Kabinet profesorja Urokov

Če bi lahko ubijali z mislimi in pogledi, bi bil profesor urokov najverjetneje zdaj že v krsti. si je mislila Niccole, ko se je vzpenjala proti tretjemu nadstropju. Nikakor ji ni šlo v glavo, da ji je profesor že prvi dan pouka naložil ukor, in to le zato, ker je zamudila kakšno minuto. No, okej, deset, si je piznala v mislih, nato pa se je spomnila še na ne ravno tih prepir z eno od svojih sostanovalk, na katero se je Nicc spravila, da bi si izboljšala razpoloženje. A ji je Lyssa zabila nazaj nekaj o tem da je sita tega, da jo mora kar naprej buditi ter da se tudi ostala dekleta, ki so bila z njima v sobi strinjajo z njo. Nicc bi ji mogoče še verjela, če se ne bi prej pogovarjala z Mario in Jane, ki sta ji zaupali nekoliko drugačno zgodbo. ''To leto bo še dolgo.'' je zamrmrala in zavila na novo stopnišče. Pravzaprav se ni točno somnila, kje je ta kabinet za uroke sploh bil, a vedela je, da se bo nekako znašla. Konec koncev je imela dober občutek za orientacijo, čeprav ti je to v tej šoli na čase bolj malo pomagalo.
Medtem ko ni bila pozorna na okolico se ji je skoraj uspelo zaleteti v nekega tretješolčka. Ta je, takoj ko je zagledal njen obraz ter barvo kravate, prebledel in se hitro odpravil naprej, kar je Nicc, ki je upala, da se bo končno lahko nad nekom znesla, le še bolj razbesnelo. Že ves dan je bila hudičevo slabe volje, pa sploh ni vedela zakaj. No, najverjeteneje je imelo pri tem kaj opraviti njeno zbujanje in vse povezano s tem, pa tudi ta presneti pripor.. Ob spominu na to je zopet zaškripala z zobmi, nato pa stresla z glavo, da bi se vsaj malo otresla jeze. S tem pa je le še bolj razmršila svoje že tako podivjane lase, ki so se ji vepili na vrat. Klub temu, da je bil september je bilo zunaj še vedno precej vroče in Nicc si je, da bi se vasaj malo ohladila razvezala kravato ter odpela nekaj gumbov na srajci.
Ozrla se je okoli sebe ter se samovšečno zarežala. Nekaj metrov stran je namreč zagledala kabinet profesorja Shadowa in že čez nekaj sekund je glasno potrkala po vratih.


[sori, ker ta post je karnekaj. -.-]

Sedel je v svojem udobnem naslonjaču in v roki zamišljeno vrtel svojo
čarovniško palico. Ta vročina, ki je še septembra pritiskala na
Bradavičarko ga je spravljala ob živce, saj je tako kot zmeraj tečal v
svojem temnem dolgem plašču in namesto, da bi se hladil ob jezeru je
preživljal čas v svojem kabinetu. Pravzaprav si je za to bil kriv kar
sam, kaj pa se je že prvi dan odločil, da si nekdo zasluži pripor in
tista Spolzgadovka je naravnost prosila za to, da ji ga podeli.
Jeznoje zamahnil s palico, da se je omarica za vrati trdo odprla in proti
njemu je poletela na pol prazna steklenica ognjenega viskija. Z drugim
zamahom palice se je pred njim pojavil kozarec, do napolnjen z
ledom in steklenica je sama od sebe kozarec napolnila skoraj do vrha ter se
nato vrnila nazaj v omarico. Ray je zmeraj užival v dobri pijači in v
tej vročini bo kozarec ognjenega viskija pravi balzam za njegovo
vznemirjeno dušo. Ni se mogel odločiti ali je jezen na Spolzgadovko, ki
je rinila v težave ali nase, da ji je dodelil pripor in s tem zapravil
možnost, da bi preživel še en lep jesenski dan nekje v naravi.
Srknilje pijačo in od užitka zaprl oči, ko mu je po grlu spolzel hladen a
grenak okus. Takoj se je počutil bolje... Napravil je še nekaj požirkov
in ko je nekdo potrkal na vrata je izpil na dušek še tisto kar je v
kozarcu ostalo do tistega trenutka. Z rahlim zamahom palice je kozarec
izginil sam pa je z mirnim glasom rekel "Naprej!"
Vtistem trenutku se je spomnil, da je verjetno njegov zadah prenapolnjen
z vonjem po alkoholu zato je na hitro poskušal stvar popraviti s
preprostim urokom, a je popolnoma izgubil koncentracijo ko je ozrl
postavo pri vratih in v ustih se mu je zaletelo, da je začel glasno
kašljati.
Pred očmi se mu je pojavila Niccolette, Spolzgadovka, ki
ji je namenil pripor in bila je preprosto vroča... če Rayu iz ust ne bi
prihajali milni mehurčki, bi mu čeljust padala na tla.
Z razvezano kravato in odprto srajčko je Rayeva domišljija kot nostavljiv val, kaj
val, CUNAMI, drvela po svoje. Potreboval je nekaj trenutkov, da se je
končno zbral, rahlo zardel in ko so vsi mehurčki izginili iz ust končno
spregovoril
"Torej draga dama, ste se mi končno odločili pridružiti. Tudi tole zamujanje bova dodala k vaši današnji kazni..." Težko
je držal svoj pogled na njenem obrazu, ko pa mu je vsake toliko časa
poskušal pobegniti nekoliko nižje. Lepa dekleta so zmeraj bila njegova
šibka točka...



