Ječe

"In da si s sabo vzela še mene, ker te je bilo strah, kaj?" ji je nagajivo pomežiknila, saj se ji je njena ideja o strašenju duhov zdela kratkočasno umesna. Če jima seveda poti ne bo prekrižal Krvavi baron- ta je znal človeku nagnati pristni strah skozi kosti.
"Ajde banda, gremo," je rekla z glasom vojaškega poveljnika in palico usmerila v masivna vrata, da so se počasi in s trpečim škripanjem odprla.
"Za vami, madame," je Niccolette z roko nakazala na hodnik, se spet zasmejala (še nekaj smehljajev, pa bi podrla osebni rekord) in skupaj sta se odpravili v smeri Spolzgadovske dnevne sobe.

[a-la, finito, we're out of here]

Stelmarilia je mirno prikorakala v ječe. Rada se je zadrževala v takih krajih. Hladnih in temnih. pravzaprav je bila na nek način malo podobna Spolzgadovcem. Večkrat je delila pikre pripombe. Sanjalo se ji ni zakaj je odšla v ječe. Ni bilo razloga, le brezdeljno je tavala po Bradavičarki. Naučila se je vse kar se je imela za naučiti. No vsaj mislila je tako. Brati pa se ji ni dalo. Iz bližnjega kota se je iz teme prikazal Orion, kar je Stelo malo presenetilo.
"Orion, kaj pa ti tukaj? Hm... Nisem si mislila, da se potikaš po takih krajih." Se mu je zarežala. Maček pa je nejevoljno zamijavkal. Sklonila se je k njemu in ga začela čohat po njegovem gladkem črnem kožuščku. Naenkrat je zaslišala korake. Zaboga kdo se pa zdej potika tukajle? Si je mislila. Želela je biti malo sama.

[Dobro, malo zmeden post ma bo]

Rodolphus je prikorakal v ječe. Na enkrat je zagledal drzavranko, za katero nebi, nikoli mislil, da se bo potepala po ječah. Zdolgočaseno je vzdihnil in pogledal njenega mačka. Bil je prečudovit. Upal je da se bosta Freya in Freyr, njegova mačka kmalu pojavila. "Živjo" je na koncu le vzkliknil. "Sem Rodolpus Lestrange, kličeš pa me lahko Roddy" je še pripomnil in se spomnil da je to študentko že srečal. "Je to tvoj maček" jo je pogledal in vprašal. Iza roba ječe je primjavkala Freya.

(jest mam drgač v opisih tud mačka z imenom Orion, pa sem spremenil, mam zdej Freyo in Freyra!)

In res se je kmalu je na njeno vidno polje prišel spolzgadovec.
"Živijo!" Mu je odzdravila nazaj.
"Jaz pa sem Stelmarilia Sandley, na kratko Stela." Mu je pokimala ter vstala.
"Ja, tale je moj, Orion mu je ime." Se je nasmehnila, ko je iza roba primjavkala še ena muca. Orion jo je z zanimanjem povohal. Stela je odmaknila pogled od mačk in se spet ozrla proti Rodolphusu.
"Kaj pa je tebe pripeljalo v ječe. No, ja res je, da ni nič nenavadnega za Spolzgadovca pa vseeno me zanima." Ga je v prašala.
"Imaš tudi ti kakšno žival?" Je še dodala saj ni vedela, da je muca, ki se je prikazala njegova. Očitno se kar razumem s Spolzgadovci, Je domišljavo pomislila. no, saj bi skoraj sama pristala v Spolzgadu, a očitno je zmagala moja ljubezen do branja in radovednost. Pogladila je svoj rahlo zmečkan črn plašč v pričakovanju odgovora.

(Oprosti, ker sem tako pozno odgovorila, samo res nisem imela časa ta teden je bil prav naval kontrolk in spraševanj!)

