Učilnica napojev

Ko je Jared prejšnjega večera premišljeval, kaj točno naj bi učencem pripravil za uvodno uro ni imel blage veze. Že pred časom je sicer izoblikoval svojo prvo učno uro, a kaj ko se mu je šele na pojedini posvetilo, da prvi dan ne more preprosto odbijati točk in ocenjevati njihovih ... brozg. Čeprav je k počitku legel v upanju, da se mu bo ponoči utrnila kakšna briljantna domislica, temu seveda ni bilo tako.
Zatorej je naslednjega dne v svojo najljubšo učilnico vkorakal čisto sproščeno. Le zakaj bi si belil glavo zaradi nekaj paglavcev? Glede na to, da je prostor čez poletje sameval, je bil še v precej dobrem stanju. Resda je bila večina rezervnih kotlov že zarjavelih - v mnogih so tudi kraljevale ogromne luknje - pa tudi mize so bile v precej zaprašenem stanju; a vse to se je dalo popraviti z nekaj zamahi. Medtem ko je učilnici dodajal prvotni sijaj in glorijo, se mu je utrnila prav dobra zamisel - ki pa ni bila čisto njegova. V spomin se mu je namreč prikradel pritlikav in precej širok možic s krompirjastim in odločno prevelikim nosom ter precej napetim telovnikom, za katerega se je izkazalo, da je nekoč bil Jaredov profesor napojev. Prve ure, od prvega pa do sedmega letnika, jim je vedno popestril z pestro paleto napojev. Jared je, v nasprotju z njegovimi sošolci, v tem izjemno užival, saj je vedno oboževal razne, v tančico skrivnosti zavite zadeve in odkrivanje njihovega pomena. Pred ostalimi Spolzgadovci se je zagovarjal z dejstvom, da je pač naravni talent napojev - nenazadnje je le njih na maturi opravil z Izjemno. Na ta način bo lahko tudi on preprosto preveril, če so kaj odnesli skozi vsa ta leta šolanja. Vsi trije napoji so bili namreč osnovni, le eden je bil maturitetni. Pred katedrom so se že bohotili štirje črni in ne zarjaveli kotli. Imel je še ravno dovolj časa, da je zvaril enega izmed napojev, ki se ni skrival v njegovi zasebni shrambi - ni se namreč moral upreti skušnjavi, da ne bi na Bradavičarko prinesel polovice domače shrambe zvarkov. Ravno ko je napoju dodal še zadnjo sestavino in se je iz kotla vijolično pokadilo, je šolski zvonec oznanil začetek ure.

Julia je iz leve roke v desno preložila nekaj knjig, ki jih je potrebovala, potem pa se z rahlim vzdihom spustila čez stopnice v podzemlje, ob tem pa se je spretno izognila tudi nekaj Spolzgadcem, ki so bili popolnoma prepričani v to, da je celotni grad njihov. Sama pri sebi je zavila z očmi, potem pa je potisnila svojo palico v žep plašča, ki ga je imela na sebi. Še vedno ni točno vedela, kako ji je uspelo temni plašč v celoti obdržati popolnoma zravnanega, saj je bila popolnoma prepričana, da se bo v kovčku zmečkal. Letos je vse stvari bolj kot ne zmetala v svoj kovček, ampak kot je vse kazalo, je to delovalo veliko bolje kot urejeno zlaganje stvari, ki se ga je posluževala zadnja leta. Kakorkoli že, končno je prišla do učilnice napojev in brez večjega obotavljanja je odrinila vrata in vstopila v notranjost prostora, ki ga je imela precej rada. Navsezadnje so napoji vedno spadali med njene najljubše predmete in nikoli ni šla k uram le-teh z izrazom trpljenja na obrazu, kot so tako radi počeli nekateri drugi. Pravzaprav je bil njen obraz v tistem trenutku popolnoma miren in brez kakšnega večjega čustva, medtem ko je opazila, da je najverjetneje prva prispela k uri. "Dober dan," je mehko pozdravila profesorja, ki ga je opazila pred tablo, potem pa je odložila svoje stvari na prvo prazno klop, ki jo je zagledala, in se usedla.