[čist super je ne vem kaj se pritožuješ moj pa tudi ni največja ometnina ampak za začetek bo )

Od kar je potrkala po vratih je minilo že kar nekaj sekund in nataknjena, kot je ta dan bila, je že dvignila roko, da bi zopet potrkala, ko se je iz notranjosti končno zaslišal profesorjev glas. Odprla je vrata ter se ozrla po prostoru. Glede na to, da je bil to njen prvi pripor pri tem profesorju se ji je na obrazu ob notranjosti kabineta za trenutek prikazalo popolno presenečenje. Zadnje, kar je pričakovala je bilo to, kar je bila prej kakšna… dnevna soba, kot pa kabinet. Okoli nizke mize je bilo nekaj vreč, ki so bile očitno namenjene sedenju in ob tem prizoru je pomenljivo privzdignila levo obrv. Pa ja ni mislil, da bo sedela na tem? Sploh ni vedela, kaj naj bi te vreče bile, a zagotovo tega ni videla še nikdar prej… Njen pogled se je nato ustavil na stenah, ki so jih do zadnjega koščka prekrivale police. In na policah je bilo na tone knjig, za katere se je zdelo, da je ena debelejša od druge. Ob tem je privzdignila še drugo obrv, nato pa je komaj opazno skomignila z rameni. Če je tipu všeč, da živi v knjižnici je to njegova stvar. je pomislila in pogled usmerila na profesorja. Na njenem obrazu je bil običajen, brezvoljen izraz, ko pa je zagledala temnolasca, kako so mu iz ust prihajali… milni mehurčki!? Tu nekaj ni okej… so ji besede švignile čez misli, ko je le začudeno zrla v okrogle mehurčke, ki so se dvigali v zrak. In ko so končno izginili so iz profesorjevih ust zazvenele besede, ki so njeno jezo stopnjevale do besa. ''Zamujanje?'' je zasikala skozi zobe in se ob enem poskušala pomiriti, saj res ni hotela v priporu preživeti vsakega večera do konca leta. Ošinila je svojo uro, ki je bila res kazala pet minut več, kot bi bilo treba. ''Jaz sem bila točna, teh pet minut pa lahko prištejete kar svojemu… karkoli ste že počeli s temi mehurčki.'' Poskusila je govoriti v normalnem tonu, a je bilo v njenem glasu še vedno moč zaznati sarkazem in razdraženost.
Še nekajkrat je globoko vdihnila, nato pa je zaprla vrata za sabo in se zazrla v profesorja. Stvar je hotela čim hitreje opraviti, vendar pa je bil obraz, na katerega je naletela, hudo zmeden. Kaj mu pa zdaj ni jasno? je v mislih zagodrnjala, na glas pa rekla ''No, kaj zdaj? Ali moram celo uro samo stati tu ali kaj?''

Njen prenapihnjen odgovor ga ni prizadel niti za trenutek, pravzaprav bi bil kar malo razočaran če bi Spolzgadovka mirno sprejela svojo kazen. Ni vedel ali je za to kriv ognjen viski ali Niccolette, toda naenkrat ni bil več jezen nase, da se je odločil, da jo že prvi dan povabi v pripor. Tudi vročina, ki ga je grela in ni prihajala več samo od zunaj ampak tudi iz njene vroče pojave ga je sedaj še dodatno grela in prav nič motila.
Povsem neprizadeto se je nasmehnil in mirno odvrnil "Kar sem počel z mehurčki je moja stvar, vaše zamujanje po drugi strani pa ... rahlo je priprl oči in se sladko nasmehnil "...Vas bo stalo še enega obiska v mojem kabinetu naslednji teden ob isti uri. Če tudi takrat ne boste točni si bom vaše zamujanje razlagal kot dejstvo, da hočete z mano preživeti več časa in se bova videvala vsak teden ob isti uri."
Dobro se je počutil kot profesor, čeprav po naravi ni bil zloben je moral mlade ume vzgajati tudi na takšen način. In ja prijalo mu je, da je imel ob sebi lepo dekle in še bolj vznemirjalo ga je, da dekletu to ni bilo všeč. Vse to upiranje ga je privlačilo in vedel je, da ga bo vest kaj kmalu dohitela in takrat se bo še kako zavedal, da se obnaša kot star preverznjak. Toda kot je že pomislil prej, lepa dekleta so bila zmeraj njegova šibka točka.
Zmeden obraz je kmalu skril za širok nasmešek in spet spregovoril "Pa ne da smo danes vstali z napačno nogo gospodična Parkinson? Tale odnos naju ne bo pripeljal nikamor. Za začetek se usedite na tale stol" pri tem je pomignil na stol nasproti svojega.
Razmišljal je kakšno kazen naj naloži Niccolette, da ta ne bo preveč zadovoljna.
"Povejte mi kakšni so vaši razlogi za zamujanje? Imate zdravstvene težave, se niste sposobni držati dogovorov ali ste samo preveč leni?"
Opazoval je njen odziv pri tem pa spet začutil željo, da bi se presedel bližje k njej, da bi zdrsnil z roko po njenem licu in vratu ter nižje vse do njene srajčke, kjer bi do konca odprl njene gumbe....
Vstal je iz svojega naslonjača ter stopil proti oknu in se zazrl v pokrajino pred sabo. Ni mogel več gledati v privlačno Spolzgadovko hkrati pa je želel ostati v njeni bližini. Bil je v dilemi ali jo naj po hitrem postopku odslovi in tako prepreči, da bi se zapletel v kakšne težave ali naj preprosto sledi svojim občutkom.
Ker je zmeraj rad tvegal se je odločil za slednje.
"Gospodična Parkinson kaj, če bi kar začela z vašim današnjim priporom? Za začetek rabim vašo pomoč pri pripravi za mojo naslednjo uro. Po abecednem vrstnem redu mi iz te knjige" knjiga se je z zamahom palice pojavila pred Niccolette "Najdite vse škodljive posledice uporabljanja levitacije na otrocih. Mogoče ugotoviva, če je vaše zamujanje posledica le tega" Bilo je dolgočasno delo toda za začetek je bilo povsem dovolj, da bo mladenko popolnoma razbesnelo. Ray se je spet usedel v svoj naslonjač v roke vzel eno izmed knjig in jo začel počasi brati...

