Hodnik

Bilo je še zgodaj zjutraj in Lacuna je sedla kar na tla pred učilnico za starodavne rune. Celo noč ni mogla spati in končno ji je bilo dovolj premetavanja po postelji in se je malo bolj zgodaj odpravila v kopalnico. Po dolgi hladni prhi se je počutila skoraj prerojeno. Že nekaj let nazaj se je odvadila jesti zjutraj, zato se v Veliko dvorano sploh ni odpravila.

Nekaj časa je tavala po hodnikih, potem pa se je odločila, da bo zadnjo uro pred začetkom predavanja preživela v knjižnici. Toda knjižničarja ni bilo in knjižnica je bila zaklenjena, zato se je Lucy težkih korakov odpravila po stopnicah navzgor kar do učilnice. Hodnik je bil skoraj prazen, toda gruča prvošolčkov iz Pihpuffa, ki so veselo klepetali, čeprav je bilo tako zgodaj, je že zasedla edino klop v celotnem nadstropju.

Na kolena je naslonila učbenik, ga odprla in se sklonila nadenj, da ga je skoraj zakrila s svojimi rdečimi lasmi. Starodavne rune so jo vedno zanimale, toda tokrat so jemali dolgočasna poglavja - preglasi, ki so se pojavljali zaradi narečij, so zahtevali povsem svoje rune, hkrati pa te niso nosile novega pomena. Lacuni se ni zdelo smislno, da se je moral človek naučiti dveh načinov zapisovanja iste stvari.

Razen če je bilo ena skrivna koda ali pa mogoče drug jezik. Čeprav se ji niti to ni več zdelo uporabno, sploh če se je potem pojavila kakšna cvetka, kot je bil Najdražji, ki so znali brati Islandščino. Nekoliko jo je pogrelo v lica in ugriznila se je v ustnico. Bila je prepričana, da Islandsko ni znal, toda v šestem letniku so jemali prevajalske uroke in kazalo je, da Najdražji ni bil tako neumen, da ne bi spremljal pouka.

Leno je odrinil notranjo stran portreta, da se je ta odmaknil in ga spustil na hodnik. Bila je dolga, dolga, povsem predolga in preprekrokana noc. Zamezikal je v mocni soj jutranjega sonca, ki je zasijal skozi okno naravnost pred njim in skoraj zajavkal, saj so bile njegove oci povsem nenavajene na tako mocno svetlobo po kakih osmih urah divje zabave v poltemi. Bila je ena izmed tistih rednih, popularnih in dobrih zabav, ki jih ni smel zamuditi, pa ceprav je bila naslednji dan tekma iz Quidditcha ali pa najhujsi izpit. Po levje je zazehal in se pretegnil, nato pa se je odmaknil od slike, da so se lahko skozi skrivni prehod zavalili in privlekli se drugi zdelani zurerji. Pocasi se je Amon le odpravil navzdol po hodniku, spotoma pa je ukradel pogled na uro na svojem zapestju in nekoliko jezno zagrcal. Bilo je prezgodaj za pouk in prepozno za spanje ali zajtrk. Mracno je zavil okoli vogala, nato pa obstal.

Bil je v sedmem nadstropju. Da, to mu je bilo jasno ze ko se je spravil ven na hodnik. Sonce ni pac nikjer sijalo tako mocno kot prav na vrhu gradu. Naslonil se je na kamnito steno in s pogledom preletel populacijo hodnika. Njegove oci so gladko ignorirale prvosolcke iz Pihpuffa, ki si niso zasluzili niti njegovega pogleda, in zdrsnile naravnost na postavo, ki je sedela ob vhodu v ucilnico, zatopljena v knjigo, ki jo je zakrivala z zaveso rdecih las. Njegove ustnice so se ukrivile in pocasi, tiho se je sprehodil do dekleta, ki sploh ni opazalo svoje okolice.

