Hodnik

Že spet je hodila po šoli čisto prepozno ponoči. Toda kaj je mogla, če pa so dobili toliko domače naloge, da se ni mogla videti iz nje! V Veliki dvorani je delala še nekaj ur po večerji, dokler je končno ni pregnal eden od učiteljev in ji rekel, naj si malo odpočije. Ko bi si vsaj lahko - tako pa je bilo videti, da bo morala v dnevni dobi še kar nekaj ur prebedeti ob knjigi.

Še dobro, da se je včeraj lahko dobro nagledala Raya Shadowa, sicer bi ji možgani gotovo pregoreli od napora. Tako pa je hodila prek hodnikov tako lahkotno, kot da se sploh ne bi dotikala tal in vsaka naloga se je zdela lažja, kot je v resnici bila. Toda niti dobro razpoloženje ni moglo spremeniti dejstva, da jo je konec leta čakala mala matura in da so to očitno vedeli tudi učitelji, ki so se odločili, da je gora domače naloge edina rešitev.

Najraje bi odvrgla knjigo in se lotila nekaj sladkih ur spanja, ki bi gotovo vsebovale veliko Raya in čimmanj oblek. No, si je rekla in nekoliko zardela, saj do zdaj še nikoli ni razmišljala o tem, kako je Ray oblečen pod plaščem Mogoče potem, ko bova že dolgo skupaj. Stisnila je k sebi debelo knjigo, ki je ni uspela stisniti v torbo in na njenem obrazu se je zarisal sanjav nasmešek.

Amonove rjavkasto zelene oci so sledile rdecelaski, ko je svojo lahkotno hojo usmerila navzdol po enem izmed slabse osvetljenih, ozjih hodnikov. Ustnice so se ukrivile v krut nasmeh in tiho ji je sledil na primerni razdalji. Grad je poznal do obisti in vedel je, da se hodnik, na katerem sta bila sedaj oba, razteza zelo dalec in, kako prikladno, zelo dolgo nima nobenega odcepa. Ustnice so se se nekoliko bolj ukrivile, ko je malce pospesil svoj dolgi korak, da je zmanjsal razdaljo med njima. Glede na to, kako zasanjano je vandrala naokoli, je dvomil, da bi ga slisala, tudi ce bi bil glasen, a je vseeno pazil, da njegovi koraki niso skoraj nic odzvanjali na gladkem kamnu pod njegovimi nogami.

Nenadoma se je znasel tik za njenim hrbtom in brez nadalnjega pomisleka jo je pritisnil ob hladno kamnito steno in se zazrl v njene oci. Vcasih je rad okolisil, preprosto zato, da je videl, kako so se oci njegovih zrtev razsirile v grozi "Povejte mi, gospodicna Coil,"je posmehljivo oponasal profesorja, "kako mislite da bi se pocutil gospod Shadow ce bi mu pticica prisepnila, da ima neka rdecelasa ucenka oci samo zanj?"njegove ustnice so bile ukrivljene v krut, krut nasmeh, iz njegovih oci pa je sijal hlad. Videl je preblisk strahu v njenih zelenih oceh, ki so siroko razprte strmele nazaj vanj.

Lacuna se je nenadoma znašla ob hladni steni in nekaj velikega in vročega je pritisnilo ob njo, da je za trenutek pozabila dihati. Komaj je našla njegov obraz, je opazila, da je bil napadalec fant iz višjega letnika, ki ga je sicer že videla enkrat ali dvakrat, toda govorila nista še nikoli. Niti tega ni vedela, kako mu je ime. Roke je jezno uprla ob njegove prsi in odprla usta, da bi mu naročila, naj se pobere nazaj tja, od koderkoli je že priletel na njeno pot. Toda močno jo je držal in še preden bi ga uspela ogovoriti, je on ogovoril njo.

Prebledela je. Ne le, da je ta neznanec vedel njen priimek, vedel je... vedel je... Ustnice so se ji zatresle in z rokami se je še močneje uprla ob njegovo telo, da bi ga odrinila od sebe. "Kdo pa misliš da si?" je dahnila, jezna na svoj glas, ki je izpadel prestrašeno in pretreseno. "Pojma nimam o čem govoriš," je še dodala za dobro mero, čeprav se je ob tem ugriznila v jezik. Nikoli ni bila dobra lažnivka, saj je sovražila neresnice.

