Knjižničarjev kabinet

Novo šolsko leto se je šele pričenjalo, kar se je Albus že odločil, da bo obiskal novega knjižničarja. Na slovesni večerji je imel občutek, kot da bi se Trevor precej spremenil, odkar ga je zadnjič uziral v šolskih klopeh, še več, zdelo se mu je, da se za masko prijaznega in vljudnega človeka skriva precej razdvojena duša, ki ne najde miru. Čeravno je ravnatelj vselej deloval umirjeno in tudi na večerji ni kakorkoli nakazal, da bi ga knjižničar s svojim vedenjem nekoliko presenetil, ga je ves večer opazoval in sklenil, da ga obišče ob prvi priložnosti.
Ko je knjižničar še kot učenec obiskoval Bradavičarko, sta se z Albusom kot profesorjem spreminjanja oblik kar dobro ujela in starec bi obžaloval, če se to prijateljstvo ne bi obdržalo. Tako je naslednjega dne, ko so se učenci porazgubili po prvih učnih urah odkorakal proti knjižnici in se ustavil pred kabinetom novega knjižničarja. Za trenutek je postal in odločno potrkal po lesenih vratih. Tiho jih je odprl in se razgledal po majhnem prostoru, ki ga je pričakal na drugi stran. "Dobro jutro Trevor, upam, da vas ne motim. Bi mi naklonili nekaj minut?" Albus je govoril zelo vljudno in tudi videti je bil urejen kot zmeraj, saj je nosil temni plašč z odtenki modre, čepice pa si tokrat ni nataknil na glavo. Za vse svoje uslužbence ga je skrbelo, ker je želel prijateljski kolektiv, kjer bi se vsi med seboj dobro razumeli, če mu že pri učencih to ni uspevalo.

Zbudil se je zelo spočit, in čeprav je bila njegova postelja dokaj majhna, je na njej spal kot še nikoli. Takoj ko se je zbudil, je odvihral v kuhinjo, ter si še pred zajtrkom privoščil kar dva čokoladna rogljička in več skodelic kave. Jutranji obisk kuhinje, je nekako že postal vsakodnevni ritual, saj ni bilo jutra, ko ne bi odšel v klet, si privoščil zgodnji zajtrk, in pokremljal z vilinci. In le ti, so bili nasploh zanimivi, ko si jih pripravil do klepeta.
No, po zgodnjem zajtrku, se je najprej odpravil v knjižnico, ter v pičlih parih minutah pospravil, knjige ki so jih včeraj zvečer vrnili študentje, nato pa odšel v svoj kabinet. Ravnateljev prihod ga je prav malce prestrašil,bil je namreč prepričan, da je verjetno, že naredil kaj narobe. "Dobro jutro, gospod" mu je odvrnil, nato pa hitro zamahnil z palico, da so knjige prav poletele z mize in stolovo. "Seveda. Vam smem ponuditi čaj, kavo?" je vprašal, in v trenutku je na mizo priletel pladenj z piškoti. "Piškote?" je nasmejano vprašal. Nato ga je povabil, naj se usede, sam pa se usedel na prosti stol.
"Torej, kakšen je razlog, vašega zgodnjega obiska?" je naravnost vprašal, upajoč, da ravnatelj ne bo razumel njegovega vprašanja narobe. V roke je vzel čokoladni kolač, ter ga začel počasi jesti.