"Dobro jutro, Lacuna."jo je pozdravil in se sesedel na tla ob nasprotni steni, preutrujen za kakrsnokoli obliko zafrkavanja, kar se je sicer zgodilo bolj poredkoma, a bil je preprican, da nje to ne bo posebno motilo.

"Dobro jutro, Lacuna."

Lucy je trznila in skoraj prevrnila knjigo na tla. V zadnjem trenutku se je je oprijela in njeno celotno telo je obstalo v krču, da je bilo videti, kot da bi se nekoliko potegnila vase. Kot napaden jež, le da Lacuna ni imela bodic. Boječe je dvignila pogled za nekaj centimetrov, da je lahko videla prek knjige. Kdaj se je uspel tako približati, pa da ga ni opazila? In še ravno o njem sem razmišljala, je kislo pomislila. Mi o volku...

Toda volk je bil videti nekoliko utrujen, miren in ni je gledal, kot da je spaka narave, čeprav bi to pričakovala po tem, kar se je zgodilo v skladišču astronomskega stolpa. Pod njegovimi očmi je bila komaj vidna senca, ki je pričala, da tudi sam že nekaj časa ni spal. Toda čeprav je bil videti v svojem rahlo utrujenem spanju kot neškodljiv, ljubek kužek, Lacuna ni mogla pozabiti na kruti izraz zveri, ki jo je še zdaj preganjal, kadarkoli je sploh uspela zatisniti oči.

"Dobro jutro," je končno iztisnila iz sebe po nekaj minutah neprijetne tišine, čeprav se ni mogla prisiliti, da bi na koncu dodala Najdražji ali pa Amon. Potem je svoje oči vztrajno spet prilepila na knjigo.

((111. post! ^^))

Njen trzljaj je pricaral utrujen nasmeh na njegove ustnice, a kaj vec je trenutno presegalo njegove zmoznosti. Dogodilo se je le poredkoma, a trenutno je bil prelen in preutrujen za zlobo. Kako pateticno. Opazoval je njen napol preseneceni in napol prestraseni obraz, ko sta sklenila poglede. "Oh daj no, ne bom te pojedel,"je zavil z ocmi in glavo naslonil nazaj na hladno grajsko steno, ki je prijetno hladila njegove pregrete mozgane. Vedel je, da ga bo enkrat v prihajajocih urah popadel ogaben, morilski macek, a trenutno je bil prelen tudi za to, da bi se ukvarjal s problemi.
Lenobno je odprl eno oko in ukradel pogled na njeno debelo bukvo. "Kaj pa beres?"jo je vprasal in ugotovil, da njegov glas ze postaja raskav. Prevec alkohola in zalizovanja, je mracno pomislil in se ozrl naokoli za cemerkoli uporabnim. Koncno je preprosto izvlekel palico, jo usmeril v svoje grlo in zamrmral "Aguamenti." osvezujoc curek vode ga je nekoliko pozivil in sedaj je bil celo pripravljen odpreti svoje drugo oko. Zopet si je ogledal knjigo in se pripusal nekoliko blizje, Lacuna pa je bila ocitno prezatopljena v branje, da bi to opazila - ali pa je tako vsaj izgledala. Karkoli je ze odvracalo njeno pozornost (ali pa je vsaj delovalo d ajo odvraca), za tisto je bilo Amonu v tistem trenutku preprosto vseeno. Pokukal je preko roba bukve in se zazrl v njemu povsem nerazumljive znake na papirju. Z zanimanjem je pricel zveciti svojo ustnico, nato pa jo je pobaral "So to slucajno rune?"in privzdignil obrvi nad ze tako povsem neznanimi packami, ki so bile za njegovo lazje razumevanje obrnjene se na glavo.

Čeprav je dokaj vljudno vprašal, kaj bere, Lacuna ni uspela zbrati glasu, ki bi ga potrebovala, da bi mu odgovorila. Njene oči so bile strogo uprte v zbrane rune, čeprav se ni mogla niti za trenutek osredotočiti na pomen. Dvojna preklana je pomenila... kaj že? Nekajkrat je pomežiknila.

