Kabinet obrambe pred mračnimi silami

/

Potrkala je in se v pričakovanju odgovora naslonila na steno. Glede na to, da je profesor Neelstin občasno nekoliko favoritiziral Spolzgad je upala, da ji bo esej z enotedensko zamudo uspelo oddati brez večjih negativnih posledic.
Odgovora ni bilo. Prijela je za kljuko in previdno odškrtnila vrata, ki na njeno veliko presenečenje niso bila zaklenjena.
'Očitno bo profesor kmalu nazaj,' je pomislila. 'Torej ga lahko počakam v kabinetu.'
Vstopila je. Kabinet je bil temnejši in večji, kot si je predstavljala. Lebdeče sveče so predstavljale edini vir svetlobe in vzdušje jo je na nek način spominjalo na Spolzgadovsko dnevno sobo. Preučila je čudne pripomočke, ki so počivali na eni izmed polic in ki jih še svoj živi dan ni videla ter nato stopila do visoke omare, polne sumljivih, na videz starih knjig. Na svoj načrt, da bo profesorja pričakala kot vzorna študentka, se mu opravičila za zamudo in obljubila, da se kaj takega ne bo več ponovilo, je popolnoma pozabila. V njej se je prebudila čista otroška radovednost, ko je s prsti zdrsnila po črnih usnjenih platnicah, na slepo izbrala knjigo in jo vzela v roke.

"Torej se dandanes že Spolzgadovci obnašajo grdo do profesorjev čeprav profesorji ne kritizirajo ali kakorkoli zapostavlajajo Spolzgad, nisem vedel da bi bilo dovoljeno stikanje po mojem kabinetu." pogledal je proti ubogi Spolzgadovki ki je po vsej verjetnosti pomotoma stikala po kabinetu. Popolnoma se mu je utrgalo:" Zaradi tvoje napake Spolzgad ne bo trpel. Ampak boš samo ti.
Ko ti bom poslal sovo (PM) pridi na obrobje prepovedanega gozda, tam boš dobila svojo zadolžitev ki jo boš morala opraviti sedaj pa izgini brez nadalnje pripombe..."

Zdrznila se je, ko je mrtvaško tišino prerezal rezek glas, in knjiga ji je padla iz rok ter z zamolklim treskom pristala na tleh.
Kako, da ni slišala njegovih korakov?
Že je zajela sapo, da bi rekla nekaj v svojo obrambo, ko se je opomnila, da pred njo vendar stoji bivši Spolzgadovec. In Spolzgadovci niso nasedali na lepe besede, nedolžne poglede in lažna priznanja kesanja.
"Razumem," je bilo vse, kar je rekla po kratkem premisleku. V njej je vrel bes, a njen glas je ostal miren in hladen kot vedno. Gledala ga je naravnost v oči in njegov pogled je odseval nekaj nečloveškega, ki jo je plašilo in privlačilo hkrati.
Nesrečni esej, zaradi katerega se je znašla v težavah, je odložila na mizo, čeprav je bila možnost, da ga bo profesor ob prvi dani priliki uničil neverjetno velika in zapustila kabinet, preden bi ji v navalu jeze uspelo narediti kaj nepremišljenega in skrajno neumnega.

Olajšano je zaprl vrata za sabo in se razgledal po svojem kabinetu.
Končno…sam v svojem kabinetu, končno nekaj minut miru.
Usedel se je na naslanjač in zaprl oči. Spomini so končno brez zadržkov privreli na dan.
Gospod, spraševal sem se, kaj veste o… o Horkrucih?… Kar ne razumem, je, ali bi bil en Horkruc sploh kaj koristen? Sprašujem seveda iz čiste radovednosti. Lahko dušo razdvojiš tudi večkrat? Ali ne bi bilo bolje, te naredilo močnejšega, če bi imel dušo v več delih? Na primer v sedmih, kaj ni sedem najmočnejša čarobna številka, ne bi sedem…?
Razločno je zagledal prizor pred seboj in razločno slišal svoj glas, takrat mlajši, še ne razvit, a vseeno hladen.
Začutil je kako je neprijetno je bilo profesorju, kot, da bi sedaj stal pred njim.
Razumeti moraš, da naj bi duša ostala nedotaknjena in cela. Razdvojiti jo, to je nasilno, proti naravi… Z zlim dejanjem – najhujšim zlim dejanjem. Moriti moraš. Ubijanje raztrga dušo. Čarovnik, ki je odločen, da bo naredil Horkruc, pa bi to izrabil v svojo korist. Zaprl bi odtrgan del… Obstaja čarobna beseda, ampak ne sprašuj me, ne vem…
Naglo je odprl oči in se še enkrat ozrl okoli sebe. Tako živo se je poglobil v spomin, da se mu je zazdelo, da profesor zares stoji pred njim.
A na srečo je bil še vedno sam v kabinetu. Že dolgo tega je, odkar je izvedel kaj mora storiti, da uresniči del svojega načrta, a si je vseeno že neštetokrat v mislih ponovil pogovor z njegovim nekdanjim profesorjem.
Vedno znova ga je navdal z novim upanjem in nevzdržno željo po nečem, česar si za zdaj še ni mogel razložiti.

