Ječe

V roki ji je počivala bakla, ki je komaj oddajala kaj svetlobe. Zadrževala je dih, ko se je spuščala po ozkih stopnicah proti ječam do katerih je vedno čutila strahospoštovanje, čeprav ji še vedno ni bilo jasno zakaj. Z prosto roko je drsala po mrzlem, kamnitem zidu in si ogledovala zanemarjene zidove, ki pa so jo, kljub zunanjosti vedno privlačili. Kot majhna je vedno željno prebirala knjige v katerih so se zgodbe prepletale z stvarmi, ki so se skrivale za starodavnimi stenami. Polna pričakovanja se je vstavila na sredini stopnišča in potrkala po steni. Nič se ni zgodilo. Karon, trapasta si, si je ob tem vedno znova ponavljala, a še vedno je bila to ona, ravno take stvari so jo delale edinstveno.
Končno, je pomislila, ko je stala na koncu stopnišča in ko so se pred njenim obličjem prikazale mogoče stare ječe. Z roko je previdno drsela po rešetkah, ko je za seboj zaslišala par nog, ki se ji je počasi, a vztrajno približeval..

[Mark?]

"BOO!" jo je prestrašil ter jo prijel za rame. "Karon, ti si zelo dobra učenka vendar ti manjka discipline" je spregovoril z globokim glasom. " Ker si v Spolzgadu mislim da ti lahko nekaj zaupam, zbiram skribno navezo ki bo nad vsemi domovi v Bradavičarki. Nekaj kar bo nadzorovalo vse. Višje od Dumbledorja. Nekaj kar bo nadzorovalo Bradavičarko. Mislim da bi mi ti lahko pomagala pri Spolzgadu in začela vohuniti ter zbirati informacije ki bi mi ti poročala vsaj enkrat na teden tukaj v ječah ali v kabinetu"

Karon je svojo baklo držala tik pred obrazom, tako da je dobro osvetlila svoj obraz. Zrla je predse in poizkušala ugutoviti iz katerega dela hodnika prihajajo koraki. Šele ko se je za njo pojavila oseba, ki ji je na ušesa zavpila tisti zoprni BU in jo prijela za rame se je zdrznila. Prestrašeno, osuplo in jezno se je zazrla v osebo pred seboj. "Mark," je zaničljivo prhnila. "Ti ni še nihče povedal da ni lepo strašiti drugih ljudi?" Naklašč ga je tikala, nalašč mu ni izkazovala spoštovanja, čeprav je vedela da s tem hodi po tankem ledu, ki pa se lahko vsak trenutke stopi ali zlomi.
Namuznjeno je polsušala njegovo pripoved. enostavno mu ni vrjela. Ni mu mogla vrjeti. Slišala je o tej navezi, toda da bi sama sodelovala v njej in izdala svoj dom, svoje prijatelje in vse, ki jih ima rada. To ji ni prav nič dišalo, a vendar. Po drugi strani pa tako ali tako ni iemla veliko prijateljev na bradavičarki. Ampak da bi zaupala in sodelovala z Markam, to ji niti na kraj pameti ni padlo. "Povej mi," je začela, "zakaj bi ti pomagala? Kaj bi dobila v zameno? In zakaj bi se mi to pravzaprav splačalo delati?" Zasula ga je z vprašanji, vmes pa se je naslonila na kaminto steno, baklo pa je usmerila proti postavi nasproti nje, proti postavi profesorja obrambe pred mračnimi silami.

"Vse in še ves svet" je smejaje odgovoril:" Seveda kar je čarovniško." "Seveda če bi ti uspelo narediti kar ti je namenjeno, bi lahko dobila veliko mogoče administracijo Bradavičarke in drugih čarovniških šol na svetu." je dejal Mark ter pogledal v njene oči. Videl je da ji ni dišala izdaja. Čeprav je bila v Spolzgadu. Verjel je da je sposobna velikih dejanj če bi le odkrila izvor svoje zlobe- moči. V Spolzgadovcih je videl veliko stvari v drugih domovih bolj malo.:" Vem da ti ne diši izdaja prijateljev ampak, nadvlada ti da boljši občutek od prijateljstva. Ko ti vsi ponižno klečijo pred nogami in se te bojijo. Prijateljev pa imaš lahko kolikor hočeš. Ampak podložnikov pa še več"

