Hodnik

Emmanuelle je sama pri sebi zavzdihnila, medtem ko je stopila iz knjižnice in se podala po prostornem hodniku. Vsekakor ni bila preveč srečna zaradi dejstva, da tam niso imeli knjige, ki jo je že tako dolgo iskala - navsezadnje bi jo skoraj morali imeti, vsaj glede na to, da se je govorilo, da je bila knjižnica na Bradavičarki med bolje založenimi. Ampak kakorkoli že, najverjetneje bo morala iskati drugje. Potisnila je pramen svojih temnih las nazaj. Ampak kje?

Njeno zamišljenost so prekinili koraki, ki so se ji začeli približevati iz druge strani hodnika. Bilo je sredi popoldneva in vsekakor je bila Elle več kot pripravljena na to, da kaznuje kakšnega študentka, ki se je izogibal pouku. To je bilo naravnost nizkotno in če je dobro pomislila bi res potrebovala koga, da bi očistil jetra tistih bitij, ki so zdravilno učinkovala pri ugrizih novih rastlin, ki so jih dobili v rastlinjaku. Ko je prepoznala osebo, je bila samo za trenutek razočarana. Navsezadnje ni mogla kaznovati profesorice, kajne? Ampak ženska pred njo je bila hkrati tudi nekdo, ki bi lahko imel knjigo, ki jo je iskala. Za trenutek se je poigravala s to mislijo, potem pa je stopila naprej in se ustavila ob rdečelaski. "Profesorica Blackmore?" Njen glas je obvisel v zraku in nemogoče je bilo prezreti njen francoski naglas, ki se ga je skušala znebiti, saj je ponavadi zbujal preveč vprašanj. Svoj pogled je uprla v žensko pred seboj, medtem ko je razmišljala, kako naj bi jo vprašala, če ima knjigo. Navsezadnje ni mogla kar planiti po njej s vprašanjem.

lux? začetki niso moja močna točka.^^

Njen zavzdih je odmeval po hodniku, prav tako glasno kakor zvok njenih visokih petk, ko se je s hitrimi koraki pomikala proti svojemu kabinetu in njeni rdeči lasje so neubrano plapolali za njo, kakor, da bi jih ujel manjši vihar, v katerem so želeli slediti svoji lastnici. Druga šolska ura je bila za njo že pred nekaj urami in ni morala verjeti, da je bilo vse skupaj lahko tako zelo naporno. A bila je dovolj trmasta, da se ni vdala ali pa zlomila pred vsemi, kakor bi to morda naredil marsikateri novinec. Slednje bi bilo zanjo, zadnjo v rodu Blackmore nesprejemljivo in nič kaj preveč v ponos njenim pokojnim staršem in bratu. S kupom knjig v svojih rokah je kajhitro premagovala dolžino hodnika, medtem ko je brezizrazno opazovala lisaste stene, na katerih so viseli živi portreti z raznoraznimi, drugačnimi izrazi na obrazih in katerih ni imela namena niti pozdraviti, prav tako kot vse ostale uslužbence, čarovnike, ki so ji prekrižali pot. Sveže pomita tla so se bleščala v sloju ognja, katerega plameni so pomagali osvetljevati prostor. Popoldansko sonce še zmeraj ni izgubilo svoje moči in četudi ga tu ni bilo moč videti, je bilo še zmeraj nevzdržljivo vroče. Čeprav so bili vse bližje zimi, vročina ni in ni želela popustiti niti za trenutek, slednja pa ni nič kar pripomogla k profesoričinemu počutju. Lux je sovražila vse, kar je bilo vroče, z izjemo zmajevega ognja. V takih dnevih je preprosto postala le še bolj strupena, kot je bila večino časa, ko se je sprehajala po hodnikih Bradavičarke iz ene sobane v drugo, včasih pa je njeno pot prekrižal tudi šolski park, ki ga je, ko je še bila učenka imela najraje in za kogarkoli, ki bi jo želel vprašati karkoli, danes ni bil ravno najbolj primeren dan za izvabljanje besed iz njenih ust.
A na smolo ženske, ki je slabo razpoložena Lux ne bi niti opazila če je le-ta nebi poklicala po priimku, se je profesorica ustavila, in se za nekaj trenutkov nemo zazrla vanjo s tistim značilnim 'nisem ravno najboljše volje' pogledom, čeprav je imela veliko željo, da bi ji le obrnila hrbet in preprosto odkorakala v svoj kabinet. Njen francoski naglas se ji je zdel izjemno znan toda v teh nekaj trenutkih se nikakor ni mogla spomniti od kje.
»Želite, gospa…?« je spregovorile z nekoliko nejevoljnim zadržanim glasom in si jo naposled le počasi ogledala.
Izgledala je tako zelo… novo. Je zdolgočaseno pomislila, medtem ko se je skušala spomniti, kje točno jo je že res videla, kajti bila je prepričana, da ji je bila znana.
Knjižnica in njeni delavci? Ne. Tja zaenkrat še sama ni imela dovolj časa, da bi zašla, tako da, to ni bilo mogoče. Rastlinjak? Nihče ne bi ravno verjel da bi se profesorica rastlinoslovja potika po hodnikih šole ob takšni uri. Tudi oskrbnica čarobnih živali bi bilo težko verjeti da bi bila. Torej je ostala le še šolska ambulanta in njeni delavci. Ali pa je bila profesorica, ki je imela prosto uro, tako kot Lux sama. Ni si morala kaj, da se ne bi ob svojih zmedenih mislih sama pri sebi ironično nasmejala. Saj ne, da je sovražila uganke a trenutno res ni bila razpoložena za sestavljanje nove sestavljanke. Navidezno mirno je čakala na odziv ženske pred njenimi očmi, upajoč da jo bo čimprej vprašala tisto, zaradi česar ji je profesorica Zmajeslovja pritegnila pozornost in upala na to, da ji ne bo še bolj podžgala vsega tistega pritiska, ki ga je v glavi čutila že skoraj celotni dan.