Vse v njej je vrelo od jeze, ki jo je skušala stresti na profesorja, ta pa se je obnašal, kot da bi bila sredi čajanke. Nicc resnično ni več vedela, kako dolgo bo še lahko zadrževala ta naval jeze, ki pravzaprav ni bil značilen zanjo. Res je morala imeti presneto slab dan, ampak to je bila že skoraj tradicija. Prvi teden je bil vedno peklenski, pa naj je storila karkoli. Vedno se je našel nekdo, ki je mislil, da jo bo dotolkel in z vedno novimi poniževanji ter zmagami si je v septembru ponavadi povrnila ugled. Takrat se je življenje vrnilo v normalne tire in lahko se je sprostila. Z mislimi je odplavala nekam daleč in jeza je skopnela skupaj z njeno pozornostjo. Nazaj v kabinet jo je priklical šele profesorjev glas, ki je naznanjal, da bo v priporu tudi naslednji teden. Niccole si je, še preden bi se zopet utegnila razjeziti na obraz nadela masko ledenega obraza, skozi katerega ponavadi ni mogel nihče. Ko je storila to je potem imela mir in to je bil njen načrt tudi danes. Zazrla se je v profesorja, in če ji ne bi na uho prišlo, da je bil Drznvraanovec, torej z nosom v knjige zakopan angelček, bi si mislila, da v celotni stvari celo uživa. A prisegla bi, da je, ko je omenil pripor še naslednji teden, čez njegov obraz šinil nasmešek. Pa ne da bi Niccolette kdaj prisegala, seveda.
Ko ji je profesor rekel, naj sede, je z očmi uporniško ošinila tiste… vreče na tleh, a se je za njo hvalabogu znašel stol. Olajšano je sedla ter si popravila krilo, nato pa prekrižala noge da se je udobneje namestila. Upala je, da ne bo česa prepisovala ali urejala, a glede na domišljijo, ki so jo profesorji imeli (oziroma niso) v zvezi s pripori je nekako slutila, da jo bo doletelo prav to. ''Pravzaprav vedno vstanem z desno nogo. In to ponavadi ne pogojuje mojega razpoloženja.'' Je odvrnila, kot da ne bi razumela vprašanja, čeprav se je njegovega pomena še predobro zavedala. Preprosto ni mu hotela dati tega zadoščenja, saj ji je že uspelo ugotoviti, da ga njena jeza zabava. ''Poleg tega pa, a bi naju kakršen koli odnos sploh moral kam pripeljati?'' vprašanje je bilo dokaj neumno, a Nicc ga je vseeno postavila z rahlim zadovoljstvom. Morda bo zdaj ona na vrsti, da se bo smejala.
''Hm… moji razlogi.'' Delala se je, da premišljuje. ''A je izgovor, da je na hodnikih med odmori res ogromna gneča in se je težko prebiti do učilnice že preveč obrabljen?'' sarkazma, ki je vel iz njenega glasu praktično ni bilo mogoče prezreti. S takšnimi neumnimi vprašanji je bil resnično na dobri poti, da jo zopet spravi v slabo voljo.
Kar naenkrat je profesor vstal in se postavil k oknu. Pričakovala je še kakšno vprašanje, ker pa je bilo nekaj časa vse tiho se je iz čistega dolgčasa posvetila svojim lasem. Spet so se ji lepili na vrat od vročine, saj je bila v kabinetu temperatura še nekoliko višja kot na hodnikih. Z roko je prijela en pramen, ter začela iskati razcepljene konice. Seveda jih ni imela, saj je bila nekaj dni pred odhodom na Bradavičarko pri frizerju, a vsaj kratkočasila se je lahko. Za hrbtom je zaznala premikanje in kmalu je imela v rokah knjigo, ki je bila najverjetneje skrajno dolgočasna. Takoj, ko ji je profesor dal še napotke je vedela, da se ni zmotila. Pa saj to ni res! Je pomislila pri sebi. Si ne morejo enkrat za spremembo izmisliti česa novega!? je bila zopet pri koncu z živci. Temu profesorju je uspelo, da jo je razjezil kadar se mu je zahotelo in to Niccole ni bilo niti najmanj všeč, saj se je ponavadi zmeraj znala obvladati.
Sunkovito je vstala ter premaknila svoj stol proti pisalni mizi nekje v kotu kabineta. Če bo že morala delati se bo tega lotila vsaj pošteno. Knjigo je trdo položila na mizo, da je zaropotalo, nato pa je slekla šolski plašč. Pod njim je imela namreč oblečeno še srajco in krilo in bilo ji je peklensko vroče. Sedla je k mizi ter prekrižala noge, da se je namestila, nato pa se je lotila dela.

