Pri treh metlah

Naposled so učenci ter profesorji prispelo do čarovniške vasice, ter se porazgubili po njej. Ravnatelj in profesorica astronomije sta se odpravila k trem metlam in ko je Albus vstopil je že videl nekaj učencev v njej.
"Ah ti učenci. Kamorkoli prideš, vsepovsod so" je nasmehano dejal, ter si ogledal prostor, nato pa se vsedel k lepi mizi ob oknu ter počakal, da se vsede še profesorica.
Zunaj je sijalo nemočno jesensko sonce in drugače je bilo v lokalu kar prijetno toplo.
"Mislim, da si bom privoščil kar topel čaj, kajti zunaj ni ravno toplo in to mi bo dobro delo" je dejal Albus in počakal, da do njiju pride gostilničar, ter si naročita pijači.
Morda se jima bo pridružil tudi kakšen drugi profesor.

Vstopila je v toplo gostilnico in v njej opazila znane obraze. Toda nihče jo ni prav posebno zanimal. Namesto tega je takoj stopila k pultu in naročila kozares maslenuška. Nestrpno je počakala, da je dobila željeni napitek ter plačala, nato pa se je še enkrat razledala po prostoru in ob oknu že opazila majhno mizico. Odpravila se je proti njej in se usedla na prazen stol. Naredila je požirek, ki jo je prijetno ogrel, nato pa se je zazrla skozi okno.

Zadovoljno ga je pogledala, ko je bila deležna še enega komplimenta. Čeprav jih ni bila navajena, še posebej od spolzgadcev, so jo spravljali v boljšo voljo.
Postajala je tudi vedno bolj samozavestna, a jo je nekaj globoko v podzavesti še vedno opozarjalo, da se ne bi bilo pametno prepustiti občutkom.
Obraz se ji je zmračil, ko je omenil kakšni so spolzgadci in jasno ji je bilo, da je s tem mislil tudi sebe….Ja kaj pa si mislila, tepka, da je on drugačen, vsi so isti, ali pa še hujše, da se bo zaradi tebe, gryfondomke, spremenil…majhen glasek, ki se ji je pojavil v glavi, ji ni dal miru, kljub temu, da se ga je skušala otresti.
Ob omembi maslenuška so se ji cedile sline (ne dobesedno).
Oči so ji počivale na vhodu gostilne…ah ja tukaj pa že dolgo nisem bila, a še vedno ostaja ista…
Gostilna je bila nabita s pozitivno energijo, ki se je mešala s prijetnim vzdušjem učencev.
Opazila je celo nekaj znanih obrazov, med njimi ravnatelja Bradavičarke ter njeno nasprotnico pri pouku obrambe pred mračnimi silami, Taro.
Presenečeno je ugotovila, da Tare ni več gledala s sovražnimi očmi, polnimi predsodkov, ampak je v njej videla le še eno učenko, ki pač hodi na isto šolo.
Prijazno je pogledala Alucarda in mu prepustila naj sam izbere mizo, za katero bosta sedela.
Sledila mu je, sproti pa naročila dva maslenuška pri pultu.
Počutila se je udobno in polno energijo, če je odmislila glasek v glavi, ki jo še kar ni prenehal svariti.
Mrmranje učencev je prihajalo iz vseh kotov gostilne, vsake toliko časa pa se mu je pridružil smeh kakšnega učenca.
…ja, počitek res dobro dene…
»Torej, Alucard, povej mi kaj več o sebi, z veseljem prisluhnem«.

Remus je vstopil v gostilno, ki je bila nabito polna. Odkorakal je do pulta in naročil Maslenuška. Postregla mu ga je mlada in lepa natakarica Rosmareta. Plačal ji je ter se odpravil v najbolj oddaljen kot gostilne. Tam se je vsedel za eno izmed redkih prostih miz. Razgledoval se je po gostilni in opazoval znane obraze. Za nekaj časa se je ustavil na ravnatelju nato pa je opazil Gryfondomovko in Spolzgadovca. Očitno sta se dobro razumela a Remus bi Spolzgadovca najraje napedel kar čez celo gostilno. Nato pa je odmaknil pogled in raje dvignil svoj Maslenušk in naredil nekaj požirkov. Tako se je počutil bolje. Odločal se je kaj bo počel ko se bo vrnil iz Meryascovene. Mogoče bo malo raziskoval grad ali pa bo šel na nočni sprehod. Nenazadnje pa je bilo do polne lune le še nekaj dni in želel jih je izkoristiti.