Potem pa je bil kar naenkrat tik pred njo in skozi zaveso njenih las začel buljiti v notranjost knjige. "So to slučajno rune?" je vprašal? Lacuno je to tako presenetilo, da je knjigo zaloputnila skupaj tik pred njegovim nosom in vanjo priprla še nekaj neubogljivih pramenov svojih las. Hitro je debelo bukvico potegnila stran, da je osvobodila rdeče kodre, potem pa je nekoliko uporniško pogledala Najdražjega, ki se je vse prepogosto znašel v njenem osebnem prostoru.

"Ja, rune so," je odgovorila in zraven zavila z očmi. Seveda so bile rune. Tudi tisti, ki niso imeli Starodavnih Run na urniku, so ponavadi vedeli, kdaj so se srečali z njimi. Toda Amon je bil res videti nekoliko utrujen in razmršen in Lacuna bi lahko stavila, da je na njem zasledila vonj po alkoholu. Očitno ni preživel noči tako kot ona, ter se sam samcat premetaval po postelji.

"Ne poznaš run? Kako zanimivo. Mogoče bi morala naslednji dnevnik pisala v runah," je dodala, samo zato, da bi ga opomnila, zakaj se sploh pogovarja z njim. Če je ne bi držal v šahu, bi že zdavnaj odkorakala z visoko dvignjeno glavo.

Nenadoma mu je velikansko knjigo zaprla tik pred nosom in to ga je tako presenetilo, da je odskocil in ji takoj namenil grd pogled. "Se nisi slisala za oliko?"se je namrscil in spodnjo ustnico uzaljeno potisnil naprej. "Utrujenih ljudi se ne strasi."ji je pozugal s prstom in se nejevoljno odpusala nazaj do svoje stene.

"Joj, kako ocarljivo. Zakaj se jih pa ucis?"je zamrmral, zmozen majhne merice sarkazma, sedaj ko ga je predrzna Gryfondomovka tako uzalila. A z energijo je bilo treba varcevati in pred Amonom je bil se cel dan pouka, zato si ni mogel privosciti, da bi jo razmetaval na sarkazmu in izzivanju. Se najmanjse bodice so hudo ogrozale njegovo ostajanje pri zavesti. Vedno bolj ga je mikalo, da bi dejansko presprical celoten dan in dremuckal v svoji oh-tako-vabljivi postelji. Zavzdihnil je, vedoc da to ni mozno in ze delal izracune ob kateri uri se bo danes spravil v posteljo, ceprav je vedel, da mu bodo cez pol dneva ze usli iz glave in bo zvecer zopet pocel nekaj povsem drugega. A po vsem tem krutem izkoriscanju, ki ga je ze utrpelo njegovo utrjeno telo je bilo pricakovati, da se bo ivlekel - se vsakic se je.

Pokazal ji je jezik in zatisnil oci "Ja, mogoce bi morala. Potem bi pa mogel prositi se svoje kolege, da mi prevajajo in glej ga zlomka,"dovolil si je majcen, potuhnjen nasmeh, "oni skrivnosti ne drzijo zase tako dobro kot jaz. Cisto mimogrede bi se znalo zgoditi da bi za tvoje male fantazije vedela celotna sola,"nasmeh je zbledel in pocasi je odprl oci, "celo Ray. Poglej na dobro stran - vsaj vse dileme kako mu izpovedati svoja custva ne bos dozivela."se ena senca nasmeha je za trenutek ukrivila njegove ustnice, nato pa se je pretegnil in zazehal.

"Em, ker so zanimive," je odgovorila, prav tako z rahlim sarkazmom. Zakaj neki bi se sicer učila rune? Kako so bili fantje včasih počasni. Morda pa je bil le eden od tistih, ki so se učili samo tisto, kar je bilo res treba in nič zaradi tega, ker bi si želeli. Tiho je prhnila. Sicer tudi sama ni bila ravno Drznvraanovka, toda za svoje interese je bila pripravljena veliko narediti.

