Profesorsko omizje

Dolgo profesorsko omizje na čelu dvorane ima številne sedeže za katerim sedijo profesorji med obedi. Na sredini omizja ima najlepši stol ravnatelj čarovniške akademije, odkoder tudi vidi celotno dvorano z najlepšim razgledom.

Bilo je deževno ponedeljkovo jutro. Nisrine je bila pokonci že dolgo časa, v ječah v svojem kabinetu je pripravljala napoj. To je bila že skoraj njena jutranja rutina. Sestradana je prišla v Dvorano. Ozrla se je po omizju. Profesorjov je bilo bolj malo, še manj pa študentov. Ura je bila še zgodnja, ni bil še čas, da bi zaspani študentje prilezli iz postelj.
Nisrine je trznila s palico. Oddaljen kos kruha je priletel k njej. V čašo si je natočila bučni sok in z očmi budno motrila Dvorano.

Albus se je naslednji dan po izletu v Meryascoveeno odpravil v Veliko dvorano. Glavo je imel polno različnih misli v zvezo z pogovorom z aurorjem in z vsemi dogodki, ki so se pripetili v zadnjem času.
Ni bil pretirano lačen, a vendarle si je želel nekaj pojesti za uvod v nov dan.
Dvorana je bila zjutraj še bolj prazna in v njej ni bilo pretirano veliko učencev, kar ga ni čudilo, saj je bila ura še bolj zgodnja.
Ko je počasi prispel do profesorskega omizja, se je vsedel za svoj stol in si vzel kruh ter šunko, zraven pa si je nalil čaj.
Ko se je razgledal naokoli je v bližini videl novo profesorico napojev.
Nasmehnil se je in ji prijazno dejal "Pozdravljeni. Tudi vi ste ena novih profesoric na našo šoli, kajti prej vas še nisem videl.
Mene že sigurno poznate, sem ravnatelj Albus Dumbledore" je mirno povedal Albus in ji podal roko.

Na sredini dolgega profesorskega omizja je videla prihajati ravnateja, Albusa Dumbledorja. Ni sedel daleč od nje, in na njeno začudenje jo je prijazno ogovoril in ji podal roko. Vanjo je segla po sekundi ali dveh in se predstavila. "Nisrine Palot, profesorica čarobnih napojev," je pokimala in se mu nasmehnila. "Tu sem od konca lanskega šolskega leta, in moram priznati, da mi je všeč. Moje šolanje namreč ni potekalo na Bradavičarki, zato me je prvič popolnoma osupnila," je smeje dejala, ko je spustila njegovo roko. Udobno se je namestila na stol in se zazrla v ravnatelja. O njem je slišala že veliko stvari, in hotela se je prepričati, če držijo.

"Verjamem, da vas je osupnila Nisrine, saj koga pa nebi" je nasmejano dejal ravnatelj in se ozrl po stropih Velike dvorane in nato še po mizah, ki so se polnile z učenci, ki so zajtrkovali.
"Tudi meni je bila ta šola od zmerom že všeč, še ko sem bil učenec, sem se zmerom rad vračal nazaj na njo, kasneje ko sem postal profesor prav tako in seveda tudi zdaj, ko sem ravnatelj.
V sebi šola skriva starodaven čar in magija v njej, ter okoli nje je ogromna, tako da je ne more nobena tema zlahka osvojiti."
Z Albusovega obraza je smeh izginil in počasi je jedel naprej svoj obrok ter skrkal sok, ki ga je imel na mizi pred seboj.
"Povejte mi Nisrine, kako se pa kaj razumete z učenci in z ostalim profesorsim zborom, odkar tukaj poučujete?" je profesorico vprašal ravnatelj in se znova rahlo nasmejan obrnil k njej.