Taro je zmotilo zvončkljanje na vhodnih vratih, zato je pogled odsotno usmerila tja in zagledala Spolzgadovca in Gryfondomovko, ki sta se kmalu namestila za svojo mizo. Nič preveč interesantno...si je mislila in se zopet potopila v svoje misli. Iz neznanega razloga je osebi, ki sta vstopili nista motili. Čutila je, da ji njeni predsodki uhajajo iz rok in zaradi tega se je počutila zelo čudno. Kot da ne bi imela več nekdanje obrambe, s katero se je zmeraj počutila varno.
Zopet je zaslišala cinglanje in še enkrat se je obrnila proti vratom. Toda tokrat so se njeni čuti neverjetno izostrili, ko je v gostilno prišla oseba pri kateri si ni bila čisto na jasnem. Opazovala je Remusa, kako si je poiskal mesto v oddaljenem kotu gostilne, očitno sam. Tara je pogledala v svoj polni kozarec in na prosto mesto poleg sebe. Borila se je z svojo notranjostjo in občutila je vedno večjo željo, da izve več o tem fantu. Naredila je še dva požirka in občutila toplino, ki se ji je razlezla po telesu. Ni vedela ali je bil za to kriv maslenušek ali pa dejstvo, da se je končno odločila in zbrala pogum. Tara je namreč naslednji trenutek vstala in se napotila k Remusovi mizi. Srce ji je močno razbijalo in zdelo se ji je, da so vsi gledali le njo, kako je korakala naravnost v svoje smešenje. Poskušala je pregnati take misli a vseeno ji je bilo zelo vroče.
Nazadnje se je le pojavila pred njegovo mizo in tam je obstala kot vkopana. Končno se je le prislilila, da se je iskreno nasmehnila."Živjo! Videla sem, da si sam, pa sem..." je začela blebetati in se takoj ustavila. "Lahko prisedem ali čakaš kakšno druščino?" je vprašala in si mislila, da je tako ali tako izpadla popoln idiot.

Ravno se je zazrl v svoj maslenuško, ko je do Remusa prišel topel glas,ki ga je takoj prepoznal. Dvignil je pogled rahlo zardel in nnerodno spregovoril "Kar presedi. Ne pričakujem nikogar." Na mizo je padla nerodna tišina in Remus ni vedel kaj bi rekel. Še pred nekaj trenutki je razmišljal o tisočih vprašanjih, ki bi jih rad zastavil Tari a sedaj mu ni na pamet prišlo niti eno. Zazrl se je v njene oči in izgubil tla pod nogami. Zdelo se mu je kot da leti in popolnoma se je izgubil. Nato pa je premaknil roko in zbil svoj Maslenušk na tla. Še bolj je zardel hitro zamahnil z palico in rekel "Reparo". Še enkrat je zamahnil z palico in tudi tekločina je izginila. Mimo je ravno prišla Rosmareta in hitro je naročil še enega. Nato pa je le zbral pogum in vprašal " Kateri predmet ti je najljubši?" Vedel je da je butasto vprašanje a nekako je moral začeti pogovor. Upal je da bo nato pogovor le nekako stekel.