Še zmeraj je otresala s svojim jezikom in skladno z njenim domom je bilo v vsaki njeni besedi slišati tisti hladen, vzvišen ton, ki naj bi sporočal, da je ona nekaj več od vseh ostalih. Toda Ray je bil tega že navajen in pravzaprav mu je bilo njeno mnenje o tem kdo je tisti, ki bi ga bilo potrebno spoštovati vredno približno toliko kot pijancu voda.
Spoštoval je mlade in spoštoval je njihova mnenja, toda njihova mnenja ga niso niti malo prizadela. Predvsem zato ker je, ko je bil v njihovih letih, tudi sam menil, da je najpametnejši, najbolj sposoben in samo on ve kaj je dobro zanj in kaj ne.
Življenje te bo že izočilo mlada dama je z nasmeškom pomislil, ko je poslušal njene sarkastične izjave in vprašanja.
"Najin odnos bi naju moral pripeljati do tega, da se ve kdo je učenec in kdo profesor in da se ne zamuja na predavanja" je še naprej dobrovoljno odgovarjal. Le stežka ga bo Niccolette spravila iz tira z besedami, toda s svojo postavo in zapeljevanjem .... to pa je že druga pesem.
"Pa pustiva času, da pokaže ali boste še naprej zamujali na moja predavanja, do takrat pa uživajva v trenutku."
Lahko je čutil kako se je jeza spet naselila v njeno telo, ko ji je dal dolgočasno in nepomembno kazen. Vsaj za njo je bila nepomembna, njemu pa je prihranila nekaj dela pri pripravi na naslednjo uro. Tudi sam se je spominjal tistih dolgočasnih kazni, ki so mu jih profesorji nalagali v priporu, toda zmeraj jim je vrnil z neko potegavščino, če ne v času pripora pa ob prvi pravi priložnosti. Takrat ga na srečo niso ujeli skoraj nikoli.
"Pošpegal" je izza svoje knjige in opazoval kako se je Niccolette spravila na delo. Slekla je svoj plašč in se zavzeto lotila naloge, ki ji je namenil. Spet mu je postajalo vroče, saj je sedaj, ko je slekla svoj plašč bila še toliko bolj privlačna.
Saj me ne namerno izziva? je za trenutek pomislil.
Če ne bi bila študentka bi se že zdavnaj prepustil svojim čustvom, toda tako ga je le še ta stvar zadrževala, da se ji ni poizkušal prebližati.
Pa bom lahko še dolgo zdržal takole?
Moral je nekaj narediti, da se zamoti in v takšnih primerih je zmeraj pomagalo govorenje. Zopet se je zazrl v knjigo in vročina v njem je rahlo popustila, čeprav je bilo že samo dejstvo, da je sam z vročim dekeltom v svojem kabinetu dovolj velik grelec, ki ga je grel globoko v notranjosti.
"Ker boste z vašo nalogo po vsej vrjetnosti končali hitro bi bilo dobro, če vam dam še eno zadolžitev za danes, toda najprej bi vas uprašal, kaj se vam zdi primerna kazen za vaše zamujanje?" Glas je bil prijazen in zanimalo ga je kaj mu bo odgovorila.
"Glede na to, da se vam zamujanje sicer zdi povsem logično in upravičeno me bolj zanima, kako naj bi po vaše izgledale ure, ki jih študentje preživijo v priporu?"

Na svoje vprašanje pravzaprav sploh ni pričakovala odgovora. Postavila ga je bolj ali manj zato, da je zadovoljila svoj uporniški del, ne ker bi jo stvar dejansko zanimala. In zato je ob odgovoru, ki je bil eden od tistih v stilu 70. letnih profesoric. ''Pravzaprav, gospod profesor se mi zdi, da to že veva.'' je rekla in se zazrla v svoje brezhibno urejene nohte, nato pa pogledala k višku. ''Mislim, da za še vedno izgledam veliko predobro, da bi jaz lahko bila profesorica.'' Ni si mogla kaj, da ne bi zabila tega in na njenih ustnicah se je pojavil tisti samovšečni nasmešek, s katerim je znala pritegniti marsikateri pogled. Ob naslednjem odgovoru pa se je njen nasmeh le še povečal. ''Torej lahko sklepam, da je to res že nekoliko obrabljeno. Škoda, zgleda, da si bo treba izmisliti kaj novega.'' Narejeno se je namrščila, nato pa se je z vzdihom pripravila na delo. Ob tem je s kotičkom oči ujela profesorjev pogled, ki pa ni bil usmerjen proti njenemu obrazu, temveč proti njenemu telesu. Za nekaj trenutkov je bila presenečena, nato pa je sama pri sebi skomignila z rameni in zopet se je pojavil tisto samovšečni nasmešek. Zelo očitno je bilo namreč, da je profesorju več, kar vidi in to se ji je zdela odlična priložnost, da mu povrne vsaj nekaj trpljenja, ki ji ga je on povzročal s tem priporom. Njena jeza je v trenutku izpuhtela in nadomestilo jo je veselje ter zvit lesk v očeh. In iz te kombinacije se je le redko izcimilo kaj dobrega.
Posvetila se je svojemu delu in po nekaj minutah ugotovila, da so v posameznih poglavjih stvari že tako razporejene po abecednem redu, razporediti je bilo treba le posamezna poglavja. Na pergament je začela s peresom zapisovati naslove poglavij ter njihove številke. Po kakšnih štirih poglavjih je narejeno zavzdihnila od vročine ter z rokami prijela lase, kot da jih bo oblikovala v čop, nato pa si jih razpustila po levem ramenu, s katerim je bila obrnjena proti steni. To pa je bila le priprava na naslednji korak misije 'Spravi profesorja ob pamet'. S tem, ko je lase umaknila z levega ramena je namreč omogočila mnogo boljši razgled na njen vse prej kot zanemarljiv dekolte. V sebi je zatrla željo po nasmešku, ko je izza hrbta zopet zaslišala profesorjev glas. Zavila je z očmi, nato pa le ogovorila. ''Primerna kazen zame? Recimo kakšna krajša pridiga, da lahko potem čim prej odidem v dom?'' Njen glas je bil zopet poln sarkazma inče je zavila z očmi že pri prvem vprašanju, je pri tem že skoraj izgubila potrpljenje. ''Kolikor se spomnim nisem rekla, da se mi zdi zamujanje logično. A včasih se vseeno zgodi in mislim, da sama na prvi šolski dan, ko se moraš na vse zopet privaditi, definitivno ne bi nikomur dodelila pripora.'' Med odgovorom se ni potrudila niti toliko, da bi se ozrla in gledala profesorju v obraz, tako da se je sedaj lahko takoj vrnila k delu. Zapisala je še nekaj poglavij, ko je končno našla, kar je iskala. Knjiga, iz katere je prepisovala je bila že precej stara in pergament je bil na mnogih mestih tako obrabljen, da si komaj prebral besedo, in ravno to se je zgodilo tukaj. Nekaj časa se je delala, kot da jo poskuša razvozlati, nato pa se je ozrla proti profesorju. ''Mi lahko prosim poveste, kaj točno naj bi pisalo tukaj?'' Njen glas je izdajal vse kaj drugega kot zadovoljstvo, ko je pomenljivo pripomnila še ''In, samo mimogrede… to knjigo imajo definitivno tudi v novejši izdaji.'' Obrnila se je nazaj k mizi, da profesor ni mogel videti njenega obraza, nato pa si je privoščila drobcen nasmešek.

