar ni vedela odkod. mogoče je bila v njenem letniku, ni ji bilo preveč mar. če je ni poznala, je bil to problem dekleta. vendar ne tokrat. Avis se je v družbi namreč začela dolgočasiti. Izvlekla je palico ter pričarala papirnat avionček s sporočilom, ki je poeltel proti dekletu na drugi strani sobe.
" Če si iz pravega doma, se nam lahko pridružiš" je pisalo na njem. Z zanimanjem, ki je bilo skrito pod njeno masko, je opazovala dekličino reakcijo.

Ena izmed Karainih podgan, Ichigo, je ravno plezala po njenem plašču, ko jo je zadel začaran avionček in jo zbil z plašča na tla. Karai je pobrala delno nezavestno podagno, pri tem pa ošvrknila avionček, ter ga z rahlim migom z palico odprla in ga brez zanimanja začela brati.
Še rahel zamah s palico in na listu je bilo pod prejšnjim sporočilom nakracano " Res vznemirljivo, še kaj? "
Avionček z na videz naivnim povabilom je poslala nazaj in se zapletla v pogovor z svojima podganama.
Kmalu je njeno obličje pod masko spreletel aroganten nasmešek ob pogledu na " Zabavajmo se, dokler se še lahko " plesoče Pihpuffovce z prestrašenim pogledom, ki je bil namenjen ravno Spolzgadovcem.
Zdolgočaseno je opazovala Spolzgadovko in odsotno spotikala plašne izmečke iz drugih domov, čeprav je bila čisto na drugem koncu prostora.

Avis je prebrala nazaj poslano sporočilo. Namrščila se je, kt fa bi jo bolela glava
kaj ta misli, da jo bom prosila naj pride sem?je pomislila. Ni bila ravno v prijaznem razpoloženju. začaran avionček je poslala nazaj z zelo enostavnim odgovorom.
"Ne." je pisalo na njem. nato se je odločila ter pri prijetnem natakarju naročila Šeri ter ga počasi pila medtem ko se je dolgočasila ob pogledu na preostale sošolce.

Karai je brado naslonila na zapestje, toda ni zažgala aviončka saj ni bila za dodatno nesnago. Razmišljala je o besedah botra, naj se vsaj enkrat požvižga na prekleto čast, ki je sploh ni, čeprav je bil sam popolnoma enak kot ona. Glede na to, da je sploh razmišljala o kakšnih besedah, ki ji ničesar niso pomenile, je pomislila, da bi bil najbrž napredek, če bi dekle vprašala po imenu.
Na aviončku je trenutek pozneje bilo napisano, "Mogoče kakšno ime?" spet nekaj trenutkov pozneje je bilo poslano.

Avis je zgrabila avionček tako grobo, da se ji je zmečkal v kepo . Nato ga je počasi odmečkala in prebrala besede. namrščila se je, a le za trenutek. Ni ji bilo preveč do igric (konec koncev le ni bila Bellatrix Black). Poslala je nov avionček
Avis.
in pri tem upala, da dekle ni kak šen zadrt drznvranovec.

Komaj je gostila odprla svoja vrata, je skoznje vstopila Caley. Že dolgo je bila odsotna in ves ta čas jo je vleklo nazaj v šolo, sedaj ko je bila končno tukaj, pa kar ni mogla prestopiti šolskih vrat. Zaradi tega je v še vedno hladnem februarskem jutru najprej zavila k Trem metlam. Po pričakovanjih ni bilo nikogar razen madam Rosmerte.
Ko sta se prebili skozi vse vljudnostne 'že dolgo te nismo videli' in 'kako ste kaj madame?' pa seveda še 'kje si bila in kaj si počela?', na kar natakarica ni dobila odgovora, se je pred Drznvraanovko končno znašla velika skodelica kave.
Sedela je za najbolj oddaljeno mizo, saj je imela kljub prazni gostilni ves čas zoprn občutek, da nima miru. Tega se verjetno ne bo nikoli več znebila. Na videz in tudi po značaju je bila še vedno ista živahna in nasmejana rjavolaska, a globoko v njenih očeh so se jasno zrcalili nedavni dogodki o katerih ni želela govoriti. Gluha in slepa za vse okoli sebe, je počasi srkala kavo in se skušala odločili ali naj najprej stopi do ravnatelja ali raje ne.

