Učilnica Urokov

Saj ne morem verjeti, da se ura začne že čez ... njegovo razmišljanje je zmotilo zvonenje, ki je naznanjalo začetek ure. ...zdaj.
Stopil je še zadnjih nekaj korakov, ki so ga ločili do vrat učilnice urokov, si popravil svoj dolg črn plašč in vstopil. Kraval in smeh, ki je pred tem vladal v učilnici je vtrenutku potihnil, Ray pa je samozavestno stopil proti katedru, ki je stal na sredini učilnice in kar med hojo spregovoril:
"Mislim, da me vsi poznate, moje ime je Ray Shadow in sem profesor urokov, za vse tiste, ki ste med počitnicami staknili virozo pozabe."
Sledovi naporne noči, ki je bila za njim so popolnoma izginili iz njegovega obraza in po srečanju s profesorico spreminjanja oblike se je počutil naravnost izvrstno.
"Torej, da kar preidem k bistvu" je rekel, ko je končno prispel do katedra in se obrnil,se z hrbtom naslonil na kateder in se zazrl proti mladim čarovnikom in čarovnicam, ki so bili v polkrogu razporejeni okoli njega.
"Moje letošnje ure bodo nekoliko drugačne od ur urokov, ki ste jih bili vajeni prejšnja leta. Velik poudarek bom dal na prakso, saj menim, da ste teoretično dovolj dobro priprvaljeni, tisti, ki pa še niste, boste za dopolnitev znanja imeli čas v prostih popoldnevih. Če tega ne boste nadoknadili na mojih predavanjih nimate kaj početi" je resno dejal in pri tem pogledal zbrane pred sabo. "Od vas bom zahteval resnost, zbranost in ne šalim se, ko vam povem, da vas bom preganjal do vaših skrajnih mej." Spet je vsem namenil skrajno resen pogled nato pa le zaključil z nasmeškom
"Toda nisem rekel, da se pri vsem tem ne bomo tudi zabavali." Zasmejal se je in sproščeno dodal "Če je kdo čez počitnice slišal kakšno dobro šalo, naj po končani uri ostane v učilnici in mi jo pove. Če je še nisem slišal bo svojemu domu prislužil kakšno točko ali dve."

Zakorakal je na drugo stran svojega katedra se naslonil na mizo in spet resno spregovoril "Torej naše ure bodo sestavljene predvsem iz učenja in izvajanja nekoliko kompleksnejših urokov. Da pa ne bomo ves čas samo tičali v tej nezanimivi učilnici imam za vas pripravljenih tudi nekaj terenskih vaj, ki se jih bomo lotili v prihodnjih urah. Prav tako sem v dogovoru s profesorico za Spreminjanja oblike in prav mogoče je, da tudi z njo združiva moči in sestaviva kakšno skupno uro."
Upal je, da še niso vsi zaspali od njegovega dolgovezenja, toda na začetku leta je bilo zmerja potrebno postaviti pravila igre, saj so le tako učenci vedeli kaj lahko pričakujejo. "Preden pa zares začnemo me zanima ali ima kdo od vas še kakšno vprašanje?"

Pustil je dovolj časa, da so prav vsi, ki bi imeli kakšno vprašanje prišli na vrsto, nato pa se je usedel na svoj udoben stol in spregovoril "Ker je naša prva ura, bo stvar sila preprosta. Od vas pričakuje, da mi demonstrirate vsak po en urok, ki ga obvladate. Ni potrebno, da je kompleksen, naj pa bo izveden na čim bolj drzen in izviren način in ni potrebno povdarjati, da mora to biti urok, ki se ga učimo pri mojih urah. Pa saj me poznate... preprosto presenetite me." Zasmejal se je in dodal "Seveda najboljši dobi nagrado, najslabši pa kazen, vse to zaradi motivacije seveda. Oder je vaš, dame in gospodje, kdo bo začel?"
Še udobneje se je namestil v svojem stolu in se navdušeno zazrl v mlade čarovnike in čarovnice pred sabo...

