Pri treh metlah

Alstor je poslušal Dumbledorja. Vedel je da je ravnatelj izjemno dobro obveščen. Ko je prišel ravnatelj do izignotja profesorja Thrundella pa je Alstor moral vskočiti "Seveda sem poznal Thrundella. Nekaj časa sva celo delal skupaj. Bil je izjemno sposoben čarovnik". Nato je utihnil in poslušal ravnatelja do konca. Še posebej ga je zanimala stvar z napojem. "Torej se je nekdo resnično trudil odkrižati se Thrundella." Zavzdihnil je in pogledal po gostilni. Opazil je mlado dekle v Spolzgadovskem plašču in videl da je za nekaj trenutkov pogledal proti njima. Obrnil se je nazaj proti svojemu sogovorniku "Albus ne veš kako se strinjam tabo. Te spremembe ne bodo dobre ampak sumim da bodo prinesle samo salbo." Razmišljal je kako naj pove kar je hotel "Rad bi ti povedal da sem s tabo če me boš potreboval neglede na to kar se zgodi. Če rabiš kakršnokoli oslugu samo reci. Svoje življenje polagam v tvoje roke saj ti dolgujem toliko... " Predahnil je in se zazrl skozi okni. Sonce je začelo počasi zahajati in Alstor se je še zadnjič obrnil k Albusu Dumbledorju "Če se res pripravlja vojna in se zlo krepi moramo začeti z odporom. Če se odločiš, ti bom pomagal zbrati zveste ljudi zunaj Bradavičarke saj vem da si zelo zaposlen." Zazrl se je v ravnatelja in počakal nna njegov odgovor. Počasi bo moral oditi in to je bila zadnaj tema o kateri bosta danes govorila.

[Razmišljal sem o tem da bi lahko počasi ustanovili Feniksov red . Seveda še ni potrebno da se bi imenoval takoj že to ampak pač počasi bi nastajal in nekaj ljudi bi se lahko pridružilo tako bi se Lahko več dogajalo tudi na ministrstvu. Lahko pa bi se oglasil tudi na kašnem domu kakšnega izmed učencev in bi ti pisali kar za svojje starše. Seveda je to ravnateljeva odločitev in ko boš odgovoril bom uredil tale post in izbrisal tole v oklepajih.]

Ko je videl, kako si je obraz pomračil, ob nekaj besedah o spolzgadcih, mu je bilo rahlo žal, da se je spustil iz vajeti in ji povedal več, kot je bilo pametno, četudi je govoril resnico. Vest ga je rahlo zapekla zaradi besed.
Stopil sta skozi vrata vasice in pred njima so se razprostrle stavbe, v katerih se je skrivalo več kot so kazale navzven. Prva postaja je bila Pri treh metlah. Slišali so se glasovi dijakov znotraj in skoraj je lahko zavohal vonj maslenuščka.
Počasi sta stopila notri, kjer je bilo polno ljudi. Prepustila mu je odločitev, za katero mizo naj se usedeta, medtem pa je sama naročila dva maslenuška.
Usedla sta se in sprostila. Prvič, odkar se je odpravil od Bradavičarke, je lahko odmislil vse misli, ki so ga morile. Ni več mislil na to ali je čistokrvna, iz katerega doma je...tiho je srkal maslenušek in jo opazoval. Njeno vprašanje je prišlo kakor strela z jasnega, povej mi kaj več o sebi si je pri sebi še enkrat ponovil. O sebi ni maral govoriti, razen z nekaterimi izjemami. Ni bil ravno ponosen na to, da so ga vzgajali bunklji in ni poznal pravih staršev. Ni vedel, če ji lahko zaupa, zato se je odločil, da ubere stranpot.
"Ah, moja preteklost ni prav nič zanimiva. Moja starša sta čistokrvna, oba iz Spolzgada. Ko sem dobil vabilo sem vedel v kateri dom bom bil sprejet v Spolzgad. Moja preteklost ni kaj zanimiva, čeprav mogoče videz pravi drugače, za prihodnost pa še nisem prepričan kaj si želim biti."
Nasmejal se je, kakor, da je hotel potrditi svojo izjavo, a mu ni najbolj uspelo, zato je hitro naročil še en maslenušek.
Opazil je da je prišlo nekaj novih obiskovalec. Pri ravnatelju je sedel neki čudaški moški, ki mu ni bil prav nič všeč. Kri mu je zavrela, ko je videl da poleg neke spolzgadke sedi Remus, drznvraanec, s katerim sta bila v sporu.
Da si drzne krasti naša dekleta, umazanec!
Hotel je že vstati in ga izzvati na dvoboj, a ga je zadržal Rachelin nasmešek.
"No sam sem povedal nekaj o sebi, kaj pa ti?"