Nisrine ga je vljudno in pozorno poslušala. Sledila je njegovemu pogledu in tudi sama pogledala na strop Velike dvorane, kjer so se kopićili svetli oblaki. Ob tem se je spomnila na svoj dom. Oči je nato uprla v ravnatelja.
"No, vidite, veliko profesorjev še ne poznam, zato ne morem reči ničesar določenega, vendar do vseh gojim spoštovanje," je mehko rekla in se ozrla po profesorski mizi. Z ravnateljem sta imela celo mizo zase, profesorjov še ni bilo, nekateri so mogoče že odšli. "Z učenci pa... ne bi rekla ravno, da se razumemo, da se pa ne razumemo pa tudi ne morem reči, če veste kaj mislim," mu je z mrzlim nasmeškom odgovorila. "Od nekdaj zahtevam mir in spoštovanje, in mislim da ga v veliki meri kar dobim," je rekla s pridihom nejevolje v glasu.
Ta tema ji ni bila najbolj všeč, zato je hitro preusmerila pogovor. "Kateri predmet ste poučevali vi, preden ste postali ravnatelj?" ga je z zanimanjem vprašala in se zbrano zazrla v njegove oči.

Albus je tako uganil, da Nisrine ta tema pogovorov ni všeč in je tako prešla v druge vode, a to ga ni niti najmanj motilo, kajti časa za pogovor je bilo veliko.
"Preden sem postal ravnatelj Bradavičarke, sem dolga leta poučeval spreminjanje oblik in bil tudi predstojnik Gryfondoma. Že od časa mojega šolanja sem bil namreč najboljši pri spreminjanju oblik in tudi zanimanje zanj mi je bilo zmerom zelo veliko. Zaradi tega sem se pozneje tudi odločil poučevati ta predmet in če vam po pravici povem, kar malo pogrešam poučevanje odkar sem ravnatelj" je Albus prijazno dejal in se nasmehnil.
Počasi je nato jedel dalje in je nekaj časa bil tiho, saj je tudi profesorica še zajtrkovala.
"Rekli ste, da niste Bradavičarke obiskovali kot učenka. Kje pa ste se torej šolali in kakšno je bilo kaj vaše življenje tedaj?"
Ravnatelj se je znova obrnil proti Nisrine in jo radovedno opazoval skozi svoja drobna očala.

Nenavadno lahkoten in sproščen ton ravnateljevega glasu je Nisrine zelo zmedel. Njeni prvi vtisi o njem so bili prepleteni, ni vedela, kaj naj si misli. Vendar se je hitro zbrala in z zanimanjem poslušala vse, kar je povedal.
"Spreminjanje oblike, torej? Zanimivo, vendar, brez zamere, tega predmeta nikoli nisem posebej marala. Učila ga je neka zagrenjena stara vešča, ki je najraje spreminjala učence v rastline. Lahko si mislite, da se mi ni priljubil, ko sem že v prvem letniku postala kaktus," se je namrdnila ob grenkem spominu na svojo prvo šolsko uro.
"Šolala sem se v čarovniški akademiji v Mongoliji. Naš grad nikakor ni bil tako velik kot je ta. Tudi akademija sama ni bila tako dobra. Zato sem vesela, da sem prišla sem," se mu je nasmehnila in naredila požirek bučnega soka. "Po šolanju sem se odpravila na potovanje po svetu. Od nekdaj so me zanimali napoji, in o njih sem se ogromno naučila v Južni Ameriki," je povedala in se za trenutek popolnoma prepustila spominom.