Remus je mirno potrkal na vrata profesor Neelstinovega kabineta. Odrinil je vrata in vstopil vmračen kabinet in nekaj trenutkov v mraku iskal profesorja. Končno ga je naša in stopil je bližje. Remusa ni bilo strah a kljub temu je imel ob profesorju izjemno slab občutek, ki se je samo poveča po tem ko je presluškoval pogovoru med njim in Snapeom.
"Dober dan. Prišel sem izvedeti kaj mi boste dodelili za kazen." je rekel Remus. Opazova je profesorja in v mislih se mu je spet odvijal pogovor z Snapom. Vedel je da profesor ne mara ostalih domov in da je zanj pomemben samo Spolzgad a to Remusa ni tako motilo saj ima veliko učiteljev najljubše domove a da bi se profesor ukvarjal s črno magijo. A Remus je spet potlačil te misli Profesor Dumbledore bi zagotovo vedel in odpustil Neelstena se je prepričal.
A majhna iskrica dvoma je še vedno tlela v njem. Profesorjev grozeč pogled pa ga je odvrnil od tega da bi mu postavil vprašanje o tem kar je slišal. Že samo to da je prisluškoval bi ga spravilo v dovolj velike težave če pa bi profesorja obtožil da se ukvarja s ččrno magijo.... Potem bi zagotovo občutil kakšno res grozno kletev. Tako je samo tiho čakal na profesorjev odgovor.

Zamišljeno je zrl predse, da najprej sploh ni opazil učenca, ki je zmotil njegov mir.
Piskav glas je prodrl do njega in ga postavil spet v realni svet.
….kaj za vraga….kaj pa ta smrkavec počne v mojem kabinetu…
Ob besedi kazen se mu je maloprej presenečen izraz na obrazu spremenil. S temnimi očmi je vrtal v učenca in se spačil.
»Lupin…ne bi morala poleg tebe strašiti še ena ničvredna duša…mladenka, za katero še vedno ne vem zakaj se je potegnila za vas…verjetno je hotela samo pozornosti, kako neumno od nje…«
Za trenutek se je zazdelo, kot, da se profesor sam s seboj pogovarja, »kakšno ne spoštovanje, da se po tem, ko ji profesor naroči naj se zglasi pri njemu v kabinetu, sploh ne prikaže…zahteval bom za ukrep, naj se mi nikoli več ne prikaže pred očmi…da, da, zahteval bom, da se jo odstrani od pouka obrambe pred mračnimi silami, točno tako…in ti Remus…«, za korak se mu je približal, »Ji boš to lepo povedal…zadnje čase vidim, da preveč stikata glavi skupaj, pa brez skrbi mladenič, bom že izvedel kaj naklepata, brez skrbi…«.
Presenečen je bil sam nad sabo, ponavadi je bil bolj redkobeseden do posameznega učenca, saj so bili zanj vsi isti.Vse te misli iz preteklosti mu niso dale miru. Ni mogel normalno razmišljati, zameglile so mu um.
Hotel je biti sam, pa ga kar naprej nekdo moti, če bi vedel, da bo tako, Remusu ne bi naročil, da se danes oglasi pri njemu.
»Sem slišal, da nisi samo pri meni zašel v težave…Filch te ima prav tako v rokah…verjetno bi te kar takoj odpeljal k njemu…«, oči je zožil v tanko režo in se odmaknil od Remusa.
»A bi se verjetno že prav naveličal tvojega obraza, mu bom raje prizanesel s tem…torej gospodič… do naslednje ure pričakujem obsežno seminarsko o vampirjih…da ti je slučajno ne bi Caley, ali katerakoli druga učenka, spackala namesto tebe, bom tvoje znanje še dodatno preveril«.
Napotil se je proti svoji mizi, ko je še vedno za seboj opazil obris Lupina.
»Da te spomnim… sedaj je na vrsti tisti del, ko se mi prisrčno zahvališ, da ti nisem naložil še hujše kazni in izgineš iz mojega kabineta…«.