Tara se je usedla na prazen stol in skoraj izgubila dar govora. Zdelo se je, kot, da ji je zmanjkalo načrta. Vedno je premišljevala kako bo stopila zraven, nikoli pa ji ni prišlo na pamet kaj naj naredi potem. V svojem scenariju se je vedno končalo z zavrnitvijo in sedaj, ko je dejansko sedela nasproti Remusa, ni imela nobene ideje kako naprej. V veliko podporo ji je bilo, da je fant ravno tako neroden kot sama. Ali pa so bili to samo živci. Nevede se je nasmehnila in se poskušala narediti čimbolj normalno. Kot da bi ljudem vsako sekundo po tleh leteli maslenuški. Mogoče je tudi bilo normalno, saj je opazila, da so njeni členki na prstih čisto prebledeli, ker je tako trdno držala svoj kozarec.
Končno pa je glas prekinil morečo tišino. Olajšano je zavzdihnila saj je že resno mislila, da je kaj narobe z njo, ker ni mogla izustiti nobene besede. Rahlo se je sprostila in z veselim izrazom na obrazu pogledala Remusa. "Najljubši?" je vprašala in se zamislila. Nato pa je naglas rekla:" Pravzaprav še nikoli nisem razmišljala kateri predmet mi je najljubši. Vsaka ura po svoje mi je zelo všeč. Ali pa je mogoče samo zato, ker je začetek novega leta in so se profesorji ravno zato na začetku tako potrudili." je rekla in se zopet nasmehnila. "Toda če bolje premislim, bi verjetno rekla kar uroki, saj jih navsezadnje potrebuješ pri vseh predmetih."
"Seveda nič ne premaga letenja z metlo." Je še dodala. Za trenutek se je spomnila neverjetnega adrenalina, ki jo vsakokrat prevzame, ko sede na metlo. Nato pa se je odtrgala iz misli in Remusa pogledala v oči:" Pa ti? Kateri predmet se ti je najbolj priljubil?

Remus si ni mogel pomagati in je strmel v Taro. Posluša je nejen glas in požiral njene besede. "Ja res je nič ne more nadomestiti letenja" navdušeno je pomislil na občutek ko vzleti in mu veter razmrši lase. Nasmehnil se je nato pa pomislil "Tudi jaz nimam najljubšega predmeta. Seveda so uroki zelo uporabni ampak meni je mogoče še bolj uporabna Obramba pred mračnimi silami. Mislim da je pomembno da se znaš braniti. Drugače pa tudi napoji niso tako slabi..." . Pravzaprav napoje ni ljubil niti sovražil a bili so tako pomemben del njegovega življenja da jih je moral omeniti.
Ker se je zavedal da preveč strmi je hitro naredil požirek maslenuška nato pa se je ponovno zazrl v Taro. Sedaj ko se je malo sprostil se mu je zdelo da se lahko z njo pogovarja o vsem. "Ali si vedno hotela biti v Spolzgadu?" je vprašal. "Da ne bo pomote saj nimam nič proti Spolzgadu ampak do sedaj še nisem imel dobrih izkušen s Spolzgadovci." nato je rahlo zardel in dodal "Razen seveda s tabo."

Hannah je vstopila v gostilno in pogledala, če je še kaj prostega. Bila je le še ena miza in Hannah se je prerinila do nje. Nato je vprašala fanta: ''Kako ti je pa ime?'' in poklicala natakarico in naročila dva maslenuščka. ''Sicer sem pa jaz Hannah, Hannah Brown in sem iz tretjega letnika, pa ti?'' je še vprašala in natakarica se je že vrnila z maslenuščkom...

"Prav tako, tretji letnik" je dejal. Na obrazu se mu je risal nepopisen nasmeh veselja. "Drugače sem Jack, Jack Abott" je še pripomnil. Spomnil se je nesrečne ure napojev, pri kateri je ponavljal z njo pravilne sestavine. Nasmehnil se je in ustnice raztegnil, tako da je zgledalo kakor bi bil ponesrečen smejalni urok.

Tjaša je vstopila v gostilno Pri Treh Metlahin začela iskati prosto mizo.Gostilna je bila popularna,zato so bile zasedene skoraj vse mize.Tjaša je končno našla prosto mizi in se usedla za njo.Mimo je prišla natakarica z pladnjem,ki ji je bilo ime Rosmerta.,ostavila jo je in naročila maslenušek.Rosmerta je odšla in se vrnila čez nekaj trenutkev.Prinesla je maslenušek,ga odložila in ji podala račun."Hvala"je pripomnila in natakarici plačala s srpci(čarovniški denar).Nato je dvignila glavo in se razgledala po gostilni.Zagledala je par Drznvraancev,Spolzgadovcev,Gryfondomcev in nekaj učiteljev.Ampak med njimi ni bilo njenega najboljšega prijatelja.Zato so pa k njej prisedla Drznvraanca iz tudi 1.letnika."Živjo,kako ti je ime?"jo je eden vprašal."Tjaša,Tjaša W. Potter"mu odgovori,in se mu nasmehne.Spomni se nesrečne ure Urokov s katerima sta prepisovala,da se ne smeta pogovarjati."A se me ne spomniš več?"ga vpraša.