Rodolphus jo poslušal. "Me veseli" je dejal. "Orion, dobro ime za mačka" je dejal. "Nisem vedel kaj bi počel, zato sem se odločil da grem na krajši sprehod" je dejal povsem zdolgočaseno. "Pa tebe, v ječah redko vidim kakšnega študenta ki ni iz Spolzgada, v prostem času!" je še dejal, nato pa se je posvetil Freyi, ki je spet začela mijavkati. Dvignil jo je s tal in jo pobožal. Njena bela dlaka je zasvetila v sončnih žarkih. Upal je da se bo iz kakšnega kota prikazal Freyr, ki je zelo rad pohajkoval po temnih in vlažnih prostorih. Rodolphusa je čudilo, saj mački ponavadi niso marali vlage.

Stelmarilia mu je pokimala ter se spet sklonila in pobožala Oriona, ki je zamijavkal.
"Ah, malo tišine sem potrebovala. Saj veš, povsod so študenti, ki se smejejo, kričijo ali kakorkoli že. Tu pa ponavadi študentje ne zahajajo razen tistih iz tvojega doma in morda kakšne redke izjeme." Mu je mirno odgovorila.
"Pa tudi ječe so mi nekako všeč, take temne, hladne, skrivnostne." Je dodala in se ozrla po hodniku navzdol. Roddy je zdaj belo muco vzel v naročje in tako je Stelmarilia uganila, da je njegova. Orion pa se ji je veselo motal pod nogami kar je Stelo nekoliko pomirjalo. Vzela ga je v naročje in njegove vlažne tačke so pustile odtis na njenem črnem plašču.
"Kaj drugače rad počenjaš?" Ga e z zanimanjem vprašala
"In kako je ime tvoji muci?"

Rodolphusu se je zdelo čudno da Stelmarilia išče mir v ječah, ne pa v knjižnici, ki naj bi veljala za dom dranzavranovcev. Tudi on v ječah ni ponavadi zagledal kakšnega gryffindorca, za katere je veljalo, da se ne spuščajo v sovražnikov brlog, ali pa pihpuffovcev, ki jih je bilo očitno strah da tukaj ni bilo luči. Ob tej misli, je postal vesel. "Kaj rad počnem? Rad berem knjige, tako kakor vi dranzavranovci, in posebej imam rad dvobojevanje" je navdušeno dejal. "Nekateri celo menijo, da bi moral iti v Dranzavran" je še grenko pripomnil. "A, to je Freya, poimenoval sem jo po boginji lepote" je vzvišeno vzdihnil. "Njen bratec, moj drugi maček, pa je Freyr" je še dodal in spet pogledoval po kotih da bi ga zagledal. "Ponavadi, se potika tukaj!" je dejal začudeno.

Stelmarilia se je z Orionom v naročju naslonila na hladno steno ječ in poslušala Rodolphusove odgovore. Kadar je prišel do dvobojevanja so se Steli zasvetile oči. Tudi ona je namreč oboževala dvoboje.
"No, očitno imava precej skupne interese." Se je zarežala.
"Aja, pa tudi v letenju uživam! Božansko!" Je dejala. Ob Rodolphusovem čudnem tonu glasu ob omembi Drznvraana je rekla:
"No, ja zakaj pa ne. Saj, če si v Drznvraanu še ne pomeni, da ti ni treba dajati pikrih pripomb." Je skomignila z rameni.
"Lepo ime Freya, pa tudi pristaja ji. Prava mačja lepotica je. Torej imaš dva mačka." Je prikimala.
"No, danes je najbrž šel malo po svoje." Se je zasmejala.

Rodolphus se ji je nasmehnil. Čeprav je tudi on imel rad hitrost, pa ni maral najbolj višine, saj se mu je na 30 metrih zavrtelo. Dranzavranovci so bili za Rodolphusa nekakšni prijatelji, saj jih je imel od drugih dveh domov, najrajši. "Da, dva mačka imam" je dejal sproščeno. "Freyra zdaj ne vidim ravno pogosto, mogoče dvakrat na teden. Sploh ne vem kje se potepa" je dejal nekoliko zaskrbljeno. "Si že prebrala Čarovniški uroki Barnija Beuxca za višjo stopnjo?" je dejal. Bil je prepričan da je, saj je imel dranzavranovce za ljudi, ki vsaj dve četrtine svojega dne preživijo za knjigami.

[Nimam pojma kej nej ti odpišem!! A bova sm o mačkih govorla?]