Albus je počasi in zamišljeno prikorakal po dolgem in slabo osvetljenem hodniku do vrat kabineta obrambe pred mračnimi silami, kjer se je želel pogovoriti z Markom o nekaterih zelo pomembnih zadevah.
Pred vrati se je ustavil, ter se zamislil Moral bom z Markom govoriti na čim bolj miren in čim bolj nesumljiv način, ter navesti trdni dokaz, zakaj ga bom odstavil z mesta profesorja obrambe, a Mark je tudi zelo zvit, zato dvomim da mi bo nasedel.
Ne smem se še nikakor izdati, pač pa govoriti z njim tako, kakor sem do počenjal do zdaj.
Ravnatelj je tedaj potrkal na vrata in nato vstopil v mračni kabinet, kjer pa je že takoj zagledal profesorja Neelstina in poleg njega še učenca Remusa.
Rahlo se je nasmehnil in nato dejal z mirnim glasom "Upam, da te ne motim Mark in da se z Remusom ne pogovarjaš o čem zelo pomembnem, kajti s tabo bi se nujno rad pogovoril o nekaterih zelo pomembnih zadevah, pomembnih predvsem zate.
Nekaj časa se že nisva pogovarjala, a mislim da je spet čas prišel, da se pogovoriva."
Albus je pozorno opazoval Marka in Remusa skozi svoja drobna polmesečna očala in v soju sveč se je njegova brada srebrnkasto svetila, kakor tudi njegovi dolgi lasje.

Remus je jezno zrl v profesrja Neelstina in mu je ravno mislil še nekaj zabrusiti a si je premislil. Hotel se je posloviti ko je v kabinet vstopil ravnatelj.
"Ne gospod profesor. Ravnokar sva končala in mislim da me je profesor Neelstin o vsem oobvestil" je začel "Bil je tako prijazen da mi je dal dodatno nalogo."
Remus se je zazrl v ravnatelja , ki je za trenutek izgledal zamišljen a že v naslednjem trenutku je zamišljenost izginila iz ravnateljevega obraza.
"Če mi nimate več kaj za povedati profesor bom kar šel." se je spet oglasil Remus in počasi odšel proti vratom kabineta. "Nasvidenje" je rekel in izginil skozi vrata.
Sedaj bom pa pisal še seminarsko o vampirjih, kot da nimam že dovolj drugega dela

Očitajoče je opazoval Remusa, ko ga je zmotilo trkanje na vrata. Grdo je pogledal prišleka, saj je mislil, da je Caley, a ko je opazil ravnateljevo podobo se mu je izraz na obrazu hitro spremenil.
Dobrikavo se mu je nasmehnil in ga vljudno pozdravil, »Ne, ne, seveda ne motite gospod, vedno se najde čas za pogovore, z gospodičem Lupinom sva ravnokar zaključila najin«.
Obrnil se je k Lupinu in se mu skušal prijazno nasmehniti, »Ne mislim, da sva si vse povedala, lep dan vam želim mladenič, se vidiva pri pouku in ne pozabi na seminarsko…Nasvidenje da«.
Za trenutek je gledal za odhajajočim učencem, nato pa se počasi obrnil k ravnatelju.
Kaj pa ta starina hoče zdaj od mene
»Današnji učenci…«, zmajal je z glavo in vprašljivo pogledal ravnatelja, »Želeli ste se na samem pogovoriti z menoj…o pomembnih stvareh?..«.
Živčno si je popravil plašč in nemirno gledal naokoli. Nemogoče je, da bi vedel, nemogoče…razen če…ne, kaj pa govoriš vse dokaze sem izbrisal, ni mogoče…verjetno se je spomnil kakšen nov načrt kako rešiti svet, pa mi ga hoče predstaviti…neumnež stari