Pozorno je poslušala Remusa in v roki vrtela kozarec z maslenuškom. Očitno je res težko najti najljubši predmet. Pretehtala je Remusove besede. Da, obramba je res predmet, ki se ga nikakor ne da zanemariti. Še posebno pri takem profesorju, ki rad drži učence na kratki vrvici. Napoji pa...zanimivi, vendar na stranskem tiru.
Nato pa jo je kot strela z jasnega zadelo naslednje vprašanje. Zmedeno je pogledala Remusa, nato pa se je zazrla v svoj kozarec:" Hotela...bolj se mi zdi, da je to moja usoda." Sedaj je strmela skozi okno in njen glas je postal poln grenkobe:" Če živiš v takšni družini, ti niti ne preostane drugega. Čistokrvnost, vzgoja...vse to in še preden se zaveš, klobuk že vzklikne Spolzgad." Žalosten pogled je uperila proti Remusu in nadaljevala:" Nikoli tudi nisem premišljevala, da bi bila kje drugje. Oče je bil zmeraj..." Sredi stavka je obmolknila in čez njen obraz je padla senca:"...saj mu tudi mar ni bilo. Zanj nisem nikoli obstajala."
Stisnila je pest in zamižala. Tega se ni rada spominjala in pojma ni imela zakaj je sploh začela govoriti o tem. Hitro je naredila požirek in sedaj odsotno pogledala v par, ki je vstopil v gostilno. Toda zdelo se ji je, da ju ni zaznala. Nato pa je zbistrila misli in se zopet obrnila proti Remusu ter vedrejše rekla:" Pa saj ni važno. Nismo vsi Spolzgadovci enaki. Toda..kaj pa ti? So bili tudi tvoji predniki v Drznvraanu ali je to samo želja po znanju?" je vprašala in naredila požirek iz kozarca.

Remus je zaznal spremembo v njenem glasu ko je govorila o svojem očetu. Tudi sam je skoraj sovražil svojega očeta saj mu je povzročil preveč trplenja. Torej imava še nekaj skupnega je pomislil. "Ne moj oče je Spolzgadovec, prav tako mati. Tudi mene so vzgajali v duhu čistokrvnosti in vsega tega. A potem je prišlo do..... hm nesreče. " stresel se je ob neprijetni misli "Več ti o tem žal ne morem povedati. In oče se je odločil da nisem primeren sin zanj. Bil sem izjemno srečen, da sem dobil pismo iz Bradavičarke. Ko je klobuk določal kam bom šel me je skoraj dal v Spolzgad ampak sem ga prosil da naj me da v katerikoli drug dom. In ker je ocenil da sem res kar željan znanja" ko je to rekel se je kislo nasmehnil " me je dal v Drznvraan.". Povedal ji je več o svoji preteklosti kot komurkoli do sedaj. V njeni družbi se je počutil odlično. "Že veš kaj boš počela po koncu šolanja? Naslednje leto si zadnji letnik kaj ne?".