Ni zadrzal posmehljivega nasmeha, ki se je raztegnil preko njegovega obraza. "Laganje pa ni ravno tvoja mocna tocka, kaj?"njegove obrvi so se nesramno ukrivile, ko jo je zopet pogledal. "Seveda ne ves, o cem govorim. Zato sem preprican, da te ne bo motilo, da vse to povem gospodu profesorju."narejeno sladko se je nasmehnil in nagnil glavo vstran, medtem ko je s svojimi dolgimi prsti drsel po hladni steni za njenim hrbtom. Prsti so obstali, ko se je uprla obenj in mu s tem odlicno pokazala dve stvari:
Zadel je v crno - resnicno je bila do uses zaljubljena v svojega ucitelja. In drugo, dobil je odlicen obcutek, kaksno je njeno telo pod solsko uniformo. Njegov nasmeh se je prelevil iz krutega in posmehljivega v izzivalnega in povsem odkrito pozeljivega. Postava, ki se je skrivala pod odlocno predolgim krilom in sivo jopico, na kateri je bil izvezen grb Gryfondoma, je bila vsekakor vredna njegovega zanimanja. Z dlanjo je zdrsnil se nizje po zidu in jo brez da bi mu ob tem trznila misica premaknil na njeno cvrstvo zadnjico, kar je pri njej izzvalo tih vzklik ogorcenja, nad cemer se je Amon le se bolj naslajal.

Lucy je ostala brez besed. Kaj bi mu sploh lahko odgovorila? Seveda, vseeno mi je? In če bi Ray dejansko izvedel, je morda nikoli več ne bi pogledal, je nikoli več ne bi jemal resno... in tudi če ne bi bilo res, bi mu morda lahko s tem povzročila težave. Še preveč dobro se je spomnila nekega škandala, ki se je zgodil pred parimi leti. Njena starša sta cele tedne govorila o tem, kakšna pošast je mogel biti tisti profesor, da se je zapletel s študentko in kako prav je, da so ga odpustili in vtaknili v zapor. Če bi se kaj takega zgodilo njuni hčeri...

"Hej," je neprostovoljno vzkliknila, ko je nenadoma začutila njegovo dlan nekje, kjer prav gotovo ne bi smela biti. Njena lica so bila ogorčeno obarvana in njene oči so postale uporniške. Če ne bi bile njene roke trenutno ukleščene med njo in njegovim trupom, ki je še vedno pritiskal ob njo, bi ga mahnila, ali pa mu vsaj na silo umaknila roko, tako pa se je morala zadovoljiti le z besednim napadom.

"Tace stran, Spolzgadovec," je rekla ostro in zasukala boke, kolikor je le mogla, ujeta med zid, njegovo roko in trup. "Kaj bi sploh rad od mene? Če je tako očitno, da sem zaljubljena v nekoga drugega, potem raje pojdi in si poišči kakšno punco, ki ji boš všeč ti!" Nekoliko je počakala na njegovo reakcijo, da bi videla, če bi se splačalo dodati še kaj v smislu Čeprav vem, da je tako zelo težko najti.

Žal je bil Amon kljub svoji nesramnosti precej čeden in ni dvomila, da so se mu ženske metale pod noge kamorkoli je šel. Njene ustnice so se jezno našobile in vprašala se je, kako je lahko sploh za trenutek pomislila, da je bil fant, ki jo je tako arogantno gledal, na kakršenkoli način prijeten za oči.

Ob njenem nemocnem uporu se je le se boj nasmehnil in nekoliko povecal moc, s katero jo je pritiskal ob steno. Glavo je nagnil malce vstran in z zanimanjem opazoval njeno nemocno upiranje. Namuznil se je in nato z dlanjo prijel njeno brado in ji zasukal glavo, da jo je lahko gledal v oci. "Ljubezen nima popolnoma nic s tem."se je posmehljivo zarezal in okrepil svoj prijem na njeni zadnjici. Njegove oci so se pozeljivo zasvetlikale in nekoliko je prvizdignil obrvi. "Recimo, da tvoje male skrivnosti ne bom izdal Shadowu,"je pocasi zapredel na njeno uho, "ampak v mojem svetu ima vsaka stvar svojo ceno."je dokoncal z nesramnim nasmehom in s kolenom razmaknil njene dolge noge. "Torej, gospodicna Coil,"je zopet posmehljivo oponasal glas njene fantazije, "kaj ste mi pripravljeni dati, da vasemu dragemu ne povem, kako imate cel kovcek polepljen z njegovimi slikami in kako ga skrivoma zalezujete po hodnikih gradu? In seveda, da ne pozabim omeniti, kako varite ljubezenski napoj samo zanj."kako grozno je obozeval izsiljevanje. Bilo je vredno tisteg trenutka, ko so se Lacuni oci siroko razsirile in je strmela vanj z grozo in strahom. Odvrnil ji je s sladkim nasmehom in jo stisnil za rit.

Izsiljevati jo je mislil.

