Šolsko dvorišče

Jack je sedel na klopci in opazoval kako ostali študentje skačejo okoli vodnjaka. V rokah je imel najljubšo knjigo, Čarovnije za vsak dan. Vsako stran je počasi obračal. Da je lahko vse izvedel. Pozorno je gledal slike ter si v mislih domišljav kako izvaja uroke ter se bojuje z jedci. Po parih straneh mu je postalo že malce dolgočasno, saj je knjigo bral že petnajstič, pa je bila še vedno njegova najljubša.

Alexandra je nekaj časa opazovala mlajšega Pihpuffovca, zatopljenega v neko bukvo, ki je najbrž govorila o urokih - tako je predvidevala, saj so bile slike, ki jih je lahko jasno videla, čeprav ni stala ravno blizu, dovolj zgovorne. Nekaj časa ga je le opazovala, nato pa se je odločila pristopiti. "Živijo." ga je pozdravila, ko je bila dovolj blizu. "Alexandra Leroy." se je nasmehnila ob svoji predstavitvi in pomignila na prostor na klopi ob njem. "Lahko prisedem?"

Jack ji je odgovoril:" Da, seveda!" Nato se je nasmehnil. Knjigo je zaprl in jo položil poleg sebe. Rekel ji je še" Živjo", ter umolknil. Pred dekleti je bil vedno tiho, saj so se iz njega norčevali zaradi bolj piskajočega glasu. Potihem ji je rekel:"Sem Jack, tebe pa še ne poznam". Spet je obmolknil ta njegov glas ki mu je osebno šel na živce je zelo sovražil.

Sedla je zraven fanta, ki se je predstavil za Jacka in se mu nasmehnila. "No, zdaj me poznaš. Kar Alex me kliči. Vsi me kličejo tako." mu je pomežiknila in se s hrbtom naslonila ob naslonjalo klopi. Njen pogled je skočil h knjigi, ki jo je Jack zaprl in položil zraven sebe. Zdaj je lahko jasno prebrala naslov: Čarovnije za vsak dan. "To," je pomignila na knjigo. "Bereš za šolo? Ali... za prosti čas?" se mu je nasmehnila in segla po knjigi. Odprla jo je na naključni strani, kjer so bili prikazani nekateri zahtevnejši uroki, ki so bili najbrž namenjeni dvobojevanju - slike so jasno prikazovale neke ljudi, najbrž aurore, ki so uroke izvajali nad ljudmi s črnimi kapucami. "Zanimivo." je pokomentirala.

Jacku se je zdelo da Alex to v resnici sploh ne zanima. Odvrnil ji je :" Za prosti čas". Ter pogledal knjigo.Nasmehnil se ji je in dejal" In te zanimajo obrambni uroki?" Spet se je nasmehnil in poskusil uporabiti urok ki je bil na sliki. Urok Werdens je urok s katerim človeka odnese v dolžino petih metrov. Poskusil ga je. Elegantno. Nič. Spet je poskusil in mu je uspelo. Vendar je urok zelo močan in je ponesreči palico usmeril v neko drenzavranko ki se je sklanjala v vodnjak. To je urok zadel in pristala je v njem. Takoj je vstal ter odšel k nji. Ni vedel kaj bi naredil.

"Zanima me vse, kar se uporablja pri dvobojih." se mu je nasmehnila, nato pa ga opazovala pri nekaj neuspelih in na koncu uspelem poskusu izvedbe enega izmed urokov. Ušel ji je smeh, ko je ena izmed mlajših deklet iz njenega doma pristala v vodnjaku. Zagotovo ji ni bilo kaj hujšega, a Jacka je očitno njegovo dejanje vrglo iz tira. Tudi sama je vstala in mu sledila k vodnjaku. Dekletu je ponudila roko in ji pomagala splezati iz vodnjaka. Z njo je bilo vse v redu, čeprav je tožila nekaj o svojem komolcu. "Pojdi v ambulanto." je skomignila Alex in ji pomignila proti vhodu v Bradavičarko. "Sicer pa ti medna ni kaj hujšega. Dober urok, mimogrede, Jack." ga je podražila in se obrnila, se vrnila na klop, kjer sta prej sedela. Za Drznvraanko je tako poskrbela ena izmed njenih prijateljic, ki ji je pomagala proti ambulanti, tako da Alexandre res ni skrbelo. Upala je, da tudi Jack ne bo ravno umrl od strahu zaradi tega, kar je povzročil. "Se zgodi." je zamrmrala, ko je šla mimo njega.