Remus je z poskočnim korakom prišel v krčmo. Že kar nekaj časa ni bil tukaj in resnično je potreboval malo razvedrila. Stopil je za pult in pozdravil Rosmareto, ki mu je z nasmehom postregla skodelico kakava. Povedal ji je nekaj zgodbic o tem kaj sta spet pripravila Sirius in james in Rosmereta se je nasmejala do solz.
Nato se je ozrl po prazni krčmi in šele sedaj opazil Caley. že tako dolgo je ni videl in hitro se je poslovil od Rosmarete ter se napotil proti svoji prijateljici.
"Živjo Caley. Žer dolgo se nisva videla. Ali lahko prisedem?" je nasmejan rekel. Na Caley ga je vezalo veliko lepih spominov saj sta se vedno dobro razumela, poleg tega pa sta imela enako mnenje o Spolzgadovcih. Sedaj jo je po dolgem času spet srečal in zanimalo ga je kaj se je z njo dogajalo in kako je preživela ves ta čas.

Zvonček na vratih je oznanil novega obiskovalca, a Caley se za to ni zmenila. Topo je strmela predse in vsake toliko časa spila nekaj kave. Še Rosmertin veseli smeh je šel mimo nje. Iz zamišljenosti jo je zbudila visoka postava ob mizi. Na njenem obrazu se je prikazal topel nasmešek, ko je dvignila pogled.
"Remus! Seveda, prisedi." je prikimala čisto drugačne volje. "Res se dolgo nisva videla." Spomnila se je kako sta skupaj ustanovila krožek za obrambo pred Spolzgadovci in ni si mogla pomagati, da se ne bi nekam sentimentalno nakremžila.
"Kako si kaj? Kaj je novega na šoli? Še vedno vsi živi in zdravi? Ali se je kdo odločil izpisati?" ga je takoj zasula z vprašanji, potem pa z rahlo pordelimi lici utihnila. "Oprosti za tale napad, ampak že dolgo nisem slišala ničesar v zvezi z Bradavičarko." se je opravičujoče nasmehnila. Nagnila se je nekoliko naprej, pripravljena, da ji pove vse od a do ž.

Remus se je usedel na stov in z nasmehom poslušal Caley, ki ga je zasula z vprašanji. Počakal je da je končala nato pa zečel odgovarjati.
"Jaz sem super. Na šoli ni nič kaj novega, Spolzgadovci so še vedno trn v peti, profesorji najedajo in nam dajejo kupe nalog pravzaprav se že dolgo ni zgodilo nič razburljivega. govori se o nekem temnem čarovniku ampak o tem ne vem kaj veliko." je rekel Remus a slednje ni bilo povsem res. Žal je obljubil da o tem ne bo govoril z nikomur in tako je ostalo pri tem kar je rekel. "Mislim da se jih je nekaj izpisalo. Že dolgo časa nisem videl Rachel in mislim da je prav ona ena izmed tistih, ki so se izpisali. A žal je toliko govoric na šoli da ne vem natanko kaj se je zgodilo. Nekaj časa sem bil tudi jaz odsoten tako da vsega tudi ne vem. Me pa veseli da si se spet vrnila." je zaključil.
Nekaj časa se je obotavljal če naj jo vpraša a vprašanje ga je mučilo že vseskozi in zato je rekel " kje pa si bila ves ta čas? Mislim saj bom razumel če mi ne moreš povedati. Drugače pa na šoli je vse po starem. Že nekaj časa nisem videl Snape in ostalih tako da jih že kar malo pogrešam: Saj veš kakšen dober spopad je vedno dobordošel." nasmehnil se je in prisluhnil kaj ima za povedati Caley.

