Šolsko dvorišče

"Prav, lep večer tudi tebi Andromeda" se je ravnatelj poslovil od učenke, ter naposled tudi sam vstal in si tiho dejal "Klop naj kar ostane tukaj, morda bo še komu prav prišla."
Nato se je počasi odpravil preko praznega dvorišča proti šolskemu parku in med potjo je razmišljal o Andromedinih besedah.
Andromedi torej lahko zaupam, saj govori resnico in je resnično drugačna od ostalih članov svoje družine, prav tako pa tudi ne mara zla.
Verjetno bo ena prvih, katero bom povabil v novo gibanje, a moram o tem še dobro premisliti.
Veter, ki je še kar pihal, mu je razpihaval dolge bele lase in brado in ko je ravnatelj stopil izven šolskega posestva, se je še enkrat ozrl proti šoli, ter se nato izdejanil.
Namenjen je bil na ministrstvo, kjer je moral opraviti še nekaj nujnih poslov.

Victoria je lahkotno hodila po šolskem dvorišču in premišljevala o svojem bratu. Na rami ji je visela velika zelena torba v rokah pa je držala svojo mačko Mistery, ki je zadovljno predla. Opazila je, da je klopca nedaleč od nje prazna in se pognala nanjo. Bila je tako zamišljena, da bi skoraj ne bila opazila ravnatelja, a ga je še v zadnjem trenutku uspela hladno a vljudno pozdraviti. Nato pa je sedla na klop in položila Mistery poleg sebe. Iz žepa je potegnila bratovo sliko. Nekaj časa je strmela vanjo in se spominjala lepih dogodkov, ki sta jih preživela z bratom, ko je bil še živ. Pogledala je okoli sebe, da bi se prepričala če je res sama in začela jokati. V prsih jo je močno stiskalo. "Moram nehati!" Si je rekla in globo vzdihnila, ter obrsiala solzo z lica. Pogledala je proti Mistery, ki je še vedno počivala na istem mestu in si dejala: "Res moram nehati s tem... še nihče me ni videl jokati, to ni prav... navsezadnje sme le spolzgadovka, to ni na moji ravni." Za trenutek je priprla oči in solze so izginile. Iz velike zele torbe je vzela debelo črno knjigo z naslovom: Črna magija, in se poglobila vanjo.

Lucius je zamišljeno hodil po šoli in kar naenkrat se je znašel na dvorišču. Nasmehnil se je. Tu ga je Narcissa poljubila in tukaj je odkrila, da je njena hladnost navsezadnje le zaigrana. Torej se ni mučil zaman.
Na klopi nedaleč stran je zagledal Spolzgadovko, ki mu je bila znana in jo je srečeval v dnevni sobi. Ko jo je gledal tako odmaknjeno se je spraševal, če je dobra ideja, da gre do nje in naveže pogovor. In glede na to, da ni imel pametnejšega dela, je zakorakal do nje.
"Črna magija, ha?" je vprašal, ko je prišel do nje in na hitro prebral dva stavka. "Torej je res, davse Spolzgadovse privlači Črna magija?"
Vedel je, da je to v večini primerov res. Nekateri pa so bili v Spozgadu zgolj zato, ker so bili čistokrvni.

Victoria je bila sprva čisto zatopljena v knjigo, a jo je zmotil glas sošolca. Mirno je dvignila glavo "Verjetno je že res." Mu je hladno odgovorila. Ko pa je ugotovila da je tudi on iz spolzgada je dodala še zaigran hladen nasmeh. "Sem Victoria Frances" Se je še elegantno predstavila in pogledala Luciusa naravnost v oči. Vedela je, da ga je nekje že videla. Verjetno v dnevni sobi, saj njegovih blondnih las in zelenih oči, ne bi mogla zgrešiti.