Ko si je umaknila lase in si jih spustila na levo stran, ter pri tem pokazala svoj dekolte je imel Ray dovolj. Če bo šlo takole naprej bo izgubil kontrolo nad sabo in najraje bi se zadrl na Niccolette, da naj se obleče, saj ni na plaži ali na modni reviji. Toda tega ne bi mogel storiti tudi če bi si to resnično želel, kar si seveda ni, saj je kar preveč užival v pogledu nanjo. Da pa tega ne bi pokazal preveč očitno je spet zamahnil z palico, da sta se prikazal dva kozarca z ledom, iz omarice pa je tokrat preletel jabolčni sok in napolnil kozarca. Z drugim zamahom palice je sok poletel nazaj v omarico, eden izmed kozarcev proti Niccolette, drugi v Rayevo pripravljeno roko.
"Nobene potrebe ni, da dihidrirava v tej vročini. Upam, da bo jabolčni sok dovolj dober za vaš izbran okus gospodična Parkinson." je rekel še zmerja nasmejano, kljub vemu kar mu je do sedaj hladno odvrnila. To, da se je upirala mu je bilo neizmerno všeč.
"Veste gospodična Parkinson vam se to zamujanje ne zgodi, temveč dogaja" je rekel povsem mirno "zato ste danes tukaj. Kar pa se tiče pridige ... za to lahko greste kakšnemu bunkeljskemu župniku, mogoče vam da še odvezo. Jaz sem tukaj, da vas nekaj naučim, če vam ni do tega, vam ni treba hoditi na moja predavanja toda zamujanja brez dobrega opravičila ne bom dovoljeval."
Vse to je bilo povedano prijazno, z nasmeškom, a po drugi strani dovolj resno, da se je vedelo, da se Ray ne šali. Nenazadnje je bila njegova naloga, da mlade čarovnike in čarovnice nauči vsega kar zna, hkrati pa jih mora tudi vzgajati, saj na Bradavičarki ni staršev, ki bi opravljali to nalogo.
Srknil je požirek jabolčnega soka, da je hladna tekočina stekla po njegovem grlu in ga vsaj malo ohladila.
"Vrjetno bi jo res lahko dobil v novejši izdaji, ampak kje bi potem bila zabava v tem? Tako imate vsaj kaj prijetnega za početi."
Vedel je, da mu nikoli ne bo uspelo zgolj z besedami utišati jezične Spolzgadovke, toda sedaj, ko je imel v roki hladen kozarec se je počutil nekoliko močnejšega in stopil je bližje dekletu.
Toda to ni več dekle, to je ženska je pomislil.
"Mislim, da bo dovolj za danes gospodična Parkinson." je spregovoril, ko je bil že čisto blizu nje. Načrtoval je, da bi ji njen pripor še nikoliko podaljšal toda ob pogledu na njeno postavo se mu je skoraj zavrtelo in res je bil hvaležen za led v kozarcu, ki ga je hladil. "Za naslednjič vam obljubim nekaj bolj izvirnega in zanimivega. Mogoče pa vam tole dolgočasno delo, ki ste ga morali danes opravljati še kdaj pride prav."
Prvič od kar sta bila skupaj v kabinetu se je zazrl naravnost v njene oči in predstavljal si je, kako bi se sklonil k njej in jo nežno poljubil nato pa zagrabil in odnesel do kavča, z roko zdrsnil po njenih ramenih...
Ni se smel prepustiti takšnim mislim zato je stopil korak nazaj.
"Vas mogoče zanima še kaj preden odidete za danes? Ali lahko mogoče še kaj naredim za vas?"
Verjetno bi ji naredil uslugo če bi se vrgel iz astronomskega stolpa ali kaj podobnega je pomislil toda dvomil je, da bi si Niccolette drznila izjaviti kaj podobnega. Toda tisto kar si je mislila je bilo gotovo še mnogo hujše....

Ravno je prepisovala neko po njenem mnenju neizgovorljivo besedo, ko je v prostoru zaznala premikanje. Dvignila je pogled iznad pergamenta ter opazila množico steklenic v omarici, iz katere je 'poletel' jabolčni sok, ki je bil najbrž edina brezalkoholna pijača med vsemi. Ob tej zbirki bi se najraje zasmejala, a se je zadovoljila z nasmeškom, medtem pa je do nje že prilebdel kozarec s sokom in ledom. Prijela ga je ter postavila na mizo, nato pa do konca prepisala tisto kilometrsko besedo. Na pripombo o njenem okusu se ni odzvala, saj se ji preprosto ni ljubilo izgubljati časa s takšnimi malenkostmi, poleg tega pa so ji šle te čudaške besede, ki jih je morala prepisovati že hudi na živce. Ena beseda je bila daljša od druge in Nicc se je lahko samo zahvaljevala za svojo potrpežljivost, sicer bi profesorja s knjigo vred že nekam poslala. In si s tem nakopala še kakšnih deset priporov. Pri naslednjih profesorjevih besedah, ki pa so postale pravi mali govor, pa je prenehala s pisanjem ter se obrnila proti profesorju. ''Sicer je res, da sem zamudila že večkrat, a vsekakor nisem edina. Večini se to dogaja že dlje časa kot meni, pa se danes lahko lepo sproščajo v dnevni sobi ali pa so kje zunaj.'' Poslušala je še preostanek govora, nato pa ga je prestrelila s pogledom ter se obrnila nazaj k pergamentu, medtem pa sama zase zamrmrala ''In če trenutno kdo rabi odvezo, ste to definitivno vi.'' Besede je namerno izgovorila tišje, a bile so ravno dovolj glasne, da jih je lahko profesor še brez težav slišal, saj se je premaknil proti njej, da bi videl, katera beseda ji dela preglavice. A še preden je to dejansko storil je oznanil, da je njenega pripora konec. Ko je Nicc vstala in si zopet oblekla plašč je opazila, da je njegov obraz nekoliko bled in ob tem se je znova zmagovalno nasmehnila. Vzrok profesorjeve vrtoglavice namreč ni mogel biti nikjer drugje razen v njej in to ji je dajalo občutek zmagoslavja. Profesorju se je ob njegovem vprašanju le še nasmehnila, nato pa se napotila proti vratom. Šele ko jih je že odprla se je ponovno ustavila. ''Nekaj pa res lahko naredite zame.'' Je rekla z glasom, ki je bil preveč prijazen, da bi lahko obetal kaj dobrega. ''Naslednjič prosim upoštevajte, da so moje oči tu zgoraj.'' Je rekla ter pokazala na oči v katerih se je zrcalilo zmagoslavje. ''Lahko noč.'' Je še dodala, nato pa so se vrata zaprla za njo.


