Ječe

Dvignil se je na roke in jo ponovno ujel v svoj prijem, čeprav se je zaenkrat še dotikal klopi in ne nje. Že mu je hotela glasno ugovarjati, ko so se njegove ustnice dotaknile njenega vratu in namesto jeznega ne-ja se je izmed njenih ustnic izvil presenečen a ne nasprotujoč vzdih.

Namesto, da bi ga odrinila stran, je zaprla oči in se prisilila k temu, da je nekoliko sprostila svoje telo, ko so njegove ustnice potovale prek njene kože. Sploh ni bilo slabo... pravzaprav... bi se tega res lahko navadila....

Ko jo je poljubil je nekoliko nagnila glavo vstran in mu vrnila poljub, čeprav se je počutila neštetokrat bolj izkušeno zdaj, ko jo je poleg Amona poljubil tudi Ray. Bila sta si precej drugačna. Ni točno vedela, kako bi ju lahko primerjala, toda Amonovi poljubi so se ji zdeli kar neprimerno sladkejši. Ob Rayu je čutila svežino, globino in neverjeten mir... tu pa je bila ujeta v vrtinec nečesa sladkega in ni bila prepričana, če ji je bilo všeč ali ne. OK, malo ji je že bilo. Toda vseeno je pogrešala tisti ščepec elegance, ki ga je bilo pri Rayu nemogoče zgrešiti.

Ko je končno začutila, da se je poljub končal, je bila nekoliko zadihana, a vseeno samozavestna. Ni je pretresel v dno duše in to ji je dalo še nadaljni dokaz, da sta si z Rayem očitno usojena. Amonu se je nasmehnila, potem pa se spet začela igrati z lasmi, kot da ne bi še pol minute nazaj v njih strastno počivala Amonova roka.

"Recimo, da je bilo tole še kar prijetno," je rekla z majhnim, zadovoljnim nasmeškom, njena lica pa so ljubko zardela.

Ko so se njune ustnice pocasi le locile, je na svojem obrazu zacutil njen vroc, hiter dih in se malce nasmehnil. A ko je spregovorila, je nasmeh izginil in tokrat ga je nadomestila neberljiva maska. Edini del njegovega obraza, ki je izrazal kakrsna koli custva, so bile njegove bliskajoce se sive oci, v katerih je divjala nevihta.

Saj je vedel da ga izziva, kajti tisti nasmeh ki je igral na njenem obrazu, je zlahka spregledal. A ena sama samcata pikra pripomba je bila za njegov ego vseeno prevec. "Sama si prosila,"je zamrmral med zobmi, nato pa so njegove dlani zdrsnile na njene boke in nenadoma se je zopet znasla tesno ob njem.

Kaj hitro sta se njuna polozaja zamenjala in Amon se je trdno naslonil na klopco za oporo, Lacuno pa je odlocno posadil v svoje narocje in ignoriral tisto malo upora, ki ga je pokazala, ko je to storil. Ena roka je usla pod rob njene razrahljane jopice, druga pa je negibno pocivala na njenem gladkem stegnu. Tokrat je z jezikom brez obotavljanja razprl njene ustnice in ga brez neznosti in omahovanja prepletel z njenim v divjem dvoboju.

Poprej negibna dlan je sedaj brez zadrzkov zdrsnila pod rob njenega krilca in tanko tkanino premaknila visje po cudoviti kozi, katere prej ocem nevidni deli so se sedaj pokazali v vsej svoji lepoti. Ce ne bi bile Amonove ustnice ze drugotno okupirane, bi se v tistem navduseno nasmehnil, tako pa so se mu le zasvetlikale oci in intenzivnost svojega poljubljanja je le se podvojil.

Kaj kmalu tudi dlan pod njeno jopico ni ostala nedolzna in je ped za pedjo napredovala preko nagubane srajce pod njo. Z veliko tezavo je 'zgresil' njene prsi in s prsti napadel gumbe njene bluze. Glede na to, da je poleg tega pocel dve stvari, ki sta zahtevali veliko pozornosti in vztrajnosti, in sploh ni gledal kaj dela, bi verjetno povsem pogrnil pri odpenjanju gumbov, ce s tem ze ne bi imel izkusenj. Tako so se gumbi eden za drugim vdali pod njegovimi vajenimi prsti in sedaj se je lahko z vso navdusenostjo posvetil kozi, ki jo je razkrila odpeta bluza.

