Knjižnica

Persephoni se je Grushina zmedenost zdela zelo zabavna. "Mora biti pa res nezanimiva knjiga." White se je nasmehnila in pomislila. Že dolgo časa je minilo odkar je nazadnje nekaj brala ampak zagotovo se bo lahko spomnila kaj pametnega. "Aha, že vem. Mogoče te bo zanimala knjiga... Moje življenje kot Bunkelj. Napisala jo je... am... čakaj, na koncu jezika imam to ime... am... am..." White je šel njen spomin že na živce. Res je, da se je velikokrat izgovarjala na slab spomin, vendar tako slab pa res ni bil. Kako moreš pozabiti pisateljico! Sramota za bivšo Drznvraanovko! Ja res je, da si duh že kar 362 let, vendar to ni noben izgovor za tako slab spomin! Ne moreš kar pozabiti tako pomembne avtorice, ki se je za celo leto odpovedala čaranju, da je lahko napisala to knjigo! "Ah, saj res." se je končno somnila, ko se je že grozno okarala. "Daisy Hookum. To je pisateljica." je ponosno dejala White in si oddahnila, da je lahko predala tako informacijo naprej.

"Oh, prosim, pomagaj mi jo najti, to mora biti zanimiva knjiga," je bila navdušena Grusha. "Bunkeljni me že od nekdaj zanimajo, saj jih ne poznam veliko. V bistvu sem v življenju spoznala samo eno, najboljšo prijateljico moje mame. Med počitnicami sem prebrala veliko knjig, ki so jih napisali bunkeljni, res je zanimivo, kako živijo v popolnoma drugačnem svetu. Sama si ne moram predstavljati, da ne bi mogla čarati. Čeprav doma res ne smem, saj še nisem stara sedemnajst, ampak vseeno je cela hiša polna čarovnij. Res je vse tako drugače..."
Zardela je, ker se je bolj razgovorila, kot se ponavadi z ljudmi, ki jih ne pozna dolgo. Ampak to je drugače, si je mislila. Tukaj ne gre za človeka, ampak za... duha. Kako čudno, saj je kot da bi se pogovarjala s sošolko. Ob tej ugotovitvi se je nasmehnila in pričakujoče pogledala White, da bi ji pokazala, kej najti knjigo.

White se je vedno bolj zabavala. Grusha jo je dobesedno spravljala v smeh. Če bi bila zdaj živa, bi jo zdaj zagotovo čeljust že bolela od vsega tega smejanja. "Bova že našli tole knjigo. Tako zelo se pa tale knjižnica res ni spremenila. Če se dobro sponim je obstajal cel oddelek z knjigami o bunkeljnih." Persephone se je razgledala naokoli in ugotovila, da niti knjižničarja ni v bljižini. Glede na to, da je bil zdaj prepovedani oddelek popolnoma nenadzorovan in bi lahko kdorkoli odnesel kakšno knjigo, ki je še pogledati ne bi smel, je bilo zelo neodgovorno od Trevorja Dearborna aka. knjižničarja. "Saj veš, da je iskanje knjig drugače knjižničarjevo delo." je glasno nadaljevala White in čakala, da bo vletel knjižničar, ki je bil očitno preveč zaposlen, da bi opravljal svoje delo. Bila je duh in njej živa duša ne bi mogla narediti hudega, kvečjemu če bi jo najprej uživili, kar se ji je zdelo pa zelo malo verjetno. Nato pa se je spomnila, da je z Grusho in da ona ni tako neranljiva, zato je raje utihnila. Sprehodili sta se naprej in White se je končno malce ustavila. "Tukaj sva." je zatrdila in z roko preverila knjige. Na polici je zagledala staro knjigo, vendar to ni bila tista, ki sta jo iskali. "35 pogledov na bunkeljsko nevednost" je prebrala s platnice in jo pokazala Grushi. "To že poznaš?"