Caley je pozorno poslušala novice, vmes pa mimogrede naročila še eno kavo. Ko je Remus omenil temnega čarovnika, sej je njen obraz za trenutek komaj opazno pomračil. "Tudi mene veseli, da sem se vrnila." se je zopet nasmehnila. To da so Spolzgadovci še vedno trn v peti je bilo čisto za pričakovati. Pravzaprav bi bil že čudež, če bi postali približno normalni.
"Večino časa sem bila doma." je počasi začela svojo pripoved. Bolj natančno mu ni mogla povedati, saj v resnici še sama ni poznala imen nekaterih krajev, ki jih je obiskala. "Žal mi je, da sem odšla tako nenadoma in brez besed, ampak... Moj oče se je zapletel z nekimi sumljivo čudnimi čarovniki v še bolj čudne stvari in morala sem domov." Kdo so bili ostali čarovniki ni nikoli izvedela in verjetno tudi nikoli ne bo. "Mama je bila čisto panična, sestra, ki je šlapl v samo napoto... Kakor koli, končalo se je tako, da smo očeta našli mrtvega." Še sama je bila presenečena, da mu je to povedala. Očitno je Remusu bolj zaupala kolikor je mislila, saj razen ožjih družinskih članov tega nihče ni vedel.
"Res je, če ne za drugega, so za prepir in neumnosti Spolzgadovci vedno dobri." je dodala z drobnim nasmeškom, da bi malo omilila težo svoje pripovedi. Naj bo tako ali drugače, bila je odločena, da bo ugotovila kdo je ubil njenega očeta in zakaj. Pomagalo bi že to, če bi vedela s čem se je v resnici ukvarjal, saj zgodbici o Ministrstvu ni verjela.

Remus je poslušal Caleyino pripoved. Začutil je da je za njo nekaj mesecev težkega življenja. Ko je piršla do dela kjer mu je povedala da so ji ubili očeta pa je bil Remus popolnoma pretresen.
"Moje sožalje Caley" je iskreno rekel. Ni vedel kaj naj reče. Očitno je bilo za Caley najtežje obdobje v njenem življenju. Sam ji nikakor ni zameril da je tako na hitro odšla, sedaj ko pa je izvedel celotno zgodbo pa ga je vsa stvar še bolj pretrsla.
"Če boš karkoli potrebovala samo reci. Vedno sem ti na voljo, saj to veš kajne?" to je mislil povsem resno. če bo potrebovala pomoč ali samo nejgov nasvet ji bo vedno stla ob strani.
Nato je Caley spregovorila še os Spolzgadovcih in tudi Remus se je spet nasmehnil. Odločil se je da ne bo drezal v njo za bolečimi spomini, zato je poizkušal spremeniti temo.
"In kaj boš sedaj počela ko si se vrnila? Imaš že kakšne načrte? Poleg šole seveda." je začel.
Zdelo se mu je da je v njenih očeh zaznal neko odločnost in očitno je bilo da se je za nekaj odločila v svojih mislih. Lahko je izbral iz njenega obraza, ki je bil odločen in resen, a se je hitro spet sprostil.

Caley je ganila njegova skrb in iskrenost. "Hvala Remus." se mu je iskreno zahvalila. Njegovo prijatelstvo ji je veliko pomenilo in vedela je, da se lahko zanese nanj prav tako kot on nanjo. Ko bo izvedela kaj se je zgodilo, mu bo zagotovo prvemu povedala.
"Poleg šole nameravam ugotoviti kaj se je zgodilo, ampak vse ob svojem času. Trenutno ne bi bilo pametno, če bi sama letala naokoli in spraševala o tem." Morala bo biti zelo previdna in njeno poizvedovanje neopazno.
"Vsekakor pa moram najprej primerno pozdraviti Spolzgadovce." je zamenjala temo. Kmalu so se jei oči zopet svetlikale kot včasih kadar je načrtovala "napad" na zelence. "Imaš kakšen predlog? Gotovo so se že čisto pomehkužili." je dejala nasmejano. Prej težko in turobno ozračje se je v hipu spremenilo.