"Ne, ne, hvala lepa. Moram paziti, da se preveč ne zredim" mu je nasmejano odvrnil Albus in sedel na ponujeni stol. Ta kabinet mu je bil še predobro znan, saj je že v času prejšnje knjižničarke pogosto zahajal vanj in se z njo pogovarjal o teh ali onih rečeh. Bil je majhen, a v njem se je vselej počutil prijetno. Še zdaj se je spominjal, kako je knjižničarki večkrat predlagal, da bi se preselila v večji prostor, a je ta ga vselej zavrnila, češ da se tukaj počuti odlično. Ob teh spominih mu je postalo pri srcu toplo in za trenutek se je potopil v razmišljanje.
"Želel bi se s teboj pomeniti o nekaj zadevah, ki me že od včeraj vznemirjajo." Ravnatelj je mirno zrl v knjižničarja in v njegovih toplih očeh ni bilo videti kanščka besa ali česarkoli hudobnega. "Še zdaj pomnim, kako sem te davno tega poučeval in kakšen priden učenec si bil, vselej si opravljal domače naloge in praktično ni bilo dneva, da ne bi zamudil k moji uri. Še bolj kot to pa me je presenetil tvoj odnos, saj si bil iskren in si vselej povedal, kar si mislil, pa naj je bilo še tako neprijetno za ušesa."
Albus je utihnil in v prostoru je za trenutek zavladala grobna tišina, ki so jo prekinjali le oddaljeni zvoki pogovorov, ki so prihajali z hodnika. "Morda misliš, da slabše vidim, a moje stare oči še vedno vidijo, kot so nekdaj. Takoj sem začutil, da je s tabo nekaj narobe, saj mi tudi tvoja pijača ni ušla." Ravnateljeve oči so se ob tem zalesketale, a izraz na obrazu se ni spremenil. "Sedaj te sprašujem kot prijatelja in mentorja - ali bi mi želel povedati kaj o sebi? Ali kaj pesti in stiska tvojo dušo, ter jo sili v drugo pot, kot bi si sam želel?" Več ravnatelj ni rekel, saj ni želel vrtati v knjižničarja, če temu ne bi bilo do govora, a skušal mu je pomagati, saj je Trevorja spoštoval in ga je od nekdaj cenil.

Ob njegovem odgovoru se je nasmehnil. Sam nikoli ni pazil na to, kaj je jedel. Vedno je hodil ven na dolge sprehode, poleg tega pa nikoli ni bil požrešen tip človeka. Dokler ni prišel do sladkarij. Le te, so bile vedno njegova slabost. Vsi možni okusi Bertija Botta, Sloonarjeve žvečilke, ter Sladka pisala. Preprosto se ni mogel upreti paketu bombonov Bertija Botta, čeprav nikoli ni vedel, kakšen okus ga čaka. In čeprav je bil vedno, najprej zelo zagret za pokušanje bombonov, mu je na koncu vedno postalo žal, ko je dobil bombon z okusom smrklja, ali pa fižola, katerega pa ni prenašal.
V skodelico si je natočil malce kave. Pojedel je čokoladni kolač, katerega je nekaj trenutkov prej prijel v roke, nato pa prisluhnil ravnatelju. Sploh ni razumel njegove skrbi zanj. Resda, je bil zadnjih nekaj dni izgubljen, saj si je ravnateljeve besede, vzel k srcu, vendar se je skoraj vsak dan počutil boljše. Začenjal se je razumeti z nekaterimi dijaki, in tudi profesorji. Najprej mu je postalo nelagodno, ko mu je ravnatelj pihal na dušo. Ko pa je slišal, da je opazil, njegovo "pitje" na slavostni večerji, ga je postalo sram, in svoje dejanje je dokaj hitro obžalova.
"Tisto, kar se je zgodilo na večerji, je bila napaka. In jo tudi obžalujem." je dejal, nato pa naredil velik premor. Srknil je kavo, in njen okus je bil odličen. Bradavičarski vilinci so znali skuhati najboljšo kavo na svetu. "Vem, da zanikanje nikamor ne vodi. Zato ne bom ničesar zanikal, in bom vse povedal naravnost" je dejal z bolj tihim glasom, zajel sapo in nadaljeval:"Že od Annine smrti, tavam po svetu. Brez idej. Malce depresiven, vendar je najbolj važno da se prebijem skozi vsak dan, ter sem vesel zaradi novih ljudi, ki jih spoznam, in zaradi ljudi ki me imajo radi." Pogoltnil je slino, ter pogledal Dumbledorja.