Srkala je svoj maslenušek in radovedno opazovala Remusa. Predpostavljala je, da je iz čistokrvne družine, toda nikoli si ni mislila, da ima take prednike. Samo, da se je on odločil kam bo šel, medtem ko je bila sama za to preveč šibka. Pa saj si mora priznati...Dolga leta takšne vzgoje naredijo svoje. Verjetno se nikoli ne bi počutila dobro, če bi bila kje drugje. Ne po tem, ko je dolga leta preživela skoraj sama v tisti graščini. Pa saj ni važno.
Zbodla jo je besedica nesreča, in začela se je spraševati kaj se mu je zgodilo tako tragičnega, da ga je tako zaznamovalo. Toda Remus o tem ni želel govoriti in tudi Tara se je odločila, da vanj ne bo drezala. Toda odločena je bila, da bo nekega dne izvedela. Zazrla se je v njegov obraz in nekako ni verjela, da je to stvarno. Toda še preden je zopet začela razpredati v svojih mislih, je Remus že vprašal naprej.
Nasmehnila se je:" Sedaj si me pa resno presenetil. Ker, po pravici povedano nimam še niti najmanjše ideje kaj bom počela in če samo pomislim kako hitro je vse minilo..." Obmolknila je nato pa takoj nadaljevala:" In sedaj imam samo še eno leto. Mogoče bi ostala tukaj na Bradavičarki in poučevala ali kaj podobnega. Vsekakor bom pogrešala ta kraj. Toda nekako mislim, da sem preveč pustolovska oseba, da bi zdržala toliko let profesure. Verjetno ne. Bolj možno je, da se zaposlim nekje, kjer je več svobode. Mogoče kje na ministrstvu na kakšnem zanimivem oddelku, toda tja me nikoli ni pretirano vleklo. Veliko preveč pravil. Ali pa se bom vpisala na kakšno zanimivo akademijo, če me bodo sprejeli in nadaljujem šolanje kot raziskovalka."
"Vedno me je sicer zanimalo proučevanje živih bitij." si je priznala in kar naenkrat se ji je zdela to logična rešitev. Spomnila se je, kako je nekoč videla čarovnika, ki je bil mag. Takrat je bila zelo impresirana. In želja, da bi to znala tudi sama, se je sedaj prebudila nekje globoko v njeni duši. Toda o tem bo premišljevala kdaj drugič.
Globoko je zavzdihnila:" Toliko možnosti, jaz pa samo še eno leto, da se odločim. Vsekakor moram še temeljito premisliti" Opazila je rahlo zmeden izraz na Remusovem obrazu:" Oprosti," je rekla in rahlo zardela:" Običajno začnem blebetati in sploh ne pomislim kaj govorim," Pogledala je Remusu v oči in se hitro raje zazrla v svoj kozarec.
"Kot vem, si ti peti letnik," je hitro dodala." toda glede na tvojo odločenost, si kar mislim, da že veš, kaj hočeš iz življenja." Vprašujoče ga je pogledala.

Remus je poslušal Taro, ki je razpredala o svojih ciljih. Tudi on jo je videl kot pustolovski tip a zdelo se mu je da bi gotovo bila izvrstna profesorica. "Ni se ti treba opravičevati." je rekel "Rad poslušam kaj imaš za povedati"
"Pravzapra tudi jaz še ne vem kaj točnobom postal. Odločam se med dvema možnostima. Prva je da bi postal Auror, druga pa da bi učil Obbrambo pred mračnimi silami. Oboje me privlači in nekako se še nisem odločil." nekaj časa je molčal nato pa dodal "A za to imam še dovolj časa. Najprej moram narediti malo maturo potem pa bom razmišljal o tem." Nasmehnil se je in se ozrl po gostilni. " Bi šla na kratek sprehod? Do besneče brunarice ali pa če imaš kateri drugi kraj v mislih. Lahko pa ostanema tudi tu. Kakor želiš." Odločitev je prepustil Tari. Še enkrat se je začudil sam sebi kako se lahko tako odprto pogovarja z dekletom. Končno sem dobil dokaz da vsi Spolzgadovci niso slabi je pomislil in se nasmejal sam sebi. Počakal je na Tarin odgovor.

O profesorici Mii ni bilu sledu in ravnatelj se je spraševal, kam je izginila.
Na Bradavičarko se ni želel še vrniti, saj je vedel, da mora učence na koncu še varno pospremiti nazaj na šolo, poleg tega pa se je tukaj rešil skrbi, ki so ga bremenile v šoli.
Med srkanjem čaja si je ogledoval prostor, ki je bil že poln učencev in veliko jih je poznal na videz.
Tedaj pa je nenadoma skozi odprta vrata v gostilnico priletela sova in zletela do ravnatelja ter se vsedla na njegovo mizo.
Albus ji je previdno vzel pisemce iz krempljev ter začel brati.

Torej Albus moram ti sporočiti da bo ministrstvo poslalo na pogovor enega izmed aurorjev. Upam da boš dobil to sovo še pravočasno. Drugače pa kako si kaj? Razmišljal sem da bi se dobila v Meryascoveni ob prvi priložnosti. Imam nekaj pomembnih vesti. Odpišimi čimprej.

Lep pozdrav

Alstor Nerga

Ko je prebral pismo se je nasmehnil ter se spomnil Alstorja iz preteklosti in on bi mu res prišel zdaj prav za pogovor. Prej je pozabil nanj in žal mu je bilo, da se nanj že ni spomnil takoj ob izginotju profesorja Thrundella.
Takoj je obrnil list ter vzel pero in črnilo in plašča in zapisal.

