Šolsko dvorišče

Kakor zombi je hodil proti šolskem dvorišču, kjer naj bi se zbrali dijaki za v Meryascovenno. Zaspane oči so bile skrite za temnimi očalami, ki so mu prav prišle pri jutranjem soncu.
Nekje v daljavi je zagledal večjo skupino čarovnikov. Med njimi tudi oseba ki je izstopala, ravnatelj, odet v škrlaten plašč.
Tamle se verjetno zbirajo in nekje med množico mora biti Rachel...
Da bi si olajšal iskanje je gledal le za škrlatnimi plašči in se ponovno opomnil, da je zmenjen z Gryfondomko. Spanec mu je kratila misel, da gre ven z osebo, ki je iz doma, ki ga sovraži in je po možnosti blatnica. To misel je odrival iz glave, a bolj ko je to počel, raje se je ta vračala.
Končno jo je zagledal, ločeno od ostalih, zato jo je tako težko našel. Nasmehnil se je ko ga je opazil in počasi odkorakal do nje.
"Pozdravljena! Kako si? Si dobro spala?," ji je zastavljal vprašanja in se smehljal. Opazil je, da se zadnje čase veliko več smeji kot prej, brez razloga.
Videl je, da ima nekoliko zaskrbljen pogled. "Si mogoče mislila da me ne bo? Hehe...veš da te ne bi pustil na cedilu..."

Končno ga je zagledala in počutila se je celo malce olajšano, da je prišel.
…Zakaj mi je ta osebek tako zanimiv, ko pa pripada domu, ki ga ne prenesem. Pa še tako čudnega videza je, no če pomislim , niti ni tako slabo kakor je bil na začetku, ko sem ga prvič zagledala in zakaj vedno nosi sončna očala, to ga moram vprašat, sam ne še takoj…
»Em…ne ne vedela sem da prideš, oziroma sem čisto pozabila, da sva zmenjena«,…lažnjivka…. »Ampak ko si že ravno tukaj, je prijetno imeti nekaj družbe…«
Upala je, da mu ni delovala preveč zmedeno, a ni si mogla pomagati, ob njemu se zlahka vsakdo zmede.
Z malce mirnejšim glasom je nadaljevala, »Mnja, spala sem…še kar…ampak to ne spremeni mojega mišljenja o jutrih,…sovražim jih, jih ti ne? Ni mi všeč občutek, ko se zbudiš in si utrujen, pa bi še spal, a moraš vstati.« ,besede so se usule iz nje, malce je zardela, a se hitro zbrala, »Vredu sem, pa ti? Kako si ti spal? Se veseliš izleta samo zaradi tega, ker nekaj dni ne bo šole, ali nameravaš po nakupih?«.

Zadržal se je ko je rekla, da je pozabila nanj.
"Hmm, prav imaš, če sva se že znašla skupaj, pa si bova delala družbo. Toda ponavadi si Gryfondomci najdejo družbo iz svojega doma in ne nekih nadutih spolzgadcov...hehe", je namignil in se zazrl proti Prepovedanem gozdu. Naredil se je odsotnega in se delal, da jo le napol posluša.
"Kaj!? Ah da, seveda rad spim zjutraj, čeprav pa včasih raje kako drugače porabim čas, ki bi ga sicer prespal..."
Ohranil je smrtno resen izraz, ko se je zagovorila in ignoriral rdečico, ki je izstopala, kakor črna pika na belem papirju.
"Nekatere misli mi niso pustile, da bi normalno zaspal, zato sem bolj bedel. Pouk sam me ne moti, saj nas večino naučijo le uporabne stvari, ki mi bodo nekoč prišle zelo prav. Zadovoljen sem ker se bom lahko odpočil in nabral novih moči, saj me čaka naporno leto. Mogoče bom pa tudi kaj kupil, če bo le kaj pametnega in uporabnega..."
Četudi navzen ni kazal kakšnega posebnega zanimanje za Meryascovenno, je komaj čakal da se odpravijo proti vasici, saj si je želel obiskati nekatere posebne kraje.
"Kaj pa ti? Imaš namen kupiti kaj posebnega? Ali pa obiskati kakšen kraj. V Meryascovenni je dosti zanimivosti..."