[mal zmeden post se mi zdi :S ]

Ko se je Tara vrnila z maslenuški se ji je Remus zahvalil in vzel svoj kozarec ter naredil požirek. Med tem ko je čakal na Seanov odgovor se je ponovno zazrl v moškega ob profesorju Dumbledorju. Razmišljal je kdo je to in takrat ga je prepoznal. Alstor Nerga, auror na Minsitrstvu in seveda človek ki je preiskal njihovo hišo za predmeti ki so povezani z črno magijo. A to je bilo takrat ko je šele začel delati na Ministrstvu. Remus ga ni prepoznal saj se je kar spremenil. Vsekakor je bil nekaj let starejši, na obratu je imel brazgotino in tudi lase je imel daljše kot se je spomnil Remus. Ko jihn je auror obiskal je bil Remus zelo prestrašen in prav ta možakar mu je dal motiv za to da je hotel tudi sam postati auror. Odmaknil je pogled in opazil Alucarda, ki je za kratek hip sovražno poblisknil proti njemu a se nato obrnil proti Gryfondomovki. Zanj se preprosto ni zmenil saj si ni hotel pokvariti dneva. Ujel je Tarine oči in upal da je lahko iz njih razbrala da komaj čaka na njun sprehod.

Med tem, ko je govoril si ga je še enkrat bolje ogledala, za trenutek si je močno zaželela stegniti roko in mu odmakniti sončna očala.
Nekako bi se zdelo vse bolj realno, skozi oči lahko vidiš dušo, pravijo nekateri.
…kot, da bi hotel nekaj skriti, tako se komaj vidi, kakšne občutke ima, edino kar ga izdaja je njegov nasmešek, pa še ta je izginil, ko mi je začel govoriti o sebi…
Roke je hitro skrila pod mizo, saj se je bala, da se ne bi mogla zadržati.
…starša ima čistokrvna….Malce šokirana, se je zastrmela v svoj kozarec maslenuška, tisti glasek v glavi, ki se ga je skušala otresti že odkar je spoznala Alucarda, je postajal vedno bolj glasen in vedno bolj razločen….čisto sem pozabila na to, sigurno sovraži nečistokrvneže, tako bo sovražil tudi mene…Ni vedela, če bi prenesla tega, nikoli ni bila ponosna na svojo nečistokrvnost, ampak se je nikoli ni sramovala, je pač bila in glede tega se je bila vedno pripravljena prepirati, ampak zdaj, vse se je zdelo drugače.
Nasmehnila se mu je, da ne bi nič opazil, nato pa odgovorila na njegovo vprašanje.
»Em…heh.. nekaj o sebi? Hja..em«,…daj zberi se …. »Ja tko, prihajam iz ljubeče družine, nekako sta mi vedno govorila, da mi je usojeno biti gryfondomka in naj se pazim spolzgadcev«, nedolžno ga je pogledala in se mu kislo nasmehnila, zanalašč je izpustila nekaj informacij. »Zelo sem bila vesela pisma v katerem sem bila povabljena na Bradavičarko, moja dva pa tudi…emm…kej o sebi…jah rada rišem, lahko ti kdaj kaj narišem«, igrivo mu je pomežiknila, »rada berem, ne maram lažnjivcev, hinavcev. Prijatelji mi veliko pomenijo…hm kaj še…aja prihodnost, cjo nevem še, sem šele peti letnik, tako da o tem še ne razmišljam veliko«.
Malce se je razgledala po gostilni, bila je že skoraj čisto polna in to jo je nekako motilo, preveč hrupno je postalo, želela si je ven. Popila je do konca svoj kozarec maslenuška, nato pa zopet pogledala Alucarda, »Kaj praviš, da jo popihava od tod, časa imava še, kam bi rad še šel, meni je vseeno, samo, da greva na koncu še v trgovino, o kateri sem ti govorila na poti do sem«.