Njegova hladna dlan je zdrsela preko nedotaknjene, mehke koze in za trenutek je postal s poljubljanjem, njune ustnice le na meji beznega dotika, da se je lahko bolj posvetil temu, kar je pocel nekoliko nizje. Njegovi prsti so zapeljivo pocasi napredovali do roba rdecega modrcka in na svoje presenecenje, a tudi navdusenje, je zacutil cipke. Ustnice so se mu raztegnile v pokvarjen nasmeh in jezik je zopet grobo potisnil v njena vroca usta, dlan pa odlocno in hkrati nezno polozil na njeno dojko.

Lacuna je polglasno kriknila, ko jo je dvignil s klopice in si jo posadil v naročje, njegove roke pa so posesivno segle po njenem telesu. Niti toliko ni odmaknil svojih ustnic od njenih, da bi lahko ugovarjala njegovim, naenkrat povsem divjim poljubom. Pod njegovimi ustnicami ji je zmanjkovalo zraka, očitno pa tudi pameti, saj se je po prvih nekaj poljubih preprosto nehala upirati in začela razmišljati o tem, zakaj se je celotna ječa kar naenkrat zavrtela okoli njiju, kot da bi bila klopica, na kateri sta sedela, podložena s kolesi in bi se nalašč premikala v krogu.

Njegove roke so se plazile prek njene kože ter za seboj puščale neverjetno vročo sled, da si je hladni ječi navkljub zaželela, da ne bi nosila podloženega plašča, jopice in še srajce. In še prehitro ji je Amon nevede ugodil. Hladen zrak, ki se je prikradel do nje, jo je za trenutek zdramil iz opoja, ravno takrat, ko je Amon prekinil poljub. Zajela je zrak, ki ji je tako močno manjkal, toda temnolasega spolzgadovca je očitno potisnila čez rob, saj mu je bilo za dihanje čisto vseeno. Že spet je razpiral njene ustnice, hkrati pa se je njegova roka premaknila navzgor in...

Lacuna je trznila, zakopala obe roki v njegove lase in ga divje potegnila od sebe, s tako močjo, da sta se z ozke klopice prevrnila naravost na tla. Čeprav sta zdaj ležala na boku, je uspela izkoristiti njegovo presenečenje in se dvignila nadenj. Eno od rok je pustila v njegovih laseh, z drugo pa je segla po njegovi roki in jo odločno umaknila s svojih prsi.

"Oh, ne, ne, ne," je zaslišala svoj glas, nekoliko raskav in tih. "Tole si boš moral pa še pošteno zaslužiti, preden se spet zgodi." Njene ustnice, nabrekle in močno rdeče od poljubov, so se razširile v nasmešek. "Začneš lahko tako, da me spremiš do Gryfondomske dnevne sobe."

Se preden se je zavedel sta ze zgrmela na hladna tla in Lacuna je izkoristila trenutek njegove osuplosti, da je njegovo dlan odtrgala od svojega telesa. Pocasi se bo moral navaditi na to, da mu je komajda pustila kaj vec od poljubljanja...cakaj malo, navaditi? Kaj pa je razmisljal?! Saj ni potreboval njenega dovoljenja za to, da si privosci sladkosti njenega telesa. Nevede je stresel z glavo, da se je znebil vse prevec cudaskih misli, ki so se mu potepale po glavi in roke prekrizal na prsih.

S pogledom uzaljeno zapicenim v njene hudomusne zelene oci je pocasi odgovoril "Kot gospodicna Coil pozelijo."in dovolil da so se koticki njegovih ustnic malce ukrivili navzgor. Kot da ne bi se vedno sedela na njem se je nenadoma dvignil na noge in Gryfondomovka se je s presenecenim vzklikom sesedla na hladno kamenje. Amon se je namuznil ob nadvse zabavnem pogledu, nato pa jo je potegnil navzgor in jo posadil na klopco pred seboj.