Njegove naslednje besede so jo tako pretresle, da je za trenutek le bolščala vanj, kot da je nekoliko zmešan. Potem pa so se njene poteze omilile in dejansko je bila videti zamišljena. "Veš, pravzaprav imaš prav. To bi bilo veliko lažje, kot pa da bi morala sama izreči besede. Ampak vem, da tega ne boš naredil," je mehko dodala. "Potem bi izgubil edini vzvod, ki ga imaš. Drugih skrivnosti namreč nimam."

Nasmehnila se mu je prek knjige, kar nekoliko presladko. Tudi če bi Ray izvedel, da mu je všeč, bi se mu najbrž zdela premlada, premalo izkušena ali pa preveč nedolžna, da bi si dovolil imeti kaj z njo. Fant, ki ji je sedel nasproti, pa je bil očitno brez vsakršnih zadržkov, da se je lahko na tak način spravljal na ljudi. Toda kljub temu, da je bila moč, s katero se je bil sposoben postaviti, nadvse mamljiva, se Lacuni ni zdelo, da je lahko tak človek resnično srečen.

Zdaj že pošteno iritiran je zopet odprl oči in jo prebodel s pogledom. Zdelo se je, da bolj ko je bil on brezvoljen, bolj sijoča je bila Lacuna. Mračno se je zazrl v njene oči in privzdignil obrv. »No veš kaj, vsevedna gospodična Coil,«jo je zbodel, »imaš povsem prav.«prhnil je in prekrižal roke na prsih. »Čisto tiho bom ostal. Prisežem da z mojih ustnic v tvoji bližini ne bo ušla niti beseda.«dovolil si je čisto majhen, že prav mikroskopski nasmešek ki je izražal pokvarjenost njegove duše.

Privzdignil je kotiček ustnice v prezirljivi gesti in naslonil čelo na svoje roke, pred nekaj sekundami je namreč obljubil, da ne bo več govoril. Ko je sedel tam ob prijetno hladni steni je z grozo ugotavljal, kako se proti njemu plazi pričakovani maček. Ni se mu zdelo vredno upirati in ko ga je napadel s polno močjo je samo zastokal, vdan v usodo in naslonil glavo nazaj na mrzlo steno, v upanju da bo to vsaj malo pomagalo.

Lacuna se je plaho nasmehnila. Mu je res bilo tako lahko zlezti pod kožo? Prav gotovo je njegov samozavestni nasmešek izginil in njegove besede so postale precej bolj pikre. Ko ji je zabrusil, da vpričo nje ne bo več spregovoril, je bil po njenem mnenju slišati skoraj užaljen in jezen. Čeprav je bila njena prva misel, da bi se opravičila, se je ugriznila v ustnico in ostala tiho.

Toda oči ni mogla odmakniti od njega. Zakaj je bil videti tako nemočen, kakor da ga nekaj boli? Tiho je zastokal, da se je Lacuni začelo parati srce in morala je sama sebi stopiti na nogo, da ne bi kar v tistem trenutku vstala in stopila k njemu, ter ga vprašala, kaj je narobe. Nekaj časa je tako zrla vanj, dokler ni naslonil glave na mrzlo steno in obmiroval.

Dihal je počasi, kakor da bi zaspal in Lacuno je premagala radovednost. Knjigo je odložila na tla in tiho stopila čez hodnik, ter sedla poleg njega. Ne tako blizu, da bi se ga dotikala, toda dovolj blizu, da je lahko videla še vedno nekoliko boleč izraz na njegovem obrazu. Sklonila se je nekoliko bližje in opazila, da je imel na licu drobno bleščico. Kotički njenih ustnic so v trenutku šinili navzgor in ni mogla zadržati dobre volje, ki jo je to povzročilo.