[Najbolj lejm konecvseh časov. ''/]

[hehe sploh ni tako slabo ... mogoče malo premalo izzivalno ampak bo še čas tudi za to ]

"Nisem vajen, da se enačite z večino gospodična Parkinson" je z nasmeškom odvrnil Ray. "Dolgočasno je biti povprečen veste." Vedel je, da nekako preliva olje na ogenj, a po drugi strani mu je to bilo všeč, vas ta jeza in želja po maščevanju, ki je vrela v njej, lahkpo bi jo skoraj začutil, mu je godila.
Zaradi tega, in dejstva, da tisto kar je prepovedano je zmeraj najslajše si je Niccolette le še bolj želel. Toda na žalost jo je lahko spremljal le z očmi in spremljal jo je podrobno.
Slišal je njene besede o odvezi in bil je prepričan, da jih je namerno izgovorila tako, da jih je lahko slišal. Rahlo je zardel toda kljub temu ji ga ni uspelo popolnoma vreči iz tira. Nenazdanje je bil samo človek in moški in saj se ve s katero glavo v večini primerov razmišljajo moški.
Opazoval je kako si je elegantno nadela plašč in začela stopati proti vratom. Tik ob njih je drzno pripomnila naj jo drugič gleda v oči in ne kam drugam in kljub rahli rdečici je Ray še uspel izdaviti
"Če bodo vaše spodnje ... khm oči dovolj dobro zakrite mislim, da ne bo problema." in dodal "Pozdravljeni do naslednjič gospodična Parkinson." Ni mu ušel zmagoslavni nasmešek v njenih očeh, a mogoče je dobila to bitko ne pa še vojne. S tem, ko mu je pokazala, da se zaveda svoje moči in čarov, ga je nevede prepričala, da je sprejel njeno igro. Zamahnil je s čarobno palico in jabolčni sok v njegovem kozarcu je v trenutku zamenjal ognjeni viski. Na dušek ga je izpraznil nato pa z nasmeškom pomislil
Mlada dama, ta stvar se mogoče ne bo dobro končala zame, toda ne bom odnehal dokler se ne pobližje spoznava. Ni zastonj rek, da se v vodoravnem položaju vse izravna, tudi leta.
Ni bil takšen, da bi nadlegoval svoje študentke, toda Niccolette je bila že prava ženska in samo nekaj mesecev jo je ločilo tudi do uradne polnoletnosti. Toliko se bo že zadržal, nato pa bomo videli kaj bo prinesel čas ... Igre so se začele... je navdušen pomislil, saj je resnično uboževal izzive.


[To ti pa je kr neki post... kaj pa se spravljam pisat zaspan ]

Lacunina roka je obstala nekaj centimetrov pred masivnimi vrati, ki so vodila v Rayev kabinet. Nameravala je potrkati, toda...

Kaj bi mu sploh lahko rekla? Oprostite, profesor, nek sošolec me izsiljuje in grozi, da vam bo povedal, da ste mi všeč? Stresla je z glavo, da so se rdeči lasje usuli prek njenih ramen kot neukročeni plameni in zavzdihnila. Morda lahko samo reče, da je prišla na pogovor. In mogoče ga bi lahko povabila na ples v maskah, ki naj bi se odvijal za noč čarovnic. Ali pa so učitelji že tako obvezno morali hoditi na prireditve?

Končno je zbrala pogum in ponovno stisnila roko v pest. Potrkala je počasi in razločno in potem je čakala. In se prestopila. In potrkala še enkrat. In pokljukala. Zaklenjeno! Sploh ga ni bilo v kabinetu. Njene ustnice so se v kotičkih razočarano povesile. Morala ga bo ujeti kak drug dan...

Hitel je po hodniku kot bi mu gorelo pod petami. Pogovor z ravnateljem ga ni pustil ravnodušnega in vedel je, da mora pohiteti in čim hitreje opraviti z nalogo, ki mu je bila zaupana. Plašč nevidnosti, ki mu je bil zaupan je imel skrit v svojem dolgem črnem plašču, saj ni želel, da kdorkoli izve zanj, niti njegovi sodelovci ali študentje na Bradavičarki. Še posebej ne študentje in tisti Amon. Nekaj je na njem, kar mi govori, da moram biti nanj pozoren.
Toda sedaj je imel še toliko večje skrbi s to nalogo, ki mu jo je zaupal profesor Dumbledore. Seveda je bil Ray prepričan, da bo ravnatelj poskrbel za njegove ure, toda kdo bo poskrbel za študente izven učilnice? Saj ne, da so bili v smrtni nevarnosti, toda nekaj se je dogajalo in slutil je, da ni nič dobrega.
S pospešenimi koraki je zavil na hodnik, ki je vodil do njegovega kabineta in se skoraj zaletel v Lacuno, ki ga je očitno iskala. Kljub temu, da se mu je tako mudilo se ji je prijazno nasmehnil in spregovoril "Pozdravljeni gospodična Coil. Vam lahko kako pomagam ali ste samo na večernem sprehodu?"
Nasmešek na njegovem obrazu je rahlo zbledel, ko je opazil zaskrbljenost na njenem licu.
"Pridite in se mi pridružite ob skodelici kakava. Sicer nimam veliko časa, toda kot sem obljubi za vas sem zmeraj na voljo." prijazno se je nasmehnil izvlekel čarovniško palico in trikrat potrkal po vratih pri tem pa zašepetal nekaj urokov. Vsi ti uroki niso bili znak Rayevega nezaupanja študentom, sam je nanje gledal kot na izziv, ki ga je postavil mladim čarovnikom in čarovnicam. Kdor se je prebil v njegov kabinet brez kakšne posledice si je zaslužil, da se razgleda po njem in poišče kar pač želi najti.
Končno je stopil skozi vrata in spet zamahnil z palico. Dve skodelici napolnjeni z vročim kakavom sta se pojavili, na vsaki strani mize po ena. Stopil je do svojega "fotelja" se usedel in s pogledom primeril rdečelasko pred sabo. Nekaj je moralo biti narobe...
"Torej gospodična Coil ste prišli semkaj samo na klepet ali vas tare kaj drugega?"
Niti za trenutek ni omaknil pogleda iz nje, saj je hotel opazovati njeno reakcijo. Kljub nalogi, ki mu je bila zaupana in je bila še zmeraj prisotna v njegovih mislih, so bili njegovi učenci izjemno pomembni in nekaj minut odlašanja si je lahko privoščil.