Grusha je sledila White.
"Sem že slišala, a mislim, d je nisem prebrala. Je dobra?" je vprašala in vzela knjigo v roko. Začela je listati po njej in ugotovila, da je že kar stara. Listi so bili na koncih rjavi, drugače pa rumenkaste barve, in zelo mehki. Platnice so počasi razpadale, pisava pa je bila starinska. Naslovnica je bila zelo enostavna in ne preveč privlačna.
"Ah, spomnim se! To je enkrat brala moja mama! Ni ji bilo zelo všeč. Ampak zanima me tvoje mnenje, torej, je všeč tebi?" je še enkrat vprašala. Knjigo je zaprla in jo dala v eno roko, ter malce pogledala po policah, če bi kje našla Moje življenje kot Bunkelj.

White je v razočaranju stisnila ustnice in z roko segla proti Grushi, da bi ji knjigo vzela, pa je šla njena roka direktno skozi platnice. Spet je pozabila, da je za duha nemogoče, da prijemlja stvari. Ko bi vsaj obstajal kakšen urok, ki bi mi omogolčil branje knjig, če že ne kaj drugega. je v upanju pomislila Persephone. "Veš, da ne bi vedela. Čeprav tale knjiga zgleda zelo stara, sem jaz starejša in je še nisem prebrala." Zamislila se je in spet pogledala knjigo. "Zanimiv se mi je zdel naslov. Bunkeljska nevednost. Toliko stvari se je dogajalo okoli njih in oni niso nikoli uporabili svojih možganov, da bi se morda vsaj približali resnici." Odlebdela je malce naprej in se spet ustavila. "Glede tematike bi morala biti knjiga tukaj." je rekla in si ogledala knjižne police. Našla! je ugotovila in hitro segla po knjigi. Njena roka je seveda šla skozi celo zbirko knjig in White je skoraj zgubila ravnotežje. Sramotno za duha! Spet je bila malce žalostna.

Grusha je opazovala White in začutila nekakšno žalost. Smilila se ji je, ko se je tako trudila delati normalne stvari, kot prijeti knjigo, a ji ni uspelo, ker je... mrtva.
"Oh, hvala," je rekla in vzela knjigo. "Torej kot duh ne moreš brati, kajne? Če si želiš, bi se lahko česa spomnili glede tiste knjige. Lahko ti listam strani, če hočeš. Z veseljem bi it pomagala, saj jo lahko tudi jaz preberem. Če bi bila jaz duh, bi mi bilo grozno preživeti toliko let brez knjig. Drugače se mi zdi popolno in upam da, ko umrem, postanem duh. Ne želim si izginiti iz tega sveta." Zavedala se je, da je možno, da Persephone ob takem pogovoru ne bi bilo prijetno in se je za trenutek ustavila.
"Upam, da se ti ne zdi nesramno, kar govorim. Res te nočem užaliti ali spraviti v slabo voljo. Toda duhovi me zelo fascinirajo in res nočem po smrti kar izginiti iz tega sveta. Tebi se verjetno ne zdi tako..." je rekla in pogledala v tla.

White so Grushine besede razveselile in nasmehnila se je. "Hvala za ponudbo. Malce pa res postane samotno brez knjig." Obrnila se je proti enemu izmed stolov v knjižnici, ki se je videl iz oddelka kjer sta stali. "Res je, da že nekaj časa nisem uspela prebrati ničesar vendar ni bilo tako dolgo nazaj odkar mi je en učenec eno prebiral." Prevzeli so jo spomini smeha, ki ji je bil še preveč znan in boleč. Biti duh je bila hkrati prednost in slabost. Seveda, če si bil mlad je bilo letenje vedno zabavno in vsaki kazni si z lahkoto ušel. Ampak, ko je prišlo do stikov z drugimi, si vedno izpadel in že pogled nate je bil nekaterim odvraten. White se je spomnila kako je včasih sovražila učence na šoli, čeprav je na koncu vedno najbolj sovražila sebe in svojo prozornost. Poizkusila se je otresti slabih spominov in se raje posvetila Grushi. "Brez skrbi. Vsi čarovniki postanejo duhovi, kolikor vem. Le odvisno je kje pristaneš. Ponavadi je to kraj, ki ti je bil najbolj ljub v življenju." Spet se je nasmehnila. "Včasih tudi meni prija kakšen pogovor o duhovih. Spomnim se zabavnih stvari, ki smo jih zmožni, ko te poslušam. Ampak je pa res, da včasih pogrešam živost življenja."