"To si lepo povedal in v tvojih besedah je resnica" mu je pritrjajoče odvrnil Albus, ki je očetovsko opazoval mladega knjižničarja. Čeravno mu ta ni vsega povedal in je v sebi še skrival določene stvari, si je ravnatelj zdaj lažje predstavljal vzrok Trevorjevega nenavadnega vedenja med večerjo. Sam ni vedel za Annino smrt in čeprav se smrti po sebi ni bal, je ni privoščil drugim. "Žal mi je za Annino smrt, tega nisem vedel. Če boš kadarkoli potreboval mojo pomoč, veš, kje me najti. Moje skrbi pa poskušaj razumeti, saj sem nekoč učil fanta, v katerem je zorelo zlo, a sem ga prepozno prepoznal in nisem ukrepal, kar je bila moja največja napaka."
Ravnatelj se je rahlo nasmehnil in pogledal skozi majhno okno kabineta, ki je zrlo proti oddaljenemu igrišču Quidditcha. Kljub zgodnji uri so po zraku še švigale pike, kar je pomenilo, da so najbolj zavzeti igralci že zunaj. Ta dan je bil lepši od prejšnjega, kar se vremena tiče, saj so se nevihtni oblaki že razkadili in razprlo se je modro nebo, ki je dopustilo vdor sončnim žarkom.
"Kako pa je kaj teklo tvoje življenje, preden si prišel sem? Vem sicer, da to lahko preberem v tvoji opisni kartoteki, a če sem iskren, tega še nisem storil. Mnogo bolj cenim pogovore med štirimi očmi, kot pa to, da bi brskal po preteklosti nekoga, ki mu morda ni do tega." Albus se je premestil in si poravnal svoja majhna očala v obliki polmesecev. Res je bilo, kar je pravil, ponavadi je prebral zelo malo opisnih kartotek svojih novih sodelavcev, saj jih je vselej obiskal in se z njimi osebno pogovoril o njihovem življenju. "Zdaj ne mislim tvoje osebne dogodke, ampak bolj poklicne, saj se mi dozdeva, da o osebnih ne bi rad govoril" je na hitro dodal ravnatelj, preden bi bi se profesor odzval.

Nasmehnil se je njegovim besedam. Dokaj resno je pogledal Dumbledorja, nato pa popil malce čaja. Spet si je obliznil svoje suhe ustnice, nato pa ugotovil da je v sobi postajalo vroče. Ponavadi se v njej ni zadrževal toliko časa razen ko je spal. Izvlekel je palico, ter z urokom odprl okno, da je v kabinet prodrl svež zrak. "Tako je že bolje" je tiho pripomnil, nato pa spet pogledal Dumbledorja. Poslušal je, kar mu je Dumbledor povedal, ter se spraševal, le kdo bi lahko bil ta fant. Verjetno je kdo izmed Jedcev, je pomislil. Vendar zakaj potem govori samo o enem. Trev je bil namreč prepričan, da je večina Jedcev hodilo na Bradavičarko, saj so bili navsezadnje angleži. Lahko pa tudi ne.
Videl je, da je njegov sogovornik pogledal proti Quidditch igrišču, vendar se je Trev rajši zadržal. Preveč spominov je bilo na Quidditch tekme. Pa ne žalostnih, obeh pozitivnih in negativnih hkrati. Z pladnja je pobral navidez zelo okusen košček peciva, ter ga z veliko radostjo pojedel. Nato si je odpel gumb na plašču. Bilo, je zelo vroče.
Najprej je poslušal njegovo vprašanje, nato pa je nastopila tišina. Zamislil se je. Naj starcu pove svoj življenjepis? In takrat mu je postalo žal, da sta se sploh zapletla v pogovor. Vendar si je kaj kmalu oddahnil. "No, kot vsak 11. letnik v Angliji sem prišel na Bradavičarko" je začel, nato pa za trenutek utihnil. Zelo se je spominjal prvi dni na šoli. Takrat je bilo še dopustno da so se starejši letnik poigrali, z mladimi prišleki. Tako ga je že tri dni po začetku šole, nek spolzgadovec prepričal da ima napoj za vsevednost. In Trev, naiven kot vedno, mu je verjel. Na koncu, je pil hipogrifovo blato, zmešano z pekočimi feferoni in medico. Okus vsekakor ni bil prijeten, in zaradi te potegavščine je bil pri šolski zdravnici še dva tedna, tako da je zamudil veliko snovi. "In sprejet sem bil v Drznvraan" je nadaljeval, ter se spomil kako je bilo, ko so mu prvič na glavo posadili klobuk Izbruh. Bil je prestrašen, in prepričan, da bo zbežal, če mu bo klobuk hotel narediti kaj slabega. "Že takoj, sem dobil nekaj dobrih prijateljev. Lucy Macmilan in Raymonda Finnigan. Seveda sem se odlično razumel tudi z študenti iz drugih domov. Z Lucretio Black, naprimer," in že se je spomnil na dolgolaso dekle, ponosno kot sam vrag zaradi svoje družine, ter čistokrvnosti, ki ga je vedno nasmejalo, ter mu je vedno bilo pripravljeno pomagati. "No, v šoli, mi je šlo kar dobro. Posebno me je zanimala zgodovina, in spreminjanje oblik, seveda" je spet nadaljeval, pogledal profesorja, ter se mu nasmehnil. "Po koncu šole, sem najprej hotel postati auror, vendar se je šolanje zavleklo, zaradi mojega neprizadevnja, ter velikega pomankanja aurorskega kadra".
Zajel je sapo, nato pa popil malce kave. Imel je že čisto suho grlo, zaradi govorjenja. "Opustil sem študij za aurorja, in se preusmeril na bilbiotekarsko smer. Torej, knjižničarstvo. In moram priznati, da me od takrat poklic aurorja ni več mikal." je še na koncu dejal, nato pa se zazrl v ravnateljeve modre oči.