Lepo, da znova slišim o tebi Alstor. Dolgo časa je že minilo, odkar sva se nazadnje videla in pogovoriti se morava o veliko rečeh. Mislil sem, da si še vedno v tujini in ko že omenjaš Meryascoveeno sem jaz pravkar v njej pri trem metlah.
Če imaš čas, se mi zdaj kar pridruži.

Lep pozdrav, Albus Dumbledore.

Ravnatelj je pismo previdno položil sovi in ji dejal "Vrni se k Alstorju ter mu predaj tole pismo."
Sova je takoj zletela in izginila, Albus pa je naprej srkal čaj.

Alstor se je pojavil sredi Meryascovene. Bila je kar polna in štdentje so se sprehajali okrog. Hitro je stopil proti Trem metlam. Odprl je vrata in ojel ga je topel zrakk in nabito polna krčma. S pogledom je iskal ravnatelja in ni ga bilo težko najti. Njegova srebrna brada in lasje so izstopali in takoj se je odpravil proti njemu. "Albus" je prisrčno zaklical in iztegnil roko "Bilo je predolgo od najnega zadnjega snidenja." Z ravanteljem sta se pozdravil in Alstor se je vsedel na stol nasproti Albusa. "Ne boš verjel kaj vse se mi je zgodilo" je rekel in pomignil na brazgotino na njegovem obrazu " A najprej mi povej tvoje novice. Bil sem nekaj čas odsoten in zanima me kaj vse se je dogajalo tu". Alstor se je zazrl v modre oči in poslušal kaj mu ima povedati ravnatelj. Njegove novice lahko počakajo čeprav so vseekakor pomembne.

"Pozdravljen Alstor, ter lepo od tebe, da si prišel. Res je, vidim da tvoje življenje ni prav nič mirno, temveč obratno od tega" je nasmejano dejal ravnatelj, ko je videl aurorjevo brazgotino.
Albus se srknil čaj ter mirno dejal "Sam ti imam povedati veliko vsega, ampak na žalost je večina novic tudi mračna, kar v teh dneh lahko pričakujemo kjub temu, da si ministrstvo zatiska oči pred vsem tem, kot je to zmerom počelo.
Ampak sam sem že velikokrat obnavljal zgodbo različnim ljudem in sem rahlo utrujen, tako da bi tebe prosil Alstor, če bi bil tako prijazen in bi ti za začetek povedal, kaj se je vse tebi zgodilo, če ti je prav.
Nato bom seveda tudi jaz tebi povedal svoje pripetljaje iz zadnjega obdobja."
Albus se je skozi drobna očala zazrl v Alstorja in z zanimanjem čakal, kaj mu bo ta povedal.

Alstor je razumevajoče prikimal in rekel "Seveda Albus ministrstvo je bilo in še vedno je precej naivno in na trenutke deluje nesposobno. Čeprav sem sam del te ustanove pa se pri določenih stvareh ne strinjam z njimi. Pa pustiva to sedaj na strani".
Na Dumbledorjevo prošnjo pa je začel razlagati svojo zgodbo "Kot verjetno veš sem odšel v tujino kamor sem sledil enemu izmed coprnikov, ki so pobegnili.Ministrstvo je to spretno zamolčalo a je nekaterim aurorjem le dalo nalogo ujeti nekatere pobegle." nasmehnil se je in rekel "Na srečo sem moral ujeti verjetno najmanj sposobnega med njim kajti sem edini, ki mu je uspelo ujeti pobeglega. Ampak izkazal se je za nesposobnega samo pri prikrivanju svojih sledi ne pa tudi pri dvobojevanju" z prstom je pokzal na brazgotino "Moram priznati da me je presenetil, ko me je napadel in srečo sem imel da sem delno zablokiral urok čene bi bilo po meni. No pa majhnem dvoboju sem ga le uspel umiriti. Spravil sem ga na ministrstvo in lahko si misliš kaj so naredili z njim. Predali so ga morakvarjem namesto da bi ga zaslišali in seveda dobil je poljub." Alstor se je zarežal "Saj ne da si nebi zaslužil ampak pred tem sem naletel na zanimive govorice. Pobegli so se začeli zbirati okoli novega temnega coprnika. Ko sem to povedal na Ministrstvu so se mi smejali in zato seveda nisem silil s svojo zgodbo. Sem pa še vedno raziskoval in izvedel nekaj kar te bo zanimalo Albus. Temni coprnik je tu. V tej državi in govori se da rekrutera. Zbira privržence. In Albus prepričan sem da se boš strinjal z mano da je najboljši prostor za rekruteranje prav Bradavičarka. Vem da dokler si ti tu se na njej ne bo zgodilo nič posebnega ampak če se tebi kaj zgodi...." Zazrl se je v ravnatelja in opazoval njegov odziv "Ministrstvo bo poslalo nekaj aurorjev, da bodo pazili na Bradavičarko in prav zato sem ti poslal sovo. Poizkušal bom priti zraven in upam da bodo sem dodelili tudi mene a ne morem obljubiti. Mislim pa da boš v kratkem dobil še en obisk iz Ministrstva. No to bi bilo z moje strani vse. Kaj pa je na tvojem koncu novega?"