Lahkotno je pokleknil na tla pred njo in ji jopico potegnil preko glave v enem samem, neprekinjenem gibu. Se preden bi lahko zacela ugovarjati je segel po odpeti bluzi in pricel zapenjati gumbe, ki jih je prej s tako ihto jel odpenjati. Ni skrival, da se je ob zapenjanju srajce dodobra nauzil odlicnega pogleda na njeno razgaljeno, bledo kozo, preko katere je plesala migetajoca svetloba bakel.

Potem ko je koncal, ji je zopet nadel jopico in popravil nekoliko razmrsene pramene las, ki so z njene glave strleli pod nadvse cudnimi koti. Potegnil jo je na noge in ukradel se je lahkoten poljub z njenih vrocih ustnic, nato pa se ji je brez besed priklonil in z umirjenim korakom stopil proti stopniscu. Po nekaj trenutkih je postal in ji pomignil, naj se vendarle premakne in stopi z njim, nato pa nadaljeval pot.

Čeprav je sedela na njem, jo je brezbrižno vrgel s sebe, ko je vstal in pristala je na hladnih tleh in se ponesreči ugriznila v ustnico. V ustih je zaznala šibek okus po krvi in se kislo nasmehnila, ko jo je Amon pobral in jo posadil na klopico, ter ji začel enega za drugim zapenjati gumbe na srajci. Tiho se je posvečala svoji ranjeni spodnji ustnici in se trudila, da ne bi zardevala ob njegovem očitnem ogledovanju. Seveda ji ni uspelo.

Ko je končal in vstal, je sploh ni počakal. Kar začel je hoditi stran in Lacuna je bila ob tem tako presenečena, da se za trenutek sploh ni premaknila. Potem pa se je zasukal in ji pomignil in v trenutku je bila na nogah in ob njem. Njegov plašč je zavila okoli zmečkane jopice in si za silo skušala popraviti pričesko, ko sta se povzpela v višje nadstropje. Hitro je umaknila roko iz las, ko je zagledala nekaj mrkih spolzgadovcev na koncu hodnika in instinktivno se je premaknila bližje k Amonu ter čakala, da bi videla, kaj jim bo rekel.

Koticki njegovih ustnic so se malce ukrivili navzgor, ko je Lacuna nekoliko preseneceno stekla za njim, se bolj pa se je nasmejal, ko se je takoj premaknila blizje ob pogledu na njegove sosolce. Bili so mrkih pogledom in namrscenih cel in Amon je prav dobro vedel zakaj - Lacuna namrec ni prisla sama. Najvecji izmed trojice je stopil naprej in Amon je elegantno postal, da bi ga pocakal. Videl je, kako preostala dva pokljata clenke in lahkotno je segel po plascu, ki se ga je oklepala rdecelaska, medtem pa neopazno izvlekel palico, ki jo je sedaj trdno drzal pod prepognjenim plascem v svojih rokah. Kot je poprej razlozil Gryfondomovki, on ni imel kolegov in pravzaprav je bila zgodbica, ki jo je povedal Lacuni za trohico drugacna.

Lacuna bi dejansko morala priti sama, tako se je Amon dogovoril s srseco trojico, katere vodja je sedaj obstal pred njim. Bilo je tako, da je celo tako spreten in brezsrcen manipulant kot on sam kdaj kaj zavozil in tako je bil tem trem sedmosolcem dolzen eno uslugo. In ta usluga naj bi bila Lacuna. Zadeve so se nekoliko drugace iztekle kot je trojica pricakovala in ta nesporazum so imeli ocitno namen poravnati z nekoliko manj prijetnimi metodami. A Amon je preprosto rad obdrzal svoj plen samo zase in ze vse od zacetka ni nameraval deliti dragocene rdecelaske.

Svetlolasi Spolzgadovec je sedaj iztegnil svojo cokato sapo in Amona zgrabil za ovratnik in temnolasec ni niti trznil, ko ga je blondinec dvignil v zrak in se sklonil k njemu.