Vedno je rad raziskoval Bradavičarko po dolgem in po čez, odkrival skrite prehode in prostore. Tokrat ga je pot zanesla k ječam, katere je večkrat obiskal in vsakič kaj novega odkril. Bile so hladne in temačne, podobne kot spolzgadske dnevna soba je pomislil, ko se je spuščal navzdol. Bakle spodaj ni zares potreboval, saj je v temi veliko bolje videl od večine ljudi. Snel je očala dol z nosu in prikazale se je par rdečih oči, ki se je v temi videl. Naslonil se je vlažno steno, ko je hodil po stopnicah navzdol, da mu ne bi zdrsnilo na spozkih stopnicah.
Nenadoma je zaslišal glas, dve osebi, kako sta se pogovarjali spodaj v ječah. V ječah se ponavadi niso zadrževali čarovniki, razen če so bili po kakšnih sumljivih opravkih. Potiho se je začel plaziti do dna ječ, saj si ni želel, da bi ugotovila, da imata nepovabljene goste. Končo je prišel do dna in se hitro skril za zid. Glas se mu je zdel znan, a ni mogel določiti kje ga je že slišal. Radovednost ga je dajala in želel si je s palico osvetliti njun obraz, da bi videl, kdo sta, a ni si mogel privoščiti, da bi izdal krinko.

Njegove besede so jo prevzele. V trenutku je postala navdušena. Ampak, še vedno se je spraševala. Kaj če je vse skupaj le navadna past? Da jo Mark želi speljati vanjo, da jo bo potem lahko brez pomislekov uničil. Stopila je bližje k njemu. "To razumem. In tudi sama bi z veseljem rada videla nekaj ljudi, ki bi se kesali za vse kar so mi storili." je zamrmrala nekoliko tišje, saj je v ječah, če si govoril preveč na glas rado odmevalo.
"Odločila sem se," je začela, "da potrebujem nekaj dni." Prislijeno se je namshenila. "Za razmislek." je po nekaj trenutkih dodala. Res jih je potrebovala. Njena glava je bila polna nekih podatkov, zaradi katerih je mislila, da ji bo razneslo glavo. Nujno bo morala vse skupaj razčistiti, premleti, šele nato se bo odločila. "Torej," je začela, "se vidiva čez nekaj dni. Oglasila se bom v tvojem kabinetu." Stopila je nazaj proti stopnicam. Baklo je držala nekoliko stran od sebe, ko je medtem zamišljeno, zaradi vprašanja, ki ji ga je zastavil skoraj v miže nadalejavla pot proti stopnišču. Iz zamišljenosti jo je predramil glasen pok. Odlomljen stranski zob, krvavo čelo in bolečine v zapestju so ji dale vedeti, da je nekdo prisluškoval. Dvignila je pogled in se zazrla v prišleka. "Poglej, poglej koga imamo tu," ji je uselo zamrmralti. Medtem je že pograbila baklo, ki je ležala ne daleč stran od nje in posvetila v Spolzgadaevcev obraz. Zaradi poškodb se je nekoliko skremžila in utrujeno se je sesedla na kamnite stopnice. Za vse na svetu ni želela pokazati, da jo boli.

Ko je Mark videl kaj se je zgodilo je pritekel po stopnicah. Ko je videl da je učenec prisluškoval ga je prijel za ovratnik ter ga z desno pestjo zelo močno udaril. Mark je bil kar zelo močen. Nato mu je odvrgel palico ter ga z desno roko prijel za ovratnik in ga dvignil nad tlem. Ker je bil Mark zelo visok je bil Spolzgadov učenec kar visoko nad tlemi. "Kaj počneš tukaj Spolzgadovec, te mamica ni naučila da ni lepo prisluškovati" je dejal in mu z levo roko palico usmeril direktno na grlo.

Mirno je hodil po hodniku, ko je opazil prehod in neke glase. Začudil se je in se odpravil pogledati kaj se dogaja. Slišal je čudne, jezne glasove, zato je bržkone prijel palico in jo postavil predse.
" Morda je kaj hudega!" je dejal in počakal. Ko je bil že pri koncu je opazil profesorja Neelstina, ki je držal palico prislonjeno na grlo nekega Spolzgadovca.
" Expelliarmus!" je dejal in urok je švignil proti Markovi palici. Palica je odletela in Sean je dejal.
" No, no, no Mark! Kaj pa delaš!" je dejal proti profesorju in palico držal proti njemu.
" Depulso palica!" je dejal in jo odbil stran, še bolj daleč.
" Kako to da se znašaš na mlajše! Kako bi se obnašal, če bi ravnatelj, profesor Dumbledore zvedel!" je dejal in pogledal učenko, pravtako Spolzgada, ki je stala zraven.
" Zakaj slutim, da si na njegovi strani Karon! Ti Alucard pa pejdi!" je dejal proti učencu, proti kateremu je držal palico Mark Neelstin.
" Ena napačna poteza in boste bili začarani z Imperom." je dejal in se postavil vstran z njimi.
" Alucard, vrni se in vzemi profesorjevo palico, takoj! In skupaj ju odpeljemo ravnatelju!" je dejal in čakal. Medtem je palico držal previdno in čakal na Marka.