Sledil je Grushin nasmešek in kratka tišina. Grusha je knjigo prijela z obema rokama in pogledala White.
"Kako pa se je... zgodilo?" je vprašala. Upala je, da bo stavek razumljiv, saj ni vedela, kako naj jo drugače vpraša, ovinkariti pa tudi ni želela. To jo je zelo zanimalo, saj se ji je smrt zdela nekaj privlačnega... na negativen nain, ki si ga ni znala razlagati.
Počutila se je kot slaba oseba, da je vprašala duha, ki še ni sprijaznjen z dejstvom, da sploh je duh - vsaj to je sklepala po tem, da se še vedno želi rokovati z ljudmi, ali prijeti knjigo -, kako je umrla, toda zdelo se ji je, da bi ji Persephone lahko zaupala, saj je delovala, kot da ji je Grushina družba všeč in ji je pripravljena to povedati.

White, ki se je malce prej še smejala je postala resna za trenutek. Veliko učencov in učiteljev ji je postavilo že to vprašanje, le da ga je vsak vprašal drugače. Slišala je že vse možne verzije in vsaka naslednja je malce bolj bolela, saj so jo vedno spominjali na to, da ni ena izmed njih. Počutila se je kot izgnanka a šole vseeno ni zapustila. Svet je krut. To je vedno vedela in o tem je vedno molčala, čeprav so jo vedno znova prizadeli. Ob takem vprašanju je tudi velikokrat uporabila svoj redni izgovor, da se nič ne spomni. To bi bilo zelo možno, če bi se udarila v glavo, ko je umrla, ampak ona ni imela te sreče. Njena smrt je bila dolgotrajna in težka. Zakaj se je morala tega spet spomniti? Močno jo je zmrazilo in čeprav je bilo v knjižnici zelo toplo se je White tresla od mraza. Roke je stisnila k sebi in na obrazu se ji je pokazal strah. Oči so ji potemnele in za nekaj sekund se ji je v spominu spet prikazala neskončna belina snega. Izgubila se je. Ni bilo poti ven. Ni bilo izhoda. Ni bilo pomoči. Ni bilo...

@Trevor,Lacune, Persephone


"Sedaj je pa dovolj gospod Derborn." se je končno spet hladno oglasil Ray. Imel je vso spoštovanje do novega knižničarja toda takšnega vedenja do študentov ni mogel dopostiti. Trevor se je očitno odločil, da je najvretnejši krivec za nastalo situacijo Lacuna, kar se je Rayu zdelo popolnoma zgrešeno. Ni vedel od kje izhaja Trevorjev hladen odnos tako do Persephone kot tudi do mlade Gryfondomovke, ki je bila nad obtožbo popolnoma ogorčena.
"Dokler nimamo dokazov ne moremo kriviti nikogar in ni dobro obtoževati celoten dom le zato ker imate o njem slabo mnenje" Ray sicer ni bil ravno ljubitelj Spolzgada a prav tako jih ni krivil za vse slabe stvari, ki so se zgodile. Potrebovoli so dokaze in dejstva ne pa nerazumno prevračanje krivde.
Šele, ko se je Lacuna spustila njegovega plašča se je Ray zavedal, da se ga je v trenutku jeze oprijela. Ray ji je nasmehnil pomirjujoč nasmešek in se nato kar malo jezno obrnil proti Trevorju.
"Mislim, da je stvar šla izven nadzora in vsi potrebujemo nekaj časa, da se nam glave ohladijo" je mirno a z odločnim glasom, ki ni dovolil ugovarjanja rekel Ray. "Najbolje je, da se naše poti za to noč ločijo. Gospod Derborn verjamem, da boste pazljivi in boste ostali na preži, gospodična Coil za vas pa je najbolje da se vrnete ... " Hotel je reči, da naj se vrne v njeno dnevno sobo toda Lacune se je v tistem nerodno opravičila in stekla proti izhodu in dvomil je, da je slišala besedico tistega kar je povedal pred tem.
White je med tem prav tako ogorčena in jezna odvihrala iz knjižnice in namenila knjižničarju nekaj hladnih besed tudi Trevor pa ji je hitro sledil in sicer proti svojemu kabinetu.