Arlette se je zamišljeno sprehaja po parku. Bilo je lepo vreme in sončni žarki so milo božali njeno bledo polt. "Kakšen dolgčas..." Je zavzdihnila in s pogledom iskala še kakšno prazno klop. Ko jo je našla, je hitro stopila do nje, da je ne bi kdo zasedel. Lenobno se je usedla in veliko črno torbo položila poleg sebe. Nekaj časa je opazovala dogajanje okoli sebe in pogled se ji je ustavil na dveh spolzgadovceh, bila sta nedaleč o nje. Dekle je držalo v roki debelo knjigo in že od daleč se je videl čitljiv naslov Črna magija Črna magija?je pomislila Arlette. Črna magija jo nikoli ni preveč zanima a od časa do časa je pokukala v kakšno knjigo o črni magiji, a le takrat ko ni bilo na razpolago kaj boljšega.
Ni želela več strmeti v njiju, saj s spolzgadovci ni želela imeti težav. Čeprav je ot njeno prvo leto na Bradavičarki in še ni bila seznanjena z vsem, je slišala različne zgodbe o Spolzgadu, ki jo niso ravno privlačile. Imela je občutek, da so to zlobni in neprijetni ljudje, čeprav še ni spoznala tipičnega spolzgadovca.
Misli je spet preusmerila. Spominjala se je vseh lepih dogodkov, ki so se ji zgodili na Beauxbatonsu in z vsakim ponovnim obujanjem posameznih dogodkov je Francijo vse bolj pogrešala. najbolj je pogrešala stare sošolce in prijatelje, saj se je tukaj počutila osamljeno, čeprav je skoraj vsak dan dobila pismo od kakšne prijateljice iz Francije.
Joj čisto sem pozabila napisati babici pismo, ki sem ji ga ubljubila! se je naenkrat spomnila. namreč njena babica je živela v Franciji in Arlette je bila zelo navezana nanjo. Urno iz torbe potegnila uvitek pergamenta, črnilo in veliko knjigo za podlago. Naslonila se je na rob klopce, pokrčila in dvignila noge na klop ter položila knjigo skupaj s pergamentom na kolena. Nekaj časa je še razmišljala kako bi začela s pisanjem, nato pa ji je roka sama od sebe začela lepo oblikovati črke na belem pergamentu.
Tu in tam, pa ji je pogled še vedno švignil proti spolzgadovcema, želela ju je spoznati in si ustvariti pravi utis o Spolzgadu in radovednost ji nikakor ni dala miru.

Lucius je pokimal in pogledal proti klopi, na katero se je revnokar usedla ena od Drznvraanovk. Prav očitno je strmela v njiju, kar Luciusu ni bilo pogodu, čeprav je bil pozornosti vedno vesel. Spet je pogledal proti Spolzgadovki, ki se je predstavila kot Victoria Frances.
"Lucius Malfoy," je rekel in sedel poleg nje. Pogledal je v knjigo, dabi videl, kaj natančno bere. Čeprav ga je zanimalo, se ni hotel ravno poglobiti v knjigo, saj bi bilo to nevljudno.
"Te moram klicati z dvema imenoma?" je vprašal, ker se ni spomnil ničesar boljšega, o čemer bi govoril samo da ne bi gledal v knjigo.
Vsake toliko je pogledal proti Drznvraanovki, ki je vedno umaknila pogled, ko je Luc pogledal v njeno smer.

Arlette je še kar pisala pismo, a pri tem bila bolj skoncentrirana na svoja sošolca kot na pisanje, zato je bilo pismo nekoliko kratko in jedrnato. Vedela je, da bo babi pomislila, da je kaj narobe če bo dobila le tako kratko pismo, (kar seveda ni bila Arlette v navadi). Zato je na koncu dodala še par lepih pozdravčkov in narisala majhen nepobarvan srček. Spet se je normalno usedla in pospravila pismo v torbo. Aby je neprestalno skakala okoli nje, zdaj po njenih nogah, zdaj jo je cukala za konice plašča in bila pozorna na najmanjšo stvar.
Arlette je nežno odrinila mačko stran od plašča, nato pa jo vzela v naročje.
Videla je, da je blontni spolzgadovec opazil njene radovedne poglede in hitro umaknila glavo. Vsak njegov pogled je bil resen in hladen. A zdelo se ji je, da ga njeno opazovanje preveč ne moti. Odločila se je, da bo stopila do njiju. Sputsila je Aby na tla, si na desno ramo obesila torbo in samozavestno hodila proti klopci kjer sta sedela. Oba zatopljena v knjigo, ki jo je držalo dekle. Ko se je približala jo nista takoj opazila "khm..." je stopila bližje in pozdravila "Živjo!" pri tem pa se prijazno nasmehnila in ponudila roko.