Njeno telo je od groze otrpnilo in hitro je izkoristil njeno nemoč, da je njen obraz obrnil proti sebi in s svojo nogo razprl njeni, da je izgubila še tiste nekaj ravnotežja, ki ga je imela prej, ko je še lahko stala vzravnano. Izsiljevalcem nisi smel pokazati strahu, se je opomnila, toda kljub temu ji ni uspelo izbrisati z obraza obupa, ki se je vse preveč očitno zarisal tam.

Če bi končal stavek po tem, ko jo je tako posmehljivo vprašal, kaj mu je bila pripravljena dati, bi ga morda še pljunila in mu zabrusila, da od nje ne bo nikoli dobil ničesar. Toda njegove strupene besede so grozile in grozile in še zadnja bilka uporništva, ki je tlelo v Lacuni, je bila pretrgana na dvoje, ko je omenil ljubezenski napoj. Ljubezenski napoji so bili prepovedani in ni dvomila, da mu ne bi bilo pod častjo podtakniti ji česa takega.

Oči je nesrečno obrnila vstran. Njegov lačni pogled je bil še bolj zgovoren kot dlani, ki so grabile njeno telo. Še zadnjič je uprla roke ob njegov trup, potem pa osramočeno povesila pogled, kolikor ga je le lahko, ko je držal njen obraz v dlani, in skušala zbrati pogum. Bila je Gryfondomovka. Pogumna, predrzna.... in premagana.

"Kaj bi rad?" je vprašala tiho.

Zadovoljno se je nasmehnil, ko je osramoceno odtegnila svoj pogled in ga uprla nekam mimo njegovega ramena. Zmagal je. In sploh ni bilo tezko. Pricakoval je, da bo Gryfondomovka kak vecji izziv, tako pogumni in uporniski kot naj bi bili. Bil je skorajda nekoliko razocaran da se ga ni bolj otepala. A sedaj je bila zlomljena in je ponizno cakala na ceno njegove tisine. Glavo je zadovoljno nagnil nazaj in se zarezal.

"Saj ves da smo Spolzgadovci vzviseni, kajne?"je zacel in jo zopet pogledal. "No, od zdaj naprej bom jaz nad teboj, Lacuna."je tiho zapredel in prvic spregovoril njeno ime. "In ko bova sama, me bos klicala 'Gospodar'."je dodal in se kruto nasmehnil. "In naredila bos vse kar ti bom rekel. To je moja cena, da ne povem Shadowu kakse packarije si zelis poceti z njim."smeje jo je spustil iz svojega trdnega prijema in sibko se je sesedla ob hladni kamniti steni. "Si vse razumela?"jo je nekoliko ostreje pobaral in privzdignil obrvi. Imel jo je v pesti in vedel je, da se mu ne bo uprla. Lagodno se je pretegnil in osinil uro na svojem zapestju "Gospodicna Coil, lekaj si mislite, da se ob takih poznih nocnih urah potikate po ozkih, temnih hodnikih gradu s Spolzgadovcem za petami?"zopet je oponasal profesorja njenih fantazij in narejeno razocarano zmajal z glavo.

Lacuna se je zrušila na tla, ter takoj objela svoje roke okoli sebe. Vsaj izpustil jo je, čeprav se je kar naenkrat počutila tako hladno, da jo je kar streslo. Tiho je poslušala njegova navodila in se ob tem počasi pobrala. Ko jo je vprašal, če je vse razumela, je bila že spet pokonci in taktno se je umaknila stran tako, da je ne bi mogel več pritisniti ob steno.

Potem pa je njegov glas spet postal nekoliko nižji in ko je pogledal na uro, je ponovno začel oponašati Raya. Ni vedela, ali je bilo njegovo oponašanje ali pa dejstvo, da je zdaj ni več nemočne držal ob steni, kar jo je pripravilo do tega, da je jezno stegnila jezik, toda besede so poletele iz njenih ust še preden bi jih lahko ustavila.

"Prav imate, Gospodar, res bo čas, da se odpravim v svoj dom," je rekla, kar nekoliko preveč sladko, "Ampak še pred tem mi lahko blagovolite povedati, kako naj vas kličem, ko nisva sama." Čeprav tega ni želela, je vedela, da bi bilo najbolj pametno kar takoj steči k Rayu in mu povedati, da se je zamerila nekemu sošolcu in da jo hoče izsiljevati tako, da bo o njej širil laži. Toda kako, ko niti tega ni vedela, kako je bilo nesramnemu temnolascu ime?