"Zakaj si zraven?"je zarencal in njegova dva pajdasa sta povsem odkrito dvignila svoji palici. Amonove oci so svignile od njiju nazaj k svetlolascu nekaj centimetrov od njegovega nosu in kolikor je mogel hladno je odvrnil "Macnair, reci Craigu in Cladwellu naj pospravita palici. Ali pa se ne bom pogajal."ceprav se je naceloma ogibal takim nadvse neprijetnim situacijam, so se kdaj le pripetile in ze davno se je naucil ohranjati trezno glavo tudi v najtezjih trenutkih.

Zdaj je bil njegov prvi cilj, da pridobi kar najvec casa z besedicenjem in sopirjenjem, kar mu bi moglo prejkone vsaj malo uspeti - to sta bili vendarle dve stvari, ki ju je bolj ali manj obvladal. Ukradel je kratek pogled proti Lacuni, katere obraz je v preteklih minutah postal se nekoliko bolj bled kot prej, nato pa se je zopet osredotocil na Sebastiana Macnaira pred seboj.

Lacuna je razširila oči, ko je največji od trojice spolzgadovcev (že prej ga je kdaj videla, in nekajkrat je prav grdo buljil vanjo, tako da se mu je ponavadi raje izognila v velikem ovinku) stopil naprej in zgrabil Amona za ovratnik in ga dobesedno dvignil s tal. Amon ni bil majhen, toda velikan, ki se ga je lotil, je bil očitno poleg višine v prednosti tudi, ko je šlo za moč. Panično je pogledala proti Amonu, da bi ji razložil, kaj se dogaja, ko je svetlolasi hrust spregovoril z njim.

Lacuna ni mogla verjeti svojim ušesom, ko je Najdražji odgovoril. Drugače se ne bo pogajal? Pogajal?! Hitro je zatipala za palico, ki je bila na njeno srečo še vedno zataknjena za pas njenega krila in jo za hrbtom pripravila, da nad nekoga prikliče kakšno resnično nemarno prekletstvo. Najraje kar nad Amona, ki je očitno že od začetka imel nekaj za bregom. Toda kako bi se lahko zdaj spravila nanj, ko pa se je nanj spravil tak orjak? Na njeno veselje sta oba Spolzgadovca, ki sta stala za Macnairom zdaj pospravila palici, toda eden od njiju, tisti, za katerega je sklepala, da se piše Craig, je zdaj začel hoditi proti njej in kolena so se ji zatresla.

"Macnair!" je poklicala, čeprav je bil njen glas tako visok in prestrašen, da ga sploh ni prepoznala. Toda ob tem se je Craig ustavilin se obrnil k svetlolascu, ki je še vedno držal Amona za ovratnik. "Kaže, da naju je tale zguba oba prenesla naokoli," je nadaljevala Lacuna in prisilila svoj glas, da je zvenel kolikor toliko zbrano. Očitno je delovalo, saj je Macnair Amona posadil nazaj na tla, toda izpustil ga še ni. "Rekel mi je, da se bom tu lahko s tabo dobila na samem," je skoraj šepnila. "Že dolgo časa sem te hotela srečati. Na samem."

Macnair je odrinil presenečenega Amona od sebe in naredil nekaj velikih korakov proti njej, ob tem pa sproti odrinil še Craiga, da je ta z nejevoljnim vzklikom padel na zadnjo plat in začel preklinjati. Cladwell je stekel k njemu in mu pomagal na noge. Svetlolasi spolzgadovec se ji je tačas že tako približal, da je morala povsem dvigniti glavo, da je lahko obdržala očesni stik. Še enkrat se je ugriznila v ustnico. Kdaj je postala takšna lažnivka? "Gotovo lahko razumeš, zakaj nisem želela, da imava občinstvo," je rekla mehko in položila roko na Macnairov komolec, ker njegove rame preprosto ni dosegla. Njene oči so za trenutek proseče ušle k Amonu, toda Macnair tega očitno ni opazil, saj je bil v tistem trenutku bolj zaposlen z opazovanjem oblin, ki jih je tako uslužno skrivala njena jopica.

Srce mu je divje razbijalo ob rebra ko se je Macnair nagnil blizje in ga besno premeril. Amon se je bil celo v taki zagonetni zadevi sposoben zmrdniti nad zadahom, ki je vel iz svetlolascevih ust. Glavo je nagnil nekoliko vstran, da ni bil direktno izpostavljen ogabnemu smradu, njegovi prsti pa so se varno skriti pod plascem se bolj oklenili palice, ceprav njegov brezizrazni obraz tega ni pokazal, prav tako kot nobene druge misli, ki so mu rohnele po glavi.