Prislonjen ob mrzlo steno je poslušal je poslušal pogovor dveh osebkov in po nekaj minutah je zvedel informacije, zaradi katerih bi marsikdo ubijal. Bil je navdušen ob tem kar je slišal in vso zadevo je moral dobro premleti, preden bi ukrepu. Hotel se je potiho odpraviti po stopnicah navzgor v svoj dom, toda ni slišal njunega glasa, le korake, kako so se približevali.
K vragu! Ne smeta me odkriti...
Stisnil se je nazaj k steni in izvlekel palico izpod plašča. Počasi je izza stene zagledal temno postavo, od katere obraz ni dobro videl in mogel določiti kdo je.
Ne sme se obrniti, ne sme...naj gre naprej...
A vse ni šlo po načrtu in kakor v počasnem posnetku je videl, kako se njena glava obrača.
"Stupefy" je rekel in njeno telo ohromil, preden bi lahko nardila karkoli. Kakor hlod je padla na trdne stopnice. Jezno je zarenčal in hotel iti pogledati koga je ohromil, a še preden bi naredil korak, je dobil močan udarec v čeljust. Hotel se je pobrati, a ga je močna roka zagrabila okoli vratu, da se ni mogel premikati. Tedaj je zagledal kdo je moški, ki se je pogovarjal v ječi. Začudeno je zrl v profesorjevo obličje, ko mu je ta zastavil vprašanje in mu nastavil palico na vrat.
Hotel mu je povedati vse, a ga je prekinil neki drznvraanec je sklepal po barvi plašča. Kdo je ta bedak. Le zakaj se morajo ti neumni drznvraanci povsod vmešati.
A tokrat mu je prav prišlo, da se je vmešal. Bil je osvbojen, profesor pa brez palice. Prvo kar je naredil, je vrnil udarec, ki mu ga je prej Mark podelil. Bil je besen na vse skupaj, kako se je zadeva zapletla, a moral je vse skupaj spraviti v red.
Hitro je pobral Neelestinovo palico, ki je ležala nedaleč stran.
"Poslušaj", je rekel drzvraancu" jaz bom odhitel po Dumbledorja, ti pa pati na ta dva izmečka. Sumim, da imata kakšnega aduta še v rokavu, zato ne odvrni očesa od njiju, jaz pa se takoj vrnem."
Še preden bi mu drznvraanec kaj rekel je odhitel po stopnicah navzgor, pod krinko, da namerava po ravnatelja.
Umazanec, uročil bi me z impretvijo. Ti drzvraanec si sploh ne zaslužiš, da izgovoriš njeno ime.
"Crucio" je besno zaklel Seana. Njegovo telo se je začelo zvijati v mukah in bolečinah, ki jih povzročila kletev, dokler ni obležal v nezavesti. Počasi se je odpravil nazaj dol do Karon in profesorja Neelestina.
"Spodaj sem slišal marskikaj zanimivega, a moj namen da bi to izčvekal Dumbledorju, temveč da bi mogoče pomagal pri temu načrtu. Moj cilj v življenju ni, da bi delal na nekem bednem ministrstvu, pomagal neumnim bunkljom, temveč imam veliko višje cilje. Že celo življenje čakam na spremebe in sedaj končno vidim priložnost. Pripravljen sem ti pomagati Mark Neelestin in ti priseči zvestobo," je hladno rekel. Na takšno priložnost je čakal na celo življenje. In sedaj jo je imel. "Oprosti Karon glede uroka, toda nisem vedel da si to ti," ji je rekel.
"Glede njega pa" je zasikal in pokzala na drznvraanca" najbolje, da u zbrišemo spomin, saj je že en profesor izginil in če bi izginil še dijak, bi bilo preveč sumljivo.