Na njegovem obrazu se je izrisal sirok sadisticni nasmeh ko je planila po njem. "Nikar tako zadircno, gospodicna Coil."se ji je posmehnil in se pocasi odpravil navzdol po temacnem hodniku. "Oh, v druzbi me boste klicali 'Najdrazji'." Smeje se je ugriznil v spodnjo ustnico in povsem ravnodusno na njeno jezo nadaljeval pot proti jecam. Ko ju je locevalo ze nekaj krepkh metrov, je postal in se obrnil proti njej "Oh, in priporocam vam, da se v prihodnje ogibate profesorja Shadowa. Bogve kaj bi si sola mislila ce bi se prevec zadrzevali v njegovem kabinetu. Le kaj bi na to porekli sele starsi?"jo je se poslednjic izzval in se naslajal, ko je v trenutku pobledela. Lacuna Coil je bila njegova nova igracka in z njo se je nameraval igrati zelo veliko.

"Lahko noc, gospodicna Coil. Pa pazite nase, v grajskih hodnikih prezijo nevarne reci."njegov glas je se enkrat postal globlji in oponasal dobrohotni Rayev ton. Njegova sloka postava je pocasi izginila v dolgih sencah, ki so jih metale redke bakle na stenah. Ni se mu zdelo vredno slediti Lacuni, a nikdar nisi mogel biti dovolj previden. Takoj ko ga ni mogla vec videti se je neslisno naslonil na steno in cakal da se odpravi tudi ona, saj je sevedno povsem bleda stala na mestu, kjer jo je pustil.

Lacunine našobljene ustnice so se razočarano stisnile v tanjšo črto, ko jo je tako brezbrižno odslovil, kot da bi bila otrok. Poleg tega ji je začel še pridigati naj se nikar preveč ne druži z Rayem. Baraba. Ni mu izkazala te časti, da bi mu odgovorila. Najdražji. Pa kaj še! Naslednjič, ko ga bo videla, ga bo ignorirala. In tudi po tem in še za tem. Dokler ne bo videl, da ji ne pride do živega. Niti malo.

Nekoliko so se ji zatresla kolena in roke je ponovno ovila okoli sebe. Zdaj, ko je izginil, se je počutila, kot da si je vse skupaj le predstavljala. Jo je res še nekaj kratkih minut nazaj nekdo držal pritisnjeno ob tisti hladni zid? Zdelo se je kot utrujena fantazija prestrašenega dekleta. In vseeno, debela knjiga, ki jo je bila prej stiskala v rokah, je ležala na tleh nekaj korakov stran, kamor je padla, ko jo je napadel.

Z vzdihom se je sklonila, da jo je pobrala in s trudom poravnala nekaj zmečkanih strani. S knjigami je vedno delala lepo in kar zabolelo jo je, ko je videla, kakšna je bila škoda na tej. Presneti... sploh ni vedela, kako mu je bilo ime. Morala bo povprašati okoli. Tiho je začela korakati proti dnevni sobi in sploh ni opazila, da je sredi hodnika pozabila svojo torbo, v kateri je imela spravljenih nekaj pergamentnih zvitkov s snovjo, nekaj peres in dnevnik. Želela se je samo čimprej zakopati med rjuhe in pozabiti na to, da je kdajkoli srečala Najdražjega.

Že trenutek kasneje si je čestital za pametno odločitev da počaka in vidi, kaj bo storila. Pretresena Gryfondomovka je namreč pozabila svojo rjavo torbo, ki je osamljena obležala na tleh. Zmagoslavno se je nasmehnil in odmeril nekaj dolgih korakov, ki so ga ločevali od pozabljene torbe. Počepnil je in jo pobral, nato pa jo je odprl kar tam, da bi se prepričal, če je vsebovala karkoli uporabnega. Brezbrižno je prelistal pergamentne zapiske in pisalne potrebščine, njegovi dolgi prsti pa so obstali, ko je začutil debelo, prevezano knjigo. Počasi jo je izvlekel iz torbe in jo podržal v soju bakle. Prepenjal jo je usnjen trak, ki se je končeval z medeninasto zaponko. Tiho je odpel zaponko in odprl knjigo. Presenečeno je privzdignil obrvi ob povsem nenavadnem jeziku, ki je bil zapisan vanjo. Prelistal je knjigo in kmalu zaznal neko nenavadno podrobnost. Vsaka stran se je začela z izpiskom, in edino, kar je bil zmožen prebrati, so bili datumi na vsaki strani.

Nejeverno se je nasmehnil nad svojo srečo in umirjeno odkorakal s knjigo v rokah. Ne glede na jezik, našel je dnevnik. Dnevnik Lacune Coil. Njegovo sloko postavo je zopet ovila tema, prav taka kot se je v Amonovih mislih ovijala okoli rdečelase Gryfondomovke. Imel jo je v svoji pesti.