Pravzaprav ji je nekako odleglo, ko je ugotovila, da se še nekdo poleg nje odloča kaj bo postal. Res je, da je Remus imel en letnik več za premišljevanje kot ona, toda to malenkost je kar hitro pozabila. Z vprašanjem o ciljih se bo že še ukvarjala.
Zanimivo pa se ji je zdelo, da ga miga postati auror. Sama se je prav tako prekrižala s to mislijo, toda potem bi verjetno morala loviti svoje starše. Misel na to, ji nekako vseeno ni ugajala. Prav tako ji verjetno dejstvo, da je njena družina globoko zasvojena s črno magijo, ni ravno pomagalo da bi se začela boriti proti njej. Toda nikoli se ne ve in glede na to, kako so njeni stari predsodki polzeli iz njenih rok, se je še vse lahko spremenilo.
"Verjetno bi se izkazal v obeh službah," je dodala po kratkem premisleku in ga ošinila s pogledom.
Njen kozarec je sedaj prazen stal pred njo. Opazila je tudi, da ni več veliko pa bo sonce počasi zašlo. To spoznanje jo je presenetilo, saj kar ni mogla verjeti, da je tako hitro minilo. Poslušala je njegov predlog in odgovorila:"Sprehod je dobra ideja. In tudi z besnečo brunarico se strinjam. Pri njej nisem bila že kar nekaj časa."
Nato je vstala in si začela vtirati pot proti vratom.

Iz trgovine z vragolijami Pri Creparju je proti gostilni Pri Treh Metlah korakal Sean, Drznvraanovec. Kmalu zatem je stal pred vhodom in se stresel ter vstopil. " Vau, še vedno enaka!" je dejal in se odpravil naprej. Gostilna je bila nabito polna in komaj se je našla še kakšna prosta miza. Večina od miz je bila napoljnena le z enim učencem ali profesorjem. " Pozdravljen, profesor Dumbledore!" je dejal proti ravnatelju, ko je stopal mimo njegove mize. S kratkim pogledal je pozdravil neznanega človeka, ki je sedel in se pogovarjal z Dumbledorjem. Obrnil se je in šel naprej. Nato je slučajno opazil enega Drznvraanovca, ki ga je poznal. " Remus Lupin, kapetan Quiditch ekipe!" je dejal proti njemu. " Tara, pozdravljena!" je dejal še proti dekletu katera je odhajala.
" Ali smem prisesti?" ga je vprašal. " Povsod je polno in če smem?" je potiho nadaljeval in čakal na njegovo potezo.

Ravnatelj je tiho in resno poslušal aurorjeve besede, ter ves čas ni spregovoril nobene besede. Medtem je tudi opazil da je v gostilno vstopil Sean, ki mu je Albus vrnil pozdrav.
Ko je Alstor povedal vse, kar je imel za povedati, je Albus skorajda že do konca spil svoj čaj, ter pogledal aurorja in po dolgem času spet spregovoril "Zanimive so tvoje vesti, prav zares. Toda priznati moram, da me niso nič kaj preveč presenetile, kajti že vse od poletja domnevam, da se v čarovniškem svetu dogaja nekaj mračnega in nekaj temnega.
Kot si povedal Alstor, domnevam, da vstaja novi temni coprnik in se bo kmalu razodel.
Prepričan pa sem, da bo do tistega trenutka pomrlo še veliko nedolžnih čarovnikov in bunkljev, poleg tega pa bodo iz Azkabana sigurno pobegnili novi coprniki. Vse to se že dogaja in vse to se bo še nadaljevalo.
Glede mene pa si lahko miren, če sem se znal upreti Grinelvaldu, bom vsaj nekaj časa tudi kos novemu coprniku in dokler bom sam ravnatelj Bradavičarske akademije, bodo profesorji in učenci pri nas varni, to ti zagotavljam."