"Nasvidenje Remus" je ravnatelj odzravil mladega Gryfondomovca, ko je ta zapustil kabinet spreminjanja oblik.
Tedaj pa se je znova zazrl v Marka ter ga nekaj časa mirno poslušal in njegove modre oči so ga pozorno opazovale izpod očal, nakar mu je odvrnil "Da Mark. Na samem se morava pomeniti o nekaj pomembnih stvareh, ki se, kot sem že povedal tičejo tako mene kot predvsem tudi tebe in verjetno ti ne bodo preveč všeč, a so nujne."
Albus se je tedaj usedel na stol, nasproti Neelstina, ter nekaj časa zamišljeno zrl predse, nato pa nadaljeval "Torej, kot si verjetno tudi ti slišal je pred kratkim iz Akzabana pobegnilo ducat nevarnih morilcev in o njih ni več nobenega glasu danes, poleg tega pa so tudi napadi na bunklje zadnje čase čedalje pogostejši, kar pomeni le eno - novi temni coprnik vstaja in prav kmalu se bo verjetno razodel."
Ob tem je Albus preiskujoče pogledal Marka, a mu ni dejal nič, pač pa nadaljeval "Tebe Mark poznam že dolgo časa, odkar sem te vpeljal v čarovniški svet in zelo dober čarovnik si, mogočen in pameten, a tvoja šibkost je prenagljenost, ki jo uporabljaš kar pogosto in pa tudi temna stran, kajti preveč si nagnjen k njej in bojim se, da ti bo to škodilo.
Zato torej, te v tvoje dobro odstavljam iz mesta profesorja obrambe pred mračnimi silami, kar bi moral že zdavnaj storiti, saj te ta predmet preveč veže nanje.
Vem, da te je ta novica presenetila, ampak lahko si boš izbral nov predmet, oziroma, če si ga ne boš želel, boš lahko tudi odšel z Bradavičarske akademije."
Ravnatelj je tedaj obmolknil ter pozorno opazoval Marka in čakal, na njegov odziv.

Pozorno ga je poslušal z resnim izrazom na obrazu.
Kaj za vraga mi ne bo všeč…Daj že izpljuni starec….Sigurno ni nič v zvezi z ječo, če ne bi verjetno imel drugačen pristop, ali pa tudi ne
Mirno je prekrižal roke, ko je čakal, da se Albus namesti v sedež nasproti njega.
Seveda, da so napadli bunklje saj si vendar tisti izmečki to zaslužijo…Saj vendar ne sumi, da bi bil jaz lahko temni coprnik, ne, samo zazdelo se ti je
Ostal je tiho in ga mirno še naprej gledal, ni se hotel izdati na kakršenkoli način, ne pred njim.
Ob zadnjih besedah, ki jih je izrekel ravnatelj se je nemirno presedel, a ostal nekaj trenutkov tiho.
Prenagljenost? Da, da vem, da sem pameten, ampak prenagel? Na kaj vendar cilja?
Kaaj? Odstavlja me iz mesta profesorja obrambe pred mračnimi silami? Za moje dobro? Kdo za hudiča pa misli, da je? Če ne bi bil znan kot eden najmogočnejših čarovnikov in bi ga cel svet poznal bi ga sedaj na licu mesta ubil in to počasi…Mogoče? Saj ne bi nihče vedel, truplo bi skril in rekel, da je odšel na dolgo potovanje neznano kam? …Ne, ne preveč tvegano bi bilo?…Ali pač? Mogoče lahko koga drugega prisilim, da ga ubije namesto mene…ne, bolje bi bilo če bi ga jaz, lahko mi njegova preminula duša pomaga do priprave horkruca…Ne ni ravno najboljši čas za to, sigurno bodo kaj posumili, saj je pred kratkim preminul tisti izmeček od učenca
»Vredu Albus, če je to tvoja želja….verjamem v tvoje odločitve..« Seveda… v leteče prašiče prav tako…pa kaj še, » A bi si raje izbral nov predmet…«.Sigurno kaj sumi, zato me je tudi odslovil od tega mesta, moram mu ostati blizu, moram ostati na Bradavičarki, da vsaj malce vem kaj se dogaja »Je bilo to vse?«. Vprašujoče ga je pogledal in čakal.