Lucius ni bil več skoncentriran na neznano Drznvraanovko, zato ga je presenetilo, ko je le-ta prišla do njiju. Ko je zaslišal korake je bilo že prepozno, da bi vstal in povlekel sošolko s seboj, stran od vsiljivke.
Ko mu je ta ponudila roko jo je Luc zgolj ošinil s pogledom in potem pogledal Drznvraanovko v oči.
Z dvignjeno obrvjo je bolj vprašal kot rekel: "Živijo?"
Roke ji še vedno ni podal in tudi ni imel namena. Kaj bi si ostali mislili, če bi nekomu ušlo, da se pajdaši s 'piflarji'!
Čeprav mi je mama veliko povedala o bontonu, se ni predstavil, ni podal roke in tudi rekel ni nič, saj je čakal, da prva pove kaj pametnega (če je to možno) Drznvraanovka.

Arlette je nekoliko zmedeno gledala v Spolzgadovca. Ni bila vajena tako hladnega in nevljudnega obnašanja, saj tega na Beauxbatonsu niso poznali. Ko je videla, da ji nima namena podati roke, kaj šele prijazno odzdraviti je spustila roko in nekoliko zmedeno vprašala "Sem zmotila kaj pomembnega, ali je takšno pozdravljanje običajno?"in dodala "Ali pa te doma niso naučili lepih manir?" Nato je s pogledom ošinila še dekle, ki je sedelo poleg njega in bilo zatopljeno v knjigo.
poleg njiju se je počutila neprijetno a ni želela odnehati se obrniti in odditi, saj to ni bilo v njeni navadi.

Lucius je pogledal nadležno Drznvraanko. Premeril jo je od glave do pete in njegove hladno-modre oči so z zanimanjem zaobjeli vse na njej. Potem pa jo je pogledal v oči in se zarežal.
"Nisi dolgo tu," je rekel. "To se zelo dobro vidi."
Pogledal je proti Spolzgadovki, ki očitno ni nameravala reči ničesar, vsaj ne danes.
"In ja, doma so me naučili več stvari kot tebe. Ker se enostavno moram znati obnašati, vendar ne v družbi manj vrednih," je rekel zaničljivo in prhnil.
'Kaj vendar misli, da ji Spolzgadovci ležijo pod nogami?' je jezno pomislil. Najbolj ji je zameril, da je govorila čez njegove starše. To bi ji vendar zameril vsak čistokrvnež, ki ima ime svoje družine vsaj malo rad.

Arlette ni želela odnehati. Bila je razočarana, ni še spoznala tako nesramne osebe. "ja nova sem... bi morala mogoče vedeti da vi Spolzgadovci mislite da ste bogovi? In vsi okoli vas manj vredni? Mogoče ste slišali za besedo prijateljstvo ali kaj podobnega?" Ga je začudeno pogledala. Opazila je njegov zaničevalni pogled, a si ga ni vzela preveč k srcu. Njegov pogled je ušel proti dekletu, ki je še kar zamišljeno brala knjigo in se ni ozirala na celo situacijo.
Ni se ji več zdelo vredno ubadati z njim, Kakšni so šele potem njegovi slavni starši?. Ob misli se je spet nekoliko nasmehnila. Nato je zresnila obraz spet pogledala Luciusa in dejala "No, se opravičujem ker sem zmotila vaša visokost", se nasmehnila in odšla proti šoli.
kako smo tečni...je še pomislila in zavila z očmi.