Karon je, še preden se je dobro zavedala okolice okoli sebe padla po stopnicah. Danes pa res ni moj srečni dan, je godrnjaje pomislial. Imela je krvavo čelo, polomljeno zapestje, zbit zob in nesrečam ni in ni hotelo biti konca. Padla je še po stopnicah, tokrat ne po svoji krivdi, temveč po krivdi Alucardovega uroka. "Presneto," je zemrmrala sama sebi, ko je nepremično opazovala dogajanje pred seboj. Billo je grozno, nič ni mogla storiti, dokelr ne bi bil urok preklican. Ko se je Splozgadevec napotil proti stopnišču, da bi obvestil ravnatelja je mislila, da bo počila od jeze, toda jo je njegov naslednji korak presentil. Z prešernim nasmeškom na obrazu je opazovala Seana, ki se je zvijal v mukah in trplenju.
"Končno," je čez nekaj trenutkov zavzdihnila, ko je urok popustil. Sedla je na stopnico in se utrujeno naslonila na steno. "Je dko videl moj.." je začela, "zob?" Občutla je luknjo, ki strani, tudi z jezikom je preverila in vse skupaj je kazalo na to, da si je res izbila zob. Z nepolomljeno roko je potipala svoje krvavo čelo, ki pa je bilo vse prej kot zavidanja vredo.
"Ja, ja. Je že vredu, če odštejem da sem zaradi tebe ob zob, da sem vsa krvava in imam polomljeno zapestje."
Ob njegovih besedah ji je zastal dih. Torej je vse slišal. Ampak ko je je dejal, da bi prisegel zvestobo. To jo je presenetilo. Torej, če se mu bo pridruži on, se mu bo tudi sama. "Tako, tudi sama se se vama pripravljena pridružiti." Široko, nekoliko hinavsko se je namsehnila, ko je poizkušala vstati, ampak ji ni uspelo. Le obsedela je na stopnicah in s tem preprečevala kakršni koli izhod iz ječ.

"Torej prvi podložniki, zelo sem zadovoljen" je rekel Mark. Njegove oči so za sekundo postale rdeče. Zadovolen je bil kot je rekel." Kot znamenje da mi bosta res zvesta mi obadva podajta levici. Zarisal vama bom znamenje odrešitve. Kačo ki se obvija okoli lobanje.
Kadar koli bo zasvetil bo pomenilo da vaju potrebujem in bo sestanek."
Zasmejal se je ter pripravil svoje palico da bo opravil,
prisego sicer ne krvno ampak tako gi bo veljala za večno
zato se je posebaj pripravil da bo izrekel poseben ob
svečanem obredu.

"Podložniki?" je zaničljivo prhnila, ravno dovolj naglas da jo je Mark lahko slišal. Zavila je z očmi in se poizkušala zadržati nadaljnih komentarjev, saj je z svojo hinavšno, lažmi in samovšečnostjo hodila po tankem ledu. Zazrla se je v njegove živordeče oči, ki pa ji niso bile ravno všeč. Bile so, premočne. Sama je imela raje hladne barve.
Ob njegovih besedah s je zavedala, da bo morala vstati. Toda ni mogla, ni bila sposobna. Vse jo je preveč bolelo. Toda ne, ni se smela zlomiti pod vsem tem, ni smela vzbujati pomilovanja v njunih očeh. Uprla se je na sivo, kamnito steno ječ in počasi, toda vztrajno je spremenila položaj. Vstala je. Z desno ramo je bila uprta na steno, saj je predvidevala, da če se je bo spustila, da če bo ostala brez naslonjala, da bo klecnila po tleh. Toda drugega ji ni preostalo. Počasi, še vedno ob steni se je spustila do konca stopnic. Počasi se je odrinila od stene in majavo je nadaljevala pot proti njima. Bilo je težko, a bila je močna, zdržala bo to. Delala je korak za korakom in na koncu se jima je le pridružila. "Torej, kaj si že rekel, da morava storiti?"
Ob teh besedah, ob besedah, ki jih je slišala nekaj trenutkov nazaj ji je postalo vroče. Bilo jo je strah, da prvič v življenju je občutila strah in ščipalo jo je v želodcu.. Bo že minilo, si je mislila, medtem ko je čakala na njegove besede.

Sean, ki je dobil kletev križanih v telo se je v trenutku začel kesati za napake.
" Ne mi izbrisati spomina lahko dokažem zvestobo!" je dejal in začel govoriti proti Marku, Karon in Alucardu. Globoko v sebi je bil jezen nase, ker je storil napako, da je šel napadat Marka, ki je, koker se je videlo, zbiral ljudi, naslednje Jedce.
" Lahko naredim karkoli! Odrežite mi roko, služil bom Temi!" je dejal in ko je na kolenih klečal je govoril trojici.
" Pa ti Mark? Vem da sem naredil napako in kesam se za vsa moja dejanja! Ne bom vas izdal, drugače, služil vam bom! Verjetno misliš da so moje besede prazne in nič vredne! Ampak lahko naredim karkoli, tudi ubijal bi zate!" je dejal in stisnil dlani.
"Vedno sem vedel, da je tema v meni, še ko sem bil otrok in sem bil na igriščih sem zelo rad zapredel v težave, ki so me kasneje nekako okronale za slabega izmečka, otroka! Verjemi tema je v meni! Premisli o tem!" je dejal.
" Dumbledorja itak ne maram! Z njim sem govoril le zaradi tega, ker je izginil moj stric!" je dejal in čakal na njihovo potezo. Vedel je, da bo težka ampak slutil je, da ima majhno možnost za njihovo oprostitev.
" Dovolim ti, da me mučiš in da me naučiš lekcije, a vedi da sem bom vrnil in ti še naprej hotel služiti s srcem, dušo in telesom!" je dejal in nato obmolknil. Klečal je na kolenih in samo čakal, na njihov odgovor.