čist uredu začetek je, oprosti ker si mogla čakat

Kot je vse kazalo, profesorica Blackmore ni bila ravno razpoložena za klepet. Kakorkoli že, Elle to vsekakor ni nikoli ustavilo. Navsezadnje se že na svojih potovanjih vedno soočala s takšnimi ali drugačnimi čarovniki, ki nad njo niso bili najbolj navdušeni - za kar je bilo Elle, po pravici povedano, precej vseeno. Znala je doseči svoje in držala se je načela, da je vedno možno doseči vse, kar si je človek zamislil, če je bil pri tem samo dovolj vztrajen. "Gospodična Depau," je samodejno popravila profesorico in se medtem nasmehnila. "Pravzaprav kar Elle." Rdečelaska ni mogla biti dosti starejša od nje, ampak njena nejevolja je bila skoraj nalezljiva.

Zadržala je mrščenje in na obrazu obdržala svoj popolnoma prijeten izraz. "Oprostite da Vas motim," je sproščeno nadaljevala, medtem ko je svoj pogled uprla naravnost v rdečelaskine oči. "Že nekaj časa iščem točno določeno knjigo o zmajih, ampak do zdaj nisem imela ravno sreče," je pojasnila in se mehko nasmehnila. "Ko sem Vas videla, sem pomislila, da bi jo lahko imeli Vi, vsaj glede na to, da ste profesorica Zmajeslovja." Za trenutek je obmolknila, potem pa je nadaljevala. "Naslov je Zmajeva luska, govori pa o redko znanih lastnostih posameznih vrst zmajev," je končno zaključila in svoj pogled popolnoma nevsiljivo znova uprla v profesorico, medtem ko je čakala na njen odgovor.

short, much?

***

Hodnik je bil hladen in neprijetno samoten, toda Lacunine oči so bile nekoliko zamegljene in ni bila prepričana, če je želela v takem stanju srečati kakšnega sošolca. Ali še huje, sošolko. Te bi jo skušale na vsak način tolažiti, potem pa bi njeno stisko izčvekale vsem, ki bi jim bil pripravljen za nekaj trenutkov prisluhniti.

Sunkovito se je ustavila. Je v daljavi nekaj padlo na tla? Ali pa so bile to stopinje? Hitro si je obrisala vlažne oči in se pripravila na to, da jo vsak trenutek kdo preseneti na drugi strani ovinka. Toda čeprav si je nadela na obraz pogumen izraz, so konice njenih prstov trepetale. Da bi jih ustavila, je stisnila roke v pesti. Toda hodnik za ovinkom je bil popolnoma prazen. Nekoliko se je sprostila in stopila naprej, ko jo je previdnost prisilila, da se je obrnila.

In se skoraj zaletela v visoko postavo, ki je stala za njo. Globoko je zajela zrak, njene oči pa so se končno privadile temi do te mere, da je prepoznala človeka, ki je stal pred njo. Hvaležna je bila noči, ki je skrila rdečico njenih lic. "Profesor," je izdavila tiho, kaj več pa ni spravila skupaj.

Koraki so odmevali po praznem hodniku in tema se je naselila v vsak kotiček Bradavičarke. Upal je, da je z Lacune vse v najlepšem redu, saj je bila izjmeno razburjena in ne bi si želel, da zaide v težave. Če bi jo zalotil kakšen profesor, potem bi jo že lahko rešil iz težav, če pa bi padla v roke tistemu, ki je skušal vdreti v prepovedan oddelek ... potem pa bi se lahko zgodilo marsikaj.
Stopil je hitreje, a stišal korak, da se je slišalo le tiho šumenje njegovega plašča.