Poslušal je Remusa in Taro nato pa hitro dejal. "Žal mi je ampak sem se zmotil glede časa! Moram odditi nazaj na šolo!" je dejal, plačal maslenušek in stekel proti Bradavičarki.

"Strinjam se s teboj. Če se tema res veča in če si temni coprnik zbira privržence, si tudi mi moramo začeti iskati zaveznike in ljudi z istim mišljenjem, ki se bodo pridružili v boju proti temnemu coprniku.
O tem sem že kar nekaj časa razmišljal Alstor, toda dejstvo je, da bi jih zaenkrat še zelo malo pridobili zase, kajti le redki bodo verjeli v temnega coprnika, dokler se ta resnično ne bo razodel in takrat bo verjetno že pozno."
Albus je do konca spil svoj čaj in pogledal skozi okno, kje se sonce že počasi zahajalo za bližnje hribe.
"Prav, poskušaj zbrati ljudi na ministrstvu in v čarovniškem svetu, ki se nam bodo pripravljeni pridružiti v boju proti mračnim silam.
To zaupam le tebi, a bodi izredno previcel Alstor, kajti temna stran je tudi zelo predkana.
Sam si bom v tem času tudi poiskal nekaj profesorjev na Bradavičarki, ki se bodo pripravljeni pridružiti boju.
Mislim da je čas da se torej zdaj razideva in ko se boš želel spet srečati z novimi novicami, kar pošlji sovo na Bradavičarko. Morda pa se bom tudi jaz prišel kaj obiskati na ministrstvo, a le če mi bo čas seveda dopuščal. Do tačas pa ti zaupam to pomembno nalogo in seveda srečno."
Ravnatelj je počasi vstal, ter si segel v roko z aurorjem ter ga pospremil do gostilniških vrat.
Tedaj sta se dokončno poslovila in Albus se je odločil, da je čas, da se vrne na Bradavičarko in tako je počasi zakorakal v tisto smer.
Navsezadnje je sonce že skoraj zašlo.

Požirek jo je osvežil in Tara je sedaj počasi vrtela kozarec v svoji dlani ter preizkušala, kdaj bo tekočina zdrsnila čez rob. Toda vedno jo je ujela nazaj in opazovala, kako se je gladina spokojno umirila.
Končno je dvignila pogled in njene oči so potovale od Seana do Remusa nasproti nje. Zdel se ji je rahlo nestrpen in očitno je premišljeval svoje stvari. Sledila je njegovemu osovraženemu pogledu do Alucarda, ter se vprašala kaj sta onadva imela, ter do ravnatelja in aurorja, ki ga je očitno prav tako poznal, sklepajoč po izrazu na njegovem obrazu. Tara si je zaželela, da bi mu brala misli, toda namesto tega se je obrnila nazaj k Seanu, ki jo je presenetil z odgovorom na njeno vprašanje. Zamomljal je da se mu mudi in že naslednji trenutek so se vrata za njim zaprla. Presenečeno je ostrmela in začudeno pogledala v prazen stol. Namrščila se je, saj njeni možgani očitno še niso dojeli nenadnega izginotja Drznvraanca.
"Zanimivo..." je zamomljala sama pri sebi, nato pa glasneje dejala:" Očitno se mu zelo mudi." Poiskala je Remusove temne oči in se nasmehnila.
"Torej..ostaneva tukaj ali greva?" ga je vprašala.