[kar napišite vsak vsaj en post, lahko tudi več, bodite čim bolj izvirni in drzni ter presenetite Raya ]

Uroki, si je mislil Nathaniel, ko je stopal po velikem stopnišču. Uroki, njegov najljubši predmet je končno na urniku. Po velikem stopnišču je prišel do tretjega nadstropja, ter iskajoč prehodil cel hodnik, in na to končno najdel učilnico ki jo je iskal. Odrinil je vrata ki so mu zastirala pot, in na to vstopil. Opazil je, da so v ućilnici že skoraj vsi zbrani. Kot tudi do vsakega učitelja, je tudi no njega stopil in se mu predstavil. "Sem Nathaniel, Nathaniel Tonkins. Obiskujem pa Gryfondom," je rekel, se mu nasmehnil, ter se odpravil do prve klopi ki mu je prišla pod roko. Zazrl se je v portrete velikih mojstrov, ki so bili skladno obešeni po celi učilnici. Po profesorjevem nagovorju, naj bi pred celotnim razredom izvedli en urok. Katerega naj si izberem? je v mislih premišljeval Nathaniel. Ko se je spomnil, je stopil pred tablo in začel z izvajanjem. "Aguamenti," je tiho zaklical Nathaniel in iz njegove palice je šinil roj kapljic ki so se spemenile v očarljivo mačko. Kot sem si predstavljal, si je rekel in nekaj časa sprehajal mačko preko razreda, potem pa znova zaklical drug urok. "Fiendfyre!" Vodna mačka se je spremenila v ognjenega leva, ne prevelikega in ne premajhnega. Ognjeni zublji so gradili njegovo izklesano postavo in kožuh. Ko so mu moči začele pojenjati, je izdavil samo še finite, potem pa se usedel nazaj za svojo klop.

Po hodnikih je hodila čisto sproščeno, saj je bilo do začetka ure še pet minut. Uroke je imela rada, vendar je bila v obrambnih sorazmerno slaba in zato učitelji tega predmeta niso imeli tako radi nje. Prišla je do lesenih vrat in jih z roko elegantno odrinila. V učilnici ni bilo še nikogar razen nekega plavolasega Gryfondomovca. Zasedla je eno od prvih klopi in svoje stvari lično zložila na mizo. Začela je že listati učbenik, ko so počasi naklapljali še ostali in zazvonilo je. Skozi vrata za katedrom je stopil visok črnolas učitelj. "Mislim, da me vsi poznate, moje ime je Ray Shadow in sem profesor urokov, za vse tiste, ki ste med počitnicami staknili virozo pozabe." Nekaj učencev se je zasmejalo, vendar Anette ni bila med njimi. "Moje letošnje ure bodo nekoliko drugačne od ur urokov, ki ste jih bili vajeni prejšnja leta. Velik poudarek bom dal na prakso, saj menim, da ste teoretično dovolj dobro priprvaljeni, tisti, ki pa še niste, boste za dopolnitev znanja imeli čas v prostih popoldnevih. Če tega ne boste nadoknadili na mojih predavanjih nimate kaj početi." Ko je končal z nagovorom je čakal na vprašanja. Počakala, da so ostali izprašali profesorja in jim je ponudil praktično izvedbo urokov. Hotela je že biti prva, pa jo je tisti gryfondomovec prehitel in izvedel igro vode in ognja. Ko je odšel z odra mu je tudi ona ploskala. Sama nikoli ni imela treme in je zato kot druga stopila na oder. Iz žepa je potegnila palico ter zašepetala 'perlatium lebdiosa' ter k sebi priklicala vazo. Potem je z roko naredila sunkovit gib, skoraj neslišno rekla 'reducto' in vaza pred njo se je razletela v droben prah, ki je pokril tla pred katedrom. Z nasmeškom se je priklonila in se vrnila na svoje mesto.