Končno jo je zagledal na koncu hodnika, kako se je ustavila in pozorno prisluhnila dogajanju. Vedno previdna in pogumna, prava Gryfondomovka je pomislil.
Stopil je bližje in se ustavil tik ob njej. Ravno jo je mislil pozdraviti na način, ki je ne bi preveč prestrašil, ko se je nenadoma obrnila. Slišal je kako je globoko zajela zrak in oči, ki so se za trenutek od presenečenja razširile, nato pa ga je kljub temi le prepoznala.
"Se opravičujem, če sem vas prestrašil." je opravičujoče začel Ray. "Toda ob takšni uri ni dobro, da sami tavate po gradu. Ker greva v isto smer, vas bom pospremil do vaše dnevne sobe, gotovo nimate nič proti kajne?"
Vse to je povedal s prijaznim glasom, ki pa ni dovoljeval ugovorov. Še zmeraj je lahko čutil, da je Lacuna razburjena.
Zakorakal je počasi naprej in dovolil, da se mu pridruži ob boku. Nekaj trenutkov je zavladala tišina nato pa je spregovoril
"Je z vami vse dobro gospodična Coil? Toliko stvari se je zgodilo in razburjenje v ljudeh sproži nenavadne reakcije. Takšnih stvari si ne smemo jemati preveč k srcu, ko se glave ohladijo je tudi razmišljanje drugačno." je prijazno rekel. S tem je seveda mislil na Trevorja in njegovo obnašanje. "In če smem dodati, sam imam popolno zaupanje v vas in moram priznati, da ste se izkazali kot prava Gryfondomovka v dani situaciji."
Dekle je res izkazalo pogum in pravo mero treznosti, toda ker je bila še mlada je na vse skupaj reagirala preveč čustveno, kar pa je popolnoma razumljivo. Ravno takšne reagiranje pa jo je ločilo od tistih, ki so bili pripravljeni storiti grozljiva dejanja brez kančka obžalovanja.
"Kaj menite kdo bi lahko po vašem mnenju lahko poskušal vdreti na prepovedan oddelek?"

Hotela je že ugovarjati, češ, da se lahko znajde sama, toda Rayev odločni glas in dejstvo, da je že začel korakati proti Gryfondomu, jo je hitro prepričalo, da se je zasukala in še sama stopila v korak s profesorjem. S kotičkom očesa je pogledala proti njemu. Je imel sploh kaj pojma, s kakšnim veseljem bi pobožala njegove temne lase in se zazrla v tiste globoke oči, polne znanja in življenja...

"Uh, ja, vse je dobro," je zamomljala, ter iz misli hitro pregnala vročo podobo dogodkov, ki bi se lahko zgodili na zapuščenih hodnikih. Samo še tega se ji je manjkalo, da bi ji zaskrbljeni učitelj skušal prebrati misli ali pa kaj podobnega. Toda noč je bila ob njem prijetno tolažeča in ko je rekel, da se je izkazala kot prava Gryfondomovka, je kar zažarela od ponosa.

"Ne vem, kdo bi lahko vdrl," je rekla povsem iskreno. "V knjižnjico sem prišla gledat..." ugriznila se je v jezik, potem pa se je spomnila na to, da je bila prava Gryfondomovka in da je bilo včasih pač treba zbrati pogum in povedati resnico. "No, sem prišla zato, ker imam rada knjige, ampak tam je bil nekdo, ki mi je všeč in, no..." zardela je. No, vsaj delno resnico. Bo ugotovil, da je govorila o njemu?

"Skratka, nisem bila preveč pozorna na dogajanje okoli sebe," je hitro dodala in se profesorju prijetno nasmehnila. Ta nasmešek je že marsikaterega fanta vrgel s tira, toda Ray ni bil fant. Bil je moški in še izjemno čeden. Najbrž so se mu dekleta nasmihala ves čas. Lacuna je nekoliko sramežljivo obrnila oči naprej in njen nasmešek je hitro izginil, ko je opazila, da sta že skoraj dosegla portret, za katerim se je skrivala Gryfondomska dnevna soba.