Ravno je na grobo sestavil nacrt pobega, ko se je oglasila Lacuna in pritegnila vso mosko pozornost v blizini. Preko Amonovega obraza se je priplazil odkrit izraz presenecenja, a v tistem trenutku tega ni opazil nihce, saj so bile vse oci osredotocene na Gryfondomovko. Neprijetno visenje v zraku se je le prenehalo, ko ga je svetlolasec odsotno posadil nazaj na trdna tla in zakorakal proti rdecelaski, ki je sedaj ze podvojila svoje laznive napore.

Z dejstvom, da se je Lacuna tako spretno znasla v vec kot grobi situaciji, se je Amon nameraval ubadati kasneje, ko mu za vrat ne bo dihala trojica nasilnezev. V delcku sekunde ko sta se Cladwell in Craig ubadala drug z drugim in je bil Macnairov pogled kot prilepljen na Lacuno, je Spolzgadovec palico natancno uperil v pribocnika in ju brez besed ohromil. Oh, kako je bil sedaj zadovoljen nad svojo odlocitvijo da bo prisostvoval tistemu delu pouka, ko so se ucili o nebesednih zarekih.

Zdaj ko sta oba rjavolasca negibno lezala na tleh in je Sebastian z ocmi kar poziral Gryfondomovko, se je ta le zlomila in ga za trenutek prosece osinila, a se je nato dovolj hitro zbrala, da svetlolasec tega ni opazil. Amon je postal dva koraka za Macnairovim hrbtom, nato pa ga je z vso silo, ki jo je premogel, brcnil v mednozje. Velikan je bil tako osupel, da iz sebe ni izpustil niti zvoka, ko se je zlozil naravnost na kolena, njegove dlani pa so sinile k njegovemu premozenju.

Amon ga je s palico potrepljal po ramenu, da svetlolasec ne bi dobil kakih cudnih idej, ceprav je v to nekako dvomil, vsaj glede na stanje, v katerem je bil sedaj. Tiho je postal pred njim, svoj pogled zapicil v njegovega ter ga nekaj casa opazoval, nato pa le spregovoril "Sebastian Macnair, dobro ves, da tistega, kar sem sam pridobil, ne delim z drugimi. Ce pa nisi vedel, sem povsem preprican, da si bos sedaj zapomnil do konca zivljenja."stavek je dokoncal z mrzlim nasmehom, nato pa je enkrat krcnil s palico in ohromil se Macnaira.

"Pridi."je zamrmral se vedno pretreseni Lacuni in jo nezno dregnil, da se je zbudila iz transa. Brez nadaljne besede sta prisla do vrha Gryfondomskih stopnic, kjer je Amon tiho obstal in jo za trenutek opazoval, kot da bi hotel nekaj reci, nato pa je le stresel z glavo in dejal samo "Lacuna,"njegove besede je presekal eleganten gib in v naslednjem trenutku sta se znasla tesno ob steni, "bila si cudovita. Kako trezno si lahko razmisljala...vse pohvale."se je nasmehnil in pomedel divje rdece lase, ki so ji silili na oci.

Razprl je ustnice in za trenutek pomisljal, ali naj nadaljuje, nato pa je le spregovoril "Ta dogodek bos verjetno poskusala pozabiti, ker pac ni nekaj lepega ali krasnega, da bi ga skusala obdrzati v spominu. Zna se zgoditi, da te bo marsikdaj lovila kaksna nocna mora,"je tiho povedal, "ampak tak je ta svet. Zapleten in nevaren..."njegov glas se je spremenil v mehak sepet in s svojimi dolgimi prsti je cutno zdrsel po robu njene celjusti, nato pa se je umirjeno, previdno sklonil naprej in ustnice pocasi pritisnil na njeno bledo lice. Ustnice je zopet odmaknil in jih pritisnil na mehko kozo nekoliko blizje njenim ustnicam. In zopet se je umaknil, postal za sekundo in jo nato silovito in strastno poljubil.