Samo, da se je zasukala na petah in hotela oditi, že se je pred njo pojavil Ray in za trenutek je obstala, očarana nad njegovimi lepimi potezami in globokimi očmi. Tako se je že navadila na Amonove rjave lase, da so bili Rayevi črni zdaj toliko bolj opazni in komaj se je zadržala, da mu ni planila okoli vratu.

"Živjo, jaz," za trenutek je zaprla oči. Ko je stal tako blizu, se je bilo res težko skoncentrirati. "Pravzaprav sem vas iskala, nisem le na sprehodu." Nasmehnila se je, čeprav je bilo v njenem nasmešku opaziti sled obupa. Kaj naj reče? Kako mu lahko razloži...

Ray jo je prijazno povabil v kabinet in ko je odklepal vrata, je povsem nevede poslušala njegov glas in ujela uroke, ki jih je uporabil. Nekoliko je razširila oči. Videti je bilo, da ni niti malo skoparil z varnostnimi ukrepi. Ko je vstopila, ji je takoj ponudil kakav in hvaležno je sprejela skodelico in se namestila na udobnem kavču, Ray pa je zasedel naslanjač.

Očitno je bilo že iz njenega obraza razvidno, da jo nekaj muči in ko jo je Ray vprašal, če jo kaj tare, se je ugriznila v ustnico. Ni si upala pogledati v njegove oči, saj se je bala, da bo že iz njenega pogleda lahko razbral vsa njena čustva in strahove. Njena lica, ki so bila običajno prijetno zardela vsakič, ko se je pojavil ob njej, so bila zdaj rahlo bleda in zato so bile njene zelene oči videti še nekoliko večje in bolj intenzivne.

"Hotela sem vam povedati," je začela tiho in se v mislih okregala, da je tako strahopetna, "da bo konec meseca ples v maskah. In, no, to ste pravzaprav najbrž že vedeli. Hotela sem vprašati, če, mislim," za trenutek se je ustavila in njena lica je končno zapolnila rdečica. "Včasih se plesa lotijo tudi profesorji in zanimalo me je, če bi mogoče en ples plesali z mano."

Bilo je prisrčno povabilo in vsekakor ga je presenetila, saj je bila prvo dekle iz študentskih vrst, ki ga je povabila na ples. Za trenutek je okleval z odgovorom nato pa z opravičujočim nasmeškom spregovoril
"Z veseljem bi zaplesal z vami, toda stvar je v tem, da nocoj odhajam in bom nekaj časa odsoten iz Bradavičarke in ne vem kdaj se vrnem." še zmeraj je gledal naravnost v njene oči in resnično mu je bilo žal, da je moral podati takšen odgovor.
"Takole se dogovoriva" je spet spregovoril "Če se bom vrnil iz mojega potovanja pravi čas, se zavrtim z vami, čeprav vas moram opozoriti, da ples ni moja najboljša vrlina." Nasmehnil se ji je v upanju, da ne bo preveč razočarana in bilo mu je žal, da se bo ples odvijal ravno v času njegove odsotnosti. Toda bile so stvari, ki so bile pomembnejše in moral je poskrbeti, da se njegova naloga izvrši, če ne bodo umrli nedožni ljudje. Žal tega Lacuni ni mogel povedati, toda z vso močjo se bo potrudil,da se vrne pravočasno.
Šele sedaj se je začel zavedati,kako ga je začarala s svojimi rdečimi lasmi in lepimi očmi, ter prisrčnim nasmeškom. V vrtincu dogajanja tega prej sploh ni opazil, toda nekaj je bilo na njej, kar je vzljubil in počutil se je prijetno v njeni družbi, kot se ni že dolgo počutil z kakšnim dekletom.

Naredil je nekaj požirkov tople tekočine in okus kakava v ustih je ponovno izvabil nasmeh na njegov obraz.
"Kako potekajo za vas stvari drugače?" je nerodno začel nato pa pojasni svoje vprašanje "Se je zgodilo kaj nenavadnega od takrat, ko sva se nazadnje srečala."
Še zmeraj se ni mogel znebiti občutka, da je nekaj narobe in da je Lacuna zaskrbljena glede nečesa. Toda ni vedel kako se ji naj prebliža, ozirma kaj mora storiti, da mu bo zaupala.
"Zdi se, da se na Bradavičarskih hodnikih dogajajo čudne stvari." je zamrmral bolj zase kot za njo, toda vse od dogodkov v knjižnici je bil pozoren na karkoli nenavadnega in kar nekaj stvari je kazalo proti temu, da se nekaj dogaja med določenimi študenti. Nekaj resnejšega od navadnih prekrškov, ki so povsem normalni za BRadavičarko in Raya je skrbelo, da se je v to dogajanje mogoče zapletla tudi Lacuna. A brez dokazov ozirma nekoga, ki bi potrdil njegove sume, se zadeve ni mogel lotiti bolj podrobno.