"Zanimivo" je z nekoliko zasanjanim glasom dejal Albus, ki je brez vtikanja poslušal knjižničarjev življenjepis. Nenadoma se je spomnil na obveznost, ki je nikakor ni mogel zavreči in odločen je bil, da se je mora takoj lotiti.
"Prijetno mi je bilo govoriti s teboj Trevor, a žal, se moram posloviti." Ravnatelj je vstal in si popravil dolg temni plašč, ter se ozrl po prostoru. "Koliko spominov mi vzbuja ta prostor, prav presenetljivo." Še enkrat je pogledal knjižničarja in mu pokimal v slovo, nato pa naglo zapustil kabinet.

(Zdaj nimam veliko časa za pisanje, tako da ti bom sprostil to zasedeno mesto in ti tako omogočil pogovor s kom drugim.)

Ravno ko je profesor McGreyson iztegnil roko, da bi potrkal na vrata knjižničarjevega kabineta, so se ta odprla in skoznja je stopil ravnatelj Dumbledor. Maxwell ga je nekoliko presenečeno, zakaj ni pričakoval, da bo ravnatelja prvič na šoli srečal med vrati Dearbornovega kabineta, pozdravil mu zaželel prijeten dan in najavil svoj obisk v ravnateljevi pisarni nekoliko kasneje v večeru. Ob koncu je še zamrmral nekaj nerazločnih besed o opravkih v šolski knjižnici, a ravnatelj se je tedaj že začel oddaljevati.

Vrata v kabinet so ostala priprta za ravnateljem, a Maxwell je vseeno trikrat potrkal nanje in brez da bi počakal na povabilo pomolil glavo skoznja.

"Lepo pozdravljeni, smem?" je z nasmehom pobaral osebo, ki je stala v prostoru ter nato zaprl vrata za seboj. S hitrim pogledom po prostoru je ugotovil, da prostor, kljub nekaterim spremembam, ki so jih knjižničarji zadnjih nekaj let od njegovega slovesa od Bradavičarke napravili, še vedno oddaja nadvse pozitivne vibracije. Maxa so navdale s pozitivnimi čustvi, saj je v zraku lahko čutil vonj po starih, zaprašenih knjigah vezanih z usnjem, ki je vel s polic v prostoru. Pa vendar, da ne bi predolgo prečesaval prostora s pogledom in da ga v zamaknjenosti v ljubezni do knjig ne bi zaneslo in bi šel kar brskati po policah, je raje pričel z nekaj uvodnimi, spoznavnimi besedami: "Naj se predstavim," je rekel in iztegnil roko. "Moje ime je Maxwell McGreyson. Profesor Maxwell McGreyson bi moral reči, naj zveni še tako nenavadno." Nasmehnil se je ob teh svojih zadnjih besedah. Še vedno, kljub temu, da je bil sprejet na to delovno mesto že pred dvema mesecema, se mu je zdel naziv profesor v navezavi z njegovim imenom prav smešen.