Jack je od strahu skoraj padel v nezavest. Ustrašil se je za učenko in se ji opravičil. Upal je da ta nezgoda Pihpuffu ne bo odštela točk. Usedel se je zraven Alex. Vzel je knjigo ter se z njo udaril v glavo. Bilo mu je zelo žal. Ni vedel kaj bo spregovoril Alex, po taki nezgodi. Zato je raje počakal da mu bo Alex kaj rekla, sam pa bo ostalo tiho.

Fant se je očitno sekiral, kar pa se ji je zdelo smešno. Saj je vendar z dekletom vse v redu... Ko se je udaril po glavi, je trdo prijela za njegovo roko, ki je držala za knjigo - za vsak slučaj. Da tega ne bi storil še enkrat. "Hej..." se mu je nasmehnila. "Ne sekiraj se, no, z njo je vse v redu. Drznvraanka je, bo že preživela." se mu je ponovno nasmehnila in spustila njegovo roko. "Sicer pa se lahko zgodi vsakomur." je ponovila svoje besede od prej in se naslonila na naslonjalo klopi. "Sploh se ti ni potrebno sekirati. Pihpuff pa najbrž tudi ne bo izgubil točk. Čisto kul se bo izteklo, boš videl." Saj ga je vendar morala potolažiti. Tip je deloval čisto zmeden, hkrati pa popolnoma prestrašen.

Jacka je še vedno skrbelo. Potihem je dejal:"Upam da imaš prav", ter se poskušal nasmehniti. Vzel je knjigo ter jo odprl na pedeseti strani. Bral je Čarovniških uroko kot so Avero, Geron, Hetol in Porter ni dobro izvajati v navadnem dvoboju, ampak v smrtnih. Saj lahko takšen urok osebo ubije. Spomnil se je da je uporabil urok Werdens. Odahnil si je in stran pokazal Alex.

"Seveda imam prav." se mu je spodbudno nasmehnila in v šali dodala: "Si že kdaj srečal Drznvraanko, ki bi se motila?" Pomežiknila mu je, nato pa sledila njegovemu pogledu. Prebrala je tisti stavek, na katerega je pomignil, in se nasmehnila Jacku. "No, vidiš, kaj sem rekla? Dekletu nič ni bilo, pa tudi bolj ali manj bi jo bilo nemogoče poškodovati s tem urokom. Vse se izteče super." se je spodbudno nasmehnila in se pretegnila. Vedela je, da se sama ne bi tako sekirala, res pa je bilo, da je bil fant nekaj let mlajši od nje. "Mimogrede - v kateri letnik hodiš?"

Jack je bil najprej tiho nato pa je dejal:" V tretji"! Ter se nasmehnil. Še malo je listal knjigo ter pregledoval uroke. Na enkrat jo je vprašal:" IN v katerega ti?". Ter je zavzdihnil. Še vedno je bil zelo malce zaskrbljen. Kmalu je mimo njega prišla njegova maačka Gily, ki je lovila Sally. Sally je ujel in pokegal Gily zakaj lovi Sally.

(Gilly- morski prašiček, Sally- mačka (če ne veš))

"Šesti... Kmalu bo konec tega šolanja." se je nasmehnila. Pravzaprav se je že veselila dejstva, da bo lahko zapustila Bradavičarko. Zagotovo ji tukaj ni bilo hudo, a vseeno si je želela dni, ko ne bo vsak dan gulila teh šolskih klopi. Opazovala je Jacka, ki je ujel mačka, ki se je podil za morskim prašičkom in ga okregal. Namuzjeno ju je opazovala. "Tvoja mačka?" je nasmejano vprašala, njen pogled pa je taval od mačke do Jacka - in spet nazaj.

"Da", je dejal Jack in se nasmehnil. Malce je pogladil Gilly nato pa pe Sally. Nadvse je oboževal živali. Jacku je po glavi rojila misel, kaj bo postal ko bo končal šolo. Na enkrat ga je kar zgrabilo ter ge dejal:" Kaj misliš postati ko boš končala šolo, oziroma po naslednjem letu?". Sploh se ni zavedal kaj je rekel. Spet se je malce čudno nasmehnil, ter si v mislih rekel, zdaj bo pa mislila da sem zelo neuljuden.