Zdelo se mu, da se je vse prehitro dogajalo in počasi je premleval vse kar se mu je zgodilo v prejšnih minutah. Glava ga je bolela od vsega skupaj in moral bi vse skupaj dobro premisliti, preden bi se zaprisegel, a sedaj je bilo prepozno. Zaprisegel se je nekomu o nekomu ne ve nič. Znamenje na roki ga je še vedno žgalo, a bolečina je pojemala. Tedaj je spet zaslišal glas Drznvraanca. Jezno ga je pogledal. Izgledalo je, da je bolečina popustila in je bil pripravljen na novo lekcijo. Toda presenetil ga je s tem kako je bil ponižan. Opazoval ga je, kako je patetičen, nevreden da se ga sploh muči.
"Drznvraanec, mislim da so te dali v napačen dom. Mislil sem da ste vi pogumni, pa vidim, da sem se motil.
Obrnil se je proti Marku. "Nič mu ne verjemi...strahopetec kot je on, te bo izdal prvič ko bo imel priložnost."
Kletev križanih je ponovno prišla iz njegovih ust in njegovo telo se je streslo v bolečinah.
Ponovno je pogledal Marka. Imel je nekaj vprašanj zanj.
"Povej mi kaj več o vsem skupaj. Koliko je še nam podobnih? Kako misliš izvesti vse, kar si prej pravil? Kako daleč si z načrtom, če ga imaš?" Imel je še mnogo vprašanj, a moral je iti po vrsti.

Seana je močno bolela kletev križanih, a se je vzdržal in ni obupal nad bolečinami.
" Si mislu, da bom obupal pod bolečinami! Taka reva pa že nisem! Pa kaj misliš, da če sem iz Drznvraana, da nimam pameti!" je dejal in se grenko nasmejal.
" Nisem strahopetec in ne bom izdal Teme! Če me ne boste sprejeli pa bom sam bil in z dušo služil tebi! Uporabljal bom temno magijo in ubijal bom." je dejal in počakal. Čutil je da je naredil veliko napako in da bi lahko začel znova in s pravim pristopom priti do sluge Temne magije. Ampak, njegova nespametna glava ga je pač privedla do takega pristopa.
" Odločite se! Služil Vam bom, tako ali drugače!" je dejal nato obmolknil v pogledu na tla. Kesal se je, zares se je kesal.

Karon je stala sredi prostora. Bilo je težko ni vedela kam naj se nasloni. Naj stoji ali se preprsto sesede na mrzla, kamita tla. Poleg vseh bolečin, ki jih je občutila pa je bilo tu tudi znamenje, ki se je pojavilo na roki. Žgalo, peklo jo je, a vendar storiti ni morala nič drugega kot stisniti zobe in potrpeti.
Ko se je oglasil Drznvraanovec se je namrščila. Ni si mislila, da bo bil tako predrzen, da bi si upal to predlagati. Da bi si po tem kar je naredil upal predlagati sodelovanje.
"Se popolnoma strinjam z Alucardam." je pritegnila in se široko namsehnila. "Tale tumpek nas bo ob prvi priložnosti izdal," je namrščeno povedala. Nikakor si ni želela imeti v njihovi skupini takega kot je bil tale. Najprej jih je želela odpeljati k ravnatelju, nato pa bi sodeloval. Predrzneš.
"Da, strahopetec si," mu je zabrusila nazaj. "Najprej se delaš močnega, ko pa si ugutovil, da smo premočni zate si se pa vdal in začel jokcati. Bodi resen no. Nimaš jajc, da bi se nam uprl," mu je zabrusila in se ob tem zarežala. Imela ga je rahlo dovolj.
Stopila je stran. Noge so jo komajda še držale. Bilo je ravno toliko da še ni klecnila po tleh. Stopila je nazaj do stopnic in se sesedla nanje.