Macnair je ravno iztegnil roko proti njej, ko se je za njim pojavil Amon in izprožil svojo nogo navzgor. Pred njenimi očmi se je Macnairov obraz spačil v masko bolečine in zložil se je na tla kakor kupček nesreče. Lacuna je zatrepetala ob pogledu na prevzetni nasmešek, ki je sijal na mladem obrazu temnolasega spolzgadovca. Amon je užival v tem, da je Macnaira spravil na kolena. Ni bila zmožna odtrgati pogleda od scene pred seboj, dokler je Najdražji ni poklical in se je končno zdramila iz šoka.

Njene misli so divjale. Amon ji je nastavil tiste tri pošasti. In vendar bi lahko preprosto odkorakal in jo pustil tam z njimi, tako pa je ostal in se skušal pogajati... ni vedela, kaj naj si misli. Toda nekaj ji je bilo povsem jasno. Naslednjič, ko bo srečala Macnaira, jo bo ubil. In Amona najverjetneje prav tako. Še nikoli si ni tako zelo želela, da bi imela pri sebi dnevnik in bi lahko na liste prelila vsaj nekaj svojih misli, ki so jo tako težile.

"Lacuna," je rekel Amon in zdrznila se je ob njegovih besedah in presenečeno opazila, da sta med njenim razmišljanjem že prispela do portreta Debele Gospe. Ugriznila se je v ustnico in pogledala proti moški postavi, ki se ji je v tistem trenutku še nekoliko bolj približala. Ni bila povsem prepričana, ali bi ga raje poljubila ali udarila. Morda bi lahko naredila oboje. In tudi bi, če ne bi kar sam izbral naslednje poteze in pritisnil svojih ustnic na njene. Zadihano je prekinila poljub po nekaj trenutkih in priprla oči.

"Ti si zapleten in nevaren," je šepnila v odgovor in ovila roke okoli njegovega vratu ter ga še sama divje poljubila. Srce ji je utripalo kot ponorelo in morda je res končno znorela. Toda potrebovala je poljube, potrebovala je močne roke okoli sebe. Nekoga, ki jo bo lahko držal pokonci, ko se bo zlomila in ji povedal, da je pogumna in čudovita. Nekoga, ki bo napolnil njene sanje s tako močjo, da nočne more ne bodo mogle priti blizu. In čeprav je v njenem srcu vladal le en moški, je njeno telo v tistem trenutku potrebovalo drugega.

"Zato ker jaz sem ta svet."je zamrmral nazaj in ujel njene ustnice. Njene roke so se znasle okoli njegovega vratu in povlekla ga je blizje k sebi, Amon pa ni niti pomislil na upor. Bilo mu je vseeno, s cem si je zasluzil njen divji odziv, in nekako je vedel, da jo je izkoristil v trenutku sibkosti, ko je potrebovala nekoga ob svoji strani, da ni padla v brezno groze kateri je bila ravnokar prica.

A on je bil Amon Amarth. In tega dejanja mu ni bilo niti najmanj zal, kajti tudi ce bi ga grizla vest, je bilo povsem vredno. Svoje roke je ovil okoli njenega drhtecega telesa in jo prizel k sebi, da med njima ni bilo prostora niti za shirano barbiko, nato pa je z eno dlanjo zdrsnil pod rob njene bluze in pricel nezno bozati njen hrbet. Njegovi poljubi so postali bolj pocasni in pocasi je odmaknil ustnice, da je lahko ukradel dolg pogled v njene blescece se zelene oci.

Pocasi jo je obrnil, tako da se je s hrbtom naslanjala nanj, nato pa jo je zopet stisnil v mocan objem in ustnice prislonil na njen sloki vrat. Zopet se je poigral z vsemi tockami, ki so pri Lacuni izzvale tihe vzdihe in ena dlan je pocasi, cutno odplesala pod njeno bluzo in po mehki kozi navzgor. Tokrat je bil previden, saj je vedel, kako je zadnjic poskocila in ga odrinila, a tega si ni nameraval ponovno dovoliti.