Ray se je tako obrnil na petah in pohitel proti izhodu nenazadnje ni mogel pustiti razburjene Gryfondomovke, da sama tava po gradu, prav tako pa je moral govoriti z Persephone, ko jo bo srečal ji bo naročil naj kljub temu pomaga Trevorju pri opazpvanju knjižnice. Več oči vidi več! Lahko, da je vsa stvar zgolj nedolžna potegavščina, toda po drugi strani so to nevarni časi in mogoče se dogaja kaj resnično nevarnega...
Je razmišljal, ko je hitel po hodniku, ki je peljal stran od knjižnice.

[se opravičujem vsem da ste tako dolgo čakali na tale post, in da sedaj s tem postom motim RPG, ki se že dogaja v knjižnici ]

Grusha je opazila, da Persephone ni prijetno in se je ugriznila v ustnico ter pogledala v tla.
"Hej... White... Persephone, oprosti. Res ti nisem želela zadati nikakršne bolečine s tem vprašanjem. Nisem vedela, da te bo tako.. prizadelo. Prosim, pozabi na to. Si v redu?" Počutila se je kot grozna oseba, ko je videla, da se duh trese, česar ni razumela, saj je bilo v knjižnici ravno prav toplo.
Sovražila je, kadar je izustila napačno vprašanje, ali nasplošno, napačne besede. Vedno je bila prepričanja, da so besede bolj pomembne od dejanj, zato je razumela, kako je lahko njeno vprašanje prizadelo novo prijateljico. Spomnila se je, kako je njeno mamo vedno prizadelo, ko jo je Grusha spomnila na dan, ko je skoraj utonila v jezeru, saj je bil to najhujši dan prav tako tudi za njo, ker je skoraj izgubila hčer.
"Res... oprosti," je rekla Grusha, čeprav je bila prepričana, da je to verjetno že nekajkrat rekla, a se ji je vseeno zdelo nujno ponoviti.

Nathaniel se je tiho sprehajal po šoli in si jo ogledoval, saj je bil tukaj le nekaj dni in se še ni čisto navadil na novo okolje ki ga je obdajalo. Po premikajočem se stošnišču je prišel do četrtega nadstropja, kjer se je nahajala knjižnica.
Vstopil je, in se zazrl po velikem prostoru. Vse naokrog so stale velike in obširne police, ki so bile do kraja natrpane z knjigami. Tu in tam so stale mizice in ob njih udobni sedeži, v katerih si se lahko zelo sprostil.
Počasi je začel hoditi od police do police in si ogledoval stare in že več let nedotaknjene knjige. Iz ene od polic je vzel knjigo z naslovom Elementalna magija. Sprehodil se je do ene izmed mizic ki so bile proste, se namestil v udoben naslanjač in počasi začel brati.

[Lana. Vem da je kratek post. ]

White se je utapljala v svojih belih spominih, ki jih ni bilo konca. Strmela je v snežno bela mrzla tla in v daljavi se ji je zazdelo, da je slišala glas, ki jo je klical. Sneg je izginil izpred njenih oči in kar naenkrat je ugotovila, da še zmeraj stoji v knjižnici, glas, ki jo je nagovarjal pa je bil Grushin. Ko je razločno spet slišala, kaj ji je Drznvraanovka govorila, se je počutila, kot, da se mora tudi sama opravičiti. "Joj, oprosti. Očitno me je zmanjkalo." Nasmehnila se je v upanju, da je vse spremenila v malce zabaven pogovor, vendar definitivno ni delovalo. Grusha je zgledala še vedno prestrašeno. Verjetno se je tudi ona česa spomnila. je White ugotavljala z obraza prijateljice. "Žal mi je, ker sem te prestrašila. Čeprav je minilo ogromno časa, se še preveč dobro spomnim ... dogodka." Persephone si je poravnala lase in obleko, saj se je počutila zelo osramočeno. "Te teme sem tudi že navajena, tako, da včasih res ne razumem svoje reakcije nanjo." poskušala je nadaljevati, a vsaka naslednja beseda, ki naj bi sestavljala izgovor/opravičilo je zvenela vedno bolj neumno, zato se je odločila, da je najbolj pametno, če kar vse lepo prizna in opravi s tem za vedno. "Torej, zanimalo te je kako sem umrla... Bilo je med zimskimi počitnicami, ko sem bila v sedmem letniku. Morala sem obiskati starše in ti so mi razkrili novico, ki me je zelo pretresla. Kar naenkrat sem bila zelo nesrečna in nezadovoljna z življenjem, ki sem ga živela oz. bila prisiljena živeti v prihodnosti." White je globoko vdihnila in čez nekaj sekund spustila vso sapo, ki jo je premogla. "Pobegnila sem od doma." je končno zaklučila z razlago in upala, da je bila dovolj bistvena. Ko se ji je zazdelo, da njena razlaga za sogovorko ni dovolj opredeljena je morala spet vzdihniti. "V zdajšnjem času pa res potrebujete vse podatke." se je zasmejala. "Sama sem kriva za to kar se je zgodilo. Bila sem popolnoma nepripravljena na mrzel objem zime in tudi pozabila sem čarobno palico. Vedno pozabim najpomembnejše stvari." Namuznila se je in pogledala Grushino reakcijo.