Dumbledore je nehal govoriti in se je za trenutek zamislil. Videti je bil resen in zaskrbljen, toda prav kmalu je znova z mirnim glasom dejal "Sam sem se poleti odpravil po Angliji in sem obiskal kraje, kjer so bunkeljni pomrli in kjer so bili znaki upostošenja temnega coprnika in vsi so kazali na to, da se je ta vrnil. Prav tako je bil pred časom množičen pobeg iz Azkabana in prepričan sem, da se bo kaj takega prav kmalu spet ponovilo.
Na šoli je kot po čudežu izginil moj prijatelj in podravnatelj akademije Mike Thrundell, mogoče si ga celo poznal in prav verjetno je, da si ga je prisvojil temni coprnik, ter ga bodisi ubil, ali pa ga dobil na svojo stran, kajti Mike je veliko vedel o Bradavičarki.
Že prej pa mu je tudi podtaknil napoj samorogove krvi, ki bi ga naj ubil, a na srečo mi ga je še pred izginotjem predal in ta napoj zdaj preučujem ter raziskujem.
V Prepovedanem gozdu se tudi dogajajo čudne reči, kajti gozdna bitja so preplašena in se skrivajo, kot bi jih kdo napadal in ustrahoval.
Prihaja resnično čas velikih sprememb."

Sean je naslovil vprašanje na Remusa ki mu je odgovoril "Kar presedi. S Taro sva mislila iti na krajši sprehod a mogoče lahko še malo ostaneva. Naj ona odloči." je še dodal. Čakal je na Tarino odločitev. Zelo si je želel da bi odšla sama na sprehod a prijatelja ni mogel kar tako odsloviti. Bil je prepričana da se bo Tara odločila pravilno in zato je posikal njene oči. Zopet se je za nekaj trenutkov izgubil v njih a nato se je le nekako prisilil in začel razmišljati o drugih rečeh. Opazil je da se je ravnatelju predružil neznan moški. Vedel je da ga je nekje že videl a si ni mogel spomniti kje. Obrnil se je nazaj za mizo in čakal da bo pogovor spet stekel pa naj se obrne kakorkoli že se bo.

Tara je pozdravila Seana in se obrnila proti Remusu. Iz njegovih oči je lahko razbrala, da mu je postalo neugodno in zato se ga je odločila potegniti iz zagate.
Vedro se je obrnila proti Seanu in z nasmehom rekla:" Ni problema. Lahko še ostaneva."
Za trenutek je pogledala po prostoru in se nato obrnila:" Vidva se kar namestita, jaz pa takoj pridem." In že se je porazgubila v množici, njeni lasje ter plašč pa so vihrali za njo. Ko se je približevala pultu, je opazila profesorja v družbi moškega. Stvar jo je začela zanimati in, ko je zagledala neznančev obraz, jo je prešinilo. Njega vendar pozna. Zelo znan auror je. Toda zakaj je prišel na Bradavičarko na pomenek k ravnateljnu? To vprašanje ji ni dalo miru. Toda madam Rosmerta jo je že naveličano gledala. Tara se je opravičujoče nasmehnila in rekla:"Tri maslenuške prosim."
Kmalu je kozarce dobila v roko in ko se je prebijala nazaj, je še enkrat očinila nenavaden par, ki se je pomenkoval ob mizi. Toda zaradi hrupnih okoliščin ni slišala niti besede. Verjetno nič pomembnega.
Kaj kmalu je za mizo, kjer sta sedela Remus in Sean treščila vse tri kozarce. "Izvolita," je rekla in tudi sama prisedla, nato pa je naslovila Seana:" Torej Sean, kako kaj gre?" K ustnicam pa je ponesla svoj kozarec.