Nezno je odmaknil njene neukrocene rdece kodre in ustnice pritisnil na obcutljivo kozo na tilniku, ob cemer je celotno Lacunino telo zadrhtelo. Cutno mesto je zasul s tisoci vrocih poljubov, koncno pa si je drznil na mehko kozo pritisniti se enega samega metuljcka, ob katerem je njegova dlan, ki je poprej pocivala pod njeno majico, zdrsnila visje in zopet jo je nezno polozil na njene prsi, kjer je zacutil njen podivjani utrip.

Njegova reakcija je bila točno taka, kot je pričakovala. Njegove ustnice in roke so bile pohlepne in njegove oči polne poželenja in niti za trenutek ni omahoval z dotiki in poljubi. Prepustila se mu je in se ga oklenila, kot da bi ji šlo za življenje. Saj ni bilo daleč od tega - morda bo živela samo še to noč, če jo bo Macnair jutri umoril. Sama pri sebi se je ob tem nasmehnila. Kakšna trapa je bila. Sploh ni mogla spoznati vzdihujoče rdečelaske, ki se je povsem brez pameti predajala vse bolj predrznim dotikom.

Ni se dobro zavedala, kako se je znašel za njo, toda njegove roke so postale še bolj predrzne in namesto, da bi ga odrinila, kot prejšnjič, je skoraj nemočno vzdihnila. Zdaj, ko je bil za njo, ga ni mogla več objemati in čeprav jo je to nekoliko motilo, je bilo hkrati neverjetno razburljivo. Še nihče je ni tako objel in počutila se je... čeprav so bila njena lica že prej neverjetno zardela, so zdaj še bolj zagorela. Z roko je namreč segla za svoje telo in se dotaknila Amona. Precej bolj... intimno, kot kadarkoli poprej. Roko je sramežljivo umaknila in se zadihano vprašala, kaj pravzaprav sploh počne. "Amon," je dahnila... toda besedice nehaj nekako ni mogla iztisniti iz sebe.

Njegovi poljubi so postajali vse bolj zahtevni in ze je hotel seci po nadlezni jopici in jo potegniti z njenega vitkega telesa, ko je zacutil njeno dlan. Vroce ustnice, ki so se prej s tako vnemo posvecale nejeni mehki kozi, so obstale kot bi odsekal in Amon je zastokal v njen vrat. Kako presneto si je zelel, da Lacuna svoje roke ne bi odmaknila skoraj isti trenutek kot jo je tja sploh polozila, in ze je hotel popraviti njeno napako, ko ga je nekaj ustavilo.

Ta nekaj je bila ena sama samcata zamrmrana beseda, ki je usla njenim polnim rdecim ustnicam. Njegovo ime. Amonove hrepenece dlani so obstale in nekaj dolgih sekund je vecerno tisino polnilo samo njuno hitro dihanje. Mocno se je ugriznil v ustnico in na jeziku je obcutil kovinski okus po krvi, ki mu je zbistril sle polne misli. Z veliko tezavo je pocasi odtegnil svoje roke od njenega pozeljivega telesa in ustnice odmaknil od njene vroce koze.

Nezno jo je zasukal proti sebi in z dlanmi objel njen obraz, da jo je se enkrat cisto na rahlo poljubil, tako mehko, da so se njune ustnice komajda dotaknile, nato pa jo je povsem izpustil iz svojega objema in tiho zasepetal "Lacuna."in se nasmehnil.

Njegove roke so se ustavile in če ne bi ob tem čutila olajšanja, bi se na njenem obrazu zelo očitno poznalo presenečenje. In morda celo... obžalovanje. Obrnil jo je k sebi, počasi in nežno in jo poljubil. Tako, kot da bi jo imel rad. In Lacuna ni vedela, kaj se dogaja. Za trenutek je omahovala - naj ga objame? Naj ga odrine?

Je bilo sploh mogoče, da je bilo v Amonu, ki je zanjo že odkar ga je srečala, poosebljal edino črno točko v njenem življenju, obstajalo nekaj belega? Sijalo je iz njegovih oči in njegovega nasmeška, in velo od njega kot prijetna toplina, pa čeprav jo je izpustil. Morda... morda je bilo v njem nekaj dobrega. Lacuna se je sklonila naprej in na njegove ustnice pritisnila nežen, a zelo ljubeč poljubček. Za tisto pikico belega si ga je več kot zaslužil. Nasmehnila se je, plaho in zadovoljno hkrati in njene oči so spet poiskale njegove.