Lacuni je upadlo srce, ko je zavrnil njeno povabilo. Kakšno naklučje, da se je odločil oditi ravno danes, ko je prvič sama pristopila k njemu! Očitno je bilo razočaranje zelo jasno vidno na njenem mladem obrazu, saj je Ray hitro nadaljeval. "Takole se dogovoriva," je rekel, "Če se bom vrnil iz mojega potovanja pravi čas, se zavrtim z vami, čeprav vas moram opozoriti, da ples ni moja najboljša vrlina." Njegov, čeravno plah nasmešek pa je bil tako iskren, da se ji je lomilo srce. Morala bi mu povedati. Res bi mu morala povedati.

"Drugače," je začela nežno, "se mi ne dogaja nič... omembe vrednega." Ne. Lacuna res ni znala lagati. Povsem očitno je bilo, da ji je nekaj ležalo na duši in Ray je to vedel. Zaprla je oči in v rokah podržala vročo skodelico kakava. Potem je tiho srknila požirek in odložila skodelico na mizo z odločno gesto. Segla je za vrat in snela tenko verižico, ki jo je nosila. Na njej je bil en sam obesek - cvet vrtnice, izrezljan iz rdečega lesa. Obesek sam ni imel kakšne posebne vrednosti v denarju, toda Lacuna ga je nosila že odkar je prišla na Bradavičarko. Odkar je spoznala Raya.

"Prosim, vzemite tole s seboj," je rekla nežno in obesek potisnila v njegovo dlan. Ko se je njena koža dotaknila njegove, je začutila nekaj tako podobnega nebesom, da morda trenutek predolgo ni umaknila svoje roke z njegove. Potem jo je vsa zardela umaknila nazaj v svoje naročje in se opravičujoče nasmehnila lepemu profesorju. "Morda vam bo prinesla srečo na poti. Veste..."

Za trenutek se je ustavila in njene oči so se mehko staknile z njegovimi. "Moj najljubši profesor ste."

Zrl je v verižico na svoji dlani in ostal popolnoma brez besed. Lacunina gesta je bila tako prijetna, da se je v njem nekaj premaknilo in izgubil je dar govora. Opazoval je iz lesa izrezljano vrtnico, kot da bi bila zaklad neprecenljive vrednosti. Končno se je nekako pripravil do tega, da je dvignil pogled ter se zazrl v njene tople oči.
"Hvala" je bila edina beseda, ki jo je zmogel in v njo je skušal preliti vse svoje občutke. Globoko je zavzdihnil in s tem spet nekako zbral svoje misli.

"Hvaležen bi vam bil,če mi jo pomagate zapreti." je rekel ter vstal in stopil do Lacune. Z eno kretnjo si je nadel verižici in se s hrbtom obrnil proti Gryfondomovki, da mu jo je le ta lahko zapela. Nato pa se je počasi obrnil in se spet zazrl v njen obraz. Stala sta tako blizo skupaj, da je lahko čutil njeno sapo na svojem obrazu.
"Pazi nase v času ko me ne bo" je nežno zašepetal in nato dodal "Vse bo še dobro, obljubim. Ko se vrnem se bova pogovorila, kajti tudi jaz ti moram nekaj zaupati do takrat pa ..." sklonil se je k njej jo prijel za boke in nežno poljubil na njene mehke ustnice.
"Za srečo" je dodal in ji pomežiknil.

Stopil je korak stran in čeprav se je zavedal, da tega ne bi smel narediti ni čutil obžalovanja. "Oprosti ampak sedaj moram pohiteti, saj se želim čim prej vrniti na ples v maskah, da bom lahko zaplesal s tabo" nasmehnil se ji je, nevede je iz vikanja prešel na tikanje in hitro stopil proti vratom svojega kabineta nato pa kot bi si premislil, se je obrnil na petah spet stopil proti Lacuni in jo poljubil kot že dolgo ni poljubil ženske. Nežno jo je pritisnil ob bližnjo steno in njune ustnice so se ponovno srečale v strastnem poljubu in že dolgo se ni počutil tako živega.

Njen obraz je spreletel nežen nasmeh, ko je opazila Rayev hvaležni pogled. Ko je stopil proti njej, je tudi sama vstala, čeprav še ni povsem zaupala svojim nogam. Obrnil se je in Lacuna mu je s tresočimi rokami pomagala zapeti verižico. Ni si mislila, da jo bo dejansko nosil in njegova gesta jo je ogrela bolj prijetno kot topli ogenj sredi zime. Potem pa se je Ray obrnil in njegove oči so jo gledale s takšno nežnostjo, da je ostala brez besed.

"Kaj pa?" je končno uspela dahniti, ko je mehko zašepetal, da ji mora nekaj zaupati. Še nikoli mu ni stala tako blizu. Njegove oči so bile sive kot nevihtno nebo, toda lahko bi prisegla, da je v njih videla iskrico modrine. Njene ustnice so se razprle, da bi mu to omenila, ko se je sklonil k njej in jo poljubil tako nežno, da so se njegove ustnice komaj staknile z njenimi. Toda celotno Lacunino bistvo je kričalo od navdušenja in sreče in v tistem trenutku bi se gotovo sesedla nazaj na kavč, če ne bi njegove roke zaščitniško počivale na njenih bokih.

"Za srečo," ji je rekel in njene ustnice so se razširile v srečen nasmeh. Da! In to kakšno srečo! Takšno, ki je napolnila njeno srce, njene misli in njene oči. In čeprav se je Ray v tistem trenutku zasukal in stopil k vratom, je še vedno žarela kot osamljena zvezda sredi črnega neba. In potem se je zgodilo nekaj še bolj neverjetnega. Rayu en poljub ni bil dovolj. Ponovno se ji je približal, da se je sestopila nazaj in se naslonila na bližnjo steno in spet je bila v njegovem objemu.

Tokrat je bil poljub strasten kakor ogenj in Lacuna je ovila roke okoli Rayevega vratu in ga potegnila še bližje k sebi. Ko se je njun poljub končno prekinil, je bila Lacuna kot prerojena. Bila je polna energije, strasti in samozvesti. Kakor da bi iz deklice naenkrat postala ženska.

"Varno potuj. Varno se vrni," je nežno šepnila v slovo. Varno se vrni... k meni.