Remusu je nova tema popolnoma ustrezala in tudi pogovor je postal bol lahkoten. "Pravzaprav razmišljam kaj bi naredil zoper njih. Ker hodijo tako napihnjeno okoli mislim, da ne bo pretežko saj ne bodo nikoli pričakovali da bi si jih kdo upal izzvati. Mogoče bi bilo dobro koga prekleti ali pa kako drugače ponižati. Mislim da sva ena redkih, ki bi se upala upreti." zamišljeno je nadlajeval " Pravzaprav odkar si odšla se je stanje samo posalbšalo. Še tistih nekaj ljudi, ki se jim je pred tem upiralo, če ne drugače vsaj z najino skupino se je ustrašilo." Malce je zardel ko je rekel " Tudi sam sem se potuhnil saj so bili v veliki premoči. A občasno sem poiskušal s kakšno ptegavščino upozoriti nase in na to da niso tako grozni. Kot naprimer z napisom na hodniku. A na žalost me je takrat dobil Filch in... Ampak to je že druga zgodba."
Ozrl se je v Caleyine oči in rekel "Če si pripravljena bi lahko skupaj mogoče kakšnega previla in mu zbistrila misli. Drugače pa ne vem moram malo premisliti kaj bomo naredili v tej smeri. Od starih upornikov mislim da ni skoraj nikogar več."
Spomnil se je kako bi lahko Caley upozoril na še eno neprijetno stvar "Saj Spolzgadovci nebi bili tako pogumni a jih ima pod okriljem profesor Neelstin in tako mislijo da so nepremagljivi. Saj se ga spomneš kajne? Profesor Dumbledore pa poiskuša vnesti sožitje med domovi a to mu ne uspeva, saj Spolzgadovci to spretno izkoriščajo za lastne namene." Upal je da bo razumela namig da je profesor Neelstin nevaren in ga ni pametno izzivati.
"Nekako moramo izvedeti kaj načrtujejo Spolzgadovci saj tudi oni vedno tičijo skupaj in nekaj načrtujejo. Tudi Snape se je potuhnil in Avis je vedno bolj nevarna saj očitno poveljuje kar nekaj svojim sošolcem. Zdi se kod da si pripravljajo vojsko." kislo se je nasmehnil " Mislim da misel o vojski Spolzgadovcev ni ravno najbolša. A to so samo moje domneve in ni nujno da so pravilne. Ali imaš ti mogoče kakšne druge informacije?"

"Saj veš, da me dolgo ni bilo, tako da nimam nobenih informacij." se je nasmehnila Caley. Močna kava jo je že dodobra prebudila, zato so njeni možgani delali s polno paro. Poleg tega se je vrnil njen prirojen občutek za norčije in povzročanje težav. "Profesor Neelstin kaj... Tvoj napis na hodniku mi je dal idejo." se je pretkano nasmehnila. Iz žepa je potegnila pergament in pero ter nekaj nakracala. "Kaj pa če bi tole napisala na hodnik ali pa v avlo?" Pergament je podala Remusu. Nikoli nisi vedel kdo poslušala, zato ni hotela, da bi ju kdo slišal.
"Kar se tiče Spolzgadovcev, jim nekaj kletev zagotovo ne bo škodovalo. Ampak morava se spomniti česa kar jih bo bolj bolelo. Bolj javno in sramotno ponižanje potrebujeva." je razmišljala napol sama zase. V mislih je že začela plesti načrt, a preden bi bil popoln je morala sama preveriti stanje na šoli.
"Remus, je kakšna možnost, da okoli enajstih prideš do naše dnevne sobe? Takrat vsi že zdavnaj spijo, poleg tega je to edini kraj na šoli za katerega sem prepričana, da nihče ne more prisluškovati." je polglasno dejala. Ni bilo v navadi, da bi učenci hodili v dnevne sobe drugih domov, ampak tokrat ni šlo drugače.