Zdrznila se je ob komentarju, ki je sledil…ja Rachel zakaj nisi pri gryfondomcih…
Pogledala je v tla in skušala najti prave besede, a ko ga je zopet pogledala, se je kar malce ustrašila resnega obraza.
Ljubše ji je bilo, ko se je smehljal, pa čeprav je pri tem kazal svoje čudaške zobe, ki so jo zelo spominjale na vampirske.
»Hja, Bradavičarka je poučna, samo moraš priznati, sem pa ke se najde kakšna nesmisel, ki dvomim, da nam bo kdaj pomagala v življenju, aja sploh ne vem iz katerega letnika si?
Jaz sem peti, če ti po resnici povem, me je, kar malce strah male mature, še posebej pri predmetu obrambe pred mračnimi silami, oziroma se bolj kot to bojim profesorja, ne prenesem ga, nek nadutež, ki misli kakšni izmečki smo vsi skupaj in mu ne sežemo niti do kolen.«, postala je in bila presenečena sama nad sabo. Vedno bolj prijetno se je počutila ob njem, le malce se je bala, kaj bodo rekli gryfondomci, ko se druži s spolzgadcem.
…cjo, ko saj ne bi bil spolzgadov, potem niti ne bi bil tako napačen…
»Em…hotela sem malo počitka, je pa lepa vasica ja, pa tudi nekaj denarja imam s sabo, če mi bo kaj res všeč, kar ne dvomim, vedno se najde kaj, res…tako, da če boš videl, da preveč zapravljam, kakor smo pač ženske navajene, me kar opozori prav?«. Prijazno se mu je nasmehnila in si želela, da bi uba snela plašča, tako se ne bi mogla soditi po domovih.

[Prosim še, naj kakšen profesor pride, da bomo potem lahko odšli kar v Meryascoveeno.]

Ravnatelj je videl, da se je zbralo na dvorišču že kar precej učencev in tega je bil vesel, saj se je izlet v čarovniško vas vsaj splačal.
Hišnik je že preverjal prisotnost, edino še profesorjev je bilo bolj malo in Albus je upal, da tudi oni pridejo, saj brez profesorjev tudi ni izleta.
Sam je opazoval nebo in razmišljal, kam vse bo šel v Meryascoveeni, kajti odločen je bil iti zraven.

Lia je prišla na dvorišče. Bila je malo pozna, zato je hitela. Ko je prišla je videla, da so tam še učenci, ni pa videla nobenega profesorja, razen Albusa. " Zdravo Albus." je dejala, ko je stopila zraven. " Kako ste kaj." je še vprašala.

"Pozdravljeni Lia. Jaz sem kar dobro moram priznati z izjemo, da me rahlo zebe v roke zaradi jutranjega mraza, a prepričan sem, da bo ta tudi hitro minil. V Meryascoveeni je polno prijetnih lokalov in v enega vas vabim na prijeten klepet, mislim pa tudi, da nima več smisla čakati, kajti kdor bo prišel, lahko pride za nami."
Albus se je nato ozrl k učencem ter z mogočnim in jasnim glasom dejal "Posluh, vsi prosim posluh! Napočil je trenutek, da odidemo v Meryascoveno, tako da se ne bomo več obotavljali tukaj. Prepričan sem, da je to čakanje na hladnem zraku ne ravno prijetno, zato se pojdimo okrepčati in otopliti v prijetno čarovniško vasico. Kar za menoj prosim."
Ravnatelj in profesorica sta prva zakorakala po poti iz Bradavičarke in ostali so jima sledili.
Albus si je med potjo ogledoval nebo in jezero ter razmišljal o tem ,kam se bo napotil ko pride v čarovniško vasico.

[Tako, vsi napišite še post, kako odidete, nato pa pišemo že v Meryascoveeni. Zamudniki lahko še vedno pridete za nami tja.]