Za Rose se je tako začel novo šolsko leto. Morala si je priznati, da je šolske klopi že nekako pogrešala, seveda na svojevrsten način. Že si je lahko v mislih predstavljala nove dogodivščine s prijatelji in seveda s profesorji ki na žalost zelo radi kaznujejo z odbijanjem točk domov. Rosina prva ura je bila ura napojev. Ta predmet ji nikoli ni preveč dišal, saj v roki ni mogla imeti svoje palice. Poleg tega pa ji je bil ta predmet tudi preveč zahteven. Ampak, ko konča šolanje želi postati aurorka, tako da bo ta predmet še morala poslušati in dobiti odlične ocene. Zavzdihnila je in se potegnila iz svojih misli, pograbila knjige ter se napotila proti učilnici. Med hojo v podzemlje šole je opazovala nove šolarje, ki so zmedeno hodili po šoli. Ali je bila tudi sama videti 1. šolski dan takšna? Kmalu je prišla pred učilnico napojev in še enkrat zavzdihnila. No, pa dajmo. Upam da bo to šolsko leto uspešno. Odločno in samozavestno je odkorakala v učilnico in pozdravila profesorja, ki je že bil pred tablo: Dober dan profesor! Zagledala je sošolko, ki je očitno rada imela napoje in Rose se je namrščila. Odločila se je, da se usede v klop poleg nje. Rose ni bila odločena ali bi želela sedeti pri drugi Gryfondomki, saj očitno nista imeli preveč skupnih točk. Tako se je usedla za prosto klop in knjige položila na mizo. Še enkrat je postrani poškilila do Gryfondomke in se pripravila na začetek ure.

Natalie je poskrbela, da so učenci prvega letnika našli svojo učilnico, potem pa se odpravila v ječe. Vedela je, da bo imela odmore izjemno kratke, če bo najprej spremila učence od njihove učilnice, ampak vsaj prvi teden jim je hotela biti v oporo. Ni želela, da bi se zgubljali po velikem gradu kakor se je ona in po možnosti še zamudili k pouku. Zato ji pač ni bilo problem žrtvovati nekaj svojega časa.
Uspela je pravočasno priti v učilnico Napojev in zasedla prosto mizo ob steni. Čeprav je bila Drznvraanovka ni želela sedeti v prvi vrsti, saj ni marala zbujati pozornosti. Tudi priponko predstavnice si je zapela na notranjo stran plašča. Vljudno in skoraj komaj slišno je pozdravila profesorja, potem pa svoje stvari zložila na mizo in končno sedla.

Nicc se je že dobrih petnajst minut pretegovala po postelji, preden se je pravzaprav sploh zavedla, kje je. In to šele po tem, ko je z nogo pošteno udarila v enega od stebrov, ki so podpirali baldahin nad posteljo. Ampak, saj moja postelja nima stebrov... je šinilo skozi njene še vedno zaspane misli in zopet se je udobno namestila. Že nekaj sekund pozneje jo je kar vrglo iz postelje, pri čemer je glasno zaklela in se sunkovito obrnila, da je lahko pogledala na uro. Do začetka pouka je bilo le še slabih petnajst minut in iz Niccolinih ust se je zopet vsula poplava kletvic. Nobene od njenih sostanovalk ni bilo več v sobi in Niccole se je sedaj s kletvicami spravila nadnje, nad nesramne mrhe, ki so jo pustile spati, najbrž v upanju, da bo zamudila k pouku in se tako zamerila profesorju. ''Ni šans!'' je zamrmrala, medtem ko je zdivjala v kopalnico, kjer se je na hitro umila in si vsaj za silo uredila svoje dolge, vranje črne lase, ki so bili kot vsako jutro videti kot sračje gnezdo. Na trepalnice je nanesla še nekaj maskare, nato pa je pograbila knjige in zdrvela proti učilnici napojev. Pri vhodu v ječe se je ustavila in nadaljevala počasneje, saj res ni hotela biti vsa zadihana. In prav malo ji je bilo mar, če bo zamudila. Točke ji bo profesor bolj težko odštel, saj jih sploh še nimajo.
V učilnici je bilo že kar nekaj deklet, a nobene Spolzgadovke. Ob misli na to se je samovšečnpo nasmehnila, takoj nato pa se je rahlo spačila, saj ji je zakrulilo v želodcu. Brez, da bi kogar koli pozdravila se je namenila proti zadnjim klopem ter tam treščila svoje knjige na mizo, nato pa se je udobno namestila na stolu. Sodeč po dogajanju pred tablo jo je namreč čakala dokaj običajna ura.