[ Res se opravičujem ker nočem težiti,toda ne bi bilo slabo, če tisti, ki pišete v učilnici najprej preberete moj prvi post

Stvar je sila preprosta, lahko opišete kako ste prišli do predavalnice in kaj ste počeli pred začetkom ure, toda kot se iz mojega posta vidi je Ray stopil v učilnico, ko so bili v njej že vsi zbrani.
In še druga stvar, lahko že kar takoj začnete z opisom nekega uroka,ki ga bo vaš lik izvedel v sklopu ure, postavite kakšno vprašanje profesorju,... pač preberite si post, če je kaka nejasnost, pa me kontaktirajte preko ZS-ja.
Tako, da če Nathaniel in Anette editirata svoj post prosim, ni pa nujno lahko samo napišeta še enega ko bosta imela čas in željo, kako izvedeta pač en osnovni urok, če kdo ne ve kako bi to storil, lahko tudi hitro spravim skupaj en primerček,da bo vsem malo bolj jasno

In res se opravičujem če težim, ampak mislim, da je moj post tako zasnovan, da vam lahko da kopico idej in svobode samo najti morate pravi način In ja tole bom zbrisal v prihodnjih dneh,ko si bodo vsi, ki imajo namen pistai v učilnici urokov tole prebrali

lp ]

Caith je počasi hodila po stopnicah. Premišljevala je o predmetu, saj je imela mešane, neprepoznavne občutke. Lansko leto mi ni šlo prevec dobro. Upam da bo letos boljse, je razmisljala. Zdrznila se je, ko je zaslisala zvonec. Ni si mislila, da je že toliko časa hodi po stopnicah. Zacela JEteči po stopnicah ter hodniku. Na žalost je prišla prepozno. Ko je vstopila, je na sredi sobe že stal simpatičen grifindolec. Zamrmrala je proti profesorju: "Se oproščam za zamudo." Nato se je vsedla k mizi, zraven katere se je namestil fant. S pogledom je hitro pregledala učilnico. Ugotovila je da so portreti postavljeni isto kot lani. Zdelo se ji je le, da je na njih malo več prahu. Nato se je posvetila gledanju fantovih urokov. Ko je končal z izvajanjem ter prišel h mizi ga je uprašala:"Živijo, bi mi lahko povedal, kaj je kaj pomembnega povedal profesor?"

Mike se je potepal po šolskih hodnikih. Uroki... ta beseda mu je ta dan v mislih odmevala, se premetavala in premlevala - ali bi, ali ne bi sploh bili v njegovem urniku. Konec koncev, se mu je zdelo, da so povsod kakšni v redu cukrčki in navsezadnje je le vstopil v prostor. Učitelj, ki je ravno nekaj govoril je bil nekoliko nenavaden - mogoče pa vseeno ne bo tako dolgočasno. Čeprav je pokazal vse zanimanje na svetu pri njemu ni šlo za tisto ' skozi eno noter, skozi drugo ven.' O, ne. Pri njemu sploh notri ni šlo. Tako se je - še vedno pod podboji vrat - razgledal po razredu. Še nekdo v rdečem ogrnjalu. Komaj se je zadržal, da ga ni pljunil v obraz. Pravtako mu je že takoj najedala PihPiffovka. Pogledal je okoli in nekje, daleč, neopazno je sedelo neko dekle iz njegovega doma. Hej... ni slabo... sploh ne! je na hitro ugotovil in glavo malce poklonil učitelju, kot da je slišal vso njegovo analizo in 'hudmušne' šale, ki so se mu očitno zelo dopadle. Mah, ne bodi tako zloben! se mu je oglasil glasek v glavi in, tako on kot glasek sta se sladko nasmehnila. Vendar je bilo res. A to je popolnoma ignoriral ter se sprehodil do dekleta ter sedel. Ko je slišal nekaj, kar je mislil, da je prihajalo od dekleta, si je na obraz nadel svoj osvajalski nasmešek in vprašal: "Saj te ne motim, mar ne?" Pomežiknil je.