Grusha je mirno poslušala Persephonino razlago in bila rahlo pretresena, nad tem, kar je izvedela. Zdelo se ji je zelo prijazno od White, da ji je povedala svojo zgodbo in bila je presenečena, da ji jo je sploh zaupala.
"To je moralo biti grozno. In še enkrat oprosti, ker sem te nekako prisilila, da si se mi izpovedala. Upam, da nisem vrnila preveč žalostnih spominov," je rekla in pogledala v tla. "No, si grem sposoditi to knjigo, nato pa verjetno malce naokoli. Se vidiva kmalu, kajne?"
Upala je, da bo White odgovorila pritrdilno, saj je Grushi njena družba zelo ugajala. Med govorjenjem se je sprehodila do knjižničarja, se na poti do tja spotoma malce spotaknila, a ne do te mere, da bi padla, in si sposodila knjigo, nato pa se pričakujoče obrnila proti White.

White je zamišljeno stala pri knjižni polici medtem, ko je njena prijateljica naredila nekaj korakov proti izhodu. Tema o njeni smrti jo je vedno malce razburila, toda zadnje čase je postajalo vedno hujše. Ni razumela svojih reakcij, ki jih je doživljala. Včasih se je počutila še prav preveč živo. Mislila je namreč, da duhovi niso občutili toliko čustev in tudi ne tako močno. Premišljevala je še naprej, vendar se je morala spet zresniti, saj je Grusha pričakovala odgovor, ki je White zdel kar očiten. "Seveda." je pritrdila. Drznvraankina družba ji je res zelo dobro dela. Spomnila se je na vsa pretekla leta, še posebej na njeno življenje na Bradavičarki. Nato jo je prešinilo. Obrnila se je proti eni izmed miz v knjižnici. Njene oči so se osredotočile na zelo star stol, ki je samotno slonel ob mizi. "Še te bom obiskala..." je zašepetala in se nasmehnila ob spominih, ki so jo prevevali. Obrnila se je in zamišljeno odletela skozi eno izmed sten.

Grusha je začudeno gledala za Persephone in se obrnila proti vratom za ven. Knjigo, ki si jo je sposodila, je dala v torbo, nato pa še enkrat pogledala v steno, kamor je zletela White.
To mora biti res noro, da lahko letiš skozi stene, je pomislila, da se spomnila kako prizadeta je delovala njena nova prijateljica, ko je govorila o svoji smrti in se zavedala, da verjetno ni tako dobro, kot se njej zdi. Oh, kako sem neumna, seveda ni smrt prijetna, tudi če potem postaneš duh! Poskušala je iz glave odmakniti vse misli o teh stvareh, a ji ni najbolj uspevalo.
Nato je zavzdihnila, se spet obrnila proti vratom in počasi zapustila knjižnico.