"Saj sploh ne zamerim. Vsak ima raje pač drugačen predmet in glede na to, se potem tudi odločamo o naših poklicih. Jaz sem recimo imel veliko srečo z profesorjem za spreminjanje oblik, ko sem bil še študent na tej šoli, zato se mi je tudi tako zelo priljubil."
Albus je znova pojedel del svojega zajtrka in skrnil čaj, ki ga je imel na mizi pred seboj, saj ga je imel zelo rad.
Občasno je ošinil dvorano, ki se je spet počasi začela prazniti, kajti učenci so hiteli na različne konce v različne učilnice in so tako puščali dvorano bolj prazno.
"V Mongoliji nisem bil še nikoli, čeprav sem že slišal za vašo čarovniško akademijo. Kar mnogo znanih čarovnikov se je šolalo na njej in moram priznati, da me mika, da bi obiskal tudi tisti kraj. Morda ga kdaj bom, čeprav dvomim, saj imam veliko dela za opraviti."
Ravnatelj je zavzdihnil in se nato ozrl proti profesorici napojev ter ji z resnejšim obrazom dejal "Verjetno ste že slišali o dogodkih, ki so se pri nas zgodili v zadnjem času. Dvomim sicer, da ste profesorja Mikea Thrundella poznali, a povejte mi, kaj vi mislite o tem njegovem izginotju in o rojstvu novega temnega coprnika? Govorice ki krožijo po čarovniškem svetu so namreč različne."
Albus se je pozorno zazrl v Nisrine, saj je želel slišati mnenje vsakega zaposlenega na njegovi šoli.

"No ja, Mongolija je lepa tudi sama po sebi, splača se videti nekaj krajev," mu je pojasnila Nisrine. To deželo je oboževala, v njej je odraščala in tam je pustila mnogo srečnih kot nesrečnih spominov.
Ob omembi izginulega profesorja je našpičila ušesa. "Ne, profesorja Thrundella pravzaprav nisem poznala in o njegovem izginotju pravzaprav vem skoraj nič," je izjavila in ga vprašujoče pogledala. "Mi lahko vi malo pojasnite, kaj vse se je zgodilo?" z največjim zanimanjem se je zazrla vanj. Njene hladne sive oči so naenkrat postale ogromne in sijoče.

"Kaj velikega vam ne morem pojasniti, kajti še sam nisem povsem prepričan, kaj se je zgodilo z njim. Dejstvo je, da je konec septembra čudežno izginil in o njem ni bilu več glasu. Sam sem takoj pomislil, da je to maslo temnega coprnika, kajti Mike je bil podravnatelj in je Bradavičarske skrivnosti zelo dobro poznal.
Toda, ker se nikoli ne bi pridružil temni strani, ga je verjetno temni čarovnik ubil, drugo si ne znam razložiti."
Albus je obmolknil ter se zazrl po dvorani, tedaj pa je nenadoma priletela v dvorano sova, ter se ustavila pred ravnateljem. Spustila je pismo in odletela in Albus je takoj odprl pismo in začel brati.

Pozdravljen Albus!

Sporočam ti novico, na katero smo že tako dolgo čakali, ponoči se je zgodil novi veliki pobeg iz Azkabana in tokrat je pobegnilo kar 12 čarovnikov. Ministrstvo je v velikih skrbeh zaradi tega, toda prepovedali so o tem obveščati javnost, tako da v Preroških novicah o tem ne bo niti besedice. Čim bolj zavaruj učence in šolo, aurorji pa ti bomo tudi pomagali.

Lep pozdrav, H.G

Albus je odložil pismo ter dejal "Torej, se je to vendarle zgodilo. Zdaj ni več dvoma o temnem čarovniku."
Bil je zelo zamišljen, ter je čisto pozabil na profesorico poleg njega.

Nisrine je z velikim zanimanjem poslušala razlago ravnatelja. Zdela se ji je dokaj verjetna, odločena je bila, da bo o tem izvedela čim več. Njej sami se je zdelo opredeljevanje na temno in svetlo stran čista neumnost. Sama pri sebi je vedela, da se vsak posameznik bori za višji cilj, za neke namene, kar se ni dalo opredeliti na dobre ali slabe.
Ko je slišala prhutanje, ki je pristalo nad profesorsko mizo, je videla, da je sova pred Albusom spustila pismo. Ni mogla videti, kaj piše v njem, ampak izraz na ravnateljevem obrazu ji je vzbudil radovednost. Sploh pa sta jo razburila zadnja stavka, ki jih je izrekel. Po njegovem izrazu na obrazu sodeč je čisto pozabil nanjo. "Khm, ravnatelj?" ga je previdno poklicala po nekaj sekundah. "Kaj ste mislili s temu... Kaj se je ravnokar zgodilo?" je vprašala, njen glas se je rahlo zatresel od nestrpnosti in pričakovanja. Njene hladne sive oči so švigale sem in tja, bila je sila radovedna.