Bil je zatopljen v prenašanje bolečine - in ta je bila vsekakor izredna. Ugotavljal je, da se mora ob prvi priložnosti naučiti kak urok, ki omili mačka od alkohola, saj se je šolsko leto komajda pričelo in proti koncu so vedno prihajale najhujše in najbolj razvratne zabave, ki so človeku vsekakor ukradle sapo, prav tako pa tudi spanec. Ob spominu na lanski poslovilni žur se mu je na obraz narisal pokvečen nasmeh, ki se je takoj sprevrgel v spako bolečine. Smejanje ni prav nič pomagalo proti mačku in Amon se je tega neprijetno zavedal.

Iz njegovih pomešanih misli ga je potegnil šele zvok premikanja in kmalu je začutil toploto še enega telesa poleg sebe. Ni mu bilo potrebno odpirati oči, da bi vedel kdo je. Sicer to ni bil njegov prvotni namen, a očitno je Lacuna nasedla drugi obliki manipulacije - njena dobra dušica mu je preprosto morala pomagati in sedaj je sedela v dosegu njegovih rok. Nenadoma je začutil njeno sapo na svoje vratu in komajda se je zadržal, da ni odprl oči in pogledal kaj vendarle počne.

Po nekaj trenutkih nenavadne tišine le ni več vzdržal in odprl eno oko. Lacuna ni sedela daleč od njega, povsem v dosegu roke. Kotički njegovih ustnic so se ukrivili v grenak nasmeh in obrnil je glavo proti gručici prvošolskih Pihpuffovčkov, ki so se v trenutku, ko jih je pogledal, obrnili stran, in si nekaj šepetali. Amon jim je namenil enega izmed svojih izbornih morilskih pogledov, zaradi katerega je nekaj deklet prestrašeno javknilo. Zadovoljno se je zarežal in se obrnil nazaj proti Lacuni poleg njega.

In šele takrat se mu je posvetilo, kako mamljivo blizu je sedela. In tako bi zagotovo odgnal tiste radovedne mulčke, ki so ju zvedavo opazovali. Čeprav še ni pozabil tiste zadeve, ki jo je izvedla zadnjič so njegove oči vseeno zdrsnile po njenem telesu in se potrudile, da so dajale vtis kot da jo pri tem slačijo. Vedel je, da bo to gotovo opazila. Ni bilo druge možnosti, resnično.

Odprl je oči in Lacuin nasmešek je rahlo zbledel. Toda kljub temu je bila dobre volje in čeprav je v tistem trenutku Amon skupinici mladih Pihpuffovcev poslal ubijalski pogled, mu ni mogla zameriti. Tudi njej bi šlo na živce, če bi jo kdo opravljal tačas, ko bi se slabo počutila. Potem pa je oči obrnil k njej in njegov pogled se je iz morilskega spremenil v povsem odkrito poželjivega.

Njena lica so se obarvala rdeče in umaknila se je od njega in sedla na tla, ter pogledala stran. Ni si hotela priznati, toda kljub temu, da jo je spravljal v zadrego, ji je Amon laskal, ko jo je tako pogledal. Še pred kratkim so jo vsi obravnavali kot otroka, zdaj pa je končno postajala ženska. Tudi nekaj fantov iz njenega letnika je to opazilo, toda nihče ni tako jasno pokazal svojih namenov kot Amon. Bilo bi nepravično, če bi ga tako hitro označila za pokvarjenega. Morda je bil le navajen na bolj... liberalne okoliščine?

Ugriznila se je v ustnico, že spet. Babica ji je že nekajkrat razložila, zakaj sta se ji zdela poroka in kavalirstvo zastarela običaja, toda Lacuna je vseeno upala na zaljubljenost do ušes in metuljčke v trebuhu. Tako, kot je to občutila ob Rayu. Toda Ray je nikoli ni pogledal tako, kot Amon. Jo je še vedno gledal? Previdno je s kotičkom očesa pogledala proti Amonu, ki je še vedno sedel poleg nje.