"Prav, me izredno veseli, da si to novico sprejel tako mirno, ker me je že rahlo skrbelo, da se ne boš strinjal z njo. Verjemi, da je to dobro tako zate, kot pa tudi za učence, kateri obiskujejo tvoje ure. Glede novega predmeta imaš sicer kar veliko možnosti, saj trenutno na Bradavičarki nimamo toliko zaposlenih profesorjev, kot jih je včasih in na to verjetno vplivajo časi, v katerih živimo.
Predlagam pa ti, da si izbereš tisti predmet, ki ti poleg obrambe najbolj leži in ne sme biti zaseden (oz. dolgo že ni noben profesor zanj pisal na forumu). Kar premisli in mi odgovor čim prej sporoči, kajti obrambe od tega dne naprej več ne boš poučeval.
Albus je tedaj pogled preusmeril z Marka proti omari za njegovim hrbtom, ki je bila polna najrazličnejših knjig za obrambo pred mračnimi silami in številnih pergamentov, v pisarni pa je bilo tudi kar nekaj različnih pripomočkov, katere je ravnatelj že prej opazil.
Po nekaj časa tišine, je znova spregovoril z nekoliko tišjim in previdnim glasom "Ni bilo to vse Mark, nikakor ne, saj je tak hiter obisk niti ne bi splačal.
Prišel sem še zaradi zadeve z ječo in umora tamkaj. A slučajno ti kaj veš o tej zadevi Mark?
Poleg tega pa me še zanima, zakaj te ni bilo na pogreb učenca in niti nisi sporočil da te ne bo."
Albus je tedaj pogled znova usmeril v Marka in njegove modre oči so ga preiskujoče opazovale.

Tedaj so se vrata nenadoma odprla. v kabinet je pokukala rdečelasa glava in modre oči so navihano zrle izza oča.
"Dober dan, Mark.. prišel sem te malce pogledat... Ooooooo! Profesor Dumbledore! Kakšno presenečenje! Nisem si mislil, da te bom našel tu!" je rekel, stopil v sobo ter glasno zaprl vrata za seboj. S tremi dolgimi koraki je stopil na sredino kabineta. Obrnil se je proti Marku in rekel:
"Saj midva se sploh še ne poznava. Kako sem nevljuden! Ne zameri mi " skomignil je z rameni v opravičilo ter se še bolj nasmehnil, nato se je teatralno priklonil:
"Ime mi je Strahomir Hrabri. Lahko me kličeš Strahomir, Mark. Profesor Dumbledore," obrnil se je k ravnatelju. Nasmešek na obrazu ni izginil.
"Midva pa se seveda poznava. Mimogrede sem sem se oglasil tule, da spoznam še enega profesorja. prinesel sem tudi majceno darilce." iz zraka je potegnil rdeče zlato bomboniero ter lonček z rožo - sončnico.
"Sončnica zate, Mark. da bo popestrila tale kabinet. potem se boš tudi bolje počutil v njem. In nekaj sladkega za slajše življenje. "
Lončnico je postavil na mizo ter zraven položil še šaktlo z bomboni. Potem je pričaral stol ter sedel nanj.
"Torej, prijatelja, kako sta?"

