Kabinet obrambe pred mračnimi silami

Ravnatelj je z počasnimi koraki prišel do kabineta urokov, kamor se je pravkar nastanila nova profesorica. Njegova dolga snežnobela brada, prav taki lasje in prelep temni plašč so krasili njegovo obličje in kot zmeraj je bil tudi tokrat umirjen in zamišljen.
Pred vrati se je ustavil ter nato potrkal na vrata. Nekaj časa ni bilo odziva, ko pa ga je zaslišal pa je vendarle vstopil v kabinet.
Prostor se je spremenil odkar je bil nazadnje v njem in to je pomenilo, da je profesorica Minerva že zgodaj začela spreminjati stvari.

"Pozdravljeni Minerva. Vidim da vam bo poklic profesorice spreminjanja oblik res pristajal, kajti zgodaj ste začeli s spreminjanjem učilnice" je z nasmeškom dejal Albus in se ozrl po kvadratastem prostoru, ki so ga zdaj krasile zavese v slogu Gryfondomske barve.
"Upam da vas ne motim, toda glede na to da ste novi tukaj, bi se z vami rad pogovoril o nekaterih zadevah."

Ob trkanju se je zbudila iz nekakšnega transa v katerega jo je popeljal prečudovit razgled. Razmišljala je o tem, zakaj je v tako lepem svetu sploh potrebno poučevati obrambo. Mar Ni vse v najlepšem redu.
namrščila se je.
le ko bi jo lahko iskal? Ob takem času in tako zgodaj...
"Naprej!" je zaklicala ter si popravila temno rdeče krilo, ki ji je segalo do kolen ter zgladila neobstoječe gube na njih.
Ko je vstopil ravnatelj se je narahlo nasmehnila ter mu ponudila stol. tudi sama je sedla njemu nasproti s vzravnanim hrbtom in pričarala dve skodelici s čajem in pladenj s pecivom. Zdelo se ji je, da se pogovor z ravnateljem lahko zavleče.
"Spreminjanje oblik ej moje področje, kot verjetno že veste. Vendar sem pristala na učenje tega predmeta, ker se mi zdi pomembno nabirati si izkušnje." je prijazno dodala ter obema natočila čaj v prikupni beli porcelanasti skodelici.
"res pa se mi zdi ta predmet bolj drugotnega pomena. Glede na to, v kakšnem miru živimo... še avrorji imajo malo dela." poskušala se je prijazno nasmehniti. Govorila je lahkotno medtem ko je z lelgantnimi gibi vmešavala sladkor v čaj.
"In sploh me ne motite. Nekako sem pričakovala, da se boste oglasili, sicer nisem vedela, da tako zgodaj..." ob tem se je ponovno namrščila te rga pogledala, tokrat nekoliko zaskrbljeno
"pam menda ni kaj narobe? nekam utrujeni ste videti..." njen glas je bil nežen, zaskrbljen, vendar se je v njem čutila neka ostrina in zahteva po odgovoru.

((Minervi se ne sanja spljoh kaj se dogaja. tako da, Albus, jo boš moral razsvetliti... eč jo boš hotel v Redu. ))

"Prej ali slej bi vas prišel obiskat in glede na to, da imam trenutno več časa sem se kar zdaj odločil za obisk. Me pa zelo veseli, da vas moj obisk ni zmotil, kajti res je bil precej nepričakovan. Glede predmeta pa je tako, kot sem vam sporočil že ob vaši prijavi. Trenutno je žal spreminjanje oblik zasedeno, zato tudi poučujete obrambo. Ko pa bo spreminjanje znova prosto, ga boste vi zasedli."
Ravnatelj je pogledal skodelico, ter jo prijel in skrnil požirek toplega čaja. Okus je bil zelo dober in Albusa je tedaj iz razmišljanja o čaju zbudilo že naslednje profesoričino vprašanje. Dvignil je pogled in jo skozi drobna očala pozorno premeril ter odložil skodelico nazaj na mizo.
"Tako očitno je da sem videti utrujen? Pa še res je, zelo sem utrujen in zdelan od dogodkov preteklih mesecev. Ni pa videti temu konca, tako da se bom očitno z utrujenostjo prisilil živeti."
Dumbledore se je nasmehnil in za hip umolknil. Razmišljal je o tem, koliko naj sploh zaupa profesorici, kajti navsezadnje vsem še ni mogel povedati o Redu, zato se je odločil, da bo malo še počakal. Minerve tako dobro ni poznal kot Diorja in če se bo izkazala za pošteno osebo, bo sprejeta v Red. Prehitevati s stvarmi pa ne bi bilo dobro.
"A ste kaj slišali o dogodkih izpred zadnjih nekaj mesecev? S tem mislim o pobegih iz Azkabana, umorih nekaterih bunkljev in mnogih izginotjih? Če ste, potem bi vam to lahko kaj povedalo."