" Prav če tako mislite!" je dejal in se obrnil.
" Če si pa že na strani Teme, potem uporabi kletev smrti na meni! Naj ti ne bo žal!" je nato dejal. " Si ne upaš, kajne! Kaj pa ti Alucard, Mark?" je dejal še tistima dvema. Upal je, da bodo dokazali zvestobo Teme, da ga bodo ubili in mu ne vzeli spomin. Ni bil pod kletvijo vendar bolečine so bile grozne, Seanova palica je stala nedaleč stran od njega. Stegnil je dlan, prvič neuspešno. Nato je še enkrat z večjo močjo. Dlan je drsela po tleh, ko se je dotaknila palice, ki mu je padla, ko mu je tisti izmeček Alucard uporabil Kletvijo križanih. Imel jo je v dlani, obrnil se je na bok in se zmislil uroka.
" Najbolje bo da mu zopet palico zbijem!" je dejal in v počasnem ritmu vstal.
" Expelliarmus!" je dejal proti Alucardejevi palici.
" Izmeček! " je dejal in palico dvignil proti njemu!" Cruc..." je prvič dejal, začudil se je neuspešnemu uroku.
" Cruccio!" drugič zavpil in čutil je da bo urok uspel, čutil je moč, ki jo navrže tale urok. " Umri, umri v svoji nespametni glavi!" je reke in palico še močneje stisnil.
" Cruccio!" je še enkrat nakratko zavpil.
" Upam da si boš zapomnil to!" je dejal Alucardu in nato.
" Accio Alucardova palica!" je dejal in palica se je nato hitro premaknil proti njemu. Počasi jo je pobral, obrnil v dlani in dejal proti Marku.
" Izvoli! Ubij me! Obe palici ti dam in izreči že enkrat to prekleto kletev smrti, Avada Kedavra po imenu!" je dejal in palice držal, takorečeno Marku pod nosom.
" Daj že! Nisem vreden življenja!" je dejal in nato čakal.

Njegov pogled je bil še vedno prikovan na Marka. Čakal je na njegov odgovor. Ni bil več tako prepričan, da želi služiti nekomu, ki ni prepričan sam vase. Kako naj bo on prepričan vanj, če še sam ni prepričan vase. A njegova nepozornost je bila dovolj, da je drznvraanec izkoristil priložnost. Palico je spolzela iz njegove roke, ko je izrekel razožoritveni urok. Hotel se je pognati, za palico, a ga je prestregla kletev. Po celem telesu je začutil bolečino. Prvič je okusil kletev križanih, a vedel je da to ni pravo. Kletev ki je prišla iz strahopetca je ničvredna. Bolečina je hitro popustila. Še ena kletev je prišla iz umazanih ust. Padel je na tla in se naredil, da je še vedno pod vplivom bolečin. Čakal je na priložnost, da bo Sean umaknil pogled z njega in ni minila seknda, ko se je ta obrnil proti Marku. Takrat se je pognal proti njemu. Namenil mu je brco v trebuh, da se je zvil od bolečine, nato pa ga je še z kolenom udaril v obraz. V desetih letih, bunkeljskega življenja, se je tudi navadil njihovega načina pretepanja, ko je moral poračunati s tistimi, ki so se norčevali iz njegovega čudaškega videza in sedaj mu je to znanje prišlo prav.
Hitro je pobral palici, ki sta ležali v dlani.
"Sedaj ti bom pokaza kakšna je prava kletev križanih ti ničvrednež," je besno rekel," CRUCIO."
Telo Seana se je začelo stresati v bolečinah, kakor nikoli prej.
"In sedaj ti bom uresničil tvojo željo...avada kedavra!" je prišlo iz njegovih ust. Zelen curek je buhnil iz palice in Seana v prsa. Sprva je začutil zadoščanje, šele nato se je zavedla, kakšno napako je naredil v trenutku besa.

Mark je samo opazoval dogajanje. Ni načrtoval vsega tega. Zaenkrat je načrotval samo enega člana. Vse se je odvijalo prehitro. Celo zanj. Sean na tleh. Najprej njegovo upiranje nato želja po pridružitvi temni strani in sedaj nenadna smrt. Ta fant je bil čuden. Podoben tistemu fantu ki ga je ubil še v sirotišnici. Opazoval je tudi Alucarda. Vedel je da Alucard ni čisto prepričan vanj. Dvomil je. Pazil bo na tega fanta in njegova dejanja. Znal bo prestopiti na svetlo stran. Zaenkrat se je lahko zanesel samo an Karon. Ko je tako premišljeval ni izrekel besede. Pogledal je da se nanj dereta Alucard in Karon. A bil je kot da ni mogel odpreti ust. Ko je naenkrat zaslišal znane besede, ki jih je izrekel Alucard. Kletev smrti mu ej bila najljubša. Takrat so se mu usta odprla. Spregovoril je in blefiral kot da ima načrt:" Seveda na to sem čakal, da se bo eden izmed vaju končno opugumil in naredil prvi korak. Alucard odlično izveden urok seveda za...začetnika" se je nasmejal Mark. " Karon, nad teboj nisem razočaran...verjetno boš postala taktična svetovalka in desna roko. Ti Alucard pa boš verjetno postal prvi bojevnik in vodja vojakov. General mogočne vojske Jedcev Smrti." S palico je zahtivel visoko nad glavo ter dejal. "Morsmorde Actaras" Kamni so se začeli tresti in zelena svetloba se je ovila okrog vseh treh . Deset centimetrov nad levim zapestjem se je obema pojavila lobanja z kačo. Dobila sta črne obleke in masko čez obraz v obliki lobanje. Oblačila so kasneje izginila, znamenje pa ostalo. " Tako sedaj sta uradno Jedca Smrti...pripombe?"