Besede ravnatelja so ga vedno bolj jezile. Ni hotel poučevati nič drugega kot Obrambo pred mračnimi silami. Edinim predmetom s katerim se je počutil povezanega. Lahko je siguren, da se ne bom spravil poučevati kakšnega zmajeslovja ali astronomije, ali kakšne druge neumnosti… kaj pa če vseeno ne bi poučeval več, saj so še drugi načini, da bi ostal še vedno na Bradavičarki.
Sledil je njegovemu pogledu, ko je preučeval njegov kabinet in ostal tiho, ni mu imel nič za reči.
Ravnateljeve naslednje besede so ga malce presunile, a je Markov obraz ostal miren.
Ni mu hotel odgovoriti. V mislih je že oblikoval skrbno izbrane besede, da se s čimerkoli ne bi mogel izdati, ko ju je nekaj zmotilo.
Smešna podoba se jima je narisala pred oči. Energija, ki jo je ta človek oddajal, je Marka že takoj zmotila, čeprav je bil zadovoljen, da mu s tem ni bilo treba takoj odgovoriti na ravnateljeva vprašanja.
Kdo za vraga sploh je ta prikazen.
Odgovor je kaj hitro dobil, ko se je osebek sam predstavil.
Strahomir torej, da, da slišal sem že zanj, neki novi profesor zmajeslovja, patetik, čisto preveč dobre volje, nekdo bi mu moral tisti nasmešek z obraza spraskati dol.
Presenečeno je pogledal v sončnico, ki se je pojavila pred njim. Nato pa mu je pogled ušel h krvavo rdečo bomboniero, ki nikakor ni pasala k njegovi mizi.
Jeza v njem se je začela kopičita, človeka je poznal komaj nekaj sekund, pa se mu je že zagabil bolj kot mnogokateri profesor doslej.
Je to kakšna šala? Moj kabinet bi potreboval popestritve? Mar ta kup gnoja ve s kom se pogovarja? Če ne bi bilo Albusa tukaj, bi mu z največjim veseljem izrezal jezik, s tem bi sigurno izbrisal ta nadležni nasmeh z njegovega nagnusnega obraza.
Še vedno je buljil v profesorja, ni mogel verjeti svojim očem. Vsakršna sled presenečenja je izginila iz njegovega obraza, zamenjal ga je hladen pogled. Ustnice je stisnil v tanko črto. Niti na pamet mu ni padlo, da bi prvi začel pogovor z novopečenim profesorjem. Obrnil se je k Albusu, ta bo imel sigurno kak odgovor. Kako je lahko takega pajaca sploh sprejel na tako ugledno šolo.



(zakooon prou zanimiv mi je postal useskp hehe)

ker sta bila profesor in ravantelj kar tiho, je pogovor začel Strahomir sam:
"Oh, saj vaju ne motim, kajne? seveda da ne! " zasmejal se je na glas ter pričaral zlat pladenj z rdečimi skodelicami v katerih je bil vroč šipkov čaj.
"Da se bosta malce v slabo voljo spravila. Tebi Mark ustnice vleče nekam na dil. Si pojedel limono ali ste vsi Spolzgadovci taki?" Spet se je zarrežal svoji izvrstni šali ter srknil požirek vročega in slastnega čaja. ozrl se je po sobi
"veš, Mark, mislim, da bi si morla omisliti zavese. Rdeča ali rumena barva bi lepo popestrili ta emen prostor. ne boš poskusil bombonov? baje so domači. Kupil sem jih od neke ženice v bunkeljskem Londonu preden sem prišel sem. Cicera sem oral pustiti doma. Veš kdo je cicero? to je moj zmajček... ne ni moja žena. Pravi zmaj je. tak s krili" z rokami je ponazoril letenje zmaja, čeprav je bolj izpadel kot obstreljen skobec.
"Ja, ta ženica je stala pred prodajalno. prodla mi jih je po polovični ceni. verjetno azto, ker sem jih kupil dvajset škatlic. res so dobri. " ob svojem gostobesednem pripovedovanju je živahno mahal z roakmi ter se ves čas prijazno smehljal slabovoljnemu profesorju. ga bo že spravil v dobro voljo.
"Zanimive knjige na polici. So tudi prepovedani uroki notri? taki, za ubijanje? verjetno so, saj si profesor obrmabe. Samo da jih nikoli ne uporabljaš..." ob teh bsedah se je zazrl marku v oči ter se skrivnostno nasmehnil. A le za hip
"... sam sem imel nekoč tako knjigo doma. Zdaj pa ne vem več, kje je. verjetno je v kleti, če je ni Ciceron pojedel...."