Minerva ga je nekja šasa še zaskrbljeno gledala, nato pa je ugotovila, da verjetno ne more kaj preveč pomagati pri njegovi ureujenosti.
Ob pomembi pobegaov iz Azkabana se je rahlo, komaj vidno stresla.
"kaj? Ne, urednih novic nobenih. Vendar se nekja šušlja... Je mar res? " bia je razburjena, presenečena. Nekako n mogla verjeti, da se je kajtakega azres zgodilo, in da Ministrstvo ni tega nič pojasnilo.
"Je mar ministrstvo hotelo to prikriti? Zakaj ni nihče nič povedal... segla je po kolačku na paldnju ter previdno odlomila košček ter ga z roko odnesla v usta.
"Pa saj ne morejo! " je na koncu rekal ogorčeno. če je to, kar ji pravi Albus resnično, je nekaj hudo narobe...

"O da, prikrivajo marsikaj" je mirno dejal ravnatelj in skrnil še en požirek toplega čaja. "Prikrivajo zdaj in prikrivali bodo v prihodnosti, kajti na vsak način hočejo pomiriti ljudi z lažnimi informacijami. Nase nočejo sprejeti odgovornosti, da se temni coprnik vrača, kar je neizpodbitno."
Albus je odložil skodelico čaja nazaj na mizo in se zamišljeno zazrl v profesorico Minervo.
Nekaj časa je v prostoru zavladala tišina, nato pa je ravnatelj dejal z tihim in umirjenim glasom: "Glede na to, kaj nas čaka bi bilo zelo modro ukrepati. Stvari se bodo namreč vedno slabšale in že zdaj je na Bradavičarki mnogo mračnejše, kakor je bilo nekoč. Bojim se, da če ne bomo ukrepali pravočano bomo pogubljeni vsi.
Kaj kmalu bosta nastali dve skupini ljudi in sicer takšni, ki bodo odkrito slavili temnega coprnika in pa takšni, ki se mu bodo upirali.
Kje se vidite vi Minerva?" je tedaj nenadoma Albus vprašal profesorico in jo pozorno premeril skozi drobna očala.

minerva je tiho poslušala ravnateljev govor. Zakaj mi to govori? kako lahko to ve? Zakja me sprašuje?
Sumničavo se je zazrla v ravnatelja in čez nekja časa odgovorila.
"Vsekakor bom na strani pravičnih, gospod ravnatelj, ampak kako naj vem, da boste tam tudi vi?" Navajena je bila dvomiti v vse povedane besede. Vedela je, da je ravnatelj dober. Veliko ej storil pramagal je ctemnega coprnika... vendar ni bila popolnoma prepričana. Spila je čaj do konca ter odložila skodelico na krožniček. čajnik je poletel do skodelice ter jo nanovo napolnil.

Profesor se je nasmehnil in izpod očal prijazno pogledal profesorico Minervo. "Saj, vedeti ne morete. Lahko le domnevate in upate, kajti le na dejanjih se vidijo rezultati. Sam bi vam lahko tukaj ure in ure pripovedoval, da bom na pozitivni strani kakor vi in kaj vse bom delal, a to bi bile le prazne besede. Glavna pa so dejanja profesorica.
Nekaj dejanj je že za menoj in na podlagi tistih, lahko sklepate na kateri strani bom" je mirno odgovoril ravnatelj in srknil novi požirek toplega čaja.
Precej nezaupljiva je Minerva, kar je dobro. Marsikaj bom moral še o njej izvedeti, a čutim, da prav nikoli ne bi držala z nasprotniki so bile ravnateljeve misli.
Čez čas je položil skodelico čaja nazaj na mizo in skozi drobna očala zrl v profesorico, nakar je dejal: "Verjetno se čudite, zakaj vas to sprašujem. No, da ne bom predolgo govoričil, vam kar povem, da bom kmalu ustanovil Red, ki ga bodo sestavljali čarovniki, nasprotujoči temnemu lordu. Feniksov red, red upanja in vstaje. Povabim vas vanj, a s tem se morate zavezati, da boste o redu molčali, zavzeto delali zanj in reševali življenja nedolžnih" je z mirnim a resnim glasom zaključil Albus.