Jack Abott je napisal/a:

"Prav tako, tretji letnik" je dejal. Na obrazu se mu je risal nepopisen nasmeh veselja. "Drugače sem Jack, Jack Abott" je še pripomnil. Spomnil se je nesrečne ure napojev, pri kateri je ponavljal z njo pravilne sestavine. Nasmehnil se je in ustnice raztegnil, tako da je zgledalo kakor bi bil ponesrečen smejalni urok.

Hannah je srknila maslenušček. Okus ji je bil zelo všeč. Zdaj pa vem zakaj vsi tako radi hodijo sem... si je v mislih rekla in se nasmehnila. Naredila je še en požirek, nato pa se je obrnila proti Jacku: ''Katere predmete pa obiskuješ?''
Nato pa je pripravila denar in poklicala natakarico, da bi ji plačala. Ko ji je povedala ceno, si je mislila, saj niti ni tako drag... Natakarici je izročila denar, nato pa se je obrnila proti Jacku, da bi nadaljevala pogovor...

Tudi Remus je zmedeno gledal za Seanom ko je ta tako nenadoma izginil. Še nekaj časa je zrl proti vratom. Tudi auror in profesor Dumbledore sta odhajala. Nato pa ga je dosegel Tarin glas in obrnil se je proti njej "Greva na sprehod. Če se ti še ljubi. Malo svežega zraka mi nebi škodilo" je rekel. Nasmehnil se ji je. Upal je da bosta na poti sama in da se bosta lahko pogovarjala. Morda ji bo celo povedal kako čuti do nje. Čakal je na Tarin odgovor med tem pa se je začčel ziibati na stolu.

Alstor je prikimal Dumbledorju "To nalogo bom opravil nadvse previdno. Poiskal bom samo tiste ki jim lahko zaupam. Nočem da nas prehitro razkrinkajo saj nenazadnje bo to jedro morebitnega odpora." Tudi sam je vsta in se skupaj z ravanteljem sprehodil do vrat. Ko sta se poslovila je Dumbledore odšel proti Bradavičarki a Alstor se je odločil da pred tem zavije še nekam. Odpravil se je po poti na bljižni hrib. Počasi se je prebliževal koči na vrhu. Slišal je govorice o Besneči brunarici in odločil se je da malo preveri kaj je na njih resničnega. Zazrl se je v zahajajoče sonce ki je počasi a vztrajno zahajalo. ostal bo še nekaj časa potem pa se mora vrniti na Ministrstvo in dokončati neko poročilo.

"Seveda se mi ljubi," je prikimala Tara in opazila, da je kar nekaj ljudi začelo odhajati. Tudi sama je vstala in se nasmehnila dejstvu, da je to danes že enkrat naredila. Upala je le, da se ji ne bo treba še enkrat usesti nazaj. Začela se je prebijati proti vratom in vmes enkrat pogledala nazaj, da bi se prepričala, če je Remus za njo. Končno je dosegla vrata in stopila ven iz gostilne.

Remusu se je narisal nasmeh na obrazu in počasi je vstal iz stola. Tudi Tara je storila enako in s ezačela prebijati proti vratom. Sledil ji je in ko se je za trenutek ozrl nazaj se ji je nasmehnil. Nato pa sta prišla do vrat in stopila skoznje. Počasi sta se odpravila po poti. Nekaj časa sta hodila v tišini. Remus je opazoval zahajajoče sonce in izbiral besede s katerimi bi naslovil Taro. Upal je da ga bo ona rešila stiske in bo začela s pogovorom. Počasi sta se začela bližati Besneči brunarici. Remusu se je zdelo da je ob njej za trenutek opazil nekega moškega a ta je že izginil. Pogledal je proti Tari in čakal da nelagodna tišina spet mine. Počutil se je prijetno saj ni bilo premrzlo hkrati pa je bil v družbi dekleta s katerim je najraje preživljal čas.