_______Nekaj dni pozneje______

Niccole se je po uri napojev, ki ni bila ravno sproščujoča, namesto ven ali v Dvorano odpravila še globje v ječe. Po nekajminutni hoji je prišla do predela, ko so prostor osvetljevale le še bakle, ki pa so, hvalabogu, oddajale tudi nekaj toplote. V ječah, ki so bogve koliko pod zemljo pač ni bilo kot v dnevni sobi pred kaminom.
Niccolette si je zapela plašč, ki ga je do sedaj nosila odpetega, da se je videlo precej skrajšano krilo šolske uniforme, izivalno odpeta srajca in zelena kravata.
Ko je nekaj časa tako hodila po hodnikih je s palico delala na steno drobne oznake, da se na poti nazaj nebi izgubila. Končno je prispela v eno izmed celic, ki pa so imela vrata v celoti iz železa. S palico je potrkala po njih in vstopila. Baklo je vrgla v kamin, da se je ogenj v njem veselo razprasketal ter osvetlil prostor. V njem je bilo nekaj naslanjačev, klubska mizica in še nekaj raznih reči, ki so lahko vedno prišle prav.
Sobana, v kateri se je nahajala Niccole je delovala podobno kot KŽTD, le da so zanjo vedeli le redki med Spolzgadovci, saj v ječe ostali niso pretirano radi zahajali.
Niccolette je sedla v enega izmed naslanjačev, ki so bili v bližini kamina. Ogenj, ki je prasketal v le-tem je obdelala z nekaj uroki, tako da se je soba hitreje ogrela. Nato je iz žepa potegnila tenak zveščič, ki ga je našla v knjižnici, ga povečala na običajno velikost in pričela z branjem. Tako si je krajšala čas, saj je nekoga čakala.

|Bella ..|

[Here I come.... A maš ti kšn nickname, a te morm vedno naslavljat s polnim imenom?]

Med potjo je na stenah opazila drobne simbole, zarisane pred ne več kot nekaj minutami. Očitno jo je Niccolette spet prehitela; točnost pač ni bila Bellina velika vrnila.
Tesneje se je zavila v šolski plašč in pospešila korak, vse dokler se ni znašla pred masivnimi vrati. Ustnice so se ji povsem nevede skrivile v zadovoljni nasmešek, ko je njena dlan zdrsela po grobem, hladnem železu, ki se ji je škripajoče umaknilo s poti.
Razen silhuete ob kaminu, ki jo je takoj prepoznala, je bil prostor pričakovano prazen.
Niccolette. Letos sploh še ni govorila z njo, čeprav je lani že kazalo, da bi utegnili postati dobri prijateljici. Obedve plemenite krvi, vzvišeni, trmasti, arogantni, zajedljivi in boleče ponosni sta si bili prvih nekaj let kar naprej v laseh, dokler ni sovraštvo preseglo meje, na kateri se začne spreminjati v nekakšno absurdno prijateljstvo. Dolgoletnega sovražnika namreč ni težko vzljubiti in ravno na tej stopnji sta Bellatrix in Niccolette začele graditi svoje čudaško prijateljstvo.
"Niccolette Parkinson," je spregovorila s smrtno resnim glasom, nato pa se ji je na obraz zarisal eden izmed njenih redkih iskrenih in presenetljivo toplih nasmehov. Vstopila je v preurejeno celico in z zadovoljstvom ugotovila, da je ogenj prostor že okužil s prijetno toploto.

[Niccole, for you just Nicc. Drgač pa, Nicc je šele letos pršla na šolo, lohk pa sta z Bello mrzli sestrični, ki se na začetku, kt si napisala nista njbol prenašali....)