Sedaj je bila že pošteno zdolgočasena in se je igrala s koščkom papirja, ki ga je iztrgala iz učbenika. Ostali učenci so na praznem prostoru pred katedrom izvajali pompozne nastope, ki je niso niti najmanj zanimali. Potem pa so se vrata odprla in skoznja je stopil osebek precej bolj vreden zanimanja. Saj veste, dobra postava, rdečkasti lasje čez oko, kačje oči, tak tip. Namenila mu je kratek in učinkovit pogled. Nekaj se je še ozrl po razredu potem pa kot pričakovano stopil do mize v kotu in zasedel mesto zraven Anette. Tipično za začetek si je narisal zapeljiv nasmešek in nedolžno vprašal :"Saj te ne motim, mar ne?". Na videz začudeno je obrnila glavo in si od blizu ogledala njegov obraz, predvsem ustnice. Potem mu je vrnila nasmešek in odgovorila "Ah ne, kje pa. Lepo je videti nekoga iz mojega doma. Anette. Ti si?".

Na urniku so bili uroki, Emma je stopala po hodniku in se ustavila pred vrati učilnice. Nekaj časa se je obotavljala potem pa vstopila. Razgledala se je po razredu in si izbrala prazno mizo. Usedla se je za mizo in prisluhnila učitelju.

Oči so mu begale po njenem telesu, od las, do oči. Od nosu, pa do ustnic in še povsod drugot. Končno se je dokonca naslonil na stol in se zopet obrnil proti njej. "In kaj tale viroza pozabe hoče od nas?" ji je šepnil. To je bila edina besedna zveza, katero je izvlekel iz učiteljevega govora. Zgornja dva gumba srajice si je odpel, da si je lahko obrisal telo, v katerega je hudno zaznojil. Sonce je udarjalo skozi okno in Mike se je težko upiral, da bi pogledal stran, a imel je super razgled - dobro punco. To ga nikakor ne bi odvtnilo stran. "Sem Mike. Mike Hammer." je povedal z nedolžnim glasom in čakal na premike njenih ustnic, v katere je bučno zrl, nato pa je pogledal v njene globoke oči. "Torej... Kaj resno hoče ta tip?" je ponovil vprašanje in roke prekrižal za vratom, na odpeto srajico pa je popolnoma pozabil. Skozi učilnico je zapihal kratek, a prieten vetrič, ki je ohladil njegovo mišičasto telo, pravtako pa je razmršil njene lase, da je izgledala še bolje.

Ni spregledala njegovega budnega pogleda na njenem telesu, vendar se ni zmenila zanj. "Kaj, tale blebetač za katedrom?", je odvrnila na njegovo vprašanje. "Pravzaprav nimam pojma, nisem ujela dosti samogovora". Njen sogovornik si je postavljaško odpel nekaj gumbov na srajici, da je pokazal prsne mišice, ki so se svetlikale od pota. Ni kaj, res je bilo vroče, saj je sonce sijalo naravnost skozi okno za njenim hrbtom. "No, Mike, me veseli, da sva se spoznala. Drugače pa mislim, da bi tale rad, da mu vsak pokaže svoje superdobro znanje iz urokov. Čudak pač." Skozi odprto okno je zapihljal vetrič, ki jo je pobožal po obrazu in jo ohladil. Tokrat si je tudi sama slekla jopico, ki jo je imela bogvezakaj oblečeno in pokazala snežno belo srajco, čez katero je visela površno zavezana kravata v drznvraanovskih barvah. "Tule je zares dolgočasno, učitelj pa niti ure še ni dobro začel. Le zakaj se obira? Mogoče je pa njegova tehnika, da učence tako zdolgočasi da vsi zaspijo in ima potem prosto uro. Tale čas bi lahko dosti bolj koristno porabila, pa še lačna sem. Greva po uri skupaj na kosilo?".