[ a začnema pisati pri besneči brunarici? ]

Krčma se je nenadoma napolnila z različnimi obiskovalci in kot bi trenil, je bila do zadnjega kotička zapolnjena. Postalo mu je nelagodno, saj si ni želel, da bi kdo poslušal njun pogovor.
K Rachel je preusmeril pozornost, ko je začela govoriti o sebi. Njene besede so bile nekako zmedene, način govora drugačen. Sumničevo jo je pogledal, a se pogled ni videl zaradi očal. Zdelo se mu je, da ni povedala vsega oziroma mu ni hotela povedati vsega.
Naredil je požirek maslenuška, medtem, ko jo je poslušal. Toplota se je razlezla po celem telesu in sladek okus pijače bo ostal še kar nekaj časa v ustih.
"Zanimivo" je dodal, ko je končala s skrivnostnim glasom. Ni bil zadovoljen ravno s tem, kar je povedala, a ni hotel vrtati naprej, saj tudi sam ni bil odkrit.
"Misliš k Creparju?" jo je vprašal. "Da, seveda greva lahko pogledat kaj ima," je rekel in počasi vstal.

Hannah Brown je napisal/a:

Jack Abott je napisal/a:

"Prav tako, tretji letnik" je dejal. Na obrazu se mu je risal nepopisen nasmeh veselja. "Drugače sem Jack, Jack Abott" je še pripomnil. Spomnil se je nesrečne ure napojev, pri kateri je ponavljal z njo pravilne sestavine. Nasmehnil se je in ustnice raztegnil, tako da je zgledalo kakor bi bil ponesrečen smejalni urok.

Hannah je srknila maslenušček. Okus ji je bil zelo všeč. Zdaj pa vem zakaj vsi tako radi hodijo sem... si je v mislih rekla in se nasmehnila. Naredila je še en požirek, nato pa se je obrnila proti Jacku: ''Katere predmete pa obiskuješ?''
Nato pa je pripravila denar in poklicala natakarico, da bi ji plačala. Ko ji je povedala ceno, si je mislila, saj niti ni tako drag... Natakarici je izročila denar, nato pa se je obrnila proti Jacku, da bi nadaljevala pogovor...

Jack ji je hitro odgovoril: K astronomiji, vedeževanju, urokom, obrambi pred mračnimi silami, spreminjanju oblike in napojem". Naredil je kratek premor in jo vprašal"K katerim predmetom pa ti?". Tudi on je skrnil malo maslenošuščka in se nasmehnil. Spet jo je pogledal in spet se mu je zazdelo da je nekomu zelo podobna.

Ko je začel naštevati vse te predmete, je Hannah malo pobuljila. Upala je sicer, da ni bilo prav opazno ampak vseeno.
Kako se mu da narediti vse te naloge? se je v mislih spraševala. Ko je končal, ga je pohvalila: ''Dober si, da lahko narediš toliko nalog in vsega,'' in srknila malo maslenuščka, nato pa dodala, ''jaz pa hodim k napojem, k urokom, k spreminjanju oblike in k obrambi.''
Ker se ji je zdelo prav, da mu pove še iz katerega doma je, je to storila: Sicer sem pa iz Gryfondoma. Pa ti? Mislim, da ti nisi z mano...vsaj videla te še nisem v naši dnevni sobi...ali pač?'' je še vprašala in naredila dolg požirek maslinuščka.

Odkimal je "Iz Pihpuffa!" Nasmehnil se je in ugotovil. Bila je podobna neki čarovnici iz 20 stoletja. Čarovnici Mii Brown ki je iznašla napoj zaspanosti in petnajst lepotnih urokov. Spomnil se je da bi jo lahko vprašal o tej čarovnici. Dejal ji je." Si potomka Mie Brown?, ene izmed najbolj znanih čarovnic?". Naredil je kratek premor in počakal na odgovor.