Nathaniel je udobno sedel v velikem naslonjaču, ki ga je celega objel v njegovo toplo naslonjalo. Počasi in tiho je listal strani knjige, ter bral vrstico za vrstico. Ogenj, zrak, voda, zemlja... podatki za podatkom, so napolnjevali Nathanielovo glavo. Tu pa tam, se je na kakšni strani pojavili slika, ki je ponavadi prikazovala izvajanje uroka, ali pa je bil samo kak čarovnik, ki je ustvaril nov urok. Počasi je prihajal do konca knjige. Razgledal se je naokoli, da bi videl če je kdo zapustil knjižnico, ali pa je ravno prišel v njo. Ravno pri vratih, je v njo stopila nova obiskovalka ki je stopila do knjižničarke, potem pa se napotila med velike in prašne police knjižnice. Počasi si jih je ogledovala. Proti koncu izmed ene police je vzele knjigo z zlatimi črkami. Ni dobro videl naslova saj ga je napol pokrila z svojo roko. Kako biti dama... in nekaj. Z elegantnimi koraki se je bližala, zato se je Nathaniel pretvarjal da bere zadnje strani knjige. Ker se je hotel malo pozabavati z njo, ji je nastavil nogo, da se je punca zvrnila po tleh. Nathaniel se je pretvarjal da je ponesreči pristavil nogo, a je vedel da punca ne bo padla na njegovo pretvarjanje. Ni bila neumna, kot druga dekleta. Po njenem kričanju po knjižnici, se je po opozorilu knjižničarke usedla na naslanjač zraven njegove mize in začela delati nalogo. "Nathaniel," je rekel in ji ponudil roko v znak premirja. Le kako se bo odzvala si je rekel in se nasmehnil

Caitlin je mirno prikorakala v knjižnico. Opazila je, da v knjižnici ni sama, zato je zavila takoj, ko je bilo to mogoče. Ni vedela za katero polico je, zato je začela brati naslove knjig. Prišla je do zaprašene knjige. Vzela jo je v roke, ter z nje oje želela dpihniti prah. Kar naenkrat pa se je zaslišal krik, ter nadaljevalo se je kričanje. Hitro je pogledala zakaj se gre. Nekako je ugotovila, da se je ena šolarka spotaknila in padla.
Vzdihnila je, ter se spet posvetila knjigi. Pihnila je zrak iz svojih pljuč, da bo končno prebrala naslov. Na žalost pa je tudi sama vdihnila nekaj prahu zato je začela kihati. Presneto!
Po končanem kihanju je končno prebrala naslov Premikanje večjih predmetov. Pogledala je na kazalo: plesanje, skakanje, plavanje,... Knjiga se ji je zdela zanimiva, zato se je odločila, da jo bo vzela. Medtem, ko je gledala če je še kakšna zanimivost v bljižini se je skoraj zaletela. "Pazi ti..." je začela, nato pa je ugotovila, da se ni zaletela v tistega, na katerega je mislila. "Oh oprosti mi." je začela. "Sem te zamenjala z enem fantom. In kaj delaš tukaj? je vprašala. Kar naenkrat se je spomnila kaj je rekla. Ja logično je, kaj nekdo dela tukaj. Išče knjige! je sama pri sebi rekla. Nato se je hitro popravila:"Oziroma, katero knjigo iščeš?"

@Artemis

Artemis se je povsem sproščeno sprehajala med knjižnimi policami. Želela se je pretihotapiti na prepovedan oddelek in si malo pogledati tamkajšne knjige. Upala je, da knjižnjičarke ni kje blizu. Ko je pri naslanjačih zavila na levo si je ravno ogledovala lepo okrašen visoki sttrop knjižnjice, ko se je v nekaj zaletela. To nekaj, je bilo deklie približno njene starosti. Še preden je Artemis odprla usta, da bi se ji opravičila, je pihpuufovka spregovorila. "Ah samo malo gledam", ji je hitro odgovorila Artemis. "Kaj pa ti iščeš?"

"Ah, nekaj sem našla." je rekla Caitlin ter z očmi pokazala na knjigo. "Želela bi kaj drugega, vendar ker v bunkeljskem svetu ne smemo čarati sem se odločila da ne bom niti iskala kaj v tej smeri." Spet se je spomnila na tečnega bivšega fanta, ter obraz se ji je zmračil.
Pomislila je, potem pa jo uprašala, z upanjem v očeh: "Mogoče veš ti kakšen urok ali kaj takega, s katerim bi s prijateljem razdrla prijateljstvo?" Ni pričakovala, da bi ji gryfondomka pomagala. Ne, da ne bi hotela, pač pa da ne bi znala. Sama je že brskala po knjigah, le te pa ji niso povedale kaj dosti o tem.