Minerva se je na videz rahlo sprostila, vendar je izraz na njenem obrazu pričal, da ni še povsem zadovoljna z dano situacijo. nekaj časa je svoje oči upirala v rob skodelice, nato pa je napol glasno zavzdihnila in se spet zazrla v Albusove modre oči, ki so jo ves ta čas budno opazovale izza naočnikov. Dokaj neodločeno je nato rekla.
"Gospod ravnatelj. Samo za to, ker vem, da ste zaupanja vreden človek..." premolknila je, kot da bi ji zmanjkalo moči stavek izreči do konca. iskala je besede.
nato je le prikimala.
"lahko računate name. Ampak..." dvignila je kazalec in ga premerila morda nekoliko bolj strogo, kot bi se spodobilo. nato ga je še enkrat pogledala.
zazdel se ji je nenavadno star in ubog. Bi lahko človek kot je Albus sploh lagal? Konec koncev je iz gryfndoma....
"... nič. Pozabite. " je dejala popustljivo ter povesila prst.

"Čudovito" je nasmejano odvrnil ravnatelj in do konca izpil svojo pijačo, ki mu jo je prej ponudila profesorica.
"Boste videli, da ste se odločili modro in prepričan sem, da boste tako tudi bolj zadovoljni s svojim življenjem, saj ne bo brez ciljev."
Albus je bil nasmejan in tedaj je pogledal proti stenski čarobni uri, ki je kazala čas. Videl je, da se je s profesorico že preveč dolgo zaklepetal, zato je vstal, stol dal nazaj na svoje mesto in mirno rekel: "Še bi klepetal z vami Minerva, a kaj ko me čakajo spet opravki. O zadevi z redom boste pravočasno obveščeni, nikar pa si ne belite glave s tem, kdo je vreden zaupanja in kdo ne. Vse pokaže čas. Saj res, pa tudi glede vašega željenega predmeta, spreminjanje oblik boste obveščeni.
S prijaznim pogledom je ravnatelj še nekaj časa opazoval profesorico, tedaj pa odkorakal do vrat, dejal samo še "nasvidenje" in izginil iz kabineta obrambe pred mračnimi silami.

Minerva je le kimala, ko ji je razlagal.
»Lepo je bilo malce spregovoriti z vami, gospod ravnatelj. Škoda, ker vas čas tako preganja. Čakala bom na vaša nadaljnja navodila. Kar pošljite sovo, ali ap pridite sami kaj okrog. Vem, da ste zelo zaposleni, ampak če vseeno najdete čas… čaj in piškoti so vedno na zalogi. » prijazno se je nasmehnila.
Ko je ravnatelj zaprl vrata za sabo, se je njen zadovoljni nasmešek spremenila v rahlo zaskrbljenega. Ravnateljeve novice vsekakor niso bile dobre. Nasprotno – sedaj je imela še nekaj razlogov več, da jo je stisnilo pri srcu vedno, ko je vstopila v razred in zagledala otroke. Ničesar še ne vejo. Koliko časa še ne? In glede na to, da je ravnatelj tako zaskrbljen, so verjetno v vso to reč s temnim čarovnikom, kdorkoli že je, vpleteni tudi šolarji. Sedla je nazaj na sedež ter utrujeno snela očala, ter si z roko pomela oči. Nato je očala očistila ob rob krila ter si jih ponovno nadela. Nato je vstala, se pretegnila ter se zbrala. Zašepetala je nekaj besed . Začela se je spreminjati v mačko, ko je bila preobrazba končana, seje j še enkrat (prav po mačje) pretegnila, nato pa skočila na mizo ter se zvila v klobčič ter začela presti. Tako je veliko lažje razmišljala, pa še mir je imela, glede na to, da zaenkrat še nihče ni vedel za to njeno sposobnost.