Za seboj je zaslišala korake in počasi obrnila glavo. Ko je opazila črnolasko, ki je stala pri vratih, se je čisto obrnila in si jo ogledala. Že kar nekaj časa je ni videla in sedaj ji je, kot Belli na obrazu sijal čisto iskren nasmešek. ''In seveda Bellatrix Black.'' Nekaj časa je le zrla v prijateljico in iskala spremembe od kar jo je nazadnje videla.
Bella je naposled le vstopila in Nicc je frcinla s palico proti vratom, da so se le-ta zaprla. Nato je sedla v naslanjač in se kot prej udobno namestila. Pogleda skoraj ni umaknila z Belle ''Tebe pa že dolgo nisem videla. Mislim, da nazadnje ob lanskem božiču.'' V sobi je bilo sedaj že prijetno toplo, zato je prekinila urok, ki ga je prej izvedla nad ognjem. Uročila je tudi nekaj polen, da so se sama naložila na ogenj, ki je umirjeno prasketal in metal sence po sobi. ''Kako kaj Andromeda? Nje še letos nisem videla. Cisso pa sem rečala zadnjič pri obrambnem krožku. Govori se nekaj o njej in Malfoyu..'' poiskala je Bellin pogled in čakala, da ji dekle odgovori.

[ I didn't know. Okej pol sva pa mrzli sestrični. Sej čistokrvne familije so si itak vse neki v sorodu.... anddd who the fuck is Tilla?]

Bellatrix je sedla v udoben naslanjač, elegantno prekrižala noge in izza plašča pompozno privlekla motno steklenico.
"Antično rdeče vino. Neprecenljivo. Zaloga nekih najinih tet ali kaj jaz vem koga vse še."
Z glasnim pokom je odčepila steklenico in nalila do roba dveh kozarcev, ki sta se pojavila prednjo. Prvotni nasmeh ji je začel bledeti iz obraza šele ko je srknila prvi požirek in se zatem zazrla v Niccolette.
"Ne vem, če je bil ravno božič. Pri nas ga ravno ne praznujemo. Razen seveda, če se od nikoder pojavi ena izmed starodavnih tet daljnega sorodstva."
Kljub temu, da je bila Bella nadvse ponosna na svojo rodovino, kar je tudi sama rada opominjala vse sočarovnike, se ji je zdelo, da bi lahko marsikatero ime brez večjih izgub ter povsem neopazno in neslišno odstranili. In obenem si je za dve imeni še vedno želela, da bi nedotaknjeni ostali zapisani na družinskem drevesu....
"Si mogoče kaj videla Siriusa? Nekako sem dobila občutek, da se me vztrajno izogiba. Kdo ve, mogoče se me boji? Nekako me daje želja, da bi ga nekoč srečala v enem izmed nezastraženih temnih hodnikov," se je mehko zahahljala in izpraznila kozarec. "In seveda se govori nekaj o Cissy in Malfoyu, če je pa zatrapan vanjo. Ne vodim evidence, tako da nimam natančnejših podatkov, edino poznano pravilo je, da se do Cissy pride samo preko mene," je bojevito rekla in si dotočila vino. "In pri vas? Vsi živi in nesrečni?"

''Ja, izjemno dobra stvarca iz dobre družine.'' je pripominila in pomignila na steklenico, ki jo je Bellatrix držala v roki. Iz svojega kozarca je srknila požirek in skomignila z rameni. ''saj sem rekla, da samo mislim. Nevem natančno kdaj. Morda je bilo na zabavi za novo leto...'' je rekla in se namrščila. To je počela vedno, oo se nečesa ni mogla spomniti in je napenjala možgane. ''No, saj je v bistvo vseeno. Važno je le, da se že zelo dolgo nisva videli.'' zopet je skomignila z rameni in srknila požirek vina. Kot Bella je tudi sama spoštovala svojo družino in to je bila ena izmed mnogih stvri, v katerih sta si bili podobni.
''Sirius? No, slišala sem, da je vedno s svojo klapo...Ravbarji ali kakorkoli se že imenujejo.Nekajkrat sem ga videla, vendar se nisva ravno zapletla v pogovor. mislim, da sem mu še dolžna za tisto bluzo na zabavi za novo leto... Maščevati mu morem tako tole božansko zadevico...'' je pomignila na tekočino v kozarcu ''...kot skajco, ki mi jo je z vinom uničil. Bila je vendar Whitchwellova!*'' zadnje je izgovorila z ledeno hladnim glasom, saj je bila srajca unikatna, izdelana po naročilu in zato tudi temu primerno draga. Tudi sama je izpraznila kozarec in si natočila ponovno. ''To je kar splošno znano. Najbrž je to tudi edini razlog, da z Malfoyem še ne hodita? Ker se boji Velike sestre...'' je sarkastično odvrnila in se hladno nasmehnila.


(*-kao najboljša/najdražja/itd... znamka oblačil..)

Edit:
ok, nism vedla... no, pol sm popravla post v katerm sedaj sprašujem po andromedi (se mi zdi d je mal čudn,m kr je izobčena ampak ok)