Iz Pihpuffa? se je v mislih začudila Hannah, mislila sem, da je iz Drzanvraana...
Do konca je spila maslenušček in počakala, da Jack vpraša, kar ga zanima. ''Hmm...Mia Brown?'' je še enkrat preverila Hannah, nato pa z odločnostjo dejala, ''Ne, ona ni moja mama! Moji mami je ime Laura in sem iz bunjkeljske družine, kar pa še potrdi, da to ni mija mami. Sicer sem pa mogoče že kaj slišala o njej...'' je še dejala Hannah in vprašala, ''Ali ti prihajaš, tako kot jaz iz bunjkeljske družine, ali si mešanec ali prihajaš iz čistokrvne družine?''
Nato pa je pogledala Jackov kozarec, ki je bil skoraj prazen. ''Boš še maslenušček?'' ga je še vprašala...

Jack ji je dejal:"Ne hvala!, Drugače pa prihajam in čistokrvne čarovniške družine, na katero, kot nekateri čarovniki pravijo, nisem preveč ponosen". Posrkal je še malo maslenokuščka in se nasmehnil. Prazen kozarec je najprej dvignil si ga ogledal in ga spustil na mizo.

Hannah je spoznala, da pozna le redke, ki so iz bunjkeljskih družin, ampak se ni menila za to. Tako pač je in nič drugače ne bo, si je v mislih govorila Hannah in se spraševala, kaj naj Jacka še vpraša. ''Torej, če nočeš maslenuščka, kaj bova počela sedaj? Greva še malo naokrog pogledat, potem pa se vrneva?'' ga je vprašala, ker sama res ni vedela, kaj bi lahko počela. Kozarec je prestavila stran od sebe in prekrižala nogi...

Jack je prikimal ter vstal. Stol je odrinil, ter ga nato odrinil nazaj. Stoje je še malce pogledal po gostilni. Videl ni nobenega pihpuffovca. Bil je malo slabe volje, saj je mislil da bo vsaj kdo prišel v Mryascenovo. Dejal je:" Kam najprej? Samo ne k Medenem carju, saj sem tam že bil!". Nasmehnil se je in počakal na odgovor.

Tako kot Jack, je tudi Hannah vstala in pograbila svoj nahrbtnik. Nadela si ga je na rame in pogledala po mizi, če je kaj pozabila. Na mizi je bil denar, ki ji ga je natakarica vrnila. Vzela ga je in ga pospravila v nahrbtnik. Nato se je obrnila proti Jacku: ''Ne k medenemu carju? Prav, potem bi šla pa jaz malo naokrog pogledat...Si za?'' ga je še vprašala in izstopila iz gostilne Pri treh metlah.

" Še malo naokrog nato pa v grad?" je dodal. Nasmehnil se je in odprl. Počakal je da je Hanahh prva odšla skozi vrata za njo pa še on. Nežno jih je zaprl in se podvizal za njo.

Ura je bila pozna, ko so prvi učenci začeli počasi prihajati v glavno sobo.
Mize, ki so bile ponavadi razporejene po prostoru in pokrite z ljubkimi prtički, so bile sedaj potisnjene k steni, prav tako tudi stoli, da je bil v sredini prostor namenjen plesišču. prostor je bil okrašen le s svečami, ki pa so svetile v različnih barvnih odtenkih. Po prostoru se je razlegala glasna plesna glasba. Za pultom je natakar, mlajši čarovnik z nenavadno smešno kapo, pripravljal kozarce za prvo skupino, ki je ravnokar prišla.

((no, zdej pa pridte. Mislm, da ni teba omenjati, da je pijače v izobilju ))

Niccole je stopila v gostišče in zimski plašč obesila na stojalo ob vratih. Nato je stopila proti pultu, še prej pa segla k pasu, za katerega je imela obešeno majhno mošnjo. Ko je preverila, če so kovanci še v njej je sedla za mizo ob plesišču in pomignila natakarju. Ta je hitro prišel do nje in za začetek si je naročila ognjeni viski, nato pa koktajl. Ko je tako sedela in čakala na naročeno se je lokal začel počasi polniti.