Naposled je vendarle spregovoril Albus, kateri je ves ta čas zamišljeno zrl predse, njegov obraz pa ni povedal ničesar, saj je bil resen in njegove oči so ves čas zrle proti Marku, tako da prišleka ni niti še pogledal. Izgledalo ga je, da ga je prišel motil, saj se ni nič smejal, toda ko je spregovoril, je bi njegov glas miren in prav nič nervozen.
"Res je Strahomir, da se midva poznava in to že kar nekaj časa, vendar ti moram povedati, da to ni najboljši trenutek za pogovor in res je, zmotil si naju med nečem zelo pomembnim.
Glede na to, da si ti šele prišel na to šolo, bo časa za pogovor še ogromno, to mi lahko verjameš, toda zdaj pač ni primeren trenutek za to in mirno te prosim, če lahko zapustiš ta kabinet in nama z Markom dovoliš, da končava najin pogovor, kateri se tiče samo mene in njega, ter nikogar drugega.
Upam, da mi ne zameriš, toda navsezadnje ima vsak pravico do zasebnega pogovora brez motenja drugih, zato te lepo prosim, da se umakni na hodnik in počakaj, da končava pogovor.
Tedaj se boš lahko mirno spet vrnil v kabinet in se z Markom naprej pogovarjal, mene pa tudi lahko obiščeš v kabinetu, kadar boš utegnil in kadar bo čas za to.
Te tvoje življenske prigode, ki so izjemno zanimive pa lahko še malo počakajo, to ti zagotavljam."
Albus je skozi svoja drobna očala pozorno in prav nič nasmejano opazoval Strahomirja in čakal na njegovo reakcijo.

Kakšna nesramnost, tega profesorja bi morali naučiti držati jezik za zobmi. Res ne ve v kaj se spušča. Pojma nimaš o mojih knjigah ti…cepec.
Če bi bil jaz ravnatelj te šole…
Tako zaprepadeno je gledal v novega prišleka, da sploh ni opazil Albusovega pogleda na sebi. Šele po nekaj besedah, ki jih je spregovoril ravnatelj, se je zavedel njegove prisotnosti v svojem kabinetu, sedaj bivšem kabinetu.
Izraz na Markovem obrazu se je nenadoma spremenil. Osladno se je nasmehnil in z roko mahal pred sabo.
»No, no, Albus midva se poznava že stoletja, no malo manj, sigurno lahko najin pogovor zaključiva pozneje, saj je še ogromno časa. Bolje bi bilo, da novemu..«, z glavo je pomignil na Strahomirja, »..razkažemo malce našo šolo, verjetno si ni še ogledal vseh prostorov in ni še spoznal vseh profesorjev«.
Prijateljsko je objel Strahomirja čez ramena, »Dobrodošel, dobrodošel predragi kolega, resnično smo te veseli na naši šoli, kar povej če boš karkoli potreboval, jaz sem ti tukaj vedno na voljo…počuti se kot doma«. Stisk je okrepil, da so se mu prsti začeli potapljati v Strahomirjev plašč in vedno bolj stiskali kožo pod njim, a nasmeh na Markovem obrazu je ostal. Na videz je bilo videti kot, malce močnejši prijateljski objem, saj je ves čas na obrazu obdržal narejeni nasmešek. Hladne oči niso oddajale nikakršnega čustva, ko se je zazrl v Strahomirja in čakal an odziv.

Strahomir je nekaj časa gledal profesorja, katerega obnašanje se je v hipu spremenilo.
Torej ne more biti tako slab...Izgleda kar precej prijateljski
si je mislil in se mu nasmehnil ter prikimal. Tedaj se je zazrl v njegove oči. Ostale so hladne
Ali pa ime samo nekaj za bregom. Le kaj... V glavi se mu je porodil dvom, as ej e kljub temu toplo nasmehnil, ter prikimal.
"Seveda. To bi mi prav prišla. Grad je tako velik! precej se zgubiš v njem... In potem še vse skrite sobane! Ni kaj... ta kraj mi je postal všeč takoj ko sem prišel sem." napotil se je proti vratom. S pogledom je tedaj ošinil Dumbledorja. nekaj na njegovem izrazu mu je sporočalo, da ne ravna prav, a se je odločil, da se za to ne bo menil. Bo že kasneje govoril z njim. Kasneje bo morla govoriti z njim. Svoj pogled je spet obrnil k Marku
"No, kam pa greva sedaj?" razširil je roke in skomignil z rameni.