[Ok, boma še istočasno kr še nekje pisala, pol kar začni ]

Mike ji je vrnil nasmeh, ko je povedala nekaj pol-smešnega. Bolj se je sicer nasmehnil, za to, ker je slekla svojo jopico in pokazala svoj vitek trebuh, ki ga je razkril šele veter. A to je bilo popolnoma neopazno. "Super, tudi jaz sem že lačen!" ji je povedal in le kimal k njenim trditvam o kosilu. "Tale profesor pa tako ne vem, kaj želi. Tja naj pridem in maham s palico po njegovem obrazu?" je rekel. Pa ne kot šalo, bolj kot žaljitev učitelju, ki je kazal, da je tukaj le zato, da je tukaj. Zavil je z očmi. "Oprosti ampak... mar še nisem izvedel tvojega priimka?" je zvito dejal. Ali pa sem bil prezaposljen, ko sem te gledal... si je še dodal v glavi in ji namenil globok pogled v oči.

Tako Anette kot Nathaniel sta svojo nalogo opravila brezhibno toda nihče od njiju ga ni zares navdušil. Obema je seveda skupaj z ostalimi zaploskal in prikimal toda to ni bilo tisto kar je iskal. Želel si je, da bi vsaj nekdo izvedel nekaj bol drznega ali pa vsaj ... zabavnega. Med tem, ko je s pogledom iskal naslednjega kandidata je opazil, da se nekdo v učilnici več kot očitno dolgočasi. Brez, da bi razmišljal je skoraj neslišno stopil med klopi in se ostavil tik ob dveh Drznvraanovcih.

"Se opravičujem, da vaju tako dolgočasim..." [/b]je strupeno in hladno rekel Ray, ko je prispel do Anette in Mika, ki se jima je očitno ura zdela vse prej kot zanimiva. "Ne bi rad motil vajinega flirtanja..." je brezizrazno rekel in premiril Mika s pogledom. Takšnega odnosa res ni pričakoval od Drznvraanovcev toda po drugi strani so tako zmeraj mislili, da so najpametnejši. Nato je pogled obrnil proti Anette in dodal "Toda za to imata čas med odmorom ali pri kakšnem drugem profesorju. " Obrnil jima je hrbet, stopil nazaj do katedra in spet spregovoril
"Ker je ura tako nezanimiva bomo ubrali nekoliko drugačen pristop. Gospodična Amaranth, gospodič Hammer pridružita se mi pred katedrom."
Počakal je toliko, da sta se mu Drznvraanovca pridružila nato pa je rekel
"Ker očitno vesta več kot vsi ostali skupaj je čas, da nas navdušita." je rekel spet hladno, toda oči so se mu zaiskrile. Izvlekel je palico in ju pogledal naravnost v oči
"Izvlecita vajini palice in se pripravita. Vse kar morata storiti je, da se z različnimi uroki ubranita mojih napadov. Pustim vama prosto izbiro kako bosta to storila."
Ko je to povedal jima je dal nekaj sekund časa, da sta se pripravila nato pa je z kratkim zamahom palice pripravil tri šolske stole, da so oživeli in se zapodili proti njima. "Začnita ... Zdaj!"