Lia je pogledala učence, hišnika, nato pa še Albusa. " Med hojo bo ta mraz verjetno minil. Pa tudi dan bo po vsej verjetnosti lep." je dejala Lia in se zazrla v nebo. Na njem sedaj ni bilo opaziti njej ljubih zvezd in planetov a vseeno je bilo lepo. Potem pa je spustila pogled in gledala raje pod noge. " Te dni imate precej skrbi, kajne? " je dejala, saj je slišala, kaj se dogaja.

Tudi Remus se je prikazal na dvorišču. Rahlo je zamujal a za to mu ni bilo mar. Še vedno je bil zaspan a kljub temu izjemno dobre volje. Opazil je da so se vsi že počasi odpravili proti Mryascoveni a ni pospeššil koraka. Sam je korakal za skupino pred njim in razmišljal Kam se naj najprej odpravim? Mogoče k trem metlam.... Ja misilm da bom šel kar tja... Mogoče pa srečam kje Taro čeprav mislim da je nisem videl nikjer... tako je počasi korakal iz posestva bradavičarke. Že kar nekaj časa ni videl Spolzgadovke in zaradi tega je postajal vedno slabše volje. Nato pa se je odločil da ne bo več razmišljal o njej. Upal je da bo v Meryascoveni srečal koga pametnega. Skoraj je že prišel do Meryascovene.

Sean, mladi Drznvraanec je prikorakal z rahlo zamudo na dvorišče, kjer se je čakalo za Meryasceeno. Ko je videl ravnatelja mu je oddal prijavo, se postavil v vrsto in počasi so odkorakali proti Sladkem mestu Meryasceeni.

Alex je zaslišala glas ravnatelja, ki je naznanil, da je čas za odhod. Počasi se je postavila na noge in zamežikala v dan, ki se je delal, in ki je hkrati nosil njeno zaspanost milje proč. Svoje roke je raztegnila pred seboj, nato pa jih potisnila v žepe svojega šolskega plašča in se postavila v vrsto, ki se je napotila proti današnjemu cilju - Meryascoveeni.

Hannah je opažala, kako se počasi zbirajo učenci...prišla je tudi profesorica Maccitelli ter malo zatem profesor Dumbledor.
Torej bomo kmalu odšli, si je mislila Hannah, ko je ravnatelj Bradavičarke prosil za posluh.
Hannah je pogledala v nahrbtnik, če ima vse in si ga nato nadela. Nato je vstala in v gruči drugih učencev začela hoditi proti Meryasconeevi...

Zadihano je pritekla na šolsko dvorišče in upala, da niso odšli kar brez nje. Tu ni bilo nikogar več a vseeno je videla zadnje učence, ki so izginjali za ovinkom. Oddahnila si je in zašprintala za njimi. Kmalu jih je dohitela in nekateri so jo čudno pogledali vendar jih je samo prestrelila s pogledom rahlo zadihana v obraz.

Čez dan ali dva..
----------------------------

Lucianne je ravno stopala po dvorišču, ko se je izza oblakov prikazalo sonce. Razigrane volje je stopila do klopce in sedla nanjo. Ko je tako sedela in se nastavljala zadnjim sončnim žarkom, je razmišljala o tej in prejšnji šoli. Našla je kar nekaj razlik in se zadovoljno nasmehnila.

Nymphadora se je sprehajala po vrtu in sproti spreminjala barvo svojih las. Od rumene to vijolične, zamišljeno si je popevala in obenem vsake toliko prevrnila kakšno stvar. Ko je pobirala lesenega okrasnega samoroga, je pred sabo na klopci zagledala znano osebo.
"Luci!" je veselo začivkala, stekla čez travo, prevrnila neko svojo sošolko in se zaletela Lucianne v trebuh. Močno jo je objela in obenem čebljala o svojih počitnicah, zoprni teti Bellatrix in na koncu koncev le zadihano obsedela na klopci in zaljubljeno zrla v svojo Veliko prijateljico, svoj vzor, svojo boginjo.

((uf, to pa je buren odziv..))