"Prosim, recite mi kar Max. Nenazadnje smo skorajda kolegi. In oh, skorajda bi bil pozabil, čisto po moje: poučujem obrambo pred mračnimi silami..."

Max nikdar ni imel težav z navezovanjem stikov, jezik pa mu je bil vedno njegovo najmočnejše orodje in pogosto se je zgodilo, da se je zalotil, kako neprestano govori in drugim skorajda ne pusti do besede. Zatorej se je tudi sedaj, preden bi povsem prevzel nadzor nad pogovorom, za hip umolknil in se zazrl na jasen, a ne vsiljiv način v svojega sogovornika.

Trevorja, je prav presenetilo, da je ravnatelj, ki je pred nekaj minutami prišel, takoj odšel. Pričakoval je daljši pogovor, med drugim o težavah, ki jih je imel v mladosti, neprijetnostih pri Mali maturi, ter o najbolj tragičnem delu njegovega življenja, dnevih po Annini smrti. "Z vami tudi, gospod" je dejal v odgovor, nato pa srknil malce kave. Gledal je, kako je ravnatelj zapuščal njegov kabinet, ko je ugotovil da je nekaj pozabil."Adijo, gospod" je hitro, in dovolj glasno dejal, da ga je njegov bivši sogovorec, zagotovo slišal.

Pojedel je prvi piškot, ki mu je prišel pod roko, pri tem pa ugotovil, da je začel jesti marmeladnega. Marmelade pa nikoli ni maral. Piškot je zdolgočaseno, odložil na mizico pred njim. Nato pa zaslišal trkanje. Že drugi obisk ob tej uri, je nekoliko jezno pomislil sam prisebi. Odločil se je, da bo odsedaj naprej, poskušal vstajati čimbolj zgodaj. Če se slučajno kdo prikaže na njegovih vratih.

Moškega, ki je potrkal na vrata njegovega kabineta, je najprej ogovoril z dobro jutro, nato pa še dodal:"Seveda". Nobene ideje ni imel, kdo bi lahko bil ta moški. Zelo verjetno je bil eden izmed profesorjev, vendar je bil prepričan, da ga ni videl pri slavnostni večerji, na začetku šolskega leta. Pomel si je še vedno, malce zaspane oči, ter si ga nato pobližje ogledal. Njegov sogovornik, je imel rjave lase, in prav takšne oči. Nasmehnil se mu je, nato pa mu segel v roko. "Me veseli" mu je najprej odgovoril, nato pa se je tudi on predstavil: "Trevor Dearborn, knjižničar" Hotel je reči šolski knjižničar, vendar bi na koncu, izpadlo neumno. Max se mu je zdel zelo znan.

"OPMS, torej?" je nekoliko zdolgočaseno dejal. "In kako, da ste se odločili za ta predmet, Max?" je še vprašal, nato pa ga pogledal. Zares se mu je zdel znan. Bil je prepričan, da je profesor eden izmed njegovih bivših sošolcev, vendar mu tega sedaj ni hotel omeniti. Do profesorja je namreč hotel imeti uraden odnos, vsaj v javnosti, ter pomožnosti tudi v zasebnosti.

Opazil je, da profesor zelo rad govori. Torej je verjetno on, je pomislil, nato pa se je odločil, da bo spregovoril: "Oprostite mi, Max. Zanima me, če ste obiskovali Bradavičarko?" Lažno se je nasmehnil. Upal je, da ni izpadel preveč vsiljiv. "Ker me zelo spominjate, na nekega mladeniča, ki je skupaj z menoj, hodil k zgodovini čarovništva" je rekel, ter tako poskušal pojasniti svoje vprašanje.

Nato je povabil profesorja, naj prisede. Ponudil mu je kavo in čaj, pred njega pa prestavil pladenj z piškotmi. Obgrizen marmeladni piškot, je z nežni trezljajem skrite palice, spremenil v nevidnega, nato pa vrgel na tla.

[Yeah, prvič pišem po stolpcih ]