Napoji niso bili med predmeti, ki bi šli Lacuni dobro od rok. Saj ne, da se ne bi trudila. Zelo se je trudila. Pa še kako hudo močno se je trudila! Tako zelo se je trudila, da je vedno dala nekoliko več sestavin, kot je bilo zahtevano, malo večkrat pomešala, malo dlje časa pustila lonec na ognju... a kljub vsemu njenemu trudu, je bilo očitno, da ji napoji niso ležali.

Tako je tudi tokrat, vdana v usodo, stopila skozi vrata učilnice in se zavlekla nekam v zadnje vrste, kjer se je lahko uspešno skrivala pred vprašanji, ki jih je včasih postavljal profesor. Predse je položila učbenik, ki ji je služil kot ščit. Če je začel kdo gledati okoli, je obraz skrila za razprto knjigo in ljudje so jo tako uspešno prezrli.

V jedilnici je zdolgočaseno srkala bučni sok in se leno razgledovala naokoli. Prva ura na spisku so bili napoji, ki so bili že od nekdaj eden izmed njenih najljubših predmetov. Kar je bilo celo nekako tipično za skoraj cel Spolzgad. Na srečo ji tudi niso delali težav, kar je pomenilo, da je znala napraviti marsikaj in je to svoje znanje skozi leta pridno uporabljala. Pa ne vedno samo pod budnimi profesorjevimi očmi. Pogledala je okoli sebe in ugotovila, da ni pri mizi nikogar, s katerimi se je ponavadi družila. Seveda je večino poznala na videz in ravnokar ji je neka temnolaska iz petega letnika pokimala, vseeno pa bi raje videla koga, ki ji je bil bolj pri srcu. Pravzaprav je bila to smešna besedna zveza, ker ni bila na nikogar tako zelo navezana. Ljudje tega niso bili vredni. Hitro je v usta zmetala še zadnji košček prepečenca in se z lenobnim korakom odpravila proti učilnici. Plašč je tiho plapolal za njo in zaradi praznih hodnikov se je vprašala, če je morda pozna. Misel na to je sploh ni vznemirila. Ni je kaj dosti brigalo, ker se nekih drastičnih ukrepov za zamujanje profesorji niso poslužili. Sploh pa, če si si znal tako dobro izmišljati izgovore, kot je to znala ona sama. Samovšečno se je nasmehnila in se končno ustavila pred velikimi vrati, ki so jo ločevale do učilnice. Tik pred njo je vstopila neka druga učenka, ki je ni poznala, dala pa ji je možnost, da se je preprosto izmuznila mimo nje do zadnje klopi. Zdelo se ji je, da je profesor ni opazil in na mizo je hitro položila učbenik, da bi se pripravila na uro. Upala je, da jim je profesor za prvo lekcijo pripravil kaj zanimivega.

Theodora se je globko oddahnila, ko je končno le uspela najti učilnico za napoje in ugotovila, da se ura še ni začela. Razgledala se je naokoli, da bi našla prosto mesto, a pri tem je našla še nekaj boljšega - svojo najboljšo prijateljico!
"Lucy!" je vzkliknila in stekla v zadnjo vrsto, potem pa rdečelasko na vso moč objela. "Kako super je, da si tukaj! Danes bi skoraj izgubila, to pa zato, ker sem med potjo srečela enega noro luškanega Drznvraanovca," je rekla malo bolj tiho, da je ne bi poleg Lucy slišalo še pol razreda. "Imel je malo daljše črne lase, pa take zamišljene sive oči... Ko sem šla mimo, sem mu pomahala, ampak me ni videl, ker se je ravno obrnil stran. Ampak nič hudega, takoj ko ga naslednjič vidim, ti ga bom pokazala! Grem stavit, da bi ti bil všeč," se je zahihitala.

Lacuna se je zasukala k Dory, ki je pravkar prigrmela skozi vrata, vsa vesela in nasmejana kot vedno. Svetlolaska je vzkliknila njeno ime, potem pa skočila k njej in jo objela. Lacuna ni niti za trenutek pomišljala. Svoji prijateljici je vrnila objem in jo z velikim nasmeškom pozdravila.

"Dory! Bala sem se že, da boš zamudila!" je rekla veselo in svoji prijateljico pogledala z žarečimi očmi. Theodora je imela o napojih precej več pojma kot ona in ju je vedno pridno reševala iz težav. Navdušeno je poslušala njeno govorjenje, zraven pa si poskušala zamisliti Drznvraanca, ki ji ga je opisala. Daljši črni lasje, zamišljene oči.... ne da bi se točno zavedala kdaj, se je v njenih mislih pojavil Ray Shadow.