[Torej ta naloga je trenutno samo za vaju, ker se več kot očitno dolgočasita. Vsi ostali lahko še zmeraj opišete določen urok, ki ga bi izvedli, tako kot sem zapisal v prvem postu, ali napišete kakšen komentar na dogajanje. Če se bo še kdo pridružil ur pa bom našel kakšno nalogo tudi zanj Se bom potrudil, da bo naslednja ura nekoliko bolj zanimiva, toda za to prvo res nisem imel kakšnih idej ]

Jutranja svetloba ji je obsijala obraz in Arishi ni preostalo drugega, kot da si zakrije obraz in se obrne na drugo stran. Jutranja vstajanja so jo spravljala ob živce in zgodnje vstajanje škoduje njenemu psihičnem stanju. V sobi so se zaslišale stopinje deklet, ki so kot bi bilo že sredi dneva živahno tekale gor in dol in tisti žvrgoleči glasovi deklet, ki so udarjali v njene bobniče. Obrnila se je na hrbet, saj ni imelo smisla čakati, da se vse poberejo iz sobe, da bi v miru lahko zadremala za pet minut. Njene oči so se sprehajale po steni in po zidovih spalnice. Nič spremenjenega, vse je bilo isto, domače.
Svetlolaskina postava se je počasi dvigovala in ko je že stala in se upirala na noge se je pretegnila kot mačka. Opravila je vse tiste jutranje rutine, obisk drage prijateljice školjke in majhen klepet z zobno ščetko, ter tisto vsakodnevno ličenje, za bog ve koga. Ko je že stala pred omaro in hotela ven privleči navadno črno obleko se je spomnila, da se je danes začel pouk in bo morala preživeti večji del dneva v tisti dolgočasni, sivi šolski uniformi. Zavzdihnila je in jo povlekla iz dnu omare, ter jo navlekla nase. Stala je pred ogledalom in se s v levo stran nagnjeno glavo premerjala. Zajtrk je zamudila, ampak tako ali tako ni bila lačna. Pogledala je na urnik, ki je ležal na njeni noči omarici in je bil ob straneh obglodan, saj se ga je lotil Fergus. "Uroki," si je zamrmrala. Pograbila je torbo in grdo zaloputnila s vrati. No, pa je le bila tišina v sobi, saj si jo je želel tudi Fergus, ampak ni trajalo dolgo saj je že naslednji hip zaslišal petke, ki so se bližale sobi temu je sledil udarec, ki ga je spremljala kletvica, nato pa se je v sobi prikazala svetlolaska. Izpod postelje je zvlekla manjši kovček ter poiskala učbenike, pergament, pero in črnilo in vse zmetala v torbo. Z nočne omarice pa je vzela tisto najpomembnejše za čarovnika, palico. Ko je korakala iz sobe se je tu in tam zaslišala še kakšna kletvica.
Na poti do učilnice ni srečala skoraj nikogar, saj je večina že bila pri pouku le tu in tam so tekali zbegani prvošolčki, ker niso našli učilnic. Njen obraz je jasno izražal, jutranjo slabo voljo in da si slučajno kdo nebi drznil karkoli spregovoriti s njo, saj bi mu lahko zagrenila cel dan. Zamišljeno in tiho je stopala proti ogromnim lesenim vratom. Izgovor potrebuje. No, saj ni ogromno zamujala, ali pač, to je bilo v tem trenutku Arishi nepomembno. Uvodne ure so vedno nezanimive, saj ali ponavljajo snov ali pa se pogovarjajo o počitnicah.