"Lahko noč, Amon," je rekla mehko in mu razmršila lase, preprosto zato, ker se ji je smejalo in ker je bilo enkrat za spremembo videti, da se bosta poslovila srečna. "Upam, da te Macnair ne bo ubil," je še iskreno dodala. In za Lacuno, ki je do Amona čutila že vse od čistega sovražtva, do prezira, strasti in celo pomilovanja, je bilo to veliko.

Njegove ustnice so se kljub njenim ukrivile v presenecen nasmeh, ko se je Lacuna nagnila k njemu in mu vrnila kratki poljubcek. Z nagajivo ukrivljenimi ustnicami jo je opazoval, kako se je tudi sama malce nasmehnila, in malo je manjkalo, da se ni zmagoslavno zarezal. "Lahko noc, Lacuna."se je nasmehnil nazaj, a je za razliko od nje njeno frizuro pustil pri miru.

Pomedel si je razmrsen pramen las in njegov nasmeh je nekoliko zbledel ob omembi Macnaira. S problemi se spopadaj ko se pojavijo, je odlocno pomislil in prisilil smehljaj, da je ostal na njegovih ustnicah. Ne glede na to, kako uspesen je bil njegov mali, improvizirani nacrt, so ga zaradi tega cakale zapletene zadeve. "Verjemi mi, tudi jaz zelo upam v to moznost."se je mehko nasmehnil in ujel se zadnji pogled na njene blescece se zelene oci, ki so bile tokrat polne zacudenja in veselja, srece in zmede.

Lacuna se je ze namenila proti portretu Debele gospe, ko se je Amon zasukal na peti in iztegnil roko, da je njegova dlan izzivalno plosknila po njeni zadnjici, nato pa je s hudomusno ukrivljenimi ustnicami izginil po stopnicah navzdol. Zadovoljno se je smejal celotno pot nazaj do svojega doma, na Sebastiana in njegovo duscino pa na sreco ni naletel nikjer na hodnikih.

Amon je sedel na posteljo in se zazrl v sivi strop, ki se je bocil nad njim, prav tako kot se je nad Lacuno bocila temna prihodnost. Koticek njegovih ustnic se je sprevrzeno ukrivil in njegove sive oci so se pokvarjeno zablescale.

Rahlo je kriknila in poskočila ob njegovem sunkovitem dotiku. Ji ni mogel pustiti niti ene noči ne da bi se spraševala, ali je Amon popolna neolikana baraba? Obrnil se je in se z nasmeškom odpravil navzdol po stopnicah. Nekaj časa je gledala za njim z zabodenim pogledom, potem pa našobila ustnice in se zasukala k portretu.

"Geslo," je zahtevala Debela gospa. Lacuna je zavila z očmi. Resnično, Debela gospa jo je videla vsak dan po večkrat, in čeprav jo je poznala celo po imenu, Lacune nikoli ni spustila v dom brez gesla. "Umgubulusugulus," je zdrdrala Lacuna, ki je bila ena od prvih, ki si je komplicirano geslo dejansko zapomnila. Toda Debela gospa jo je tokrat le premerila in se ni premaknila.

"No, bo kaj?" je nestrpno zacepetala Lacuna. Dokler je po hodnikih taval Macnair, je ni prav nič mikalo postajati pred domom. Debela gospa je gospodovalno odkimala. "Geslo so danes zvečer spremenili," je rekla z privoščljivim glasom. Lacuna je debelo pogledala, potem pa obupano vrgla roke v zrak. Zakaj se je moralo to zgoditi ravno danes? Bilo je že tako pozno, da učenci niso več smeli tavati po hodnikih in celo tako pozno, da tisti, ki so kljub prepovedim tavali po hodnikih, niso več tavali po hodnikih.

Sesedla se je na tla ob portretu in se nekaj trenutkov smilila sama sebi. Potem pa je vstala, ker je bilo na tleh hladno in se zamišljeno odpravila po hodniku proti Rayevemu kabinetu.