Albus se je šele tedaj zavedel, da ni sam, pač pa da ob njem sedi profesorica Nisrine. Pismo je zložil nazaj v kuverto in se tedaj počasi ozrl k profesorici in jo z svojimi modrimo očmi pogledal, ter dejal z resnim, a zelo mirnim glasom "Pravkar se je zgodilo nekaj, nakar sem čakal že dolgo časa, da se bo zgodilo. Iz Akzabana je preteklo noč ušlo 12 čarovnikov in pazniki jih niso mogli zadržati.
Ministrstvo bo seveda o tem molčalo, kot je molčalo zmeraj, a dobri prijatelj me je sam opozoril na to. Bradavičarka in čarovniški svet, sta čedalje v večji nevarnosti. Toda prepričan sem, da temni čarovnik še ne bo udaril, vsaj dokler se ne bo razodel."
Ravnatelj se je nato spet ozrl nazaj k svojemu krožniku in pojedel še malo hrane, tedaj pa je vzel iz plašča pero ter črnilo in na pismo še sam na pisal nekaj stavkov in ga previdno položil sovi med kremplje.
Ta se je dvignila in odletela iz velike dvorane, sam pa se je nato zopet ozrl proti profesorici.
"Če bi se temni čarovnik res zarodel, kaj bi vi storili Nisrine? Bi se mu pridružili, bi se borili proti njemu, ali pa ne bi bili na nobeni strani v tej vojno?"

'Torej so ušli,' je pomislila Nisrine, ko je mirno poslušala novice, ki jih je prejel ravnatelj. Nekaj ubežnikov je poznala. Sicer bolj bežno, o njih pa si je ustvarila trdno in neizpodbitno mnenje. Ob omembi ministrstva je zaničljivo prhnila. Prikriti so poskušali vsako najmanjšo stvar, ki bi razburila javnost. Novi minister za čaranje se ji je zdel obupen, prav tako kot njegovo upravljanje čarovniškega sveta.
Albusovo vprašanje jo je dokaj spravilo s tira, a vseeno se je pogumno zazrla v njegove oči in hladno rekla: "Zame se prava vojna še ni začela." Preden bi ravnatelj karkoli izjavil, je vstala od mize. "Hvala za pogovor gospod ravnatelj, sicer pa se vidimo pri naslednjem obedu." Zasukala se je na petah in odšla. Premisliti je morala. Temeljito premisliti... misli so ji švigale sem ter tja, potrebna je bila teme in samote.

"A se prav kmalu bo" je tiho dejal za njo ravnatelj in sam obsedel pri profesorskem omizju. Ni imel namreč namena še zapustiti velike dvorane, kajti prijetno mu je bilo tukaj, lahko je opazoval učence in v miru tuhtal o možnostih, ki so se odprle v zadnjem času.
"Če je iz Azkabana pravkar ušlo 12 morilskih čarovnikov, bom moral zaščito na šoli zelo poostriti, kajti v obratnem primeru, bodo lahko še učenci tarče temnega coprnika." je premišljeval sam pri sebil Albus in počasi nadaljeval s svojim zajtrkom.
Po eni strani je bil vesel, da je profesorica odšla, saj je zdaj lahko sam v miru razmišljal, ter opazoval oblake, ki so se vrtinčili na stropu Velike dvorane.
Če bi bili barva resničnega stanja, bi lahko bili zdaj temni in mračni, ki čakajo samo še zadnje trenutke, preden se dokončno razbesni nevihta. Bilo je zavetje pred nevihto, nevihto ki bo utegnila trajati dolgo časa in bo zahtevala veliko škodo.