Ko je potiho odrinila vrata in je pomolila glavo notri je zagledala dva dijaka pred katedrom, profesorja Shadowa in skoraj vse, ki so pridno vadili uroke. Njeno mesto je bilo še vedno prazno. Predzadnja vrsta ob oknu. Stopila je do profesorja in mu zamrmrala svoje opravičilo, ki je zvenelo nekako:"Oprostite za zamudo, imam glavobol in sem nekako potegnila spanec, ki se je preveč zavlekel."
Stopila je do dobro znane klopi in opazila nekaj pogledov na sebi, a se ni obremenjevala ter se sesedla na stol. Opazovala je učence in razmišljala kaj naj bi počeli. Bila je še preveč sitna, da bi kogarkoli prosila, da ji obrazloži in da bi poslušala njegov glas. Kmalu je dojela, da morajo izvesti urok, ki ga obvladajo, oziroma uroke. Opazovala je učence in učenke, ki so se trudili, da bi navdušili profesorja Raya.
Opazovala je postavo profesorja in ni vedela ali naj počaka, da stopi do nje in izvede urok ali naj se kar poigrava kot vsi ostali. Odločila se je za slednje.
Preden je pričela je ošinila profesorja. Navzven je dajala vtis nezainteresiranosti oziroma, da ne želi se pretegniti, da bi očarala profesorja. Čeprav se je na vse pretege trudila pri urah urokov, saj so bili uroki njena slaba stran.
S palico je pomignila in zamrmrala:"Avis," V naslednjem hipu so okoli njene glave leteli majhni rjavi in beli ptički, ki so bili kot majhne lutkice in sledili palici. Majhne, živahne lutke na vrvici. "Mergings" je bil njen drugi urok, ko se je naveličala pošiljati ptiče gor in dol.
Te rjave in bele živalce so se pred Arishinim obrazom vedno bolj letele skupaj, nato pa so se začele združevati druga v drugo. Kot kakšni transformerji, ko se dva združita. Na kratko se je zasvetilo in iz prejšnjih malih ptiček je sedaj na mizi čepel sokol. Sokol je bil eden izmed najljubših živali, saj je predstavljal svobodo. Ni bil tako popoln kot si ga je zamišljala. Ena perut je bila krajša od druge in kljun ni bil kot pri ujedah, ampak bolj pri papigah. Še zmeraj je bil prisrčen in ni si mogla pomagati, na obrazu se ji je zarisal nasmešek. S palico je zamahnila in sokol je poletel po razredu. Čeprav je bolj negotovo letel se je spretno izmikal glavam dijakov. Ampak njegovo neresnično življenje ni trajalo dolgo, saj se je Arisha izoblikovala ustnice in izustila nov urok:"Izpuhtis," in kjer je prej letel majhen sokol je sedaj od njega ostal le oblaček dima, ki se je razblinil v zraku. Nekaj časa je še gledala v tisti dim, nato pa odložila palico in se zazrla v 3 osebe pred tablo.

Caitlin je opazovala drugi dve učenki, ter ugotovila zakaj se gre. Torej vsak mora pokazati kaj se je naučil pri njegovemu predmetu, je premišljevala. Nato je zavzdihnila, saj se ni spomnila nobenega zahtevnejšega uroka. Misli so ji s svetlobno hitrostjo švigale ter iskale idejo, kaj naj naredi. Končno se je spomnila nekaj lanskih urokov. Na vse načine je v glavi premetavala uroke, katere je vedela. Končno se ji je nekaj posvetilo. Ko si je v glavi nekako predstavljala, kako naj bi njena predstava potekala se je opogumila ter stopila pred tablo. Izdihnila je zrak, ter se tako navidezno pomirila, saj je bila neznosno živčna. Ni vedela, če so uroki, na katere misli pravilni. Nato je zamahnila s palico ter začela z njeno predstavo: »Sipario,« je rekla. Kar naenkrat se je iz niča začela dvigati para. Ko je bila para malo večja, je na hitro izgovorila še dva uroka: »Orchideus! Spuhtis!« V istem trenutku so se prikazale rože, ter para je začela počasi izginjati. Caith je bila zelo zadovoljna, saj so ji uroki uspevali, kot si jih je zamišljala. Ko se je para končno razkadila, je rekla še:» Reduco,« ter rože so se razletele na stotine koščkov. S palico zamahnila po njih ter zašepetala še: »Spuhtitis,« in rož ni bilo več. Ko je končala, je za sekundo pogledala profesorja, ter mu namenila kisel nasmešek. Nato se je hitro odpravila nazaj v klop. Mislim, da to ne zadostuje standardov, ki jih želi naš preljubi profesor, je premišljevala. Usedla se je v klop, saj ni pričakovala pohvale od profesorja, ter tiho sledila dogodkom še naprej.