Svoje sivo modre oci je osredotocil na njene zelene, dokler se ni sramezljivo odmaknila, a njegov pogled je se vedno pocival na njej. Sedaj ko ga pri tem ni opazovala, si je dovolil majcen nasmeh in zvesto nadaljeval s slacenjem obleke z njenega telesa. Zadnjic v astronomskem stolpu je lahko ukradel pogled na njeno golo kozo in vsekakor je z lahkoto priznal, da je bila zelo mamljiva. V krogih po katerih se je gibal je srecal vse mogoce privlacne zenske in mnoge od njih so se obnasale mnogo bolj zapeljivo in hodile naokoli v precej bolj razkrivajocih oblekah. A nekako ga je dejstvo, da se mu Lacuna ni pustila se bolj privlacilo na njej. In poleg tega se je kar obliznil ko si je njeno sloko telo predstavljal v kaki izmed prej omenjenih oblek.

Z nasmehom na ustnicah je ujel njen skriti pogled in ji smeje pomiziknil, nato pa je zopet zatisnil oci in se prijel za glavo. A prej je nekaj opazil - ko so bile njegove misli zaposlene z Lacuno sploh ni opazal bolecine. Previdno je ukradel pogled proti njej, nato pa se je tiho in hitro premaknil da so bile njegove dlani nenadoma presenetljivo nezno ovite okoli njenega telesa in v naslednjem trenutku je svoje ustnice pritisnil na njene. Tokrat je bil prav osupljivo previden, a morda je bilo krivo samo pomanjkanje energije in dejstvo, da so bile njegove ustnice ze nekoliko izkoriscane tisti dan, in to ne le za poljubljanje.

Pomežiknil ji je in Lacuna je v trenutku obrnila oči stran in njena lica so, če je bilo to sploh mogoče, postala še bolj rožnata. Na srečo je tudi od odtegnil pogled in njegove roke so šinile navzgor, k njegovi glavi. Lacuna si je dovolila ponoven pogled in njene obrvi so se sočutno ukrivile. Sicer še nikoli ni imela mačka, toda predvidevala je, da občutek ni bil prav nič prijeten.

"Te tako zelo bol-" kar naenkrat so njene prijazne besede prekinile ustnice, ki so se dotaknile njenih. Stresla se je od nenavadnega užitka, ki jo je preplavil, Amonove roke pa so jo ovile s čudovito nežnostjo. Za nekaj neskončnih trenutkov se je prepustila poljubu in hodnik okoli njiju je postal svetlejši in nekako... lepši. Iz njenih ustnic je ušel nežen vzdih in njeno telo se je odzvalo samo, ko se je nagnila proti njemu, da bi še poglobila njun poljub.

Toda v trenutku, ko se je za trenutek ustavila, da bi zajela zrak, ji je v misli priplaval vonj po alkoholu in lasje, v katere je pravkar zakopala svoje prste, so bili temno rjavi, ne žametno črni, kot Rayevi. Čakaj malo, kaj je sploh počela z roko v njegovih laseh? Hitro jo je umaknila, pa tudi obraz je obrnila stran od njegovega, da je prekinila poljub. Krasno, Lacuna, si je čestitala v mislih, utrujenega Amona pa odrinila od sebe, grozno jezna nase, en sam nežen poljub in že pozabiš na vse slabo, kar ti je naredil.

Bil je presenecen a izjemno vesel, da se mu ni uprla. Pravzaprav je bilo to prvic ko se je popolnoma prepustila njegovemu dotiku. Popolnoma se je prepustil njenim ustnicam in se premaknil skupaj z njo ko se je nagnil naprej v poljub. Njegove roke so pocasi bozale njen sloki hrbet in razprl je svoje ustnice, ko je previdno poglobila njun poljub. Pocasi jo je potegnil nekoliko blizje k sebi in nagnil glavo vstran. Naj je bilo se tako neverjetno, a pravi pristop do Lacune je bila neznost. Nek del - pravzaprav najvecji del - njegovega uma se je zgrazal nad to ugotovitvijo in odlocno zatiral nadaljne ideje v tej smeri.