Lucianne je še vedno premišljevala, ko se je nekdo z vso močjo zaletel vanjo. Zagledala je zelene lase in se nasmehnila. ''Hey Nymphadora. Kako gre?'' sedla je in si ogledovala dekle. Pred nekaj dnevi jo je spoznala in dekletce je od takrat vedno, kadar jo je videlo, postalo nasmejano do ušes.

((mimogrede, maš kakšen vzdevek? Ker ime mi nikakor ne gre zapomnit...))

((Sej je res hudo, ne zamerim ji, da je hotela, da so jo klicali po priimku. Tanga ji reci ))

"Luci, v katerem domu si pa ti? Jaz sem v Pihpuffu. Teta Narcissa je sicer s tem prav nezadovoljna, mama in ata sta pa rekla, da je to zelo lepo. Vsi se zelooo razumemo," je razložila in se obenem v notranjosti oštela, da mora biti bolj ponižna, da bo njena 'Luci' vesela. Ko pa ji je bila tako všeč!
"Luci, a ti maš fanta?" je sramežljivo vprašala in se smehljala.

''V Gryfoindomu sem.'' je Luc prijazno odgovorila Tangi. ''Lepo, da se razumete. Tudi pri nas doe se ne kregamo. vsaj ne prepogosto.'' je dodala v šali. Nato pa jo je Tanga presenetila z vprašanjem. ''Ne, fanta nimam. Enega sem imela v Franciji, pa sva se razšla. pred kratkim.''Luc se je začudila sama sebi. sploh ni vedela, zakaj to govori dekletu iz prvega letnika.
''Zakaj te je pa to zanimalo''' je navihano vprašala, saj je opazila sramežljivi ton vprašanja.

"Ker mate vi ta veliki že kar fante, meni je to taaako zanimivo," je pomencala in začela risati z nogo v tla. Njeni lasje so postali pastelno rdečkaste barve, prav tako kakor njena lica, ki so zardela.
"Kam greš pa sedaj?" in preden bi Lucianne lahko odgovorila, je že dodala: "A grem lahko s tabo, prosim prosim proosim?"
Poskočila je okoli klopice in se zaletela v drevo, natančneje v vejo vrbe mesarice. Ko jo je ta hotela udariti nazaj, je prestrašeno odskočila, priskakljala k prijateljici in se zgroženo pritožila čez nevarno drevo.

''Saj, čez leto ali dve boš tudi ti našla kakšnega.'' Ogledovala si je zardelost dekleta in se morala nasmehniti. ''Hm, ne verjamem, da te zanima ura napojev za 6. letnike.'' je Tango podražila Luc. Ko joe opazovala njena dejanja, se ji je morala naglas zasmejati. ''Prav prikupna si.'' ji je rekla in se zopet nasmehnila.

"Ne, mislim, da res ne," je 'modro' rekla Tonks in se nasmejala.
"Tudi jaz imam uro - se bova srečali kasneje, a lahko?"

Drevesa in rastlinje so krasili še prelepo šolsko dvorišče, zbirališče vseh zaljubljenih, skreganih in prijatetljskih parov. Bilo je napol polno, parčki so prihajali in odhajali, ter s časom polnili klopce ter mesta v senci. Juan Raul je iskal preprosto mesto za eno osebo pod kakšnim drevesom, v senci, kjer bi imel mir in tišino, da bi počinil pred vsem. Da bi z mislimi odtaval daleč stran, morda nazaj domov med družino. Pihpuffec je opazoval njegova najljubša mesta, ki si je z tremi leti šolanja nabral, a žal, vsa so bila zasedena. Le eno poleg zida je bilo prosto, a tam je omet padal dol in kmalu kmalu bo vse razpadlo. Ni se čudil, ker noben ni hotel tam sedeti. Pogled je odmaknil iz tistega mesta in gledal naprej. Opazoval je zaljubljene, skregane in prijateljske parčke, ki so se menili o prihodnosti ali pa o nečesu. Takrat, na njegovo srečo, se je zaljubljen parček odmaknil in, tako rečeno v oblakih, odtaval proti šoli. Juan se ni obiral in stekel tam, na mesto, kjer sta prej sedela tista dva, ki sta ravnokar odšla. Bilo je njegovo najljubšo mesto, pod ogromno vrbo. Torbo je položil na tla in se hitro zvrnil dol. Naslonil se je na deblo in veselo zadihal. Začel je razmišljati o prihodnosti, kje in kako bo preživel počitnice, kaj bo med le-temi delal. Nekako upal je, da bo lahko obiskal Romunijo in njegovega brata, ki preučuje zmaje tam. Upal je, da bo lahko videl Sivogobčnika, ki je bil Juanov najljubši zmaj.
" Hm... kako je tukaj lepo! Mirno in tiho!" je oddahnjeno dejal in se še bolj razkomotil. Iz svoje torbe je povlekel knjigo, preprosti uroki in jo začel brati. Vedno je rad bral in pisal v tišini, kako pa šele v senci. Bral je in čakal, da se mu kdo pridruži na klepetu ali pogovor o čem pomembnim.