Lucius je hotel reči, da bi morala poznati sloves Spolzgadovcev, pa mu je bilo odveč govoriti kaj več. Lenobno se je pretegnil in poslušal njeno kokdakanje o prijateljstvu. Sam je imel prijatelje, toda le take, za katere je vedel, da se lahko zanese na njih. Nikakor pa ni potreboval kakšnega prestrašenega Pihpuffovca ali pa piflarskega Drznvraanovca, ki mu bo hrbet obrnil takoj, ko bo to mogoče.
Ko je z opravičilom odvihrala v šolo se mu je za trenutek zazdelo, da bi ji lahko, ker je pač nova, vsaj lepo pojasnil da pri večini Spolzgadovcev nima šanse za prijateljstvo in naj išče le tiste 'zelene', ki po hodniku hodijo s prijaznim nasmehom, ali s popisanim čelom, ki je vsem razglašalo, da po srcu sodijo v Gryfondom. Ampak to je bilo samo za trenutek.
Potem je spet pogledal k Victorii in ji rekel: "Sedaj lahko kaj rečeš. Šla je."
Saj ni mislil, da ni govorila zaradi Drznvraanovke. S tem je bolj hotel poudariti, da bi lahko kaj rekla, ker naj bi Spolzgadovci držali skupaj.

Victoria je zdaj gledala Luciusa, zdaj nadležno Drznvraanko in sililo jo je na smeh. Ko je šla, se je obrnila k Luciusu "Zakaj se sploh ukvarjaš s takimi kot je ona? Ne vidiš da je cela pocukrana pridna punčka... od takih mi je slabo." Mu je hladno dejala in se nasmehnila.
Drznvraanovka se ji je za njene pojme zdela preveč drzna. Ni ji bilo jasno, kako se lahko nekdo tako pogovarja z Spolzgadovci, ki izvirajo iz bogatih, plemenitih družin, za katere ve cel svet.
Sovražno je pogledala odhajajočo Drznvraanko, nato pa spet v Luciusa.

"Saj se ne bi ukvarjal z njo, pa me je pač napadla," je rekel in gledal v smer, kamor je nadležno bitje odhitelo.
"Enostavno ne morem biti čisto tiho, lahko pa jo malo zafrkavam."
Nasmehnil se je in pogledal Victorio. Poskušal se je spomniti, kje sta ostala, zato je pogledal v knjigo, kakor da bi mu le-ta lahko dala namig.
Ko se je spomnil je rekel: "Saj res! Vprašal sem te, če te moram klicati z obema imenoma, saj se oboje skupaj predolgo vleče. Kakor ponedeljek in še pol torka zraven."

Victoria je tudi sama pogledala v smer Drznvraanke, se namrdnila in jo grobo premerila,nato spet pogledala v Luciusa. V rokah je še kar držala odprto knjigo.
"Z obema imenoma?" Ga je začudeno vprašala. in se nasmehnila ob pripombi. Nato pa še z nasmehom dodala "Frances je priimek. Za prijatelje sem Victoria." Pogledala je sošolca naravnost v oči "Veliko sem slišala o tvoji družini... moram priznati, da sem navdušena nad zgodbami."

Lucius je pogledal Victorio in pokimal. Torej je bil Frances njen priimek. Imel je prijateljico, ki ji je bilo tako ime, zato je domneval da je to njeno drugo ime.
"O moji družini?" je vprašal. Vedel je, da je njegova družina zelo znana, saj je bila ena redkih čistokrvnih, katere člani niso simpatizirali z blatokrvneži.
"Kaj natančno si pa slišala?" je vprašal in se vzravnal. Bil je ponosen da je član Malfoyeve družine, čeprav se nikoli ni ravno hvalil s tem. Je pa rad poudarjal svoj priimek.