Ravno v trenutku ko se je hotel poljuba lotiti bolj konkretno se je Lacuna odtrgala, ocitno postavljena na realna tla. Naslonil je glavo nazaj in z nasmehom na ustnicah zatisnil oci. Ni se imel namena odmakniti, saj mu je bilo ob njej povsem prijetno. Pogled je usmeril proti skupini prvosolckov, ki ju je se vedno zaprepadeno opazovala, in Amon se je polovicno zarezal. "Poglej no, prestrasila sva Pihpuffovcke."se je posmehnil utrujeni Spolzgadovec, nato pa je glavo brez pomisleka naslonil na njeno stegno in z zadovoljnim vzdihom zatisnil oci. Bil je tako izmozgan, da je ze v naslednjem trenutku sladko spal.

Čeprav se je sama odmaknila, je imel Amon očitno druge ideje. Sledila je njegovemu pogledu, ko se je zasmejal prvošolčkom, ki so ju zvedavo, a res nekoliko prestrašeno opazovali. Ena od deklet je takoj spustila svoje lase iz čopa in jih vrgla prek ene rame, tako, kot jih je nosila Lacuna. Presenečeno je zamežikala in se obrnila nazaj, k Amonu, da bi mu to omenila, ko je kar naenkrat legel na tla in položil glavo v njeno naročje.

Morala si je usta hitro pokriti z dlanjo, da ni zacvilila, napol od presenečenja, napol od ogorčenja. Kaj si je vendar mislil?! Saj ga je samo enkrat poljubila! Ni se mislila crkljati z njim takole sredi hodnika... že je dvignila roko, da bi ga udarila po ramenu, ko jo je ustavilo njegovo tiho, počasno dihanje. Glavo je sklonila nekoliko naprej in opazila, da je bil njegov obraz zdaj sproščen in miren. To jo je tako presenetilo, da sploh ni vedela, kaj bi naredila.

Nekoliko obupano je pogledala proti skupinici prvošolčkov, ki pa so ravnokar začeli korakati v odprto učilnico na drugi strani hodnika in se niso več ozrli k njima. Na drugi strani hodnika pa se je v tistem trenutku pojavil stari profesor, ki je poučeval predmet, na katerega je čakala in živčno je zakrilila z rokami, upajoč, da bo to Amona zbudilo. Ni ga in Lacuna je nesrečno zmajala z glavo.

Z dlanmi je zdrsnila pod njegovo spečo glavo in jo nekoliko dvignila, da je lahko umaknila svoje noge izpod njega, potem pa ga je položila na tla in se po prstih odpravila po svojo knjigo in torbo. Takoj, ko je učitelj odklenil vrata učilnice, se je izmuznila noter, a niti ko je bila varno v svoji klopi in so začeli prihajati ostali sošolci, si ni mogla izbiti iz misli spečega Spolzgadovca.

Sanjal ni o nicemer dolocenem, njegove sanje so bile samo skupek podob, ki so si sledile v popolnoma nelogicnem in nepovezanem vrstnem redu. Podobe so vkljucevale veliko zensk - to ni bilo nic novega - kar ga je nekoliko presenetilo je bilo dejstvo, da je bilo razmeroma veliko Lacune. In ravno ob tej misli je njegova razbolela glava srecala hladna tla, kar ga je v trenutku zbudilo. Nejevoljno je zozil oci in sledil dolgim nogam, ki so se izmuznile v ucilnico, nato pa se je prevalil na hrbet, za kar mu je bilo se v isti sekundi zal.

Mastno je zaklel ob vrnitvi macka in si s tem prisluzil svarec pogled s strani manjsega starejsega gospoda, ki je ravno zaprl vrata v Lacunino ucilnico. Pocasi in nadvse previdno se je dvignil na komolcih in pri tem tiho klel. Kocno je le dosegel vertikalni polozaj, ceprav si je pri tem pomagal s steno. Skomignil je z rameni, si z aguamentijem se enkrat zalil grlo in se privlekel do najblizje klopi na hodniku. Tako ali tako je ze zamudil prvo uro, zato se mu ni zdelo vredno vlaciti po stopnicah. Sesedel se je na klopco, odlocen da pocaka Lacuno. Svoje oci je pozorno usmeril v vrata, a kaj kmalu so se mu veke pricele zapirati in glava mu je omahnila na prsi.