"Lušno." je dejala in se znova ozrla po živalih. Mačka in morski prašiček nista delovala ravno kot najboljši domači živali, če si mislil imeti dve; vsaj normalni morski prašički bi bili najbrž ubiti, ker bi jih normalne mačke pregriznile na pol. Ob njegovem vprašanju se je zamislila - kaj misli postati? Prevzaprav ni imela nobenih načrtov za prihodnost, bolj se je bavila s sedanjostjo. "Nimam pojma," je odgovorila po pravici. "Pravzaprav bi s svojim uspehom lahko dosegla marsikatero dobro službo, ampak... Nisem še odločena." je z nasmeškom na ustnicah skomignila. "Pa ti?"

Tedaj je iz gradu prišel hišnik, kateri je bil rekdo na spregledu, kajti večinoma se je zadrževal v kletnih prostorih v svoji pisarni, ali je taval sam po hodnikih. Bil je nejevoljen ter živčen kot zmerom in namenjen je bil točno proti Alexandri in Jacku. Pred njima se je ustavil ter ju namrščeno opazoval, tedaj pa je dela "Hmm, tako torej. Tukaj se skrivata. Pravkar sem izvedel, da sta vidva razbila prelepo vazo v 1. nadstropju in zdaj sta lepo zbežala semkaj ha? Ampak ne bosta tako zlahka odnesla šila in kopita. Takoj z menoj počistiti umazanijo in tedaj vaju peljem k meni prestajati kazen, ki ne bo prav lepa. Mularija."


(Malo popestrimo dogajanje, da ne bosta samo tako mirno klepetala. )

((Carsko ))

Na Alexinem obrazu se je pojavil komaj zaznaven nasmešek, ko se je ob njej in ob Jacku pojavil hišnik, ki ju je besno nadiral zaradi domnevne uničitve neke prečudovite vaze. Alexandrine obrvi so se povzdignile in nekaj časa je namuznjeno opazovala hišnika, nato pa vstala. "Gospod hišnik, morda bi lahko poskusili s kakšnim urokom." je dejala z izredno vljudnim tonom, ki je že rahlo nakazoval na to, da se iz starca dela norca. Pa kaj? Saj tako ali tako ni mogel ničesar dokazati. "Tako vam ne bi bilo potrebno iskati domnevnih krivcev po celi posesti. Sicer v zadnjem času nisem razbila nobene vaze, samo, saj veste... predlagam." Ošinila je Jacka, v pričakovanju njegove reakcije na vse to, nato pa je zopet pogledala hišnika. "Drugače pa vam rade volje pomagam pri pospravljanju, samo kazen ni potrebna." je dejala z enakim, izredno vljudnim tonom.

"Kaj je potrebno in kaj ni potrebno bom odločal jaz. Če bi vedeli, kaj smo nekoč delali z mularijo. Ah, dragi ljubi časi, takrat so bile kazni tako lepe, da sem užival ob njih. Mularijo smo obešali za palce pod strop."
Hišnik se je za kratek čas zasanjal v spominih, nato pa se je znova besno zagledal v učenca in učenko ter dejal "Ne soli mi pameti z uroki, ker dobro vem, kako se vazo popravi, a popravil je nisem ravno zato, da bo to čakalo vaju. Tedaj pa, ko popravita škodo gremo lepo k predstojnikoma vaših domov in prav vesel bom, kakšni kazni bosta dobila. Hehehe. Ajde, gremo."
Hišnik se je postavil in čakal, da bosta šla za njim.

Alex je prepričano pokimala. "Seveda, gospod hišnik, in vedno znova smo navdušeni, ko nam to poveste." je dodala svoj komentar o obešanju za palce. Ja, je sarkastično pomislila. Najbrž bi bilo popravljanje takele vaze za starca res preveč. Jacku je pomignila, naj že enkrat vstane, saj so naslednje hišnikove besede stavri postavile v novo luč. Čeprav nista bila ničesar kriva - česar pa jima hišnik, jasno, ni imel namena upoštevati - bi lahko Drznvraan in Pihpuff izgubila kar nekaj točk. Pa saj tega ni omenil... Ne, najbrž bosta samo popravila vazo in izvršila kazen za domnevno uničitev... Čakaj, uničitev? Zakaj, za vraga, naj bi delala kazen, če pa bo vaza v nekaj trenutkih cela? Vedela je, da hišniku ni mogoče dopovedati ničesar, zato mu je ubogljivo sledila na 'kraj zločina'.

