Pihpuffovsko omizje

Dolgo Piphuffovsko omizje na levi strani glavnega prehoda v in iz dvorane ter razprostira vse od vrat dvorane pa vse do profesorskega omizja in zapolnjujejo ga učenci vseh letnikov tega doma.

Jack je zaspano stopal v namizju. Usedel se je na običajno mesto in z veseljem pojedel zajtrk. Zaradi zaspanosti se je uročil z urok za zbujenost. Čudno je pokimal in se nato odpravil k pouku. Na poti sta mu stala dva dranzavranca ki ju je sovražil. Nista se mu hotela odmakniti, čeprav je zamujal. Hotel se je preriniti med njima, vendar sta ga pahnila na tla. Že zelo je zamujal, zato se je poskušal spet preriniti med njima. Nista se mu odmaknila, zato je enega uročil s kletvijo mozoljev. Drugi se je odmaknil, in odšel je k pouku.

Utrujeni Juan prikoraka v ogromno dvorano, v katero so vstopali in izstopali učenci raznih domov. Veliko ga je pozdravilo, mu namenilo samo delni pozdrav, nečimerni Spolzgadovci pa so ga le ošinili s pogledom in odkorakali naprej.
" Barabe, sinovi brezkrvnežev! Blatite svoje domove!" je jezno a tiho dejal, ni želel povzročati nereda. Postavil se je ob dolgo, prazno klop in osamljeno sedel. Palico je dal na mizo, roke ob njo.
" Osamljen sem, ne najdem pravega prijatelja! Vsi me sovražijo, čeprav to na ven ne pokažejo! Iskati si moram prijatelja drugje, tu ne bo nič!" je tiho rekel in dlani premaknil na obraz. Iskal je nekoga, s katerim se lahko pomeni in mu zaupa vse skrite želje, da mu skratka zaupa vse v njegovem življenju.
" Vsi me imajo za nekaj kar nisem! Nisem taka svinja kot me imajo, sem človek, kot vsak od tle! Le mag sem!" je jezno dejal in dlani umaknil izpred obraza.
" Grem, uteho bom iskal v temi!" je tiho dejal in vzel palico ter stekel proti stopnišču.