Vse, kar je to uro povedal profesor, ki ga je na začetku ure očitno nekaj zelo vznejevoljilo, je šlo skozi eno uho noter in skozi drugega ven. Na koncu se je Lacuna počutila, kot da je celotno uro svojega življenja vrgla stran in nekam razočarano je odkorakala iz učilnice. Njene oči so se za trenutek ustavile na tleh, kjer sta prej sedela z Amonom. Ni ga bilo več tam. Saj ne, da bi pričakovala, da jo bo čakal ali pa kaj takega... ampak videti je bil tako zdelan, da je mislila, da ne bo imel izbire.

Zasukala se je in obstala. Na klopi le nekaj metrov stran je sedel Najdražji, naslonjen na steno, njegova glava pa je bila nagnjena naprej, da so njegovi rahlo razmršeni lasje, ki so se začeli kodrati na konicah, padali na njegov obraz. Čeprav jo je kar zabolelo, ko je pomislila na to, kako nežen je znal biti, je končno nastopila priložnost, ko je bil on tisti, ki je bil nemočen. Lacunina lica so žarela, njene oči pa tudi, ko je razmišljala, kakšen bi bil najbolj nasilen način, da ga zbudi.

Morda bi mu lahko zatulila na uho? Ali pa ga porinila s klopice? Ne, ne, morala bi narediti oboje. Čisto tiho je stopila k njemu in preverila, da se ni tačas morda zbudil. Še vedno je dihal povsem enakomerno in počasi, njegovo telo pa je bilo videti zelo sproščeno. Privoščila si je krajši ogled. Saj je imela do tega vso pravico. Tudi on je ves čas buljil nekam pod njen vrat, malo ali bolj nizko. Potem pa je dvignila roke in se skoraj privoščljivo nasmehnila. Amon, spoznaj tla...

Preseneceno je vzkliknil in se v naslednjem trenutku kot je bil dolg in sirok zlozil po hladnih tleh. Iz njegovih ust so dezevale ogabne kletvice, medtem ko se je pocasi vlekel na noge, ob tem pa je mrzlicno razmisljal kateri Spolzgadovec ga je porinil s klopce. Ko se je besno zasukal na peti se je skoraj vnovic zlozil ob pogledu na krivca. Ali, bolje receno, krivko. Bil je celo tako presenecen, da je uspesno pozabil na svojo obljubo in izjavil "Lacuna?" s povsem nejevernim tonom v glasu. Trenutek zatem si je opravicujoce pokril usta in jo v istem premiku spotaknil z nogo, a je ujel njeno dlan preden je dosegla tla. Karajoce ji je pozugal s prstom in jo nato sunkovito potegnil nazaj na noge, ces, ne izzivaj Spolzgadovcev. Ugriznil se je v spodnjo ustnico in ji hudomusno pomeziknil, nato pa je stopil naprej po hodniku. Kratka urica spanja, ki si jo je privoscil mu je dobro dela, saj je bilo njegovo utrjeno telo ze vajeno izcuzati kar najvec iz kratkih obdobij spanja, ki si jih je privoscil preko dneva ob takih ali drugacnih priloznostih in okoliscinah, ki so ponavadi vkljucevale razne zabave, popivanja ali dolge, razuzdane noci brez spanja.

Hahljajoc je stopil okoli ovinka in nato izprozil nogo, da je Lacuna se enkrat skoraj telebnila po tleh. Lahkotno je sklonil glavo in jo dvignil nazaj na noge. Nekaj trenutkov jo je zvedavo opazoval, nato pa so se njegove ustnice pokvarjeno ukrivile in ukradel ji je en sam dolg poljub, nato pa se je hitro spustil po stopnicah navzdol, da ne bi zamudil se naslednje ure.