NASLEDNJE JUTRO

Bilo je prelepo nedeljsko jutro in na šolskem dvorišču so se že začeli zbirati profesorji in učenci, da bodo skupaj krenili proti Meryascovenni na njihov prvi izlet tja.
Jutro je bilo hladno in pihal je veter, tako da sonce ni imelo velike moči, kljub temu pa so bili vsi kar dobro razpoloženi.

Dumbledore je tudi kar zgodaj prišel iz gradu, ter se postavil k profesorjem in oblečen je tokrat bil v škrlatni plašč, na glavi pa je imel čepico škrlatne barve. Njegova dolga brada se je spet lesketala v soncu in bil je videti kar dobre volje.
Skupaj so čakali še na ostale profesorje in učence, hišnik pa je preverjal njihovo prisotnost.

(Tukaj se začenja izlet in vse učence in profesorje, ki bodo šli v Meryascovenno prosim, da se tukaj zberejo in nato krenemo proti vasi.)

Jack je prihitel na dvorišče. Veselil se je prvega izleta in gaa je komaj čakal. Ko je videl da ni še nikogar se je nasmehnil ter pogledal v nahrbtnik ki ga je vzel s sabo. S seboj je imel dobrih petnajst guldov, ter pedeset srpancev. Vse je spravil v nahrbtnik in se malce sprehodil. Hodil je sem in tja na dvorišču in čakal da kdo pride.

Še vedno malce zaspana se je Leia privlekla na dvorišče. Videla je, da še ni bilo skoraj nikogar, zato se je naslonila na zid in čakala na ostale.

Naslednje jutro se je Alex v svojem zaspanem stanju pojavila pred vhodom v Bradavičarko, na dvorišču. Mežikala je v jutranje nedeljsko sonce, ki jo je pozdravljalo s tem, da je na njen obraz metalo svetle snope svetlobe. Ozrla se je naokrog - bila je ena izmed prvih, ki so prispeli na dvorišče. Ošinila je Jacka, s katerim sta včeraj prestajala mučno pobiranje koščkov vaze, ki naj bi jo razbila. Fantu je pomežiknila, nato pa ošinila njihovega ravnatelja, Dumbledoreja, ki je bil očitno tukaj kot eden izmed prvih. Alex si je poiskala mirno mesto na eni izmed klopi, kjer je počakala na to, da se zberejo vsi učenci. Ob tem je njen pogled taval od enega do drugega, iskajoč kakšne sošolce ali kakšnega znanca.

Hannah se je razveselila novice. ''V Meryascovennovo gremo,'' si je govorila, med tem ko je stopala po hodniku do šolskega dvorišča. V Meryascovennovo je šla prvič, tako da ni vedela kako bo, ampak je bila vseeno navdušena. S sabo je imela nahrbtnik, v njem je imela sendvič in bučni sko za na pot, dodatno majico ter 16 guldov. Ko je prišla na dvorišče, je opazila, da je med prvimi. Snela je nahrbtnik, se usedla na klopco in počakala, da pridejo še ostali.

Utrujeno je zazehala, ko se je znašla na dvorišču….ah jutra, sovražim jutra…
Nekaj učencev se je že gnetlo na kupu, a Rachel ni bilo do pogovora. Alucarda pa tudi ni bilo na spregled.
Pozdravila je nekaj znancev, a je raje postopala ob robu dvorišča in brcala kamenje.
…Teh nekaj dni nam bo prav prišlo, da zbistrimo glave in se malce odpočijemo šole, srčno upam da profesor Marka ne bo na izletu, če ne bo to vse prej kot prijeten izlet …
Zazrla se je v nebo in si želela, da se čim prej odpravijo, saj se ji res ni dalo dolgo čakati na enem mestu…Pa še Alucarda mogoče sploh ne bo, kaj če je bil to njegov namen, da me povabi nekam, nato pa se sploh ne prikaže…Misli je odgnala in se zastrmela v skupinico čarovnikov pred sabo.