Ugriznila se je v ustnico in prijateljici nemočno pokimala. Tega, da je bila zatrapana v profesorja urokov ni vedela niti Dory, čeprav sta bili že od prvega letnika na Bradavičarki najboljši prijateljici.

"Res mi ga moraš pokazati," je prikimala in njene oči so postale zasanjane. Po Bradavičarskih hodnikih se je sprehajalo čisto preveč čednih fantov in Lucy ni dvomila v Doryjin nezmotljivi okus. Če je bil po njenem mnenju nekdo lep, potem ni bilo dvoma, da je bil vreden pogleda ali pa celo dveh. Potem pa je njuno navdušenje zmotil zvonec in Lacuna je nekoliko nesrečno obrnila oči proti profesorju, ki bi moral zdaj zdaj začeti uro.

Alex, ki je vedel, da zamuja je pogledal na uro, ki je kazala njegovo deset minutno zamudo. " Moram pohiteti, če ne me bo profesor kaznoval. Ko bi lahko čas nazaj previl in bi se prej spomnil na uro." je dejal in še pospešil, da bi zamudil le deset minut. Prišel je pred vrata in kar poskočil noter.
" Opp, opp, opprrrostite, ker zamujam!" je jecljavo dejal in se posedel na prazen prostor. Moral je pridobiti sapo nazaj, katero je zgubil med tekom proti učilnici. Med učenci, ki so že bili v učilnici, je prepoznal nekaj Gryfondomk. Ostale pa ni prepoznal.
"No, pa začnimo!" je tiho dejal in zvrnil knjigo na mizo.

Theodora je opazila Lacunin zasanjani pogled in nagajivo se je zahihitala.
"Veš kaj Lucy, že zdaj izgledaš čisto zaljubljena, pa sploh ga še nisi videla! Kaj bo šele, ko ga vidiš!"
Ko je zazvonil zvonec, se je nekoliko zdrznila, saj je čisto pozabila, da je v učilnici. Razki zvok je nekoliko prestrašil tudi njenega rožnatega minimufka, ki ji je kot običajno sedel na rami. Poskočil je visoko v zrak, potem pa pristal na Lacunini rami in jo začel ščegetati po ušesu. Theodora se je ponovno zahihitala in nežno pobožala svojega ljubljenčka.
"Rad te ima," je rekla Lucy. "Najbrž se spomni, da si mi ga podarila prav ti ali pa celo lahko čuti, da sva najboljši prijateljici!"

Artemis je popolnoma sproščeno zakorakala v razred. Najprej se je nahitro ozrla za prostim sedežem. Zagledala ga je pri steni. Vedela je, da zamuja, ampak je to ni prav nič skrbelo. Sedla je in iz torbe izbrskala vse potrebno za uro čarobnih napojev. Pri tem se ni menila za nikogar.

Caith je hitela po hodniku. Vedela je da je pozna. Le zakaj sem morala ravno sedaj brati knjigo? "Naslednjič si moram nastaviti budilko," si je zamrmrala. Prihitela je do vrat, potrkala ter jih odprla. "Dober dan, oprostite za zamudo," je na hitro zdrdrala profesorju potem pa hitro pregledala učilnico. Na koncu se je napotila v prosto klop, zraven rdečelasega dekleta.

Nathaniel je hitro, že skoraj lete, stopal proti učilnici napojev, ki se je nahajala nekje v podzemlju. Iskajoč učilnico, je hitro dihal, saj je vedel da že zelo zamuja. Ko jo je končno najdel, je odrinil vrata in v njega je bušnil val hladnega zraka, ki je značilen za podzemne dvorane in hodnike. Hitro je stopil do profesorja napojem in se mu opravičil za zamudo. "Se opravičujem," je rekel. "Moje ime je Nathaniel, Nathaniel Tonkins," je še pripomnil, potem pa zavil med klopi in se usedel za naključno izbrano.

Anette je drvela je po hodnikih in med hitro hojo kregala samo sebe. Si si morala dati toliko opravka s frizuro, ne? Zdaj boš pa zamudila uvodno uro napojev. Res si posrečena, pa tudi učitelj te bo gotovo zaradi tega takoj vzljubil! Pregnala je nadležni glas iz glave in se ustavila pred lesenimi vrati. Na hitro je poravnala srajco, na obraz nadela nedolžen izrazek in vstopila. "Res iskreno se opravičujem za zamudo, nekaj je prišlo vmes." 'Poklapano' je zasedla eno prvih klopi in se zbrano zazrla v učitelja.