Amonove sivkaste oči so že nekaj časa z zanimanjem spremljale dogajanje. Vse od dogodka s Trevorjem do trenutka, ko se je Gryfondomovka praktično zaletela v profesorja. Bila je ena tistih noči, ko preprosto ni mogel spati in se je z veseljem odpravil na polnočni potep po Bradavičarskih hodnikih. Tako kot človeka, ki ju je sedaj zvedavo zasledoval, tudi sam ni bil priča osebi, ki je poskušala vdreti v prepovedani oddelek. A vsekakor je bil priča pogledom, ki jih je mladenka namenjala profesorju, ko ta ni gledal. Preko njegovega obraza se je počasi, a vztrajno razlezel sadističen nasmeh, ko se je v njegovih mislih porodila izprijena ideja. Že dolgo ni bil zares, zares zloben. In to je pogrešal, oh, kako močno. Tisti izraz nemoči na obrazu svojih žrtev, ko so jih njegove besede do konca pobile in povozile, da so kriče ali jokajoč pobegnili v najbolj skriti kot gradu in bili osramočeni in ponižani za vedno. Zopet je potonil v senco najbližjega oklepa, ko se je profesor ozrl naokoli. Za razliko od Gryfondomovke je bil prav neprijetno pozoren na okolico, kar Amona ni ravno veselilo, a velikih preglavic mu vseeno mi povzročalo; navsezadnje to niti približno ni bilo prvič, ko se je podal na polnočno zasledovanje. Vedno je bilo tako zabavno in polno adrenalina, da so bili dnevi, ko se Amon temu preprosto ni mogel upreti. In bile so tudi krute, krute ideje, ki se jim prav tako ni mogel upreti. Kot recimo ta. Ko sta se profesor in učenka približala njenemu domu, je sloki Spolzgadovec ostal zadaj, saj se ni maral vzpenjati po stopnicah, po katerih se bo profesor kmalu vračal. Bil je namreč dovolj blizu, da je slišal njun pogovor, kar je pomenilo da je bil preblizu, da bi se potem neopazno spustil nazaj po stopnicah in samo za nekaj poslednjih izmenjanih besed ni nameraval tvegati. Ne, vedel je dovolj. Imel je dekličin priimek, ki ga je ujel, ko jo je profesor nagovoril. Gospodična Coil, z vami ne bo vse dobro, se je zahahljal v mislih in neslišno zdrsnil po drugem hodniku navzdol.

Že celo pot je imel občutek, da jima nekdo sledi. Skoncentriran na to, da Lacuna tega ne bi opazila in ji ne bi povzročal dodatnih skrbi, je Ray poskušal delovati povsem normalno toda bil je oprezen in čakal je na pravi trenutek, da bo lahko opravil z "zasledovalcem". Če se ne bi tako koncentriral na dogajanje okoli njiju bi gotovo opazil, da je Lacuna vse prej kot ravnodušna v njegovi družbi, tako pa je še enkrat več vse skupaj gladko prezrl.
Ko sta bila že skoraj pri portretu Debele gospe se je Ray ustavil in vrnil nasmeh ter spet odprl usta:
"Razumem, ljubezen in simpatija nam pogosto zastreta vid, a nam odpreta pogled v povsem nov svet." je nasmejano in nekoliko filozofsko odvrnil. Šele sedaj je opazil njen lep nasmešek in to dejstvo ga je ujelo povsem nepripravljenega. Tako izgubljen v lastnih mislih sploh ni bil pozoren na lepoto dekleta zraven sebe, kar se ni ravno pogosto dogajalo. In za trenutek se mu je zazdelo, da ga dekle skoraj požira z pogledom.
Vse skupaj si le domišljam! se je poskušal prepričati, a dvom je ostal.

Ko sta tako stala le nekaj metrov oddaljena od vhoda v Grayfondomovsko dnevno sobo je Ray iztegnil roki in prijel Lacuno za ramena "Gospodična Coil pazite nase in v primeru kakršnih koli težave se lahko obrnete name."Zazrl se je globoko v njene oči in resno dodal "Kadarkoli boste želeli se lahko oglasite pri meni pa če potrebujete pomoč, kakšen nasvet ali zgolj pogovor." Široko se ji je nasmehnil in dodal "Na voljo sem vam za karkoli, samo poiščite me."
Pomežiknil ji je se še enkrat zazrl v njene prijetne oči ter se nato obrnil in pohitel po hodniku. "Lep večer." je še zaklical nekje na sredi hodnika nato pa izginil.

Z dolgimi koraki je hitel, še zmeraj pozoren na to, da bi srečal koga v bližini. Opazil je, da je zasedovalec za sedaj izginil toda slej ko prej se bo vrnil in takrat ga bo Ray dobil v svojo pest. Nekako se mu je zdelo, da je bil nekdo od študentov, toda ni mogel biti prepričan. Najprej moram najti kakšen dokaz je pomislil in njegovi sumi, ki so bili opirjeni proti določeni osebi so le čakali, da se potrdijo. A najprej je potreboval dokaze, saj zgolj senca, ki jo je opazil ni bila dovolj, toda še zmeraj lahko nekoliko podrobneje pogleda za določenim Spolzgadovcem....

{se opravičujem za beden post in za toliko časa preden sem uspel odgovoriti ampak sem trenutno resnično zaposlen z naslednjim tednom bom imel nekoliko več časa )