((Saj lahko, ne ?))

"Ja, prav lepo je." se je za njim oglasil glas. Alexandra se je približala fantu, ki ga ni poznala; očitno je bil Pihpuffovec, nekje na sredini svojega šolanja. Počasi se je ustavila tih pred njim in ga nasmejano vprašala: "Saj te ne motim, kajne? Nisem imela namena motiti tvojih... glasnih misli. Včasih se res ne znam zadržati." Nasmešek na njenem obrazu se je še bolj raztegnil, čeprav se je zdaj na njenih licih pojavila tudi komaj zaznavna rdečica. "Alexandra Leroy." se mu je predstavila. "Čeprav bi mi bilo veliko bolj všeč, če bi me klical Alex." je dodala in pomignila na tla ob njem. "Če te ne motim - lahko prisedem, kajne?" Smešno se ji je zdelo, da ga sprašuje o tem, če lahko sede na tla zraven njega; a vseeno, bilo je vljudno.

(( Ja, ja itk da))

Juan, ki je sedel in bral knjigo, je med drugim poslušal petje taščic in vrabcev na bližnjem drevesu. Kmalu zatem je opazil lepotico, ki se mu je bližala. Slutil je, da je k njemu namenjena.
" Ja... Ja res je lepo!" je jecljavo dejal in se nasmejal. Opazoval je Drznvraanko, ki je na prvi pogled bila starejša. Na njegovo srečo se je predstavila in fant je jecljavo dejal.
" Jaz... Jaz sem Juan Raul Gonzales! Iz Pihpuffa!" se je tudi sebe predstavil in se prisrčno nasmejal. Pogledal je nežen obrazek, ki je spregovoril vprašanje.
" Seveda lahko prisedeš! Saj to ni samo moje!" je tiho dejal in se za malo pomaknil v levo. " Sedi tukaj, če želiš!" je dejal in ji pokazal prosto mesto poleg njega.
" Alex si torej! Lepo ime! V katerem letniku si, če smem vprašati!" je jecljavo vprašal lepo Drznvraanko.
" Jaz sem namreč četrti in ti zgledaš starejša od mene!" je nadaljeval in počakal na Alex-ino potezo.

Nasmehnila se je, ko je opazila, da je fantu nekoliko neprijetno; to je jasno ponazarjal z njegovim jecljanjem. "Vem, da ni tvoje." se mu je široko nasmehnila. "Samo, saj veš... vljudnost." je pomežiknila in sedla na prostor zraven njega, ki ji ga je nakazal. "Hvala," se je nasmehnila, ko je fant pohvalil njeno ime. To ji je bilo všeč - komplimente je tako ali tako vedno rade volje sprejemala. "Četrti?" je ponovila. Vedela je, da ni njen letnik - v tem primeru bi ga poznala -, a vtaknila bi ga vsaj v 5. letnik. V bistvu pa tako ni bilo velike razlike... "Šesti letnik." se mu je nasmehnila. "Sicer pa te ne poznam... Katere predmete kaj obiskuješ?" se je naslonila na deblo drevesa in pričakujoče pogledala Juana.