Brezizrazno je pogledal Strahomirja in se obrnil proti svoji mizi. Upal je, da Albus ne bo stikal po njegovem kabinetu, ko ga ne bo. Nameraval se je čimprej znebiti Strahomirja, nato pa se vrniti v svoj kabinet in pospraviti svoje stvari. Vedel je, da ga čaka pogovor z ravnateljem in se ga en bo mogel izogniti, slej ko prej ga bo našel spet na samem. Do takrat se je moral še odločiti, kaj bo poučeval na Bradavičarki, če bo sploh še poučeval.
Pohitel je za Strahomirjem in se poslovil od ravnatelja. Ko sta izginila izza ovinka, da ju Albus ni mogel več videti je nasmeh na Markovem obrazu izginil. Postal je resen in pospešil korak. »Sedaj greva v zbornico, tam se boš spoznal s še ostalimi učitelji, mogoče ti kateri izmed njih razkaže šolo«. Z njim ni imel namena raziskovati šolo, komaj je čakal, da se ga znebi.

Strahomir se je zasmejal in mu prikimal
"Seveda! odlično! tako bom lahko spoznal tudi ostale sodelovce. kako dobri prijatelji bomo! MArk, odličen človek si! Oče je gotovo zelo ponosen nate, ko si tak dober človek!" je veselo reketer stopil za njim proti zbornici.

(( z zadnjim stavkom si je pa Strahi smrtno obsodbo napisal ))

Ko sta oba izginila iz kabineta, je ravnatelj zavzdihnil, ter nekaj časa še zamišljeno obstal v kabinetu, ter si ogledoval prostor in v glavo so mu prišle najrazličnejše misli, naj si malo pregleda kabinet in poišče stvari, ki bi še oblj osumile Marka njegovega početja, toda Albus je bil utrujen in ni mu bilo všeč tako početje, kot je razmetavanje in iskanje stvari v kabinetu, zato se je počasi na petah zasukal in se tedaj odpravil do vrat, ki so vodila v kabinet. Odprl jih je in stopil na mračen hodnik, ki so ga osvetljevale bakle.
Počasi je nato odšel po hodniku proti svojemu kabinetu, njegov obraz pa ni izdajal prav ničesar.

Vstopila je v kabinet in pridržala vrata, da sta lahko vstopila tudi učenca, ki sta hodila za njo. Nato je glasno loputnila z vrati, ko jih je zaprla. Sedla je na svoj naslanjač in pogledala oba Pihpuffovca. ''Kateri od vaju mi lahko razloži, kaj se je dogajalo na stopnišču?'' S prodornim pogledom je premerila oba, tako svetlolasca kot rdečelasko. ''No?! Bo kaj!'' je še revsknila, ko nekaj časa ni bilo odgovora.

"Dvobojevala sva se za šalo" je Diggle dejal z jeznim glasom. Na živce mu je šlo, saj je profesorica kričala. Ko bi jo le lahko uročil z urokom Sliencio, je pomislil. Pogledal je Hestio. Ta je sedela pri miru, kakor da bi jo kdo okamenel. Nato se je zazrl v profesoričin obraz. Ni vedel kako bo to vplivalo nanj. Nasmehnil se je Hestii ki je bila hladna, kakor da bi bila brez čustev.

****

Minerva je vstopila v svoj novi kabinet. Ozrla se je okoli in njejvoljno skomignila z rameni.
Kabinet ni bil ravno po njenem okusu, vendar se ji ga ni dalo preveč spreminjati, saj ji je ravnatelj obljubil, da bo učila špredmet obrambe le začasno, dokler ne najdejo drugega, bolj primernega učitelja. vseeno je potegnila palico iz žepa plašča ter spremenila morbidne zelene zavese v rdečo barvo in jim dodala zlato obrobo. nato je v ognjišču zanetila ogenj in prižgala sveče ter tako malce osvetlila temačen prostor. na plano je potegnila majhno škatlico, jo povečala v zabojček in iz njega začela na polico zlagati knjige. nazadnje je iz zabojčka povlekla še rdečo mapon in črno nalivno pero ter ju previdno položila na mizo. škatlo je pomanjšala ter jo spravila v predla pisalne mize.

Sorehodila se je do okna ter se malce razgledala naokoli. Dan je bil jasen in sončen, na nebu je plavalo nekja puhastih oblačkov.