Remus je poslušal Caley, ki je očitno razmišljala s polno paro. S težavo se je ustavil da se ni na glas zarežal. Kako je pogrešal nekoga s katerim bi lahko spet načrtoval norčije in koval načrte kako se najbolje zoprstaviti Spolzgadovcem.
Ko je v roke dobil pergament ga je z očmi hitro preletel in še večji nasmeh se mu je narisal na obrazu.
"Caley ti si naravnost izvrstna." je rekel in se zarežal. "Mislim da se oba strinjava da jim bi nekaj kletev mogoče samo izboljšalo obnašanje. Ampak tale tvoj načrt.. Mislim da bi opozorila na pravo stvar s temle napisom." ji je rekel, ter se zresnil.
"Možnost je vedno" se je zvito nasmehnil. "Samo kako boš dosegla da bo vaša dnevna soba prazna? Jaz bom prišel ampak ti me boš morala spustiti noter. Ob enajstih je naravnost krasna ura poleg tega pa je to verjetno res najvarnejši kraj." Remus je bil spet razburjen kot že dolgo ne. Spet se je nekaj dogajalo in Spolzgadovcem so se obetali slabši časi.
"Najbolje bo če se počasi odpravim. Moram si še priskrbeti par stvari za varno pot do vaše dnevne sobe. " je rekel ter počasi vstal.
"Res me veseli da si se vrnila Caley. Pogrešal sem tvojo družbo." je iskreno dejal in se nato odpravil do pulta ter plačal za svoj kakav.
Ko je prišel do vrat se je še enkrat uzrl proti Caley.
"Ne pozabi me pred vrati" ji je zaklical. Vedel je da tudi če ga je kdo slišal nebi razumel kaj ta stavek pomeni. Pomahal ji je in krenil skozi vrata.

"Hvala." se je nasmehnila Caley. Z največjim veseljem je nagajala Spolzgadovcem, če je zraven razjezila še Filcha pa še toliko bolje. Sploh ni vedela, da je tako zelo pogrešala Bradavičarko. Ampak če je imel Remus prav in so Spolzgadovci res začeli oblikovati nekakšno vojsko, samo nagajanje ne bo dovolj. Za začetek pa vsekakor bo.
"Ne skrbi, ob enajstih pri nas že vsi spijo. Če se jim bo pa slučajno zahotelo ponočevanja, jih lahko opomnim, da imamo zgodaj zjutraj kakšno preduro ali kaj takega. V skrajnem primeru lahko zagrozim z uničenjem domače naloge." je dejala napol v šali, napol zares. Žal je bilo res tako, da bi taka grožnja večino pregnala v posteljo. Pa ni bilo časa, da bi ugotavljala kako bi Drznvraanovce pripravila do tega, da bi bili bolj sproščeni.
"Prav, torej se vidiva zvečer." je prikimala. "Le glej, da te ne bo kdo srečal." V sobo ga je že lahko spustila, a priti bo moral sam in če bi ga srečal kakšen profesor bi se bolj slabo končalo. Tudi sama je morala preveriti še nekaj stvari, da bosta kačarjem lahko pošteno zmešala štrene.
"Enako Remus, lepo je zopet biti tu." se mu je nasmehnila s komaj opazno rdečico, potem pa pomahala v slovo. Nekaj minut je še obsedela v Treh metlah, nato pa spila in plačala kavo ter odšla ven. Zavila je še v eno ali dve trgovinici v vasi, potem pa čez park odšla proti Prepovedanemu gozdu. Tako bo najhitreje v šoli.